Avtor: Nace Ahlin

Letos septembra bo 50 let od žalostnih dni na gradu Turjak, kjer je po mojih računih izgubilo življenje nad 500 mladih slovenskih fantov in kakšna desetina mož. Od teh naj omenim dva, ki še posebej zaslužita spomin, to sta dr. Kožuh in dr. Zalokar. Oba sta prišla na grad z namenom, da rešujeta življenja in lajšata trpljenje, in to sta nadvse vestno opravljala, pa so partizani oba umorili v Velikih Laščah. Pišem seveda po spominu pol stoletja pozneje in 20.000 km daleč od kraja dogodkov. Upam, da bo bralec to dobrohotno upošteval.
Kapitulacijo Italije sem dočakal v vaški straži na Polici. Večina smo sila neradi sprejeli orožje od Italijanov, toda znašli smo se v precepu in smo se morali odločiti, ali bomo gledali, kako bodo naši domovi pogoreli, in pahnili tiste, ki bi še lahko ostali na svojih domovih, to je stare ljudi in žene, v brezupno bedo, mi mlajši moški pa bi tako umirali v koncentracijskih taboriščih, če nas ne bi že prej postavili ob steno in postrelili, ali se temu uprli. Mi smo živeli od zemlje in za zemljo. Če nam kdo požge gospodarsko poslopje in orodje, zemlje ni mogoče več obdelovati, posebno še, če žene in starci ostanejo sami. Sosednjo vas Sp. Brezovo so požgali (13. 3. 1942) in tudi vas Pristavo nad Višnjo Goro (18. 6. 1942).

Opis slike: Nace Ahlin – Liparjev Nace iz Dednega dola

Moške so pustili doma, ker se je zanje zavzel višnjegorski kaplan (Milan Kopušar), a kakšna beda bi bila, če jim ne bi pomagala cela fara. Če pa bi celo faro požgali in še sosednjo in še sosednjo, kdo bi pa potem pomagal. Bežati ni bilo moč nikamor, zaslužiti nikjer nič, tudi trgovine so bile prazne, saj še žeblja ni bilo mogoče kupiti, tudi če bi imel denar. Vas Polica je bila še posebej nesrečna. Za vasjo so imeli dva tabora partizani, ki so venomer hodili čez vas na Dolenjsko in v Kočevje. Fantje so jim morali kazati pot, kmetje pa voziti stvari, orožje pod gnojem v košu za gnoj mimo Italijanov. V vasi je bil terenec, ki jih je k temu priganjal; siti so bili tega, in ko je mož bil neki večer pijan, so ga prijeli in spravili v Višnjo Goro k Italijanom, rekoč, da je to mož, ki jih priganja k sodelovanju s partizani. Partizani so 5. 10. 1942 na rožnovensko nedeljo zvečer prišli na Polico po Jožeta Zupančiča p. d. Možaka in ga v prerivanju, ko se je branil oditi, smrtno ranili. Vaščani so bežali k Italijanom in zahtevali pomoč, oni pa so jim ponudili puške. Šli so po okoliških vaseh in prosili za pomoč. Vaški možje so se odločili, da naj mlajši fantje gremo na Polico pomagat. Nam se je upiralo iti v vojsko in vzeti orožje od Italijanov, pa so nas tolažili, da, ko bo šlo proti koncu vojne, bomo pa vsi skupaj udarili po Italijanih in jih po bližnji poti poslali na njihove domove. Upah smo, da bo našo deželo osvobodila zmagovita angloameriška armada. Ko so Italijane pregnali iz Afrike, se je to upanje še okrepilo. Po Mussolinijevem padcu smo upali, da bo kmalu konec Italije. Na dan kapitulacije nas je poveljnik Benko, študent doma z Iga, star okoli 23 let, sklical na teraso pred cerkvijo in nam rekel nekako takole: »Italija je kapitulirala in pričakujem, da se bodo zavezniki prav kmalu izkrcali v Istri ali celo v Trstu. Mi ne bomo poskušali zasesti Slovenije in obračunavati s partizani, to lahko počaka, mi bomo rajši šli proti zapadni meji, zasadili slovensko zastavo v Trstu in Gorici in si zagotovili pravične meje. Najprej gremo do gradu Turjak, kjer se bomo sestali z drugimi in organizirali vojaške enote, potem pa šli skupaj na zahod. Nihče ne mora biti zraven, opozarjam vas pa, da je to prilika, ki je ne smemo zamuditi. Naši očetje so se leta 1918 razšli domov, češ vojske je konec, in zaradi tega smo izgubili Primorsko. Izgubili bi tudi Štajersko, če se ne bi našel general Maister, razvil v Mariboru slovenske zastave in razglasil, da je tu Slovenija.