Avtor: Janez Grum

Poraz četniške postojanke v Grčaricah po tridnevnih bojih od 8 do 10. septembra 1943 je bil za demokratične in protikomunistične Slovence hud udarec in velik neuspeh v odporu proti komunističnemu terorju in nasilju. he doma v Sloveniji in nato po svetu nismo veliko govorili in pisali o tem porazu. Najbrž zato, ker mu je devet dni kasneje sledil številčno veliko večji poraz vaških stražarjev na Turjaku. V Grčaricah so partizani dobili v roke blizu 200 četnikov, na turjaškem gradu pa se je partizanom končno vdalo čez 700 vaških stražarjev in z njimi vred več kot 50 civilistov, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. In na Notranjskem sta v tistih dneh partizanski brigadi (Šercerjeva in Gradnikova) v napadih na posamezne postojanke zajeli čez 500 vaških stražarjev, uporabljajoč pri tem italijanske topove.
Namestitev Dolenjskega četniškega odreda (imenovanega tudi Centralni) v Grčaricah je zamislil in odredil generalštabni major Karel Novak, ki ga je konec 1. 1941 general Draža Mihajlovič postavil za poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini. Tega je za poveljnika VJvD na jugoslovanskem ozemlju postavila begunska vlada v Londonu. Omenjeni četniški odred se je od zgodnje pomladi do junija 1943 zadrževal v bližini Rovt nad Logatcem in tam narasel na 80 mož. Sredi junija se je podal mimo Vrhnike čez Barje v Iško vas. (Ne na Krim!) Most čez Ljubljanico pri Podpeči je kljub italijanskim stražam ponoči brez ovire prekoračil, ker je v maju odred dejansko postal legaliziran, kar pa je le počasi postajalo znano. V Iški vasi se je odredu pridružilo nekaj novih članov iz Sokolske legije ter aktivnih oficirjev, zapustilo pa ga je 8 ali 9 oficirjev, ko so zvedeli za Novakove stike z Italijani. (Vaške straže Ig, Tomišelj in Rudnik so na njihovo prošnjo tem oficirjem pomagale priti nazaj v Ljubljano.) Sredi julija je četniški odred odšel na Dolenjsko in se nastanil v gradu Otok, vzhodno od Novega mesta. To postojanko je četnikom določil general Gambara, poveljnik XI. italijanskega korpusa v Ljubljani. Na Otoku je k odredu pristopilo le nekaj čez 100 legionarjev. (Okrog Novega mesta so se vaške straže imenovale Legija smrti.) Četniški odred je s tem narasel na 200 mož. Zadnje dni avgusta se je odred premaknil do kočevske železnice in doživel 3. septembra pri Ortneku napad Tomšičeve brigade. Napad so četniki odbili, pri čemer je sodelovala tudi vaška straža Sv. Gregor. Še isti dan so po stanskih poteh četniki prišli v Grčarice, ki leže severozahodno od Kočevja. Sicer pa je bil dohod do te skoro izpraznjene kočevarske vasi najlažji iz Dolenje vasi. Seveda se je takoj po svojem prihodu v Grčarice odred začel utrjevati, in to v dveh stavbah zraven cerkve ter tudi to vključil v utrjeni prostor.

Opis slike: Pokop junakov iz Grčaric – Domobranci spremljajo pokojne na pokopališče v Hrvači avgusta 1944

Major Novak je v svojem načrtu imel zamisel širše četniške baze, ki bi jo zgradil s pritegnitvijo srbskih četnikov iz Like. Tako bi bila ta baza v stalnem stiku z liškim četniškim odredom in bila bi na črti Ljubljana–Reka. Pri tem je Novak močno računal na zavezniško izkrcanje v severnem Jadranu.
