Avtor: Neoznačeni avtor

Predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije gospodu Hermanu Rigelniku, predsedniku Vlade republike Slovenije gospodu Janezu Drnovšku

A. Preambula

Izhod iz totalitarizma in vzpostavitev demokratične kulture v njeni politični, gospodarski in duhovni biti je temeljna naloga države Slovenije. Če ta cilj ne bo dosežen, ne bodo dani pogoji, da država uresniči to, na čemer temelji in iz česar izvaja svojo upravičenost: vzpostavitev nacionalne države Slovencev v modernem pomenu te besede. Odprava totalitarizma je utemeljena na splošnem zgodovinskem uvidu, ki je bil verificiran na svobodnih volitvah in deklariran po predstavnikih, ki jih je splošna volja izbrala.
Totalitarizem je uvedla zmagovita stran v državljanski vojni. Ko bi državljanske vojne ne bilo ali ko bi se državljanska vojna končala z zmago druge strani, Slovenci ne bi pristali v totalitarizmu, prav gotovo pa si nam ne bi bilo treba očitati, da smo si ga naložili sami. Odprava totalitarizma in vzpostavitev demokracije pomeni torej logično zanikanje državljanske vojne, v njenem potekanju in v institucijah, ki jih je uveljavila.
Ali drugače: odprava totalitarizma pomeni tudi moralno in politično rehabilitacijo strani, ki je državljansko vojno zaradi specifičnih razmer, med katere spada zlasti okupacija, izgubila. Vzgon, ki jo je namreč nosil, je bilo ravno hotenje, da ostanemo Slovenci v orbiti evropske civilizacije, kakor se je bila oblikovala in izoblikovala v zgodovini in ki jo je mogoče zajeti v izraze kot so politični pluralizem, pravna država, človekove pravice, svobodno gospodarstvo.