« Bil sem rahlo razočaran, ker ne bomo nič udarili po Lahih, a če se mi ponuja tako važno opravilo, kakor so pravične meje in osvoboditev Primorske, mi je pa ugajalo, saj bi se še dolga leta potem junačil, da sem bil pri tem jaz zraven. Rekel je, da pojdimo sedaj na domove, si pripravimo nahrbtnike in se do večera zberemo za odhod. Tako je tudi bilo. Od 150 fantov se jih zvečer ni vrnilo okoli 20, a prišlo je 30 novih in tako smo skupaj povečerjali in počasi odšli prek Grosuplja v Šentjurje, kjer je bilo okoli 80 fantov pri vaški straži pod poveljnikom Danilom Capudrom. On je bil sprva poveljnik na Polici in si je pridobil spoštovanje nas vseh, ker je bil korajžen, podjeten, požrtvovalen in istočasno prijazen fant, star 22 let. Ostanek noči smo prespali pod nekim kozolcem. Pred poldnem je bil zbor; komaj smo se zvrstili v mali vasici, saj nas je moralo biti okoli 400. Danilo naj bi še ostal v vasi dan ali dva, vsi drugi pa bi šli takoj naprej na Turjak. Rabili so še desetino za okrepitev Danilove čete, vsi bi radi ostali z njim, moral je izbirati sam in bil sem nemalo počaščen, ko je izbral tudi mene. Tako sem se ločil od svojih treh bratov in drugih soborcev s Police. Prespali smo na podstrešju pekarije, zjutraj pa je prišel še mlajši Capudrov brat Jelo iz Ljubljane. Ravno je maturiral in je prišel obiskat Danila. Tudi on je bil prijeten, bister fant, hitro smo mu našli puško in ga proglasili za vojaka. Na gradu Boštanj je bilo okoli 60 fantov, njihov vodnik je bil mlajši poročen mož. Menil je, da je vojske konec, in ker ni nobene prave komande, je najboljše, če gredo domov, saj niso nikomur nič žalega storili. Komaj teden za tem so ga partizani pobrali, zaprli za dan ali dva v Grosuplju, potem pa ustrelili kakor mnogo drugih. Na gradu Boštanj je bilo še okoli 30 fantov, ki niso vedeli, kaj storiti. Danilo je menil, da gremo mi tja z dvema desetinama, vprašamo, če hoče kdo iti z nami, in poberemo orožje, ki je tam. Ko smo prišei tja, so nam povedali, da po Dolenjskem partizani mobilizirajo in vlak poln partizanov prihaja proti nam. Danilo je rekel, da bi bilo treba železnico razkopati, češ naj hodijo peš. Šli smo za vas Mlačevo, izbrali pripraven prostor in začeli z golimi rokami pobirati kamenje in ga kopičiti čez progo. Komaj smo nametali nekaj karjol kamna, že zaslišimo pihanje vlaka od Velike Loke. Vozil je čisto počasi in skozi vsako okno je gledalo polno partizanskih glav, tudi na strehi jih je bilo kakor mravelj. Bili smo iznenadeni, a nam ni bilo treba dolgo čakati kaj storiti, ker so nenadoma začeli vsi na vso moč streljati na nas. Pobrali smo jopice in urno odšli v Boštanjski grad na srečo vsi zdravi. Nismo dolgo čakali, že so začeli streljati na nas s puškami in strojnicami. Na gradu je bilo nekaj strojnic in municije, pa smo jim lahko vrnili, a zabave je bilo kmalu konec, ker so začeli streljati s težkim minometom. Že v prvi uri obstreljevanja sta bila ranjena Jože Javornik s Sp. Brezovega in France Bajželj iz Grosuplja. Oba je ranila ena granata. Pri prenosu v zavetje je bil ranjen še en fant iz Šentjurja. Dobil je kroglo v trebuh in kar takoj izgubil zavest. Vedeli smo, da je izgubljen. Danilo je opravil dve leti medicinske fakultete v Ljubljani in je tokrat bil glavni zdravnik. Ocenil je Jožetovo rano za težko, a ne smrtno, ker je bilo presekano samo debelo meso. Moral bi šivati, a ni imel s čim. Francetova rana je bila lahka. Med tem se je zmračilo, zvrstili smo se okoli oken in počasi vsi zaspali. Zbudila nas je močna eksplozija. Zaminirali so nam glavna vrata, in to pred našim nosom. Nastalo je močno streljanje. Nasproti vrat je bila neka koča, morda stražarnica, nekateri so trdili, da je nekdo notri. Vrgli smo nekaj bomb, pa je bilo vse tiho. Kar naenkrat pa skoči ven človek in zdirja v strmino pod grad. Še malo več streljanja in nekaj bomb in čez čas se še ena postava utrga ven in zbeži dobesedno pred našimi očmi. To omenim zato, ker sem jaz in mnogi drugi vedno mislili, da so partizani strahopetci, ker so izza grmov streljali na posameznike, kar mi ni bilo všeč, vendar me je ta primer prepričal, da znajo biti tudi hrabri, včasih morda bolj, kakor smo bili mi. Proti jutru je nastopila gosta megla in Danilo je menil, naj bi šel jaz z desetino pregledat teren proti hribu v smer Šentjurje. Če ne bi bilo nikogar, bi mu poslal sporočilo, mi pa bi ostali v zasedi ob stezi, da bi šli drugi varno mimo.
