Avtor: France Dolinar

Med Slovenci, ki so se maja petinštiridesetega umikali čez Ljubelj na Koroško, je bil tudi duhovnik in poznejši zgodovinar Franc8 Dolinar. V izredno težkih razmerah izgnanskega življenja je napisal množico esejev in razprav, od katerih bodo nekatera ostala temeljna slovenska zgodovinska in politična besedila. Kar ga loči od drugih avtorjev tega področja, je živ, do kraja domišljen, skoraj strasten čut za politično rešitev slovenskega vprašanja v okviru samostojne države. Njegova zahteva je, da moramo Slovenci postati iz kulturnega naroda političen narod. Ko govori o tem, da smo Slovenci veliko dosegli na kulturnem polju, z obžalovanjem ugotavlja: »Kot zel urok pa vse politično življenje Slovencev spremlja pomanjkanje čuta za pomen državnih struktur, za javnopravne in državnopravne elemente narodovega organizma. To dokazuje zgodovina prav do današnjih dni, celo vprav še v naših dneh.« V nekem pismu ugotavlja: »Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.« Ko to beremo, čutimo, da je s tem zadel bistveni deficit v slovenski zavesti. Ni čudno, da je skoraj sto strani dolgo razpravo Slovensko vprašanje v prvi Jugoslaviji označil za »historično meditacijo o slovenski nestanovitnosti«. Najbolj pa se človek zdrzne, ko prebere stavek: »Boli spoznanje slovenskega ugonabljanja.«
V naslednjem podajamo zaključek njegove razprave Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918. Tako ne bomo samo pokazali na izjemen politični čut tega izrednega človeka, ampak bomo povedali nekaj tudi o tistih ljudeh, ki so morali kot politično najbolj zavestni del naroda oditi v tujino. Iz njihovih vrst je namreč izšlo besedilo, ki ga imamo lahko za manifest slovenske državnosti. Napisano pa je bilo v daljnem oseminšestdesetem letu, ko je prenekateri sedanjih prvoigralcev še pobožno molil v templju ideologije:
»V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
Govoriti o federaciji ali konfederaciji preden je konstituirana suverena slovenska država, se pravi postavljati voz pred vprego.
Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine. Nekritično ocenjanje naše preteklosti more samo zmanjšati ceno resničnih zaslug tvorcev našega prevrata 1918.
Narod, ki ni zmožen živeti iz svoje bistvene in bitne politične ideje, je obsojen na smrt. Če se to zgodi v sladkem umiranju samoprevare, potem bo tudi njegov nejunaški konec zaznamovan s sramoto. Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.
V času, ko se Slovencem vnovič bližajo trenutki usodnih odločitev, naj bo pričujoči spis memento, da samo narod, ki ve, kaj je sam sebi dolžan, in se zna za uresničitev svoje najvišje naloge pogumno zadati, more iz zgodovinske priložnosti ustvariti god (kairos) svoje zgodovine.
Ob organiziranju srednjeveške krščanske družbe narodov, pa tudi ob preurejanju evropske družbe po načelu nacionalne države Slovenci nismo znali uveljaviti svoje politične narodne osebnosti. Kaj smo s tem narodno izgubili, nam nazorno pretresljivo predočujejo zemljevidi slovenskega ozemlja po naselitvi in v sredi 19. stoletja. Že vekove se samo rešujemo kot preostanki in v petdesetih letih Jugoslavije se je slovenski etnični prostor spet skrčil. Samo kot samostojna in suverena država more slovenski narod ustaviti njegov obstoj razkrajajoči tok dosedanje svoje zgodovine.
Kdor hic et nunc bega enotno narodno voljo z zdeli jugoslovanskega federalizma ali konfederalizma, opravlja tlako za tujce. To so Slovencu vsi ne-slovenci.«