Avtor: Tine Velikonja

Začetek protikomunističnega odpora na Vidovski planoti

Prebivalci Vidovske planote, svet prijaznih gričev, zelenih travnikov, mešanih gozdov in skrbno obdelanih polj, ki jo na jugu zapira Slivnica, na vzhodu soteska Iške z Mokrcem in Mačkovcem, na severu pa Zala s Krimskim pogorjem, so popoldne 23. aprila 1942. leta začudeno obstali, ko so zaslišali, kako na Krvavi peči zvoni plat zvona. Vpraševali so se, kaj naj bi to pomenilo, saj ni bil praznik niti se ni pripravlj alo na hudo uro. Zvonili so partizani z Mokrca za zbor ali sporočilo, preden so se odpravili na mračno pot po planoti, da bi postavili temelje »svobodnega ozemlja«. Vodila sta jih Stane Semič-Daki in Tone Vidmar-Luka. Pot čez sotesko Iške in v breg jim je kazal domačin Andrej Rupar z Raven. Stemnilo se je že, ko so se po osmi uri zvečer ustavili v vasi Tavžlje pred hišo župana Antona Tekavca. Trije so vstopili, ga najprej iskali v kuhinji, kjer je edino gorela luč, in ga nato odkrili v »hiši«, kjer je počival na topli peči. Družina je v kuhinji in zunaj poslušala. Partizani so župana osvetlili z električno svetilko in zahtevali, naj gre z njimi, pa se je branil, naj pridejo podnevi, če so pošteni in spraševal, kdo sploh so. Odgovoru »Mi smo partizani!« so sledili streli. Hišo so zapustili mirno, kot da se ni nič zgodilo.
Napotili so se proti sv. Vidu, se med potjo ustavili na Rudolfovem pri terencu Antonu Zalarju, od tam krenili v sosednjo Povletovo hišo, kjer so brezuspešno iskali domačega fanta Andreja Rudolfa in v veži celo izstrelili strel. Več sreče so imeli pri sv. Vidu, kjer so presenetili v občinski pisarni tajnika Franceta Strleta. Po kratkem pogovoru so opravili svoj posel.
V vasi Zala so zaman iskali svetovalca Franceta Strleta »Bangavčka«. Malo pred polnočjo so se že pojavili v štiri kilometre oddaljenem Osredku in obkolili hišo občinskega svetovalca Valentina Strleta. Poprijeli so enega od tramov, ki so ležali pred hišo, razbili vrata in vdrli v notranjost. Kmet se je skušal rešiti s skokom skozi okno, a prišel je komaj do gnojišča, kjer je obležal pokošen z devetimi zadetki.
Partizani so se neopazno umaknili na Mokrc in v Iško in zaključili svoj 30 km dolgi popoldanski in nočni pohod.
Sledili so dnevi žalovanja in strahu. Ljudem ni šlo v glavo, kako nemoteno so se lahko partizani sprehodili po planoti, kot za šalo pomorili tri ugledne može in izginili kot privid, pa sami niso mogli napraviti ničesar in so dogajanje samo nemočno spremljali.
V teh krajih je ostalo veliko orožja, ki ga je odvrgla jugoslovanska vojska ob kapitulaciji, zlasti na Krvavi peči, saj je tod potekala ena od obrambnih črt. Nekaj so ga pobrali prebivalci in skrili. Zdaj se je zbrala dobra desetina fantov in poiskala skrito orožje. Tako so imeli dve lahki strojnici – zbrojevki, precej mavzeric, ročnih bomb in dovolj municije. Čez dan so živeli po svoje in delali na kmetijah, na noč pa so se zbrali v eni od hiš, pripravljeni za obrambo, če bi bili napadeni. Kot najprimernejša se je pokazala Makovčeva hiša na Rudolfovem. Bila je varna pred ognjem, saj je imela debele zidove, ploščo, streho pa krito z eternitom. Zadnja vrata so podprli s tramom, sprednja vrata so bila dvojna, okna pa so zaščitili z vrečami soli in koruzne moke. V hiši je bila namreč trgovina. Enkrat jih je skoraj zalotila italijanska patrola in jim je zadnji hip uspelo, da so spravili vreče z oken in se pritajili.
Čez dober mesec, v sredo, 27. maja ob dveh popoldne so Makovčevi prejeli presenetljivo sporočilo, ki ga je poslal prisilni mobiliziranec s Krvave peči: partizani bodo napadli ob petih; torej že čez tri ure pri belem dnevu.
V naglici so se zbrali iz vasi tisti, ki so bili dosegljivi, nekaj so jih morali priklicati s polja: trije Povletovi fantje Alojz, Andrej in Jože Rudolf, od domačih pa oče Andrej, sinovi Andrej, Lojz in Ivan in hčeri Jožefa in Ivanka. Drugih, ki so običajno tudi prenočevali z njimi, bili pa iz sosednjih vasi, niso mogli dobiti, ker jim je zmanjkovalo časa. V hiši se je znašel tudi kaplan France Pezdir, njihov duhovni vodja. Vračal se je iz Ljubljane in prišel po bližnjicah z Blok poln novic. Ko so mu povedali, da pričakujejo napad, je sklenil ostati. Branilci so se mrzlično pripravljali na spopad, dodatno obložili z vrečami okna v pritličju, uredili orožje in se dogovorili, kje bo kdo.