Ker partizanov ni bilo, so ranjenega Jožeta Javornika pustili na gradu v oskrbi salezijanskega duhovnika in oskrbnice, Franceta Bajžlja pa smo vzeli s seboj na Turjak. France je kmalu začel zaostajati in neki starejši kmet nam je posodil šajtrgo in otep slame, da smo ga odpeljali s seboj. Danilo je šel z desetino v Šentjurje, da bi tam pobral nahrbtnike in fante in prišel za nami na Turjak.
Na grad Turjak smo prišli zgodaj popoldne. Najprej smo Franceta spravili v »bolnico«. Ta je bila pri glavnih vratih na levi skozi kapelo. Z desne strani so bila tla na debelo postlana s slamo za ležišče, na levi pa je bilo nekaj miz in omara z zdravili. V sobi je bil mož čokate postave, star okoli 50 let. Predstavil se je za dr. Ludvika Kožuha. Bil je čisto sam, niti ni imel nobenega ranjenca. Povprašali smo ga za poveljstvo in nekdo je s prstom pokazal na dvorišču moža, starega okoli 30 let, oblečenega v uniformo bivše jugoslovanske armade, pa brez znakov in čina. Predstavil se je kot poveljnik na Turjaku in pomočnik poveljnika brigade polkovnika Dežmana, ki da je ostal na Zapotoku z glavnino. Poklical je nekega fanta in mu naročil v kratkih, jedrnatih besedah, naj nam najde položaj. Tega je našel na desni strani gradu, na koncu več hodnikov in skladišč, ki so bila polna moke, municije in vina, kar je naredilo na nas dober vtis, češ lačni ne bomo. Nismo pa bili zadovoljni z našim položajem. Prostor je moral biti dolga leta hlev, verjetno za konje, saj je bil brez lesenega ali kamnitega tlaka, vse je bilo prašno in samo dan poprej je bila tu klavnica, ker so na tleh ležali ostanki črev, parklji in rogovi. Če bi nam dali karjolo, lopato in malo slame, bi bilo morda zadovoljivo. Nič takega ni bilo, zato smo s koli v kotu izkopali jamo, zagrebli ostanke, kožo pa porabili za ograjo ali steno, saj smo ugotovili, da nimamo stranišča. Zunaj smo nalomili smrekovih vej za na tla. Dobili smo hlebček kruha in toplo hrano z merico črnega vina. Ko smo to použili, se je zbudilo nekaj korajže. Povprašal sem za brate in prijatelje s Police, a oni so bili z glavnino na Zapotoku. Bil je že skoraj mrak, našega Danila pa od nikoder. Moj poveljnik je bil mlad fant, študent, star okoli 20 let, doma iz okolice Ljubljane. Pisal se je Rak. Menil je, da bi šli pogledat, k je je Danilo. Dobili smo še četo Dobro oljcev in za vasjo Turjak počasi lezli proti Šentjurju. Še predno smo prekoračili cesto Škofljica–Velike Lašče je priropotalo iz smeri Lašče troje tankov. Obrnili so se proti gradu Turjak in začeli divje streljati. Ne samo da je bilo neznansko glasno, tudi bliskalo se je, kadar so iz gradu zadeli tanke. Mi smo se stiskali ob strani v neki kotanji. Ko je malo potihnilo smo slišali italijansko kričanje. Nekateri so razumeli njihov jezik in so trdili, da tanke vozijo Lahi, partizani pa jih od zadaj priganjajo. Medtem se je popolnoma znočilo in prišlo je povelje: nazaj na grad. Noč je bila čisto mirna. Zjutraj sem se malo ogledal. Skoraj v sredini dvorišča sem videl sveže izkopano,jamo. Kmalu so prinesli krsto. Pred krsto je stopal mlad, meni neznan duhovnik, za krsto pa brat, dr. Kožuh in dr. Zalokar. Slednjega sem poznal, ker je bil nekaj let pred tem sodnik v Višnji Gori. Po kratki molitvi in blagoslovu so ga pokopali brez ceremonij, kakršne so v navadi ob pokopu vojakov. Takoj za tem je bil zbor za skupino od 200 do 300 fantov. Povedali so mi, da so doma iz okolice Trebnjega. Ti fantje so bili zelo ugledni, postavni in samozavestni; čeprav niso bili v uniformah, so delali vtis, da med njimi vladata red in disciplina. Poleg cele vrste strojnic so imeli majhen