Avtor: Peter Urbanc

Naši potomci bodo vpraševali, ali je bila potrebna, ali je bila nujna? Odgovor je enostaven. V jeseni 1944 je postajalo jasno, da bo v Jugoslaviji zmagala revolucija. Naša levica, s tem mislim partijo in njene zaveznike, znane pod imenom NOB, je kazala od vsega začetka rdečega terorja, da za rojake, ki niso sprejemljivi za komunizem, v Sloveniji ne bo obstanka. Pobijanje in mučenje v prvi fazi rdečega terorja ter tragedija septembra in oktobra 1943 (Turjak, Kočevje, Jelendol) so kazali na smrtno nevarnost za lep del rojakov, če bi ostal doma. Razne Titove in druge obljube, amnestije, dogovori, da bodo premagani ohranili vsaj življenje, so bili dosledno in to nemudoma kršeni. Na vprašanje, ali je bilo res potrebno oditi toliko civilistom, ženam, otrokom, je lahko odgovoriti. Med revolucijo in po zmagi se smrt tudi pred njimi ni ustavila. Demokratična opozicija je še med revolucijo dobila v roko podatke o kartoteki KPS, ki je vsebovala 25.000 nasprotnikov. Pomen kartoteke je bil jasen takrat, še bolj pa danes.
Politična emigracija je pri umiku priznala izgubo bitke v domovini, vendar je trdno računala, da boj in vojna proti komunizmu nista končana.
Z umikom na Koroško se je tako začela prva, in upajmo, zadnja slovenska politična emigracija. V naši zgodovini imamo primere umika protestantov, redkih politikov in vojakov leta 1918 in komunistov med obema vojnama. Vsi ti so bili maloštevilni in jih komaj štejemo v kategorijo političnih emigrantov.
Še danes je med emigranti živ spomin na prepričanost, da umik na Koroško ne bo trajal dolgo. V domovini smo zgubili bitko, vojna proti komunizmu pa traja. Angleška vlada, predvsem Churchill, je načrtovala blokiranje prodora komunizma na zahod. Angleži so upali na koncentracijo jugoslovanske opozicije v Sloveniji. Jeseni 1944 smo imeli na Primorskem močne srbske enote četnikov, nedičevcev in predvsem Ljotičevih dobrovoljcev. Na teritoriju Slovenije so bile močne nacionalne ruske, vlasovske sile. Na žalost so odpovedali Hrvatje; ti so, namesto da bi se pridružili, celo uničili del srbskih četnikov, ki so skušali prodreti iz Bosne v Slovenijo.
Konec tega upanja je bila predaja nemškega korpusa med Reko in Ilirsko Bistrico 24. aprila 1945. Ta predaja je odprla pot JLA proti Trstu. Prvi so bili na udaru Srbi. Ti so se na hitro, in ne da bi obvestili Ljubljano, umaknili preko Gorice v Italijo. Ta nenadni umik je preprečil načrtovani odhod domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Italiji. Preostala je pot na Koroško.
Konfrontacija med Sovjeti in zavezniki, še posebej proti novi Jugoslaviji, je bila veliko upanje naših beguncev. Podrobni angleški načrt za udar na Jugoslavijo je bil napravljen. Prodor komunizma so hoteli ustaviti na starih jugoslovanskih mejah. S tega vidika je lažje razumeti taktični tajni dogovor med Jugoslavijo in Angleži. Znani dogovor je v 1. členu povedal vse: JLA se umakne do 19. maja, vračanje beguncev se začne 24. maja. Jugoslovani so bili ustavljeni na stari avstrijski meji, begunci, domobranci, četniki, hrvaška vojska in civilisti so plačali račun. Vsi pogoji za slovensko politično emigracijo, ki je trajala dve generaciji, so bili s tem podani.
