Avtor: Tine Velikonja

28. januarja letos je bilo v Književnih listih Dela objavljeno razmišljanje Martina Ivaniča o Slovenski enciklopediji – nacionalki. Bila naj bi krona znanstvenoraziskovalnega dela in kulturne zrelosti katerekoli nacije, prelivanje vedenja o razvoju, ustvarjanju in zgodovinski identiteti naroda v gradivo trajne vrednosti ter izjemni organizacijski, finančni in založniški projekt. Z obžalovanjem opaža ne samo, da je hudo padlo število kupcev, ampak tudi splošno nezanimanje javnosti, ki ni opravičljivo. Ista javnost, ki se komaj odzove na izid nacionalke vsako jesen, se dvigne kot eno ob takih mukah enodnevnicah, kot so Premiki in Skrivnost države.
Skušal bi ugotoviti, kaj je eden od domnevnih vzrokov za tako stanje. Omejil se bom na najbolj delikatno snov, na gesla, ki kakorkoli obravnavajo obdobje druge svetovne vojne, delno pa tudi kasnejšo komunistično vladavino.
Žal izhaja nacionalka v spremenljivih časih, ki so takemu projektu skrajno nenaklonjeni. Čeprav se je že pri prvi knjigi leta 1985 dalo slutiti, da se stari red podira in da bo komunizem slej ko prej poražen in bo moral oditi s prizorišča, so avtorji lahkomiselno in lagodno pisali svoje. Niso se trudili, da bi zasejali najlnanjši dvom v totalitarni projekt, čeprav so se že na vseh koncih kazale razpoke, ker niso tvegali sporov z vodečo partijsko nomenklaturo. Ivanič sicer zagotavlja, »da je bilo polno samoizpraševanja in živahnega soočanja z zarjavelimi političnimi veljaki«, vendar tega ni videti. Prav rad bi izvedel, pri kakšnih zapisih so bili spori in kako so se končali.
Tako pa je delo razklano; vsaka knjiga je malo drugačna in vnaša nove prvine, vendar pa se večina avtorjev še lovi. Ker so žal vajeni pisati in delati po starem »z enostranostmi v vsebini in interpretaciji«, od njih ne smemo preveč pričakovati.
Upoštevamo, da bo »nacionalka vedno nosila pečat časa«, vendar bi morala vsaj sprotno slediti in povzemati najnovejša dognanja in študije, ki jih je vsaj nekaj že na razpolago (Mlakar, Godeša, Starič, prispevki v Zavezi, Taboru, Vestniku in drugod). Že ob lahkotnem in netendencioznem brskanju po teh knjigah pa je očitno, da so se sodelavci premalo potrudili, da so izhajali iz desetletja utečenih in lagodnih rešitev, ki jim jih je nudila režimska znanost, daleč od tega, da bi bili, kot obljublja direktor projekta Janko Kos, »popolnoma strokovno znanstveno podjetje«.
Vsebine prvih petih knjig ne bi podrobneje analiziral, za zgled bi se ustavil samo ob geslu Kočevski Rog v 5. knjigi. T. Ferenc je posvetil celo stran NOB v tej pokrajini, za konec pa dodal deset vrstic o povojnih pobojih. Imenovani sta najbolj znani brezni in omenjena spravna slovesnost s fotografijo. O partizanski aktivnosti na tem področju pišejo še sledeča gesla: Kočevje in NOB, Kočevski partizanski odred, Kočevsko okrožje in Kočevsko vojno področje. Iz neznanega razloga so pustili Kočevski proces in Kočevski zbor za kasneje. Predstavili ju bodo pod gesloma Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju in Zbor odposlancev slovenskega naroda. Ta sprememba ne pomeni samo vnaprejšnjega vrednotenja, ampak zmešnjavo, ki jo je težko opravičiti.