B. Dejstva in razmisleki

Ob zgornjih temeljnih in razvidnih relacijah je za razumevanje časa in njegovih zahtev treba upoštevati še nekatera dejstva in spremne okoliščine.
1. Z razmerami, kakršne je uveljavila državljanska vojna, se je bistveno zmanjšal potencial narodove demokratične zavesti. Največji vpliv na to zmanjšanje sta imeli dve dejstvi: vojaški del protikomunističnega upora je bil holocidno uničen, hkrati pa je njegov civilni del, zlasti ljudje, ki so predstavljali njegovo zavestno jedro, moral v tujini iskati zatočišče pred podobnim uničenjem. To je bil biološki in duhovni odtok tistih sil, ki bi edine mogle resneje ovirati radikalnost totalitarističnih ambicij.
Poglavitna posledica tega je bila ta, da obrata na koncu osemdesetih let niso izvedle izvorno demokratične sile, ampak sile, ki so se iz teh ali onih razlogov odlepile od totalitarnega ambienta in ki jim prav to izhodišče ni dovoljevalo jasnega uvida, iz česa izhajajo in k čemu hočejo. Kako šibek in negotov je bil slovenski odpor proti totalitarnemu nasilju, kaže dejstvo, da je pri nas skoraj v celoti izostalo disidentstvo, ki je bilo tako značilno za ostali del komunističnega imperija: ni bilo ljudi, ki bi jasno in zavestno, s polno moralno prisebnostjo, dokončno in brezpogojno, s podrtimi mostovi za seboj, obsodili največje nasilje nad človekom, ki je jemanje njegove osnovne svobode. V tej luči laže razumemo dejstvo, da se je vidnejši odpor proti komunizmu pri nas začel šele takrat, ko je že bilo jasno, da je sam uvidel svojo nemoč, a še tedaj nosilci tega odpora in upora niso videli strukture nove igre: niso opazili, da ne gre za umik, ampak le za novo fazo tega trdoživega organizma.
Bistvo stvari je torej v tem, da so bili uničeni ali odstranjeni zavestni nosilci demokratične kulture. Ostali so samo nosilci totalitarnega projekta in ljudje, ki so se temu projektu od začetka podredili – podredili so se mu zato, ker niso vedeli, kaj je prava svoboda, tega pa niso vedeli zato, ker je niso dovolj ljubili. Tako smo dobili novo večino: to so ljudje, ki ranjeni od preteklosti nosijo svojo nemoč v sedanjost in to sedanjost tako oblikujejo – kakor nekoč tudi sedaj niso pripravljeni stvari misliti in domisliti. To je naša resničnost. Sedanji slovenski človek se oprime vsake pretveze, samo da se ni treba odločiti, da ni treba misliti. Ta človek ima eno samo trdno referenčno točko – trenutno korist. Slovenski narod se počasi spreminja v skupnost malo preplašenih in malo nervoznih potrošnikov. Z državljansko vojno je iz narodovega organizma odtekel duhovni kvas, ki ga je ohranjal v območju moralne in vrednostne občutljivosti.
2. Z ljudmi, katerih osnovno določilo je bilo to, da so se bili vdali, so se oblikovale in polnile znanstvene, pedagoške in kulturne institucije, predvsem pa se je iz teh ljudi gradila vodilna administracija. To je glavni razlog, da iz vodilnih upravno-administrativnih središč ne prihajajo predlogi in osnutki zakonov, ki bi, samodejno in iz intenzivnega uvida v miselno zasnovo časa, pospeševali prehod iz totalitarizma v demokracijo. Nekdanja vpletenost, ki se je začela in pogosto res tudi končala z vdajo, jih v podtoku njihove misli bremeni, da gledajo – večidel, kot rečeno, nezavedno – z nenaklonjenostjo na razcvet demokratične kulture in duhovne svobode – dela jih, da nekdanjo psovko spremenimo v tehnično oznako, re–akcionarne. Ko na te stvari opozarjamo, imamo pred sabo dva cilja: prvič bi radi tem ustanovam podržali zrcalo, drugič pa mislimo, da je treba spet in spet opozarjati na izpostavljeno vlogo politike v postkomunističnih družbah. Prehod iz totalitarizma v demokracijo, ki je tako globinski in celoten, da ga prav razumemo samo, če ga povežemo s pojmi revolucionarnega, je mogoče izpeljati – v logiki taktov, ki jih je intoniralo leto 1989 – samo z zavestnim posegom zavesti, če se nam je dovoljeno tako izraziti.
Najbližja podoba zgornjega, v poglavitnih potezah povzetega stanja, je somrak. Njegova najpomembnejša dejanskost pa je v tem, da ne omogoča svobode, ki je gledanje in videnje. Da se to stanje popravi in da se utrdi pričakovanje svobode – idia kai demosia (v zasebnem in javnem življenju), kot bi rekel Sokrat – predlagamo nekaj dejanj tako na ravni zakonodaje kot tudi na ravni izvršne oblasti.

C. Dejanja in ukrepi

V smislu zgornjih predlogov pozivamo državni zbor, da kot najvišja politična avtoriteta, kot predstavnik in nosilec narodove volje, spoznavajoč nujne zahteve časa, sprejme, razglasi in opremi z zakonskimi določili naslednja besedila:

* Izjava o državljanski vojni. Ta mora vsebovati naslednje prvine: državljanska vojna je bila posledica neločljive povezanosti med tako imenovano osvobodilno vojno in totalitarnim projektom; kakor je narodnoosvobodilni boj sam po sebi gesta svobodnega človeka, tako je gesta svobodnega človeka tudi boj proti politični in duhovni sužnosti, s katero je grozil totalitarni projekt: v državljanski vojni smo imeli opraviti z zavestno kolaboracijo borcev proti okupatorju s tujo in sovražno ideološko in vojaško silo na eni strani in s taktičnim soobstajanjem s tujo in sovražno ideološko in vojaško silo na drugi; to nesorazmerje občutno modificira značaj vpletenosti obeh strani; poglavitna objektivna posledica specifičnega slovenskega osvobodilnega boja je bila uvedba totalitarizma in odvzem osnovnih človekovih in državljanskih pravic; s povratkom v demokracijo prehajamo v osnovne koordinate stanja, za katero se je borila stran, ki je v državljanski vojni izgubila.