top in rečeno mi je bilo, da je to protitankovski top. Po štetju so težko obloženi odšli z gradu na Zapotok. Takoj za tem je bil še en zbor za vse, saj nas je bilo toliko, da je bilo dvorišče popolnoma polno. Po dolgem preštevanju in računih so nas razdelili v čete in bataljone. Kam sem pripadal, se žal ne spomnim, vem pa, da je bil poveljnik moje čete že prej omenjeni študent Rak, vodnik pa brat Danila Capudra Jelo. Naj tu povem, kar sem pozneje po koncu bitke izvedel. Danilo je šel z vso prt1ja~o in fanti proti Turjaku, kakor je obljubil. Cisto blizu gradu pa je trčil v kolono partizanov, ki so šli proti Šentjurju ali Grosuplju. V kratkem spopadu in zmedi so pustili na cesti voz z nahrbtniki in bežali v zavetje gozda. Fante in verjetno tudi Danila je to prizadelo in začeli so izgubljati korajžo. Drug za drugim so odšli na svoje domove, kjer so jih polovili partizani in domala vse pobili. Kmalu popoldne se je začelo streljanje. Začele so padati granate iz težkih minometov, a veliko sreče niso imeli, ker so se šele učili; vsi streli so končali v okolici gradu. Postavili smo dva minometa na dvorišče in izstrelili nekaj strelov v smer, od koder so streljali oni. Zdi se mi, da je bil že prvi dan pretrgan vodovod. Pozabil sem omeniti, da se je, še ko smo stali v zboru, na dvorišču pojavila skupina okoli 10 mož, oblečenih v enaka oblačila zelene barve z nekoliko črnimi progami, kar bi v našem dialektu rekli rižasto. Ne bi mogel reči, da je izgledalo kot uniforma, saj so bile hlače pumparice, a vse je bilo enotno krojeno in lepo tudi. Postaven mož kakih 35 let je stopil na nekakšen zaboj in na ves glas rekel nekako tole: »Jaz sem kaplan Malovrh. Prihajam iz Zapotoka. Imel sem priložnost opazovati tisto množico več kakor 2000 fantov. So veseli in korajžni, prepričan sem, da bodo sposobni za vsako nalogo. Upam, da ste tudi vi enako pripravljeni na vse, jaz pa bom ostal z vami in delili si bomo usodo.« Takoj za tem je stopil na isto mesto mož kakih pet let starejši in bolj suhe postave. Dejal je: »Jaz sem profesor Petelin. Prišel sem med vas, da vam pomagam, kolikor morem, pri obrambi tega pomembnega gradu.« Povedal je še nekaj o borcih v Španiji, kako so dolgo junaško branili neki grad pred podobno druščino, kakor ga bomo morali verjetno tudi mi. Če so Španci uspeli, zakaj ne bi mi. Mene in verjetno še koga je iznenadilo, ker ni bilo več niti besede o naših mejah, o zaveznikih, če in kdaj se bodo pojavili na naši obali. Z vodnikom Jelom Capudrom sem se prav dobro razumel, pa sem ga vprašal, kaj je s tem. Rekel je, da bomo šli na zahod, a moramo čakati oddelek srbskih četnikov, ki marširajo iz Like. Ko pridejo, gremo skupaj naprej. Turjak pa je treba braniti, ker so tu zaloge hrane in municije, pa še bolnica bo tu, ker sta tu dva zdravnika. Odgovor me je precej –pomoril in pozneje sem izvedel, da je bilo dejansko tako zamišljeno, samo mi smo sramotno slabo branili našo trdnjavo.

Opis slike: Francka Ahlin – Liparjeva mati iz Dednega dola

Drugi dan so že zgodaj začeli z obstreljevanjem. Še pred poldnevom je Jelo Capuder šel preko dvorišča, padla in eksplodirala je granata in ga ranila v debelo meso ene noge. Odnesli smo ga v bolnico, položili na mizo. Pristopila sta oba doktorja in nam zagotovila, da rana ni nevarna. Že tedaj je bilo okoli 10 ranjencev, večinoma ranjenih, ko so vlekli vodo iz vodnjaka, kajti to je bila edina voda za 800 ljudi. Mislim, da sem tedaj opazil tudi dve deklini, stari okoli 20 let. Pomagali sta nekaj na slami ležečim ranjencem. Ne vem, zakaj sta bili tam, vem pa, da po predaji nista bili zaprti z nami.