Ker v mesecih pred septembrom 1943 Novak ni dobil dva tisoč zahtevanih vaških stražarjev za svoj odred, ki mu jih je bila obljubila Slovenska zaveza, se je zadnje dni avgusta osebno napotil k liškemu odredu, ki mu je poveljeval generalštabni major Slavko Bjelajac. Ta je Novaku obljubil 300 četnikov. Prav za prav mu jih je moral prepustiti po odredbi generala Mihajloviča, za kar je tega predhodno prosil Novak. Obenem sta se Novak in Bjelajac dogovorila glede nadaljnjih načrtov, zlasti radijskih zvez. V tem primeru se je Novak izkazal za iniciativnega oficirja.
Obljubljeni srbski četniki so bili del posebne skupine liškega odreda v Srbskih Moravicah ob Kolpi. Na pot proti Grčaricam so odšli iz postojanke 7. septembra, torej poldrugi dan pred razglasitvijo italijanske vdaje. En del te četniške skupine je seveda ostal v postojanki.
Dne 5. septembra je bila na dveh kamionih pripeljana v Grčarice večja količina orožja, municije in živeža. Prevoz je spremljal Novakov politični sodelavec Rudolf Žitnik, član vodstva JNS. Skoro ni bilo dvoma, da so vse to namenili četniškemu odredu Italijani. General Gambara je hotel po četnikih, ki so imeli radijsko zvezo z jugoslovansko begunsko vlado v Kairu, dobiti stik z zahodnimi zavezniki. Po padcu fašizma pa je bil pripravljen za stik s komunisti, sicer pa je preganjal partizane skoraj do zadnjega tedna.
Dne 6. septembra je četniški odred v Grčaricah slovesno praznoval rojstni dan kralja Petra II., ki je bil v Londonu.
V noči od 7. na 8. september je Šercerjeva partizanska brigada zasedla položaje okrog Grčaric in 8. septembra začela z napadom na četniško postojanko. Za zavarovanje tega napada je bila pri Dolenji vasi Tomšičeva brigada, pri Kočevski Reki pa Gradnikova. Ker so partizani napadali le s pehotnim orožjem, so četniki napad uspešno odbijali. In ker uradna kapitulacija Italije še ni bila objavljena, so Italijani čez dan z artilerijo obstreljevali položaje okrog Grčaric.
Tu naj se oddaljim od naslova. Po zavezniškem izkrcanju na Siciliji 10. julija in po padcu fašizma 25. julija sta slovenska komunistična partija in partizansko poveljstvo zelo računala z možnostjo izkrcanja zahodnih zaveznikov na Jadranu. Zato so koncentrirali vse udarne brigade na Dolenjsko in Notranjsko, z Gorenjske so potegnili Prešernovo brigado, s Primorske Gradnikovo in s Štajerske Šlandrovo brigado. V obširni knjigi »Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945« beremo: »Med najvažnejše ukrepe, ki naj bi osvobodilnemu gibanju zagotovili, da na slovenskem ozemlju, zasedenem po Italiji, pobere plodove zmage protifašističnih sil nad italijanskim fašizmom, je šteti tudi osredotočenje vseh sil narodnoosvobodilne vojske na Dolenjskem in Notranjskem, da bi bila zmožna razorožiti italijansko vojsko ter plavi in beli gardi onemogočiti, da bi se polastili orožja in oblasti pod okriljem odhajajočega okupatorja« (str. 492). Podobno misel izraža tudi M. Mikuž: »Obstajala je le nevarnost, da bi se beli in plavi ob kapitulaciji Italije ne dokopali do orožja in oblasti, kar bi precej poslabšalo položaj« (Pregled NOB, III., str. 24). Citata dokazujeta, da sta se partizansko vojaško vodstvo in Komunistična partija zavedala, da je bilo vaških stražarjev pred italijansko vdajo skoro 2000 več kot partizanov.
Na možnost izkrcanja zahodnih zaveznikov v južni Dalmaciji, Albaniji in Grčiji so močno računali tudi Nemci, ki so po padcu fašizma ustanovili v Srbiji posebno poveljstvo in pripravili pet motoriziranih divizij z namenom, da takoj po italijanski vdaji, o kateri so bili prepričani, zasedejo prejšnje italijanske položaje ob jadranski obali.