Umik emigracije iz domovine ni bil po godu novim oblastnikom. Partizani, če hočete JLA, so dobili posebni nalog, da pustijo na miru Nemce, da pa poskusijo ustaviti emigrante. Rezultat je bila bitka na Dravskem mostu, usodna za 180 partizanov. Z gledišča dileme NOB ali državljanska vojna je ta zadnja bitka zanimiva. Svoječasno slavljeni začetek upora je bil 22. julij 1941. Takrat je bil napaden neki naš rojak. Tako imamo na samem začetku in na koncu »NOB«, ali če hočete upora, prisoten čisti element državljanske vojne. Mogoče še velja povedati, da ves april in maj 1945, z izjemo predaje nemškega korpusa na Primorskem, ni bilo kakih omembe vrednih spopadov z Nemci. Zgodovinsko torej ni mogoče govoriti o vojaški osvoboditvi Slovenije, ampak o zasedbi.
Od vsega začetka emigracije je obstajal Narodni odbor za Slovenijo. Ta je bil edini organizirani politični faktor. Predstavniki SLS, liberalcev in socialistov so sestavljali odbor 13 članov. SLS je imela večino s sedmimi člani. Kot posamezniki so stali ob strani številni stražarji, zagovorniki slovenske države.
Še v Celovcu je Narodni odbor poskusil intervenirati za begunce pri Angleški vojaški upravi. Upali so doseči preselitev v Italijo, tam bi se počutili varnejše. Angleži so bili nedostopni. Osebno je interveniral v angleškem štabu poveljnik domobrancev, tedaj formalno že Slovenske vojske, general Krener. Brez uspeha, angleški general mu je zabrusil: izpolnil bom vsa povelja in isto pričakujem od vas.
Zaradi vrnitve 8243 domobrancev, med njimi nekaj sto civilistov, je med emigracijo prišlo do burnih debat in očitkov, zakaj se preselitev v Italijo ni preprečila. Zadeva je bila nesmiselna. To je tako, kot očitek direktorju banke, zakaj ni preprečil ropa. Nihče ni mogel računati, da bodo begunci postali žrtev enega največjih zločinov proti človeku, da bodo krivci Angleži, ki naj bi bili vzorniki moderne demokracije. Še manj pa smo predvidevali grozno usodo vrnjenih.
Predsednik Narodnega odbora je bil v začetku emigracije dr. Basaj. Dva njegova sinova, mladoletnika, sta bila vrnjena in pogubljena. Dva aktivna, dinamična politika, dr. Albin Šmajd in Andrej Uršič, prvi prvak SLS, drugi liberalec, sta se umaknila v Trst. Šmajd je bil kmalu ugrabljen, pripeljan v Ljubljano in skrivoma ubit. Andrej Uršič, Primorec, je bil nepreviden, ker je hodil v cono B, tam so ga prijeli in skrivoma ubili.
Dr. Ciril Žebot, neformalni voditelj stražarjev, je bil v Rimu. Imel je dokaj povezav s Poljaki. Delal je za idejo intermarija, podonavske politične povezave, zgodaj je emigriral v ZDA.
V Washingtonu je postal redni univerzitetni profesor ekonomije. Imeli so ga za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovencev. Sodeloval je z guvernerjem, senatorjem Lauschetom. Obljubljal je članke o Sloveniji v New York Timesu. Znane so njegove knjige o Sloveniji. Bil je dominantna osebnost, mogoče preveč, mogoče zato privrženci samostojnosti niso nikdar organizirali pomembne lastne, vseslovenske aktivne politične strukture.