Prihodnji dan sem šel hitrih korakov čez dvorišče. Bil sem že na drugi strani, ko je za menoj počilo in me vrglo v steno kakor kos papirja. Tudi mene so odnesli v bolnico in že med potjo sem čutil mokro v čevljih. Nekaj me je peklo v debelem delu noge. Tudi mene so potolažili, da bom zaradi te rane lahko še dolgo živel. Obvezali so me in mi dali merico grenke kave. Tedaj smo bili vsi žejni, ranjenci pa še bolj. Hodil sem brez palice, vendar me je motilo, ker sem moral ležati samo na eni strani ali pa na trebuhu. Mislim. da so isti dan partizani poizkusili srečo s tanki. To pot so priropotali sredi dneva in nekoliko bliže zidov. Pogodili so nekaj oken in ranili nekaj fantov, potem pa spet odšli. Takoj za tem so prišli poslanci na grad in ponudili začasno premirje. Nisem bil zraven, a govorilo se je, da nam ponujajo častno kapitulacijo in jamčijo življenje vsem, če odložimo orožje. Mislim, da se je to ponovilo dva ali trikrat, vendar nam niti na misel ni prišlo, da bi se vdali in menili smo, da lahko tako vzdržimo mesece, če bo treba. K temu so nas spodbujali tudi govorniki, saj smo vse dneve imeli obiske in eden najboljših govornikov je bil Karel Mauser, ki je pozneje napisal vrsto knjig, žal nobene o Tur jaku. Zelo dobro je poznal fašizem, nacizem in seveda komunizem, kaj hočejo in zakaj se moramo proti tem zlom upirati. Če pa je bilo še kaj časa, smo igrali karte in peli. Ob večerih, ki so bili dolgi in temni, smo imeli prave koncerte. Neki mlad fant gosposkega videza je od sile lepo igral klavir. Postavili so ga ob steno blizu notranjega okna, da smo igro lahko vsi slišali in občudovali, potem pa so se kosale skupine iz raznih krajev in pele lepo in glasno, da je odmevalo od gora. Tudi partizani so poslušali in menda je bilo v Laščah, ko sem slišal pripombo: saj vas je škoda pobiti, ker tako lepo pojete. Žal je bil to glas vpijočega v puščavi. Že poprej sem omenil, da so streljali s težkim orožjem na nas. Padalo je vse naokoli. Mislim, da gradu ni zadel več kakor vsak deseti strel. Dan pred kapitulacijo pa smo okoli četrte ure popoldne opazili spremembo. Zadel je prav vsak strel. Ze tedaj so porušili del zidu, ki je bil debel okoli dva metra in vdal se je obok v naši sobi. Na srečo je streljanje po eni uri prenehalo. Tisti večer nismo več dosti peli, bili smo zaskrbljeni, pa suha grla smo imeli, ker je bila merica vode vsak dan bolj skopa. Tedaj je bila dvanajsta ura za spremembo taktike v obrambi gradu. V tej noči bi morali dve skupini iti iz gradu in prepoditi topove. Ves čas obleganja so bila glavna vrata založena s skladovnico bukovih polen. Tretji večer obleganja je skupina kakih 60 fantov šla ven. Ne vem, kdo jo je vodil in kakšen je bil cilj. Poveljniku Raku je uspelo pridružiti tri iz naše čete, eden od teh je bil moj prijatelj Vinko Mehle iz Stare vasi. Obljubil nam je, da nam bo prinesel vode v steklenici, ki smo mu jo naprtili. Žal ni nič prinesel. Povedal je, da so šli v dolino v smeri Želimelj. Bili so tik ob potoku, slišali in vonjali so svežo vodo, do potoka pa niso šli, ker so pri njem taborili partizani. Razen tega meni ni znano, da bi kdo poskušal iti iz gradu ali bi prišel noter. Zadnje jutro na gradu se je začelo streljanje s prvo svetlobo in ni prenehalo do okoli desete ure. Granate so grmele brez presledka in niti ena ni zgrešila. V steni našega položaja je zazijala široka odprtina, in če niso delci granat, so pa kamni zadeli prav vsakega. Umikali smo se za druge stene v skladišču, za kupe moke in riža, hodili in plezali drug čez drugega, orožje pa pustili za seboj, saj nam je bilo samo v napoto. Nekako pol ure pred koncem je bil ranjen osemnajstleten mladenič, doma iz vasi Peč. Del bombe ga je zadel v nos. Bil je tik mene, pobral sem ga in nesel v bolnico. Žal je bila tam taka gneča, da ni bilo moč priti noter. Stisnila sva se v kapeli v kot, od nekega pomočnika pa sem izprosil obveze in sam obvezoval in tolažil prestrašenega mladeniča. Kakor hitro so topovi potihnili, so se že slišali predlogi: vdajmo se. Eni so tudi trdili, da so partizani že na strehi in da grad gori. V tem trenutku je prišel moj poveljnik Rak z mojim sovaščanom Jožetom Koščakom in že prej omenjenim Cenetom Mehletom. Imeli so še puške in divje so klicali: »Ne, ne, mi se ne predamo! Ni res, da grad gori! Če pa je kdo na strehi, bomo pa mi obračunali z njim.« Po nekem brunu so vsi trije splezali na streho, vihteli puške in na ves glas kričali: »Hura, juriš, četa v napad« in podobno. Nisem mogel drugega kakor občudovati peščico mladih fantov, nobeden ni bil velikan po telesu, ampak po neuklonljivem duhu. Na strehi niso našli nobenega partizana, a medtem so fantje že odmetavali drva od vrat in jih odpirali. Pritekla sta tudi poveljnik gradu Žerjav in kaplan Malovrh. Malovrh je tiho stal v kapeli, poveljnik pa prosil, naj se ne predajajo. Ves rdeč v obraz je potem, ko je že kakšna stotina šla ven z rokami gor, le odpasal pas in rekel: »Če tako hočete, pa se vdajmo,« in še sam šel ven. Medtem je prišel Rak s svojimi fanti s strehe ves obupan in prišel je s palico Jelo Capuder. Rak je menil, da kar naredimo, naredimo složno. Capudru je svetoval, naj ostane med ranjenci, a ta se je branil. Odšli smo ven in partizani so nam kazali naprej. Znašli smo se čisto spredaj. Dolgo smo čakali, na desni je stala vrsta topov. Takrat je bila tam gola planjava, sedaj pa je na tem mestu gozd. Okoli topov smo videli skupine italijanskih častnikov, eni so nas med tem čakanjem prišli pogledat in občudovat svoj uspeh. Partizani so jih prijazno pozdravljali, jim čestitali, segali v roke in celo objemanja je bilo nekaj. Dan je bil vroč in žeja je bila huda. Prišla je skupina prestrašenih žena. Prosili smo za vodo in ena je prinesla posodo vode, a partizan je že kričal, da ni vode za te pse. Rak ga je srdito zavrnil: »Dolžni ste nam dati vodo, posebno pa ranjencem, kako pa naj drugače hodijo!« Utihnil je in dobili smo merico vode, a kmalu zatem je prišla dvojica višjih in divje napodila žene. Prinesli so kupe vrvi in kose bodeče žice ter začeli povezovati najprej z žico dve roki ali dveh rok skupaj na vrv. Po urah čakanja smo šli proti Laščam. Takrat ob tej poti ni bilo dosti hiš in še tistih nekaj je bilo videti mrtvih. Šele na križišču ceste, ki pride iz Ribnice, je stal en sam debel mož, star vsaj 70 let ali več, in se na ves glas drl: »Smrt izdajalcem, smrt fašizmu!« in podobno. Moram poudariti, da je to bil edini človek civilist in še star zraven, ki je rekel žal besedo, vsem drugim sta se brala strah in pomilovanje na obrazu in so spoštljivo molčali.