• Izjava o slovenski politični emigraciji. Ta mora vsebovati naslednje prvine: dejstvo, da so morali zvesti, dostojni in pošteni ljudje, blateni in zasramovani, zapustiti dom in oditi v tujino, je najbolj neznosna krivica, ki lahko zadene človeka: ta krivica se sedaj popravlja tako, da se slovenskim ljudem, ki so leta 1945 in pozneje morali od doma, ker so stali na strani svobode in kulture, prizna človeška in politična integriteta; to se pokaže predvsem tako, da se naenkrat in vsem podeli slovensko državljanstvo, če jim je bilo odvzeto, in da se tistim, ki se želijo ali začasno ali za stalno vrniti, prizna pokojnina po obstoječih slovenskih zakonih; vrnitev izgnancev samih in njihovih neposrednih potomcev se podpre tako, da se zakonsko pospeši vrnitev razlaščenega imetja; vsi politični emigranti se s slovesnim državnozborskim aktom sprejmejo v narodno in državno občestvo, hkrati pa se prekličejo vsa pravna dejanja, ki so bila narejena z namenom, da jim škodijo.

• Izjava o ničnosti privilegijev, ki izhajajo iz sodelovanja v državljanski vojni. Ta izjava mora vsebovati naslednje stvari: izrek o osnovni enakosti državljanov Slovenije; izrek o ukinitvi vseh fevdalnih predpravic, s katerimi so se utrdili nosilci totalitarnega sistema, naj bodo te materialnega, socialnega ali političnega značaja.

• Izjava o slovenskem holokavstu. Ta izjava mora vsebovati: priznanje holokavsta in njegovo zgodovinsko ozadje; zagotovilo, da se bodo žrtve holokavsta popisale in njihovim svojcem izdale potrebne listine; skrb, da se izda obsežna monografija o holokavstu.

• Izjava o moralnem, političnem in civilizacijskem značaju Komunistične partije Slovenije. Ta izjava mora vsebovati: dejstvo, da je poseg komunistične partije v slovensko zgodovino pomenil izstop iz evropske civilizacije; dejstvo, da je partija izkoristila narodovo nesrečo za dosego svojih oblastniških in ideoloških koristi; dejstvo, da je partija narod politično razlastila in uvedla monokratsko strahovlado; dejstvo, da so se v svetu, ki ga je ustvarila, dogajali težki in odurni zločini fizične in pravne narave; moralno zahtevo, da imajo nekdanji pripadniki partije po svojih močeh dolžnost, da stanje, ki so ga bili ustvarili, popravljajo.

V smislu uvodnih ugotovitev in razmislekov predlagamo tudi vladi države Slovenije, da pripravi zakonske osnutke in naredi ukrepe v okviru svojih pristojnosti z namenom, da se uravnovesijo kričeča in neznosna družbena nesorazmerja, ki izhajajo iz državljanske vojne in vlade totalitarizma. Tu mislimo predvsem na naslednje stvari.

* Ustanovitev zgodovinskega instituta, ki bo raziskoval: začetek, razvoj in konec slovenskega protikomunističnega upora; nastanek slovenske politične emigracije, njeno usodo in njene dosežke; politični totalitarizem in njegov vpliv na slovensko kulturo in politično zavest; zgodovino sprejemanja evropskih demokratičnih načel v slovenski prostor in nastajanje elementov lastne demokratične kulture. V ustanovnem aktu se mora posebej precizirati vpliv pristojnih delov civilne družbe na delo instituta. Mora se nadalje zagotoviti, da bo institut trajna znanstvena ustanova, organizirana bodisi samostojno bodisi v okviru drugih tovrstnih znanstvenih organizacij, posebej pa je treba poskrbeti, da bodo v njem delali ljudje, katerih dela dokazujejo njihovo demokratično in humanistično usmerjenost, zlasti pa čut za objektivnost in strpnost. Bližnja naloga instituta bo dokončanje in ažuriranje Bele knjige, daljna pa znanstven popis vseh žrtev vojne v čimbolj izčrpnem kategorialnem zajetju. Po sebi se razume, da bo institut servisni znanstveno–strokovni organ parlamentarne komisije za raziskavo povojnih pobojev.

