Avtor: Tone Drobnič

Ideji narodne samostojnosti in svobode so se Slovenci zavezali že davnega leta 1848 z zamislijo Zedinjene Slovenije. Leta 1917, ko je dr. Anton Korošec sredi prve svetovne vojne v avstrijskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, smo to željo začeli uresničevati. Pot, na katero smo se podali, pa je dolga in težka.
Leta 1918 smo najprej ustanovili samostojno Državo SHS. Že čez mesec dni so nas »zedinili« v Kraljevino SHS in nam leta 1921 s centralistično vidovdansko ustavo vzeli zadnje ostanke lastne oblasti. Leta 1929 smo s šestojanuarsko diktaturo zgubili parlamentarno ureditev in z vsiljeno ustavo leta 1931 postali zgolj upravna enota unitaristične Kraljevine Jugoslavije.
Po sporazumu o hrvaški avtonomiji leta 1939 se je zasvetilo upanje, da bomo tudi Slovenci vsaj na delu svojega narodnega ozemlja, saj Zedinjene Slovenije nikoli ni bilo, zopet dosegli politično samostojnost. To luč pa je kmalu upihnil vihar druge svetovne vojne.
Ta smrtni vihar sta za slovenski narod usodno zasukali dve totalitarni ideologiji: komunistična, poosebljena v Kominterni in Sovjetski zvezi s Stalinom, in fašistična z nacistično Nemčijo in Hitlerjem na vrhu. Tesno zvezani s paktom o prijateljstvu sta začeli pohod za razdelitev Evrope. Tudi Jugoslavijo sta uničili vzajemno: Kominterna z notranjim razkrojem, Hitler z vojaškim napadom aprila 1941. Okupatorji so Slovenijo razkosali na tri dele, si jih prilastili in zlasti na nemškem delu začeli preganjati vse, kar je bilo slovensko. Komunisti zaveznikom Sovjetske zveze niso nasprotovali, narodno nesrečo so sprejeli kot priložnost za izvedbo že dolgo napovedane razredne revolucije.
Demokratično misleči Slovenci so začeli pripravljati odpor okupatorskim silam. Že aprila 1941 je katoliška mladina v Ljubljani ustanovila »Slovensko legijo«, malo zatem so Sokoli ustanovili »Sokolsko legijo«, še kasneje so bolj liberalno usmerjene skupine ustanovile »Narodno legijo«. Vse tri so bile povezane in imele skupno vojaško vodstvo. Zasnovana je bila slovenska narodna vojska.
Predstavniki večinske Slovenske ljudske stranke in vplivne Samostojne demokratske stranke so v septembru 1941 v Ljubljani ustanovili ilegalni Narodni odbor. V aprilu 1942 se je ta odbor na podlagi političnega programa, ki so ga leta 1941 sprejele vse demokratične stranke v Sloveniji, razširil v skupno predstavništvo demokratičnih političnih strank z imenom »Slovenska zaveza«.
Njen namen je bil ohraniti kontinuiteto slovenske oblasti v razmerah tuje okupacije, pripraviti in izvesti civilni in vojaški odpor proti okupatorskim silam in po vojni vzpostaviti demokratično politično in družbeno ureditev.
Demokratično zastavljen vseslovenski vojaški in politični odpor proti okupatorju je zavrla revolucija, ki jo je na narodovem pogorišču zasnovala in izvedla Komunistična partija Slovenije – zvesta članica Kominterne. Po okupaciji in razkosanju Slovenije je iz dotedanjega Društva prijateljev Sovjetske zveze organizirala »Protiimperialistično fronto«, na zunaj usmerjeno proti jugoslovanski begunski vladi in zahodnim imperialistom kot skupnim sovražnikom tedanjih zaveznikov iz pakta Hitler-Stalin, navznoter pa na rušenje družbene ureditve in prevzem oblasti: na komunistično razredno revolucijo.
Po 22. juniju 1941, ko je Hitler izdajalsko napadel svojega zaveznika in začel osvaj alni pohod proti Sovjetski zvezi, »na klic Kominterne«, ko so »sovjetski junaki skupni boj oklicali«, je Komunistična partija Slovenije spremenila zunanjost svoje frontovske organizacije in jo preimenovala v »Osvobodilno fronto«. Zunanjo podobo boja proti okupatorju, ki je pritegnila številne slovenske domoljube, je KPS izrabila za dosego svojega temeljnega cilja: za revolucijo. Pravičen in časten boj mnogih Slovencev za nacionalno osvoboditev je po svojih sekretarjih in komisarjih nečastno spremenila v boj za »socialno osvoboditev«, za družbeni prevrat in osvojitev oblasti.
