Avtor: Karel Mauser

Pomlad smo začutili v naše grobe,

pognal se sok je v leščevje in smreke.

Čeprav nam žica roke gnile veže,

so nekam lažje nam postale veke.

Kako smo umirali, morda že veste?

Bil je večer, zahod v krvavi peni.

Ko mesec vstal nad Rogom je za pričo,

so curki brizgnili skoz noč ognjeni.

Med resje padali smo kakor snopi,

z rokami grebli kakor k tlom pribiti.

Ko mesec je presvetlil zadnje krošnje,

bili smo z zlatom in krvjo obliti.

Brez sveče, križa in brez rože,

naš dom samotno je grobišče.

V nočeh, ko veter gospodari,

nas komaj zver za hip obišče.

Na jesen je zasulo listje

grobove naše, skrilo kamen,

čez nas so tekle kalne vode,

ugasnile poslednji plamen.

Mirno pričakali smo zimo,

snega namedlo je v kotlino,

prišla sta z burjo mraz in tema,

a nas ni zeblo sem v globino.

Ležali vdano smo v pusti,

počasi gnili in trohneli,

dokler vetrovi nam od juga

odeje bele niso vzeli.

A zdaj smo kot bolni od vonjev,

rasto nad nami vetrnice.

V nočeh, ki mlačne so postale,

lete čez nas selivke–ptice.

Vse vrača se nazaj v domove,

Telovo stopa že na duri,

vi boste v cerkvi pri molitvah,

le nas ne bo pri sveti uri.

Noge strohnele so v kolenih,

odgnile roke so nam v rami.

Prešlo poletje bo in jesen,

a mi še vedno bomo sami.

Ko bomo v prst se spremenili

in tla zgnojili naše hoste,

ko bomo z zemljo kakor eno,

takrat nas morda našli boste.

Z ljubeznijo nas vse zberite,

požegnajte in pokopljite,

tako bi radi počivali

med vami in pri cerkvi spali.