Avtor: Gregorij Rožman

»Resnica vas bo osvobodila«
(Jan 8,32)

Ko nocoj končavamo leto in delamo obračun, je izid žalosten, kakor le redkokdaj v dolgi zgodovini naroda. Zgube na vseh straneh! Ne bom vam jih našteval, saj jih poznate. Tolaži pa me misel, da morda v božjih knjigah leto, ki mineva, za nas le ni tako deficitno, tako polno zgube, kakor naši človeški računi kažejo. Upam namreč, da je Bog trpljenje naroda, ki je bilo obilno, trpljenje vojnih ujetnikov, bridkost in pomanjkanje izseljenih družin, uboštvo beguncev in vse nepopisane srčne muke, ki napolnjujejo do obupa deset in deset tisoče, da je vse to pregrenko trpljenje vzel Bog za dobro in ga našemu ljudstvu vračunal v plačilo, ki mu ne uide.
Pri vsej žalosti, ki jo zapušča v nas to leto, pa se mi zdi najžalostnejše strahotno dejstvo, da v tej vsesplošni stiski brat brata mori! Zakaj, čemu – ne morem razumeti kljub vsem poskusom, da bi se to bratomorstvo opravičilo. Vem sicer, da

se mnogi med nami za božje zapovedi nič ne zmenijo, tudi za peto ne, da jih misel na odgovornost pred Bogom prav nič ne ovira, da se ne bi maščevali in z orožjem skušali doseči svoje posebne cilje – zdaj ali nikoli, si mislijo –. A da niti ne poslušajo svoje človeške pameti, ki, najsi je še tako omejena, jim vendar kaže škodo, ki jo s tem narodu samemu delajo, tega ne razumem. In ne razumem, da nimajo ljubezni v sebi ne do svojega brata, ne do narodne celote. Ti pojavi, doslej v naši dovolj težki zgodovini nepoznani, so najžalostnejši rezultat tega nesrečnega leta! Ne morem drugače, po svoji vesti in službeni dolžnosti te pojave obsojam in izjavljam: To je vnebovpijoč greh pred Bogom in pred lastnim narodom.

Ob tej senci bratomorstva zapušča to leto tudi svetlo sliko izredno požrtvovalne in razumevajoče ljubezni do trpečih in pregnanih sonarodnjakov, ki se ni kazala samo v iskrenem sočutju, temveč tudi v dejanski pomoči. Zaradi te ljubezni se nas bo Bog usmilil.