Predočil bi namreč rad, kakšna je še vedno 5. knjiga, čeprav je bila redakcija zanjo končana julija 1991. leta, torej dobro leto po večstrankarskih volitvah in ravno po razglasitvi samostojne države. Omenjeni pomor počasi prodira v narodovo zavest. Zlasti po Dolenjski in Notranjski hodimo od hiše do hiše in zbiramo imena, po farnih cerkvah in pokopališčih pa postavljamo nagrobne plošče ali spomenike. Dejanje samo, genocid, vojni zločin ali kakorkoli ga že označimo, zasluži resnejšo in podrobnejšo obravnavo. Tako pa vse kaže, da bo v vsej nacionalki, ko bo izšlo vseh 12 ali 13 knjig, napisano o vsem, kar se je dogajalo v Kočevju in njegovi okolici, stokrat več kot o dogodku, po katerem bo ostal Kočevski Rog trajni simbol človeške zavrženosti in krutosti, tako kot Auschwitz, Katyn in Polja smrti.
Bojim se, da bo treba teh prvih pet knjig natisniti znova, z vsemi popravki in dodatki, in se jih ne bo dalo rešiti s prilogo. Ustavil bi se bolj podrobno pri zadnji, 6. knjigi, katere redakcija je bila zaključena maja 1992., skoraj dve leti po uvedbi demokracije pri nas. Komunizem se je dokončno sesul, pustil za seboj neizmerno gorja; vztraja samo na Kubi, Kitajskem in v Severni Koreji. Upravičeno bi zato pričakovali, da bo nacionalka po nekaj letih z njim obračunala podobno, kot je s fašizmom in bo z nacizmom: da ga bo obsodila kot zločinskega in z njim vse tiste režime, ki jih je vzpostavil. S tem bi morala seveda tudi postaviti slovenski protikomunistični upor v času državljanske vojne na pravo mesto, saj se sklicuje, »da ji gre za trajnejše vrednote«. Žal se to ni zgodilo.
Tako še vedno ni nobenega ravnovesja med stranema, ki sta bili sprti v državljanski vojni, čeprav je na obeh straneh sodelovalo približno enako število vojakov in simpatizerjev. Res je, da zgodovino piše zmagovalec, morali pa bi vsaj čutiti željo po izenačevanju.
Uredništvo ni zavzelo globalnega odnosa do tistega časa in prepušča avtorjem, da se znajdejo kakor vedo in znajo. V osnovi pa je ravno izbira sodelavcev sporna. Ni razvidno, po kakšnih kriterijih so jih izbirali. Morda zaradi poznavanja krajev ali obvladovanja stroke, ali kar tako, saj so porabili tudi ljudska zgodovinarja Francija Strleta in Antona Kebeta. Naštel sem najmanj 33 avtorjev, kar je preveč, saj je tako skupino težko voditi in usmerjati. Enotno bi moralo biti vsaj izrazoslovje. Največ so napisali T. Ferenc, T. Traven, Z. Klanjšek in M. Ževart, ki ravno ne slovijo po objektivnosti in ne morejo skriti, na kateri strani imajo srce. Ostalim so zaupali največ dve gesli.
Ne trdim, da ni napredka. Omenjeni so domobranski oficirji (F. Krener, L. Križ), pa pozabljena France Kremžar, komandant domobranske postojanke v Grahovem in četniški poveljnik Milan Kranjc, smrtno ranjen v Grčaricah; kulturniki iz politične emigracije (Krivec, Kunčič) in kulturnik umorjeni domobranec (F. Kunstelj), izpuščen pa Peter Križaj, edini slovenski duhovnik, ki je bil po vojni obsojen na smrt z obešenjem in je bila sodba izvršena! Niso pozabili politikov iz emigracije (M. Krek, M. Kremžar) in znanstvenikov (R. Lenček, R. Ložar), vendar vse zelo na kratko. Od enot na protikomunistični strani je samo kratek zapis o Legiji smrti.
