Avtor: Marjan Tršar

V juniju je preteklo 80 let od rojstva Jožeta Beraneka, nadarjenega risarja, ki je zlasti v medvojnih letih dosegel s svojimi ilustracijami znanih slovenskih in tujih povesti izredno priljubljenost med slovenskim občinstvom.

Opis slike: Jože Beranek pri risanju

Jože Beranek je bil češkega rodu, rodil se je 22. junija 1913 v Piskovi Lhoti, okraj Podebrady na Češkem, vojaškemu godbeniku Janu in materi Vilemini, roj. Teplicky. Z družino (še dveh sester in brata) se je leta 1922 preselil v Ljubljano. Leta 1930 je končal meščansko šolo, pet let pozneje pa diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Dobil je štipendijo za nadaljevanje študija na Visoki šoli za umetnost v Pragi, a se moral že po enem letu zavoljo materine smrti vrniti domov. Zaposlitev je našel v tovarni »Saturnus« v Ljubljani kot – danes bi rekli industrijski oblikovalec – dizajner. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom podporočnika. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc, ki mu je leta 1943 rodila sina Marka. Časopis »Slovenec« ga je leta 1941 pogodbeno nastavil za risarja – ilustratorja. Iz tega časa je tudi večina njegovih časopisnih in knjižnih ilustracij. Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo in zasnoval vrsto propagandnih plakatov. Verjel je zagotovilu svojega soseda komunista Brozovičarja (tega je med vojno ščitil), da se mu ne bo nič zgodilo, in se maja 1945 ni umaknil na Koroško. Dne 11. maja so ga doma aretirali in odpeljali v Št. Vid. Še 18. maja mu je vojak, ki ga je vodil na delo, dovolil, da se na brž oglasi pri domačih. Ti so že slišali za množične poboje in so ga hoteli skriti, a prepošteni Jože se je rajši vrnil, da ne bi zavoljo njega »nastradal« dobri vojak. Od tedaj je za njim izginila vsaka sled. Vdova Marija je na svojo prošnjo dobila 8. 11. 1946 uradno potrdilo, da je bil 2. 6. 1945 izpuščen in se ne ve, kje je sedaj. Šele leta 1969 je dobila izpisek iz mrliškega lista in potrdilo, da ga štejejo za mrtvega od 1. 6. 1945.

Opis slike: Beranek v Goršetovi risarski šoli

Opis slike: Beranek – Trnovo – Suha igla, 1945

Opis slike: Beranek – Ilustracija iz Jalnove povesti Trop brez zvoncev

Opis slike: Beranek – Ilustracija k povesti Jožeta Tomažiča Pastirčkova nebesa

Opis slike: Beranek – Domobranski plakat

Opis slike: Dokument, ki dokazuje, kako se je OZNA norčevala iz Beranekove žene

Beranek je bil izjemno nadarjen in plodovit risar. Prav za prav je bil samouk, ki si je nabiral znanje s prerisavanjem starih mojstrov in tedaj znanih risarjev slikanic.
Dobro je obvladoval anatomijo človeka in živali, že iz šole pa tudi perspektivne konstrukcije. To mu je omogočalo domišljati večje figuralne kompozicije, postavljene v prepričljiva realna prizorišča. Občasno je Beranek zahajal k akad. slikarju Božidarju Jakcu, ki mu je pomagal z nasveti in navodili. Ko je bila leta 1944 ustanovljena privatna risarsko šola akad. kiparja Franceta Goršeta, je postal njen vnet učenec. Tam sem ga spoznal in postala sva več kot zgolj risarska kolega. Na njegovo željo sem ga začel uvajati v grafično ustvarjanje. Še posebej ga je navduševala tehnika suhe igle, v kateri je izdelal nekaj ljubljanskih motivov.
V sodelovanju s pisateljem Jožetom Tomažičem je ilustriral večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk, tako Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina idr. Z naslovnimi stranmi je opremil tudi večino knjig tedanje Slovenčeve knjižnice: Janeza Jalna Trop brez zvoncev, Ovčarja Marka, R. Haggarda Rozamundo idr. Najzgodnejše ohranjene ilustracije pa so iz Domoljuba za povest Rada Murnika Matajev Matija.
Njegovo nedvomno najbolj odmevno in najobsežnejše delo pa je slikanica »Quo vadis« H. Sienkiewicza v več kot štiristo risbah. Te se odlikujejo z izvrstnimi karakterizacijami oseb romana in s presenetljivo natančnim upodabljanjem tedanjih navad, antičnih noš in arhitektonskih ambientov. Mojstrsko je znal poustvarjati razpoloženjsko klimo tistega rimskega časa. Povrhu tega pa je ta risarski dosežek sila blizu dosti poznejšim »stripovskim« uprizoritvam, saj je pravzaprav vse povedano v podobi, tako da je besedna spremljava komaj še potrebna. S to risarsko mojstrovino si je Beranek zagotovil ugledno mesto v tej veji likovnega izražanja. Toda tudi med prej omenjenimi ilustriranimi povestmi je nemalo sugestivnih risb, ki bodo ostale vzgled dobre knjižne ilustracije.
Jože je bil miren, resen, malce zadržan, nikoli prehitre, predvsem pa ne žaljive besede, vedno pripravljen pomagati bližnjemu v potrebi. Bil je bister, duhovit sogovornik, včasih ne brez pikrega humorja, ki ga je znal dobro izkoristiti v svojih ilustracijah in plakatih. Šport je gojil že izmlada, bil je dober smučar, planinec – tudi vojaški rok je odslužil pri planincih – metal je kopje, še posebej pa se je uveljavil kot nogometni vratar pri rakovniškem Korotanu. Predvsem pa je bil trden, pokončen značaj, ki se ni bal javno izpostavljati svojega katoliškega in antikomunističnega prepričanja.
Tudi za ceno lastne – kot vedo povedati priče – mučeniške smrti ne!