Od maja 1945 do zaključka odhoda v prekomorje 1948 je bilo nekaj povezave iz zamejstva v Slovenijo. Nazaj so skrivaj hodili preživeli domobranci, v glavnem je šlo za reševanje ljudi v smrtni nevarnosti, sorodnikov. Nikakor ni šlo za poskus kake gverile, politične akcije. Nova oblast se je tega bala, na to se je neupravičeno izgovarjala pri opravičevanju genocida. V eni takih akcij je po neprevidnosti padel v roke Ozni polk. Bitenc. V to obdobje spada Matjaževa vojska. Šlo je za mrežo upornikov, predvsem na Štajerskem. Tudi tu ni šlo za kako gverilo, organizirano opozicijo. Polkovnik A. Glušič je to vodil s Salzburškega. Na Koroškem je koordiniral delo France Grum. Za organizacijo je stala ameriška CIA, ki je hotela imeti podrobnejše informacije o razvoju doma. CIA je v teh letih skozi skoraj 10 let organizirala tako mrežo po vsej vzhodni Evropi. Posebno so bili pri roki uporniki v Ukrajini (Banderovci) in na Baltiku. Uporabljali so se avioni. Precej avionov je bilo zbitih, posadke, preko 135 oseb, so Sovjeti na tihem likvidirali. Vse to je zaradi učinkovite infiltracije sovjetske tajne policije KGB doma in zunaj propadlo. Zavezniki so začeli s taktiko čakanja.

Opis slike: In gorje poti, ki nima človeka, da bi hodil po njej

Dr. Miha Krek je vodil slovenski dobrodelni odbor v Rimu. Ta je organiziral emigracijo v Argentino. Krek sam se je izselil v ZDA. Ameriška vlada je njega in druge vzhodnoevropske politike finančno skromno podprla. Čas Kreku in kolegom ni bil naklonjen. Zavezniki so primerni moment obračuna s Sovjeti v prvih povojnih letih zamudili. V taktiziranju s Sovjeti so bili vzhodnoevropski politiki potisnjeni ob stran. To še posebej velja za Kreka, Titov spor z Moskvo je Ameriki ustrezal. Krek, četudi v ZDA nekako osamljen, je prevzel vodstvo Narodnega odbora. V tem obdobju so pritisnili stražarji na vključitev v odbor. Krek je odklonil, takratna taktika stražarjev, državo takoj in za vsako ceno, je bila preradikalna in prezgodnja. Odbor je v začetku ohranil princip federativne kraljevine Jugoslavije. Počasi se je nagibal k suverenosti. Za božič 1974 je v poslanici Odbor že načrtoval suverenost naroda z jasno definicijo »Republika Slovenija, mednarodno priznana samostojna demokratična država«.
Po Kreku je prevzel vodstvo Narodnega odbora, preimenovanega v Slovenski narodni odbor (SNO), dr. Miloš Stare. Rojen je bil 1905 v Dolu pri Domžalah. Pravnik, vodja ljubljanske radijske postaje, poslanec leta 1938. Vso vojno je živel v ilegali, skrivajoč se pred Nemci, pred VOS-om. VOS ga je poskusil ugrabiti po vojni v Trstu, ugrabitelja je spretno odrinil, avto je odpeljal brez njega. V Argentini je delal v začetku kot delavec pri gradnji letališča, kasneje je bil uradnik v državni službi. Ustanovil je Svobodno Slovenijo, danes najboljši tednik v diaspori. SNO je vodil demokratsko, odprto, pluralistično. V odboru SNO pod njegovim vodstvom ni nikdar prišlo do večjih nesporazumov. V odbor so bili povabljeni tudi stražarji. Stare je imel karizmo, bil je izvrsten govornik brez branja, udaren in prepričljiv. Osebno sva se mnogo srečevala, zame je bil načelen, pameten, sposoben. 1984 je umrl. Najzvestejši Staretov sodelavec v stranki in naslednik v predsedstvu SNO je bil g. Rudi Smersu. V Jugoslaviji poslanec, med vojno je bil v vseh ilegalnih organizacijah SLS, vojaških in civilnih. Za razliko od Stareta je Smersu manj karizmatičen, bolj siva eminenca. Živi v Buenos Airesu.
Demokrati so imeli v eksilu inž. Ladislava Bevca. Gradbeni inženir, sokolski funkcionar v konfrontaciji s Poličem, Lubejem in Rusom. Gestapo ga je imel zaprtega od jeseni 1944 do marca 1945. Emigriral je v Kalifornijo. Vodil je SDS skoraj do smrti leta 1988.