Partizani so prišli uro prej, kot je bilo napovedano. Dva od njih sta vstopila v Povletovo hišo s seznamom nekih imen in vpraševala po domačih fantih. Dobila sta odgovor, da jih ni doma in da tudi ne vedo, kje so. V tem času je kakih 20 slabo oboroženih partizanov že obkolilo Makovčevo hišo. Začeli so razbijati po glavnih vratih. Ko so spoznali, da se jim ne bodo vdala, je domačin Štefan Milavec z Osredka poklical očeta Andreja, naj odpre, da se imajo nekaj pomeniti. Oče ga je zavrnil, da se lahko pogovorijo tudi skozi vrata.
Oblegovalci so oddali nekaj zastraševalnih strelov v zid, okna in streho. Branilci so se v tem času že razporedili po hiši, tudi prvem nadstropju, dekleti in kaplana pa so umaknili v zgodnji prostor s kaščo. Položaj je bil nenavaden. Na eni strani do zob oboroženi branilci, pripravljeni na vse v pravi trdnjavi, na drugi pa samozavestni partizani, ki so akcijo jemali zelo na lahko, saj so v gručah postajali in se sprehajali okrog hiše brez vsakega zavarovanja, čeprav je bilo vanje uperjenih pol ducata dobrih pušk in obe strojnici. Če bi hoteli, bi jih fantje lahko vse pobili.
Začel se je pravi napad. Bradat partizan se je pri tem neopazno priplazil čez streho hleva do okna v prvem nadstropju v zadnjem delu hiše. V eni roki je držal pištolo, v drugi ročno bombo. Na okno je moral paziti najmlajši Ivan. Čeprav z mavzerico pripravljeno na strel, je otrpnil, pa vendar priklical brata Lojza, ki je pritekel s strojnico in jo pomolil skozi okno. Bradač je v strahu spustil pištolo in se z višine dveh metrov zvrnil na tla. Lojz je spuščal posamezne strele in kratke rafale, da ga je prepodil. To so bili edini streli, ki so jih oddali branilci, vendar je bilo za partizane dovolj, da so se razbežali proti sv. Vidu. Branilci so odrinili vreče z oken in poskakali ven. Oddali so nekaj strelov in rafalov okrog oglov hiše. Ker niso merili na ljudi, v vsem spopadu ni bilo ranjenih ali mrtvih.
Nato so se vsi, ki so bili v hiši, med njimi tudi kaplan Pezdir, umaknili nad Tavžlje, kjer se jim je pridružilo še nekaj fantov iz te in sosednje vasi. Utaborili so se na bližnjem griču, ki mu zdaj pravijo Resnik. Hrib je bil in je še sedaj proti soteski Iške gosto poraščen, proti sv. Vidu pa travnat. V soboto, 30. maja so bili uporniki spet opozorjeni s Krvave peči, da se pripravlja obsežnejši napad. Ker je ponoči med 31. majem in 1. junijem deževalo, so se pomaknili v najbližjo hišo v Tavžljah in postavili stražo. Stražar je ob prvem jutranjem svitu opazil premikanje nekih ljudi na grebenu vzpetine Kropivnik proti sv. Vidu, nato pa že kolone ljudi, ki so se pomikale proti Tavžljam. Bili so partizani, ki so se zbrali od blizu in daleč, iz Iške, od Krimske jame in Mačkovca. Govorilo se je, da je med njimi tudi Boris Kidrič. Stražar je dvignil alarm in skupina se je zadnji hip umaknila in vrnila na Resnik. Partizani so začeli z obkoljevanjem in počasi stiskali obroč. Branilci so se odločili za izpad. Kot po čudežu jih je prekrila gosta megla in uspelo jim je, da so se brez praske prebili skozi Brinje proti jugu. Tam so na Pirmanovem griču zavzeli nov položaj. Napadalci so zasedli prazno taborišče in se maščevali tako, da so pri štirih hišah, odkoder so bili uporniki, zaplenili živino, vozove in živila in vse odpeljali v svoja taborišča. Ena od njihovih kolon se je brezskrbno pomikala s plenom pod Jeršiči, nad njo pa so komaj 150 metrov daleč ležali pobegli. Ceprav so imeli partizane na muhi, jim je streljanje preprečil kaplan z rotenjem: »Mi ne smemo ubijati. Smemo se samo braniti v stiski!«
Skupina se je prebila na Rakek in se odpeljala na Brezovico pri Ljubljani. Del je kasneje odšel na Dolenjsko in se pridružil Štajerskemu bataljonu. Na planoto so se vrnili šele v začetku leta 1943 in se pridružili vaškim stražarjem pri sv. Vidu, ki so imeli postojanko že od septembra 1942. leta.