Da se vrnem k naslovu. Kako je potekal tridnevni boj v Grčaricah, najde bralec podrobneje v knjigi »Stalinistična revolucija na Slovenskem I«, str. 318–322, ter v knjigi »Svoboda v razvalinah« s podnaslovom »Grčarice–Turjak–Kočevje« (Cleveland 1961), ki je bila pred dvema letoma ponatisnjena v Sloveniji. Bralcu bo tako jasno, da so tretji dan bojev Grčarice končno padle pod grantami iz italijanskih topov. Te so morali uporabljati italijanski oficirji ob grožnji nanje namerjenih revolverjev in pušk. Partizani so tedaj prvič uporabili topove v napadanju nasprotnikovih postojank, kar je bil važen mejnik v načinu bojevanja.
Grčarice pa verjetno ne bi bile padle, ko bi Novaku obljubljeni liški četniki dejansko prišli na pomoč. Vsaj izpad bi bil omogočen. Toda ko so srbski četniki zvedeli 9. septembra zjutraj, če ne že prejšnji večer, za italijansko vdajo, niso nadaljevali svoje poti, ampak se vrnili v Moravice. (Tako pripoveduje Karel Novak v svojih spominih »Moj vojno–politički rad, 1941–1945«. Sokolski vestnik, Milwaukee, USA, 1987, štev. 1–4. – Dejansko so bili spomini napisani decembra 1946.) Liški četniki so se pač zavedeli, da je z italijansko vdajo nastopila zanje važna sprememba, zato so se vrnili, da bi v Moravicah bili v stalnem stiku s poveljstvom odreda. Z njihovega stališča je bila ta odločitev razumljiva, usodna pa za četnike v Grčaricah. Major Novak, ki je bil vse tri dneve bojev v Ljubljani in po radijski zvezi dajal četnikom v Grčaricah povelja, pa je bil prepričan, da bodo liški četniki še pravočasno prišli na pomoč njegovemu odredu in mu zato ni dovolil izpada 8. septembra in prav tako ne 10. septembra. Zahteval je, naj vzdržijo, ker pomoč prihaja. V tem je bila tragika četniškega poraza v Grčaricah.
Iz omenjenih dveh knjig bo bralec zvedel, da je 10. septembra popoldne poveljnik kapetan Milan Kranjc pripravljal izpad iz postojanke, ne glede na Novakova povelja iz Ljubljane. Toda med temi pripravami je bil smrtno zadet in volja za izpad je prenehala.
Ob koncu tridnevnih bojev se je partizanom vdalo 171 četnikov, padlih je bilo 11, med njimi poveljnik Kranjc, in 17 ranjenih, med temi težko ranjenimi prvi poveljnik major Danilo Koprivica. ki si je ob vdaji
vzel življenje. Večino zajetih četnikov so partizani postrelili brez sodnega procesa pri Mozlju, južno od Kočevja, 12 vodilnih pa so odbrali za famozni sodni proces od 8. do 10. oktobra v Kočevju. Vsi so bili obsojeni na smrt. Partizani so imeli 11 padlih in 18 ranjenih, kot navaja levičarski zgodovinar Tone Ferenc, »Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji v jeseni 1943«, 1967, str. 182.