Komunisti so si prisvojili izključno pravico do boja proti okupatorju in vse, ki se ne bi pokorili temu monopolu, razglasili za narodne izdajalce. Proti tako ustvarjenim »narodnim izdajalcem« so že jeseni 1941, zlasti pa spomladi in poleti 1942 izvedli morilski pohod političnih komisarjev po slovenskih vaseh in VOS-ovskih likvidatorjev po slovenskih mestih. Pobili so stotine Slovencev, zverinsko pomorili cele družine in požgali številne slovenske domove. Nastala so četna in odredna morišča od zevajoče Krimske j ame do krvave Brezove rebri, od Dolomitov do Gorjancev. Na Dolenjskem in na Notranjskem ni bilo občine in na fare, kjer ne bi padale desetine nedolžnih slovenskih žrtev in s ciničnim geslom »žrtve morajo biti« so nešteti krvniki zvesto izvrševali strašni ukaz: vse postreljajte!
Slovenska dežela je ječala pod trdim jarmom tuje okupacije in pod krvavim nasiljem komunistične revolucije. Ta neznanska groza, silna ljudska stiska je notranjske in dolenjske kmete prisilila v samoobrambo. Zagrabili so poskrito orožje in brez vednosti okupatorske oblasti zastražili in varovali svoje vasi in svoje družine. Tako so maja 1942 nastale prve ilegalne oborožene skupine protikomunističnega odpora pri Sv. Urhu pri Ljubljani, na Taboruv Loškem potoku, pri Sv. Vidu nad Begunjami in drugje, 17. julija 1942 pa prva legalna četa Vaške straže na Št. Joštu nad Vrhniko. Ta je že čez en teden v boju dokazala, da je slovenska samoobramba možna in učinkovita.
Tako se je začel slovenski protirevolucionarni odpor, ki je ob nadaljevanju komunističnega nasilja porerastel v državljansko vojno. Proti surovemu uničevalnemu pohodu revolucijskih brigad, ki se za okupatorsko voj sko v glavnem niso zmenile, ta pa ne zanje, je Slovenska legija po vsej Notranjski in Dolenjski postavila številne postojanke Vaške straže. Te so kmalu zaustavile rdeče nasilje.
V septembru 1943 pa je odkrito zavezništvo med slovenskimi komunističnimi brigadami in okupatorsko italijansko vojsko presenetilo tako močno Vaško stražo kot manj številne četniške enote. Komunistični sodniki in likvidatorji so zopet pobij ali, nastaj ala so nova morišča. Slovenski protikomunistični odpor se je zato organiziral v Slovensko domobranstvo, v Gorenjske domobrance in v Primorsko narodno stražo. Revolucija je zopet izgubila moč in zalet, partizanske enote so postale vojaško nepomembne.
Slovenska zaveza je organizirala, politično podpirala in vodila protikomunistični odpor. V začetku leta 1944 je postala najširša slovenska demokratična koalicija. Pozimi ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ pa so jo razbili Nemci, ki so okrog 100 vodilnih članov odgnali v Dachau, med njimi tudi ilegalnega poveljnika Slovenske legije polkovnika Ernesta Peterlina in prof. Jakoba Šolarja.
Tako je prišel 3. maj 1945, nastop Narodnega odbora za Slovenijo, sprememba Slovenskega domobranstva v Slovensko narodno vojsko, umik na Koroško, zahrbtna izročitev novim jugoslovanskim oblastnikom in strašen pokol. Vso Slovenijo so spremenili v morišče, neštete jame in brezna pa v skrita grobišča. Revolucija je zmagala, Slovenija se je za 45 let pogreznila v novo barbarstvo in zgubila stik z demokratično Evropo in svetovnim razvojem. Strah, ki je zbudil protirevolucionarno samoobrambo, se je uresničil na najbolj grozovit način. Slovenski protikomunistični odpor, edinstven v Evropi, je dobil tragično potrditev.
Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki stopamo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, naj osvetli častno preteklost Slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom.
Ljubljana, 20. aprila 1991