Opis slike: Turjak – Pogled iz doline

V Velikih Laščah ne daleč od železniške postaje je stala prostorna baraka in bila je enonadstropna. Razvezali so nas in spustili noter. Tu so bila stranišča in pitna voda. Jej, kako je bilo to dobro! Tudi smo se malo umili, saj smo bili po enem tednu prahu in bombardiranja umazani kakor pujski. Polegli smo in poizkušali spati, a ne tako partizani. Celo noč so kurili velike ognje, pekli pečenko, pili vino, peli in se veselili, poleg tega pa so venomer streljali v zrak, a ne vedno. Neki fant iz Dobrepolja je ta večer dobil kroglo v roko. Zjutraj sta se hrušč in praznovanje končala in s prvim dnem sem se hotel malo razgledati okoli sebe. Zvedel sem, da je bil zadnji dan smrtno zadet v glavo France Bajželj. Naenkrat sem zagledal dr. Zalokarja. Slonel je ob steni in v naročju pestoval skoraj prazen nahrbtnik. Bil je lepo oblečen v pumparice, nosil je klobuček in videti je bil kakor lovec. Takoj me je spoznal, se veselo nasmehnil in vprašal po nogi. Nogo sem že pozabil, saj sem se zdaj sekiral za glavo. Povedal je, da je dr. Kožuh tudi tu, ranjenci pa so ostali v gradu. Mislil je, da so že vse pomorili. To me je prestrašilo, saj tega ja ne bi smeli, to je zločin. »Seveda, seveda,« je kimal, »a ti ljudje ne spoštujejo nobenih pravil.« »In kaj bo z nami,« sem vprašal. »Tu in tam bodo komu prizanesli, večino pa bodo pobili,« je kakor prerok vedel, kaj nas čaka. Povedal je, da nam iz Zapotoka niso prišli pomagat, ker so že tretji dan odšli v Ljubljano. Tudi to me je na vso moč iznenadilo, nič podobnega nisem pričakoval. Prišel je avto, izstopilo je nekaj visokih glav. Pozornost je vzbudil mož, star 45 let, v lepi uniformi italijanskega častnika in v blestečih škornjih, na rami pa mu je visela ogromna pištola, le kje jo je staknil. Od daleč je izgledal kakor Mussolini. V dvorani je završalo: to pa je dr. Brilej. Stopil je na nekakšen oder, nas nekaj časa pozorno ogledoval, potem pa, ko se je nagledal, začel z zmerjanjem, očitanjem izdajstva, podlosti, žalitve naroda ipd. Kar naenkrat se je oglasil kaplan Malovrh, hotel nas je zagovarjati. Ves divji je dr. Brilej kar tulil: »Tiho mi bodi, ti umazana farška kurba, ali te pa pokončam kar tu vpričo vseh!« Seveda je utihnil. Če bi mu pokazal dokaz velik kakor Triglav, bi ga ta v svoji jezi in sovraštvu ne videl. In glej, kar kmalu zatem se je oglasil še dr. Kožuh. Očital je, da so ga odstranili od ranjencev, nje pa pustili same. Jej, kako je besnel dr. Brilej: »Zapri umazani izdajalski gobec, vsi tvoji grehi so nam znani, mi bomo obračunali s takimi, kakor si ti. Nič se ne skrivaj za svoje ranjence, mi bomo poskrbeli zanje tako, kakor zaslužijo!« Ves besen je nekam izginil, nikoli več ga nisem videl. Drugi tovariši pa so posedli okoli mize in začeli klicati imena po seznamu. Poklicali so vse častnike do vodnikov, poleg pa še dr. Kožuha in dr. Zalokarja, prof. Petelina, ranjenega Jela Capudra in kaplana Malovrha. Postavili so jih v kot barake, drugi pa smo se zvrstili mimo njih, povedali ime, priimek, naslov in v kateri enoti smo služili. Pozneje sem izvedel, da te informacije po mednarodnih predpisih tudi smejo zahtevati in nič več. Izpustili so tedaj vse duhovnike, bogoslovce in vsakega, ki je trdil, da je bil nasilno mobiliziran. Menim, da so tedaj izpustili okoli 200 fantov. Jaz sem sklenil, da ne bom lagal, saj je to greh in nemoško, in tako je storila večina, čeprav nas nihče ni učil, kaj naj rečemo. Popoldne so začeli poveljnike iz kota spet klicati in po dva in dva skupaj vezati z bodečo žico. Našteli smo jih 50. Ko so jih imeli sparjene, so jih začeli vezati na vrv in roke navzkriž, to pomeni, da je en par dal roko nazaj, drugi par pa naprej. Vsi nemi od strahu smo to opazovali, vedeli smo, da to pomeni