Avtor: Pavel Kogej

Pripoveduje Tone Kastelic

Tone Kastelic je preživel Turjak in se izognil povojnim pobojem domobrancev. Sedaj živi v Argentini, doma pa je iz vasi Predole, kjer se je rodil leta 1925. Naselje leži ob kočevski progi blizu Grosupljega nekako na sredi med Slivnico in Čušperkom. Proga se tu že vzpenja nad grosupeljsko ravnino po obronkih hribov Gradišče, Griči, Jelovec, Ostri vrh in Drenovec proti Zdenski vasi. Pod vasjo se razteza zamočvirjeno Radensko polje, s katerega se kot otok dviga hrib Kopanj s farno cerkvijo. Onkraj strmih gozdnatih hribov proti Turjaku pa se skrivajo komaj znane vasice Rožnik, Železnica, kjer so njive temno rdeče, Lipljene in Staro Apno. Če se danes podaš iz teh vasic po kolovozni poti v gozdove, boš kmalu naletel na tablo, ki z napisom opozarja na možnost srečanja z medvedom.
Gozdnati hribi, skrite vasice in bližina Grosupljega so nudili idealne razmere za partizanske enote na tem področju. Tone Kastelic takole pripoveduje.

Prvi aktivisti OF so se pri nas pojavljali že konec leta 1941, predvsem pa spomladi 1942. Niso bili iz naših krajev. V manjših skupinah so nas obiskovali tudi partizani. Gledali smo jih z naklonjenostjo in jih imeli za našo osvobodilno vojsko. Radi smo jim pomagali. Toda naše simpatije so začele kopneti, ko smo izvedeli za prve umore slovenskih ljudi. Partizani in aktivisti OF so jih opravičevali, da so bili to izdajalci in še nekateri naši ljudje so na začetku govorili: »Nekaj je že naredil, kar tako ga niso ubili!« Niso si mogli predstavljati vse zločinskosti tistih, ki so partizansko gibanje vodili. Oči so se nam zares odprle šele, ko so se začele likvidacije v naši neposredni bližini. Ubili so Lojzeta Šemeta, občinskega tajnika iz Mlačevega. Vsi smo ga poznali kot razgledanega in poštenega moža. Bil je mlad, delaven in od vseh spoštovan. Kmalu je prišel na vrsto še njegov brat, ki je kmetoval na domu, kjer se je po domače reklo pri Tičarju.
Kljub temu, da so partizani delali veliko propagando, da bi se jim mladi pridružili, ni šel v hosto nihče iz naše vasi. Poskušali so na razne načine. Kadar so se vasi bližale italijanske patrole, so mlajše moške odpeljali v hrib, češ, pobrali vas bodo in zaprli. Toda vedno smo se vsi vračali nazaj in nihče ni hotel ostati pri njih. Nazadnje so izbrali preizkušeno taktiko in nam pripravili prav umazano igro. V noči med 12. in 13. junijem so zaminirali in poškodovali železniški mostiček, pod katerim teče ozka cesta iz Račne v našo vas in naprej proti Slivnici. Prepričani so bili, da se bomo ustrašili italijanskih represalij in nas bo vsaj nekaj odšlo v partizane. Toda možje v vasi so se odločili, da ne bežimo nikamor in da vsi skupaj zbrani kar v vasi počakamo Italijane. Res so se kmalu pripeljali z oklepnim vlakom, preiskali bližnje hiše, zasliševali, nato pa moške naložili na vlak in odpeljali v kočevske zapore. Zasliševali so nas tri dni in silili k priznanju, da sodelujemo s partizani. Iz Kočevja so nas vklenjene peljali v ljubljanske zapore, kjer se je zasliševanje nadaljevalo. Poslikali so nas kot zločince kar s treh strani, nam dali številke, moja je bila 1942, in nas kmalu zatem odpeljali v internacijo. Najprej smo prišli v Treviso, kjer smo ostali do novembra, nato pa so nas premestili v mnogo slabše taborišče Renicci. Smrtnost je bila velika. Zmrzovali smo, saj je kot nalašč padel sneg, kar je redkost za ta del Italije. V tem in prejšnjem taborišču smo ugotovili, kaj pomeni dobra organizacija. Imeli pa so jo le komunisti in njihovi privrženci. Povsod so bili zraven, da so prišli do kakršnihkoli privilegijev, v internem vodstvu, v kuhinji, pri delitvi hrane in drugje.
Ko smo bili mi v taborišču, so se začele konec leta 1942 in v začetku leta 1943 ustanavljati vaške straže. Tako se je organizirala tudi postojanka na Kopanju. Naši ljudje so takrat postavili Italijanom pogoj, da nas vse izpustijo iz internacije. Aprila 1943 se je to res zgodilo. Starejši moški so po vrnitvi ostali doma, mladi pa smo se priključili vaški straži. Na Kopanju nas je bilo 17 in smo spadali pod večjo postojanko v Dobrepolju. Naš poveljnik je bil Franc Šobac – sijajen fant. V času velikih partizanskih napadov v marcu na postojanke vaških straž na Korinju, Ambrusu in drugje, smo se umaknili v Dobrepolje, potem pa se spet vrnili na Kopanj. Partizanov nismo napadali in tudi ni bil nikoli naš namen, da bi pobijali Slovence. Bili smo res dobesedno vaška straža, ki naj zaščiti naše ljudi. Tudi do simpatizerjev in aktivistov OF smo bili strpni, saj so bili vendar naši ljudje. Med njimi je bilo mnogo poštenjakov; bili so le drugačnega, največkrat proticerkvenega prepričanja. Za zgled bi omenil zgodbo o treh dekletih, ki naj bi delale za OF. Avgusta leta 1943 so jih Italijani odpeljali v ljubljanske zapore. Kdo jih je ovadil, ne vem. Naši fantje so rekli, da smo tu, da branimo narod. Takoj so odšli v Ljubljano kot delegacija in še isti večer dekleta pripeljali domov.