Politična emigracija se je množila tudi po 1945. letu. Odskočil je že marsikak vidnejši komunist. Večinoma se niso pridružili že obstoječi politični emigraciji. Eden od razlogov bi mogel biti njihova levičarska preteklost, počutili so se nelagodno v stiku z žrtvami iz leta ¹⁹⁴¹⁄₁₉₄₅. Izstopata dve osebnosti.
Dr. Ljubo Sirc, sin industrialca iz Kranja. Vedno je kazal intenzivno zanimanje za politiko. Med vojno je bil v okviru Stare pravde v OF. Stara pravda, neprijetna KPS, je bila vržena iz OF. Še sredi vojne se je s težavo prebil v Švico. Po neki nerazumljivi logiki se je 1944 vrnil v Split v prekomorske brigade. ¹⁹⁴⁶⁄₄₇ je, legalno in odkrito, skušal organizirati opozicijo. Sledil je zapor, znani Nagodetov proces. Po dolgoletni ječi je Sirc ilegalno zapustil Slovenijo in se končno zaposlil na Univerzi v Glasgowu. Sirc se je sicer pozno, toda še za časa diktature, vračal v Slovenijo.
Druga markantna osebnost je bil pokojni prof. France Jeza, krščanski socialist. Med vojno je moral delati za VOS, v Trstu mi je do podrobnosti pravil o možnosti, da bi rešil Tomšiča. Naloga za to partija ni izdala! Zaradi pritiska Ozne, naj postane konfident, se je umaknil v Trst. Žal po intervenciji režima ni nikdar dobil stalne službe. Bil je verjetno največji pobudnik za slovensko državo v dobi, ko je to bilo nevarno. Ideji je bil predan globalno, napisal je knjigo, delil je letake obiskovalcem iz Slovenije, spomenice je množično pošiljal v domovino. Bil je trn v peti režimu. Režim ni ukazal ugrabitve ali česa hujšega. Razlog bi mogel biti, da ga je ščitilo svoječasno delo za partijo in dejstvo, da je vztrajal pri fikciji NOB. Zanj je bila glavna osamosvojitev Slovenije, manj pa osvoboditev izpod jarma diktature. Stiki s politično emigracijo niso uspeli. Bil je samorastnik.
Za zaključek naj naštejem glavne aktivnosti emigracije.
a) Prvič – že samo dejstvo obstoja tako številne politične emigracije je bilo živ spomin in opomin, da so komunisti prevzeli vlado s surovo silo, nelegitimno.
b) Publicistika, posebno pričevanje o nesmiselnosti in grozoti revolucije. Argumenti o rdečem terorju ¹⁹⁴¹⁄₄₂, ki je vsega kriv, ki bi moral biti glavni objekt sprave, so prepričljivi, neizpodbitni. Opisovanje, očitek genocida po vojni, po zmagi revolucije, je partijo postavil ob zid, do samega priznanja. Pravljice o NOB, s katero ni bil nihče skregan, in obrekovanje nedovoljene kolaboracije na drugi strani je niso rešile odgovornosti. V publicistiki je vodila Svobodna Slovenija. Tabor in Vestnik, domobranski glasili, sta na tisočih straneh podala zvesto pričevanje medvojnega obdobja. Na strani stražarjev so ogromno delo opravili Slovenska država, Sij slovenske svobode in drugi.
Stalni, načelni, nepopustljivi pritisk na vse možne mednarodne forume. To, pravijo, je poleg papeža, Solidarnosti in Lecha Walense največ pripomoglo k zatonu komunizma. Mnogi naši begunci so dosegli visoka mesta v novih državah v politiki, še bolj v gospodarstvu. Posebno so vidni dr. Alojzij Ambrožič, nadškof torontske nadškofije, kandidat za kardinalski klobuk, g. Jože Kastelic, stavbenik, verjetno največji mecen slovenske skupnosti. V Italiji je obstal drugi veliki mecen, hotelir g. Vinko Levstik. V Argentini imamo nič manj kot Zupanov in Oblakov gospodarski imperij, v daljnji Avstraliji sta brata Sajovic, eden politik, avstralski senator, drugi s tovarnami v mnogih državah.