odhod na streljanje. In glej, ti ljudje, ki so tako slabo organizirali obrambo Turjaka, so se obnašali sedaj kakor junaki, nobeden ni pokazal strahu, ponosno in kljubovalno so prenašali bolečine, ni besede pomilovanja od nikogar niti strahu, prej bi rekel, da so pomilovalno gledali mučitelje, češ najejte in napijte se naše krvi. Še pred nočjo so jih odpeljali proti železniški postaji in od teh 50 se je rešil samo Rak. Noč, ki je sledila, je bila tiha, praznovanje je bilo mimo. Dopoldne so nas poklicali iz barake, povezali dva in dva z bodečo žico in odpeljali na železniško postajo, kjer je čakal vlak in kakšnih deset živinskih vagonov. Zlezli smo noter in na vrata sta se usedla dva partizana, še mlada, v zgodnjih 20–tih letih in, po narečju bi sodil, doma iz okolice Blok. Bila sta prijazna in zgovorna. Povedala sta, da so v Grčaricah zajeli okoli 200 ta plavih, samih mestnih škricev, ki zaslužijo, da jih bodo pobili, mi pa da smo videti spodobni pobje in da je bil razlog, da smo šli k vaškim stražam, gotovo tehten. Če bi imela kaj govoriti, nas gotovo ne bi pobili. To smo seveda radi poslušali. Ko smo prišli v Kočevje, so nas izročili neki ženski enoti. Bile so same mlade frklje, lepo oblečene in še lepo so dišale. Že v vagonu sem si zrahljal žico, če bi se mi ponudila prilika, bi ušel. Zvezan sem bil s Cenetom, in ko sem mu to povedal, me je okregal, češ da ni lepo, da bi samo jaz odnesel kožo, skupaj moramo držati in zaupati v Boga, če smo vredni, nas bo rešil ali pa ne, enkrat itak moramo umreti. Tako modrovanje sem še dostikrat slišal v poznejših tednih. Pred dvonadstropno zidano zgradbo, verjetno šolo v prejšnjih časih, je bila voda in glej, naenkrat so prinesli kup vojaških posodic z žlicami in vsak je dobil mero juhe, ki je imela okus po repi, poleg pa vsak okoli 300 g težek hlebček dobrega kruha. Se razume, da je bilo to presenečenje in nas je spravilo v dobro voljo. Stražarji so bili s hrvaške strani, niso govorili po naše in niso bili strupeno sovražni. Imeli smo še kakšno liro in so nam prodajali cigarete, zvečer smo že poizkusili malo zapeti in to se je prihodnji dan še ponovilo. Silili smo v stražarje, naj nam povedo, kaj bodo napravili z nami. Zvedeli nismo nič. Ugibali smo, morda bomo šli v rudnik na delo, saj smo videli lokomotivo, ta pa rabi premog. Drugi dan popoldne so nas poklicali in napotili v leseno barako skoraj na vogalu ali čez cesto. Tu smo že spet šli mimo neke komisije, drug za drugim; najprej so ocenili čevlje in obleko. Kdor je imel kaj vrednega, so ga slekli, pustili bosega ali brez hlač, iz žepov pa so izpraznili prav čisto vse, tudi šibice, kresilo, cigarete, svinčnike, predvsem pa ure in denar. To nas je prepričalo, da čakamo na streljanje. Prostora je bilo dosti, ležišča v eno nadstropje in še kar čista, a korajža je upadla popolnoma. Polegli smo in večina se ni en teden niti obrnila. Samo ležali smo brez besede in zanimanja, kaj se dogaja okoli nas. Jaz sem vendar malo mislil, kako bi se dalo spraviti iz te zagate. Od prvega dne so vsak dan prišli v barako trije ali štirje s pištolami oboroženi partizani in poklicali po imenu par ali dva in že v baraki povezali ter odpeljali. Nobeden od teh se nikoli ni vrnil. Mislil sem, kaj če bi se spravili in po dva in dva skočili nanje, jim vzeli pištolice in korakali za njimi ven. Ceneta sem prvega pridobil za podvig. Malo nerad, a meni na ljubo bi šel še Jože Koščak zraven, tudi Jože Žgajnar bi poizkusil, a kje najti še štiri. Vsi po vrsti so odgovarjali, da se ne bojijo umreti, samo da nas čimprej postrelijo. Kam bi bežali in po kaj, smrti ne bomo ušli. Kakor hitro je človek rojen, je obsojen na smrt. Verujejo v Boga in posmrtno večno življenje, nikomur niso nič žalega storili, če jih ubijejo, bodo šli v nebesa. Saj