Opis slike: Eden turjaških stolpov

Prišel je 8. september, dan, ko je Italija kapitulirala. Še nekaj dni smo ostali na Kopanju. Potem je prišlo povelje, da se pridružimo dobrepoljski postojanki. Imel sem občutek, da nihče ne ve dobro, kako naprej, še najmanj naši poveljniki. Po nekaj dneh smo se z zbranimi enotami preko Vodic podali proti Turjaku. Še danes mi ni jasno, zakaj nismo takrat razorožili Italijanov. Vso pobudo smo prepustili partizanom. Obenem pa smo tudi te pustili na miru, ker nam ni bilo do pobijanja. Zunaj gradu smo se zadrževali še dva dneva. Šele, ko se je začel napad, smo dobili povelje, da se vsi umaknemo v grad. Vsega skupaj se nas je zbralo okrog 700. Večina se je čutila v tej veliki trdnjavi varna, precej pa jih je imelo drugačne izkušnje in so se preko Zapotoka napotili proti Ljubljani. Ostali te možnosti nismo izkoristili, čeprav bi se prve dni dalo, ker smo zaupali poveljnikom. Ti so računali na pomoč od zunaj, ki pa je ni bilo. Le enkrat je nad nami zakrožilo letalo. Partizani pa so si krepko pomagali z italijanskimi topničarji. Ti so začeli rušiti grad. Zdi se mi, da so se že v soboto, 18. septembra, partizani prebili v notranjost in zasedli grajske zidove. Priznati moram po pravici, da nismo bili preveč borbeno razpoloženi. Pri mnogih fantih sem opažal pravi odpor, da bi streljali na partizane. Čudna je bila narava naših ljudi: neradi so ubijali, obenem pa se niso prav nič bali smrti, ko so stali pred njo. Kar se ubijanja tiče, so bili partizani povsem drugačni. Ubijali so radi.
V nedeljo je bilo našega odpora konec. Pokazala se je bela zastava in začela se je predaja. Pod gradom so nas postavili v vrsto in najprej pobrali vse, kar smo imeli vrednega pri sebi. Nato so nas navezali na tri vzporedne vrvi tako, da o begu niti pomislil nisi. Vrvi so imeli dovolj, saj je bila blizu grosupeljska tovarna motvoza in platna. Še danes imam občutek, da smo se obnašali zelo ponižno in vdano. Tako zvezane so nas peljali v Lašče in nas zaprli v skladišče kmečke zadruge. Tam so nas naslednji dan popisali in prvič zaslišali. Okrog 50 so jih kar tam postrelili. Prepričani smo bili, da to čaka vse. A bili smo povsem mirni. Neki partizan je med nami odkril svojega bratranca in ga vprašal: »Zakaj si tu, kako da si tu?« In ta mu je odgovoril: »Kje pa misliš, da bom, saj naša stran je prava.« Spet drugi je vzel v roke rožni venec in dejal: »To je naša rešitev!