c) Povezava emigracije z zamejstvom. Tu je pomembna predvsem Draga, ki jo je v glavnem ustvaril politični emigrant prof. Jože Peterlin, pa Koroški dnevi, zamejska publicistika. Ni bilo lahko, zamejci so bili v prvih letih neinformirani, terorizirani, kasneje so kazali, s častnimi izjemami, predvsem zavzetost za svoje manjšinske pravice. Problem konfrontacije z diktaturo v matici je bil zanje drugotnega pomena.
d) Povezava z domovino. Obstajali so mnogi, predvsem osebni kanali. Vse je bilo zelo konspirativno, otežkočeno zaradi meje in silnih razdalj. Poudariti moram, da nikdar ni prišlo do kake podtalne akcije proti režimu. Temu se je izogibalo. Bilo je nevarno, tako doma kot tudi zunaj. Verjetnost uspeha, prodora, ni opravičevala rizika. Travma genocida, rdečega terorja se je obdržala skozi dve generaciji.
Delo politične emigracije je bilo težavno. Ker skozi desetletja ni bilo prave perspektive, ker ni bilo upanja na skorajšnjo spremembo, ni bilo podpore, sodelovanja, da o kaki finančni podpori niti ne govorim. Mednarodna politika taktiziranja, čakanja, poudarek na status quo posebno v SFRJ je bilo težko breme. Vodila nas je zvestoba in dolžnost do naroda in še posebej do pokončanih legij slovenske vojske, žena in otrok.
Ambicija slovenske politične emigracije je bila s svobodnimi volitvami, aprila 1990, izpolnjena. Politični pluralizem je bil glavni cilj politične emigracije. SNO je prenehal delovati. Narod je volil, kakor je volil. Izbira nam v diaspori večinoma ne ustreza, volji naroda se uklanjamo. Današnja politična garnitura, kakršna pač je, je ta trenutek legitimni predstavnik nove svobodne Slovenije.
Emigracija v domovini tik pred volitvami 1990 ni bila prisotna. Skozi dolga leta, vse do časa volitev, je diktatura v marsičem že popuščala. Nikakor pa ni popustila na področju emigracije. Celo osebnosti, ki so leta
1990 prispevale levji delež k demokratizaciji, si niso upale ali želele sodelovanja emigracije. Ne smemo pozabiti, da so bili skoraj vsi povezani z revolucijo ali kasnejšo diktaturo. Emigracija ni bila dobrodošla, povabljena. V tistih časih, tik pred volitvami, je to še vedno pomenilo prepoved vstopa na meji ali kako nesrečo doma. Sam, ki nisem bil v državljanski vojni, sem šele eno leto po demokratizaciji dosegel izbris iz črne knjige na meji.
Kaj je emigracija pričakovala od nove demokratične družbe? Prav gotovo nobene posebne nagrade, slave, revanšizma, zmagoslavja. Kar smo pričakovali, je » izenačenje s slovenskimi državljani, z vsemi moralnimi in materialnimi pravicami in dolžnostmi, ki so nam bile vse od leta 1941 naprej odvzete, ker smo izbrali pot političnih emigrantov«.


V tem, kar smo dobili oziroma ne dobili, je naše veliko, veliko razočaranje. V tem je danes kriza bivše politične emigracije, vsega izseljenstva, ki sedaj izgineva bolj kakor za časa enoumja. V tem pa leži tudi velika škoda za RS, izseljenstvo bi moglo biti pri roki v mnogočem, v politiki, posebno v mednarodni areni, še posebej pa v gospodarstvu. Velik kapital bi se vrnil v Slovenijo, z resnimi dolgotrajnimi investicijami. Še večja izguba pa je praktično znanje v vodenju modernega podjetništva, ki smo si ga pridobili v desetletjih.