O partizanski strani je v 6. knjigi kar 70 zapisov, od katerih so nekateri zelo obsežni. Izgleda, da bodo v nacionalko uvrstili vse narodne heroje, pa naj bodo še tako nepomembni; vse generale, tudi tiste, ki so igrali klavrno vlogo ob napadu na Slovenijo (K. Kolšek); vsakega gospodarstvenika, pa čeprav je prilezel na direktorski stolček izključno po partizanski liniji in svoje gigantsko podjetje spravil na beraško palico.
Še več pa je obsežnih tekstov o delovanju partizanskih enot. Podrobnosti so utrujajoče, polne kratic, preobrazb, z menjavanjem nazivov in poveljniškega kadra. Če malo poznamo razmere med drugo svetovno vojno v Sloveniji, vemo, da so bile te transformacije pogosto samo fiktivne. Vseh slovenskih partizanov je bilo komaj za divizijo, pa so se šli korpuse. Izgleda, da bi avtorji s tem želeli dokazati, da smo Slovenci »državotvoren in vojaški narod«.
Pri predstavljanju in opisovanju oseb dobimo pogosto vtis, da je snov prepisana iz priročnika »Kdo je kdo?«. Preveč naštevanja del in funkcij, nič pa ocene, kakšen je obravnavani človek bil zares in kaj je pomenil. Za zgled bi se ustavil pri geslu: Vladimir Krivic–Matevž. Ivanu Križnarju je uspelo na šestino strani stlačiti kar 25 funkcij, ki jih je omenjeni opravljal v življenju, od člana SKOJ–a do sodnika Ustavnega sodišča. Kdo bo iz podatka, da je bil javni tožilec LRS (1948–1949), izluščil, da je bil zato tudi tožilec na dachauskih procesih, kar je bila edina resnična zanimivost o njem in bi nekaj povedala? Pa nič zato, če bi bili dachauski procesi spodobno obravnavani kje drugje. Vendar, če poiščemo geslo v drugi knjigi, kjer se je o njih razpisal Martin Ivanič, takrat še podpredsednik komisije CK ZKS za zgodovino ZKS, bomo razočarani. Nobenega imena obtožencev, sodnikov in tožilcev, ne sodbe in njene usode; samo megleno fantaziranje o stiskah tistega časa, ki so narekovale ta danes nerazumljiva dejanja. Ker pa se morda še spominjamo, da je bil glavni obtoženec najbolj znanega procesa Branko Diehl, lahko v isti knjigi poiščemo pet vrstic o njegovih šolah in funkcijah, sledi pa suhoparen stavek: »Septembra 1947 so ga aretirali in na dachauskem procesu aprila 1948 obsodili na smrt.« Pričakovali bi torej, da bi avtorji skušali nadoknaditi zamujeno in namerno opuščeno in izrabili prvo priložnost, da bi se dodatno razpisali.
Ivanič omenja tudi »strokovno kritični preudarek in zorenje,–, ki naj bi ju kazali avtorji in naj bi bila od knjige do knjige bolj opazna. Žal tega nisem zasledil in bi se ustavil pri razmeroma nevtralnih geslih, ki se začenjajo z ljudstvom: Ljudska demokracija (B. Repe), Ljudska fronta, Ljudskofrontno gibanje (F. Filipič), Ljudska fronta Jugoslavije, Ljudska republika Slovenija, Ljudska skupščina FI.RJ (J. Starič – Vodušek), Ljudska oblast (T. Ferenc. M. Strobl), Ljudska mladina Jugoslavije, Ljudska mladina Slovenije (N. Urbanc), Ljudski odbor (M: Strobl).