Eden redkih preživelih četnikov Jože Sladič (umrl 1992 pri Clevelandu) je po dvajsetih letih napisal članek »Nesmrtnim borcem Grčaric« (Vestnik, 1963, XIV, VIII–IX (sic!). V njem pravi, da Grčarice ne bi nikoli doživele poraza, kot so ga, ko ne bi prišlo iz Ljubljane iz štaba povelje »Vzdržite! Pomoč prihaja.« In dalje: »Skoro stoodstotno sem prepričan, da bi se rešili z begom iz kočevskih zaporov, če ne bi prek župnišča dobili sporočilo, da ‘se nam ne bo zgodilo nič žalega, ker da se je za nas zavzela angleška vlada’.« Po njegovem prepričanju je glavni krivec za poraz Grčaric major Novak: »Ne bi bilo Družinske vasi in ne Grčaric, ko ne bi bilo vašega strogega povelja pregovarjati se s partizani … Ustanavljanje posadk kot Grčarice je v danih razmerah pomenilo toliko kot lastni grob. Kje je torej ostalo povelje za izpad, ki bi ga vi (Novak) morali izdati takoj po prejemu vesti o napadu in obkolitvi Grčaric. Te vesti so vas dosegle že 8. septembra.«

Opis slike: Kočevje oktober 1943 – Prvi stalinski proces v Sloveniji – Prizor s kočevske ulice

Partizanski napad na Grčarice je imel pomembne posledice v Ljubljani. Za napad je od majorja Novaka vsekakor zvedel Vojni svet, v katerem so bili polkovnik Vauhnik in podpolkovnika Prezelj in Peterlin, od teh pa Slovenska zaveza in vodstvo Slovenske legije. Vodstvo te se je naslednji dan, 9. septembra dopoldne, zbralo na sejo, ne le zaradi italijanske kapitulacije in novega položaja, ki so se v njem znašle vaške straže – te so prejšnji dan prekrstili v »slovenske goščarje« za razliko od partizanov – ampak je bil tudi pogovor o partizanskem napadu na Grčarice. Pod vplivom tega napada je na posredovanje svojega rojaka veletrgovca Mejača iz Komende šel župnik Križman 9. septembra na pogovor h generalu Roesnerju. Najbrž po posvetu z vodstvom Slovenske legije. Tole slednje sicer le sklepam, toda samo v tem nepričakovanem napadu vidim vzrok za spremembo v mišljenjih in stališčih Zaveze in Slovenske legije glede Nemcev. Pod vplivom tega napada je bilo dano vaškim stražam na Notranjskem navodilo, naj se približajo železnici Ljubljana–Postojna, ki so jo nadzorovali Nemci. Ne dolgo prej pa je bilo tem vaškim stražam sporočeno, naj bi se zbrale v predelu Krima in Rakitniške planote ter v predelu Snežnika in Javornika. Spremembo v stališču glede Nemcev vidim tudi v odgovoru, ki ga je odbornik Slovenske legije A. Križman dal 9. septembra popoldne poveljniku vaške straže na Vrhniki (Radu Pavliču) na vprašanje, ali sme sprejeti nemško vabilo za sodelovanje, da sme. Napad na Grčarice je namreč kaj hitro razblinil vsa pričakovanja, da bo možno sodelovanje med goščarji in partizani v boju proti Nemcem, ali pa vsaj neko znosno razmerje med njimi. Uničenje Grčaric pa je bil tudi otipljiv dokaz za Vojaški svet in za politike Slovenske zaveze, da so slovenski komunisti slej ko prej odločeni uničiti idejno-političnega nasprotnika in tekmeca z vsemi možnimi sredstvi. Še bolj pa je to komunistično namero potrdil partizanski napad na Turjak. Za tega je najvplivnejši član v vodstvu Slovenske zaveze in Slovenske legije dr. Šmajd zvedel v torek, 14. septembra zjutraj iz Cerkvenikovega pisma, ki je bilo z Zapotoka prineseno v Ljubljano prejšnji večer. Napad na Grčarice in njihovo uničenje ter napad na Turjak so pri odločujočih bistveno pripomogli k prepričanju, da se mora naša samoobramba pred komunističnim nasiljem in terorjem nadaljevati tudi pod nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine. Na podlagi tega spoznanja je Slovenska zaveza ta dan dala polkovniku A. Kokalju dovoljenje za vojaške pogovore z Nemci. Morda bi smel reči, da ga je prosila za to. Ko pa so 15. septembra opoldne prišli v Ljubljano vaški stražarji (goščarji) z Zapotoka, je napad na Turjak postal splošno znan. Saj so ga na Zapotoku opazovali dva dneva. Ob razlagi, ki sem jo skušal dati v temle odstavku, postane razumljivo, zakaj je dr. Šmajd šel 16. septembra na pogovor h generalu Roesenerju za ustanovitev novih oboroženih enot, ki bi bile naslednik vaških straž.