Opis slike: Kraji slovenskega vračanja – Bohinj

a) Državljanstvo. Najmanj smo pričakovali problemov na tem področju. Kako smo se zmotili! Člen 41 DZ določa, da mora del politične emigracije za državljanstvo zaprositi. To je sedaj, šele po treh letih (!), odpravljeno, s tem tudi zakoni SFRJ, ki so odvzeli državljanstvo. Nerazumljiv je postopek za potrdilo o državljanstvu. Oblasti ne potrdijo, da so vlogo prejele. Po raznih neprijetnih intervencijah dobiš potrdilo v 6 do 12 mesecih. Danes, v času računalnikov, je ugotovitev rojstva, domovnice za bivšega emigranta, s tem državljanstva, stvar 48 ur! Zakaj to zamujanje? Zakaj to nagajanje?
b) Zakon o denacionalizaciji predvideva odškodnino za zaplenjena posestva, stavbe političnih emigrantov, če je bil že opravljen prepis. Argument je bil, da se ne sme delati novih krivic. To določilo krši nujno, samo po sebi umevno povračilo ukradenega premoženja, aplicirano že stoletja v vseh demokratskih deželah. (Vojni dobičkarji!)
d) Volilna pravica. Aplikacija te ustavne pravice za državljane v tujini je bila čista šikana. Emigranti so morali izraziti pismeni namen, da bodo volili. Kaj takega svet še ni videl. Končno smo dobili volilnice, preračunano tako, da lep del ni mogel pravočasno voliti. Glasovalo je v diaspori kakih 4.000 ljudi, manjka podatek, ali so te volilnice dobili in ali so vsaj teh 4.000 glasov upoštevali.
e) Zastopniki v tujini. Po zaslugi bivšega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je večina zastopnikov iz bivše diplomacije SFRJ. Kakšen uspeh bodo imeti ti zastopniki v sodelovanju z emigranti, če so prej, večinoma, radi ali neradi bili konfidenti Ozne, nam politični emigraciji nenaklonjeni, neprijazni, sovražni, nevarni.
f) Zastopniki emigracije, izseljenstva doma. Doma se gnetejo številne organizacije, ki bi rade posredovale in delale z emigranti. Emigranti bi morali imeti svojega zastopnika v državnem zboru, imajo ga Italijani, teh je 2.500, imajo ga Madžari, teh je 8.000. Še bolj kot v zboru bi morali imeti emigranti, izseljenci svojega moža v državnem svetu. Izseljenska interesna skupnost odtehta kulturno, politično, predvsem pa gospodarsko večino interesnih skupin, ki imajo svoje mesto v svetu. Emigranti ostajamo subjekt, dober za folkloro, za obiske raznih politikov RS, za kako nabirko in turistične obiske. Slovenska demokracija, pasivno in aktivno soodločanje, za emigrante ne obstaja!
g) Kot zanimivost citiram slovensko ustavo, ta določa »posebno skrb« za izseljence.
Te skrbi še nismo odkrili, nasprotno, izseljencem računajo potrdilo o državljanstvu dvajsetkrat več kot doma, potni list petkrat več. In še notranje ministrstvo uporablja za izseljence v glavnem navadno pošto. To pa traja po 2, 3 mesece.
h) Za krvavi teror obdobja 1941–1946, za vojne zločine in zločine proti človeku, se mora v RS položiti račun. To bo pojasnilo resnico o dogajanjih, to bo svarilo za bodoče generacije. Sodne preiskave morajo steči z vsemi posledicami. Nobena pravna, svobodna, demokratska država ni vredna tega imena, če se temu izogiba. RS je strahotno počasna, nevarnost mednarodne interpelacije postaja dejstvo. Slovenija ne sme ostati dežela nepopravljenih številnih in groznih krivic.