Gesla so obdelana na videz korektno in iz distance, vendar v nekem arhaičnem jeziku, kot bi bila snov prepisana iz priročnika za partijske tečajnike v Kumrovcu. Niti eden od avtorjev si ni vzel časa, da bi razmišljal, kaj so te organizacije, gibanja in institucije bile v resnici. Če bi se vsaj malo potrudili, bi vnesli v svojo razlago vsaj nekaj od tega, kar bom naštel: ljudskofrontna gibanja, kamor spada tudi OF, so bila trojanski konj, krinka, za katero se je skrivala partija, da je izrabila svoje sopotnike in si osvojila oblast. Ko je svoje režime vzpostavila, so bile množične ljudske organizacije samo transmisija, saj so bili njihovi funkcionarji del partijske birokracije; na volitvah je nastopal samo po en kandidat, ki je bil tako izvoljen že vnaprej, parlament je bil samo fasada, za katero je o vsem odločala partija itd. Čeprav so to dejstva, ki so že oguljena, tako so znana, pri razlagalcih omenjenih gesel niso deležna niti besede.
Posebno obravnavo zasluži zapis T. Ferenca: Ljubljana od 1941 do 1945. Značilna je že slikovna oprema. Na fotografiji, ki naj bi predočila delovanje protikomunistične strani, stojita Rupnik in Rožman v družbi nemških oficirjev na Kongresnem trgu ob domobranski paradi. Da bi bralec vsaj malo zaslutil, kakšen čas je to bil, bi bilo pošteno objaviti vsaj še fotografijo ustreljenega Ehrlicha pred Ljudsko kuhinjo. Vosovski umori po Ljubljani in po ostali Sloveniji, ki so zanetili državljansko vojno, so namreč opisani takole: »Ljubljančani so se tudi odlikovali z najdrznejšimi oboroženimi akcijami (napadi na prometne naprave, razoroževaje okupatorjevih vojakov, usmrtitve okupatorjevih sodelavcev in nasprotnikov NOV).« In takle stavek se je vrinil v edicijo,
ki naj bi bila shramba trajnih vedenj! Lahko, da so vosovci napadli kakšno prometno napravo v Ljubljani in razorožili nekaj italijanskih vojakov, v resnici pa je bil njihov skoraj izključni posel, da so pobijali neoborožene politične nasprotnike, katerih edina krivda je bila, da so zavračali komunizem in se niso hoteli pridružiti OF.
Po Ferencu je bila OF ustanovljena, 26. aprila 1941, striktno se drži naziva, narodnoosvobodilni boj in NOB. Naštel bi nekaj pojmov iz njegovega slovarja, ki so nam tako zlezli v kosti, da ne opazimo takoj, da je z njimi kaj narobe: »Napredni kulturni delavci, žrtve fašističnega nasilja, ni bilo možnosti za protiokupatorsko sodelovanje, narodnoosvobodilnemu gibanju sovražni tabor, pojasnjevanje enotnosti OF (Dolomitska izjava), osvobojeno ozemlje, slovenski kolaboracionistični uradi in oboroženi oddelki, osvobodili Ljubljano«.
Zanimiv je tale stavek: »Nemška in domobranska policija sta izvajali množične aretacije, pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja sta pobijali pri Sv. Urhu in na raznih krajih Gorenjske.« Za tisto, kar naj bi se dogajalo na Urhu, nič več ne dolži urhovske posadke. Ker pa vemo danes že malo več, kako je bilo s temi poboji, bi lahko pustil Urha pri miru in zapisal kako drugače: »Domobranska policija je aretirala partizanske aktiviste in terence in jih najmanj sto pobila v okolici Ljubljane.«
Ne pričakujem, da si bodo uredniki nacionalke vzeli naše pripombe in očitke k srcu. Pred dobrim letom je eden od njih, Lan Brenk, oholo in posmehljivo zavrnil misel, da je pri nas divjala državljanska vojna in se izrazil nekako takole: »Enciklopedija Slovenije ne bo reševala domobrancev in jih oprala zgodovinske krivde, ko so šli v kolaboracijo z okupatorjem!«
Na take izjave lahko rečemo sledeče: »Kar imejte jo, svojo nacionalko! Vendar pazite, da ne bo postalo vaše pisanje čez deset let ničvreden papir, kot so Titova in Kardeljeva dela! Ne čudite se, če bodo ljudje spoznali, da so vaše knjige slaba naložba s preveč pokvarljivim blagom, in bodo raje počakali, da vas sreča pamet.«