• Ustanovitev slovenske zgodovinske biblioteke. To bo ustanova, ki ne bo samo skrbela za spodbujanje in izdajanje zgodovinskih besedil, ki bodo obravnavala deprivilegirani in zamolčani del slovenskega življenja. To bo predvsem središče, ki bo z natečaji, razpisi in nagradami spodbujalo umetniška dela, ki bodo hotela v zadnji dosegljivi resničnosti razumeti ljudi in njihova dejanja, ki so bila v preteklosti nasilno izkrivljena in iz zavesti javnosti izgnana. Vsi se lahko strinjamo s tem, da je neznosno in nedopustno, da ostajajo dogodki, kot je holokavst, nedotaknjeni od umetniških energij naroda.

• Takojšnji razpis natečaja za ureditev Kočevskega Roga. Kočevska brezna in jame, predvsem pa jamo pod Krenom, je treba z državnim aktom proglasiti za posebno področje in ga urediti tako, kot zahteva prostorska in duhovna ekologija kraja. Z istim aktom je treba zavezati občine, da se s podobno skrbjo zavzamejo za morišča na svojih območjih. Predvsem pa je treba nemudoma izdelati pogoje za razpis natečaja za cerkev v Rogu, ki mora stati najkasneje za spominske slovesnosti ob petdesetletnici roške morije.

• Ureditev vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Pri tem se morajo upoštevati predpisi in mednarodna merila, ki veljajo za vojaška pokopališča. Spomenik tam pokopanim vojakom bo s svojimi sredstvi postavila Nova Slovenska zaveza.

• S posebno izjavo ministrstva za kulturo in ministrstva za znanost je treba zagotoviti, da bodo organizacije civilne družbe, ki delujejo na kateremkoli zamolčanem področju slovenske preteklosti in sedanjosti, imele enakopraven dostop do sredstev, ki se v kulturne in znanstvene namene razdeljujejo organizacijam in združenjem. Neznosno je na primer, da Zaveza, ki jo izdaja NSZ, na prošnjo za sorazmerno dotacijo ni dobila niti odgovora. Upira se nam, da bi s točnejšimi izrazi označili stanje, ko organizacije in ustanove, ki so desetletja neomejeno izkoriščale narodovo imetje, ob takem ignoriranju še naprej dobivajo družbeno podporo.

• Ministrstvo za notranje zadeve mora takoj organizirati posebno skupino za raziskovanje zločinov, ki jih je zmagovita stran v državljanski vojni zagrešila bodisi med vojno bodisi po vojni. Ti zločini morajo biti registrirani in opisani, ne glede na to, ali jih bo državni tožilec predložil sodnim oblastem ali ne.

D. Sklepne misli

Nova Slovenska zaveza se zaveda, da uresničitev zgoraj navedenih predlogov, čeprav jim ni mogoče odrekati minimalnih teženj, pomeni veliko delo. Toda, ko smo se odločili, da jih postavimo, nas niso gnale samo koristi območja, ki ga po svoji programski zasnovi podpiramo. Gnal nas je luciden uvid, da bo mogoče urediti slovenski kulturni in politični prostor tako, da se bo v njem lahko razvijala demokratična kultura, samo tedaj, če bodo te zahteve sprejete in uresničene. Predstavljajo namreč zgodovinski condicio sine qua non. Mogoče bo tej prognozi laže verjel tisti, ki si bo ogledal dosedanje politične uvodnike revije Zaveza. Tam smo, takrat še sami, govorili stvari, ki danes postajajo priznana in aktualna tema na najbolj kompetentnih tribunah. To dejstvo omenjamo samo zato, ker mislimo, da pomeni nekakšno priporočilo za predloge, ki jih tu postavljamo. Pričakujemo torej, da bosta tako državni zbor republike Slovenije kot tudi vlada države Slovenije zgornjemu besedilu posvetila pozornost, ki bo sorazmerna teži vprašanj, ki jih odpira.

Svet, v katerem živimo, nas dramatično opozarja, da je nevaren. Njegovo osnovno sporočilo je to, da smo nazadnje navezani samo nase, da se na koncu lahko zanesemo samo nase. Uredimo torej svojo hišo čimprej!