« Čez nekaj dni so nas z vlakom odpeljali v Kočevje, pozneje pa v Ribnico. Zaprli so nas v kasarno. Za večino zajetih je bila to zadnja postaja pred moriščem. Mladoletnike, ki še nismo dopolnili 18 let, med njimi tudi mene, so pustili pri življenju. Ne vem, če je to veljalo za vse. Iz Ribnice so nas lačne, utrujene in strte odpeljali v Grosuplje. Od tam so poklicali naše očete, da so jamčili s svojimi podpisi, da bomo čakali doma na morebitno mobilizacijo in da ne gremo nikamor drugam. Takrat pa se je že začela nemška ofenziva in partizani so izginili. Tri mladoletnike, ki so se pokazali iz kleti, kjer so nas imeli zaprte, so Nemci postrelili, ker so mislili, da so partizani. Mene so zajeli in ko smo se sporazumeli, kdo sem – med njimi je bil tudi koroški Slovenec –, so me uporabili za vodiča. Kmalu sem prišel srečno domov. Kljub očetovemu podpisu sem se odpravil v Ljubljano in se vpisal k domobrancem. Po kratkem vojaškem bivanju na realki – ravno v tistem času je bil v Ljubljani slovesen pokop kočevskih žrtev – so me poslali v Kočevje. Tu sem ostal do konca vojne kot telefonist. V tem letu in pol so partizani večkrat napadli Kočevje, vedno brez uspeha. V spominu mi niso ostali tako zelo srditi boji, ko je šlo včasih za las, kot dogodek v naši sobi mesec dni pred koncem vojne. Poslušali smo radio London, da smo bili na tekočem, kaj se dogaja na svetovnih bojiščih. Na lepem smo ta večer zaslišali po radiu sporočilo slovenskim domobrancem, naj se že vendar pridružijo partizanom, če se hočejo rešiti. Enega od fantov je to tako razjezilo, da je pograbil radijski aparat in ga treščil ob steno.
In prišel je konec. Umikali smo se proti Ljubljani. Ko smo prišli do Lašč, smo zgubili zvezo z Ribnico. Dva sva šla pregledat linijo in ugotovila, da se umika tudi ribniška postojanka. Srečal sem poveljnika našega bataljona in vprašal, kam smo namenjeni. Odgovoril mi je, da v gorenjske ali koroške hribe. A tako, sem pomislil, spet nam pripravljajo Turjak. Če se že moram kje potikati, se bom raje po domačih gozdovih, ki jih dobro poznam, na Turjak pa nikoli več! Z umikajočo se vojsko sem šel še do Pijave Gorice, tam pa sva s prijateljem izginila.
Po domačih hribih in gozdovih sem se skrival do avgusta. Čeprav so bile zveze slabe, smo vendar vedeli, kaj se dogaja. Najbolj pogumni, ki so se bili že rešili v Italijo, so se občasno vračali, da bi reševali skrivače. Po tej zvezi sva šla na pot tudi midva. Nekje na Blokah nas je bilo že šest, pri Rakeku pa je naša skupina štela že sedemnajst domobrancev. Ko smo v bližini Postojne iskali vodo, smo padli v partizansko zasedo. Rešili smo se brez izgub. Prebili smo se do Italije in pridružili našim v begunskem taborišču Treviso. Nadaljnja pot emigrantov pa je znana.

Opis slike: Petdeset let potem – Polica, oktober 1992