Za zaključek še nekaj besed o spravi. Emigracija je ni prosila, je ni zahtevala, sprejela pa bi jo z odprtimi rokami in z občutkom 50 let dolgega, zaključenega poslanstva in z velikodušnostjo. Prizadeti se morajo zato odločiti po svoji vesti, prostovoljno. Bili so razni poskusi. Najprej so poskusili z abolicijo. Lipa sprave! Sledil je poskus v Rogu, leta 1990. Simbolične besede predsednika niso zadovoljile niti formalno niti vsebinsko. Leta 1991 so napravili resen poskus v Svetovnem slovenskem kongresu. Po sorazmerno skromni, pomanjkljivi izglasovani poslanici, ki ni bila nikdar javno objavljena, ni bilo premika. Zabeleženih je bilo nekaj predlogov, ki skušajo ustvariti simetrijo odgovornosti in krivde. Poudarek, da smo vsi grešniki, da smo vsi delali napake, pobotajte se, podajte si roko, ni sprejemljiv, manjka predhodno priznanje, obžalovanje, manjka identifikacija grešnika. Zločin je bil enostavno prevelik, da bi šlo brez tega. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, kaj je predmet sprave ali, bolje rečeno, opravičila, obžalovanja. Iskati moramo krivdo v dejanjih, ki so povzročila državljansko vojno. To pa je nedvomno obdobje rdečega terorja v letih 1941–1942. Tu je začetek in konec one glavne krivde. Vse, kar se je dogajalo kasneje, je samo posledica!
Primerjajmo slovensko tragedijo s holokavstom, s pokolom Armencev. Nedvomno so Izraelci v svoji zgodovini zakrivili marsikatero napako proti Nemcem, poljski Izraelec je umoril nemškega diplomata v Parizu itd. Vendar vsi grehi Izraela ne dajejo niti najmanjšega opravičila za holokavst. Brandt in Nemci so to razumeli, priznali so, opravičili so se in celo plačali so. Armenci so se skozi stoletja upirali Turkom. Bilo je obdobje, ko so Armenci v takem uporu pobili do 40.000 Turkov. Tudi ta greh Armencev ne more služiti kot izgovor za zločin genocida. Naš slovenski primer ni problematičen. Za rdeči teror v letih 1941–1942 ni bilo niti najmanjšega veljavnega povoda. V tem obdobju, kakor čudno to zveni, je zatirani narod samo trpel, grozno trpel, ni se branil, lahko bi, vendar ni udaril nazaj. Krivda in odgovornost ležita v tem obdobju. Vsak drugačen pristop k spravi je nesmiseln, nemoralen, nesprejemljiv. Trati se čas, ki beži. Podaljšujeta se travma, ki se je naš narod, v našo skupno škodo, ne more rešiti.
Ozračje, ki danes prevladuje na straneh odgovornih, žal ne izključuje možnosti, da do sprave med živimi ne bo prišlo. Narod ostaja razcepljen. To bo škodovalo vsestranskemu razvoju.
Ostajajo druge možnosti. V Franciji še danes, po 200 letih po revoluciji, niso prišli do zgodovinske resnice in zaključka. Zadnje čase so prišle na dan podrobnosti o pokrajini Vendee, zahodno od Pariza. Revolucionarji so na grozen način uničili življenje 600.000 ljudi. Celi kmečki predeli so bili opustošeni. Raziskujejo še danes, do zaključka in sodbe še niso prišli. Mogoče bomo tudi v Sloveniji morali čakati na sodbo zgodovine še 100 ali več let. Tako dolgo čakanje ne bo dobro!
V Sloveniji pripravljate zakon o popravi krivic žrtvam boljševizma. Zakon mora biti širok, obsegati mora žrtve rdečega terorja v letih 1941–1942. Specifično se mora zakon spoprijeti s številnimi likvidacijami VOS-a. Podrobno mora omeniti kočevski proces in izvensodne justifikacije tistega časa. Dokončno se mora tudi definirati v zakonu, da so žrtve padle kot dejanski ali potencialni nasprotniki porajajoče se diktature. Zakon mora tudi poudariti, da žrtve niso bile krive nedovoljene kolaboracije ali celo izdajstva. Oborožene enote so delovale povsem v skladu s haškimi konvencijami. Povsem enako, kot je to bilo v vseh preostalih evropskih državah, okupiranih po Hitlerju in Mussoliniju. TAKO FORMULIRAN ZAKON BI MOGEL SKORAJ V CELOTI NADOMESTITI SPRAVO.