v nebesa bi tudi jaz rad šel, ker sem bil v taki neprijetni situaciji. Celo pekel bi izgledal bolj privlačen kakor Kočevje ob tem času, ampak smrt bi le rad malo odrinil. Komaj sem dopolnil 21 let, pa naj se poslovim od tega sveta? Pa mati je leto poprej kupila veliko košenino na koncu vasi. Bila je hudo zapuščena, a s Francetom in Poldetom smo popravili pot, po kateri bi vozili gnoj gor in kosili bi dvakrat na leto. Lahko bi redili tri pare volov različnih starosti in za kmeta takrat ni bilo večjega ponosa kakor par lepih volov. Ja, pa France in Polde sta tik pred odhodom natočila več kakor 100 kg ajdovega medu, saj sem se ga najedel pred odhodom, a ko bi le še enkrat mogel pomočiti vanj težko zagozdo kruha in naravnost v usta, samo še enkrat. Jej, pa tam v smeri Police sem opazil deklino, za katero sem bil gotov, da je najbolj vrla in najlepša na celem svetu in jaz sem ji to tudi brez ovinkov povedal pač iz razdalje, ker sem se zavedal, da ljubezen do dekleta je ogenj, če se preveč igraš z njo, lahko povzroči tudi škodo. Če bi jo le enkrat mogel objeti in k sebi stisniti, ja, potem pa naj me počijo. Le kako bi tele bedačke obudil k življenju? Na misel mi je prišlo, da bi zažgal barako sredi noči, ko večina partizanov spi, par stražarjev bi upihnilo življenje tu in tam komu, a večina bi ušla. To bi nemara poizkusil, a kje dobiti šibice. S Cenetom sva pretaknila vse kote za primeren kos lesa, tudi tega ni bilo najti. Tudi sem imel dvome, bi li fantje bežali pred ognjem. Kaj pa če bi ostali na svojih mestih, zgoreli in jaz bi poleg obilice drugih grehov imel na vesti še umor vseh, ki bi pri tem izgubili življenje. Po dobrem tednu bivanja v tej baraki je prišel partizan in začel kričati: »Vsi ven pred barako!« Postavili so nas pred barako v vrste po dva in začeli vezati roke z bodečo žico. Vezala nas je okoli desetina mladih fantov, oblečenih v smučarske obleke. Vsi so bili videti mestni frkolini in vsi surovi. Mene so povezali s Cenetom. Poskusila sva sabotirati tako, da rok nisva držala tesno skupaj. Partizan je to opazil in se hudo razjezil. Neusmiljeno je oba obrcal, potem pa zvezal tako trdo, da sem jaz takoj zatem izgubil zavest in padel na tla. Še dodatno brcanje me ni oživilo, zato so popustili žico in mi pomagali na noge. Ko so vse povezali, so prinesli še vrvi in nas privezali še na vrv, to pot pa navzkriž, torej roke naprej, roke nazaj. Vedeli smo, kaj to pomeni, a na naše začudenje nismo zavili proti gozdu, temveč na glavno cesto proti Ribnici. Tedaj je pristopila železničarska brigada, to so res bili sami železničarji v svojih uniformah in ves čas so se obnašali spodobno, nobene kletvine ali brce, pač pa je desetina, ki nas je povezala, jahala na konjih včasih zadaj včasih ob straneh. Tepli so nas z biči ali pa brcali in zraven preklinjali s krepkimi kletvinami, kar jih premore naš jezik in še sosednji. Hoditi tako povezani in še sestradani je bilo od sile počasno in pogosto smo padali. Ravno to padanje pa sva s Cenetom izkoristila, da sva zrahljala žico, kar je omogočilo beg. Od Kočevja do Ribnice je menda malo čez 10 km, a mi smo hodili od jutra do mraka. Mračilo se je, ko smo videli v daljavi Ribnico, in priganjanje se je stopnjevalo, padanje pa tudi. Ko smo prešli Nemško vas, je bilo že prav temno. V Ribnici je bilo vse svetlo. Pri samotni kmetiji tik pred Ribnico je na levi strani bil nekak potoček ali kanal. Razmišljal sem, naj skočiva levo prek kanala, ker ga konj ne bo mogel preskočiti, ali stečeva desno okoli vogalov, kjer bi našla kritje, če bi streljali za nama. Odločili sva se za drugo. Nihče ni streljal za nama, tudi konj ni bilo. Obrnila sva se proti gozdu v smer Ilove gore.

Opis slike: Sedanji Turjak – Notranjost

Medtem ko sem bil jaz na Turjaku, so trije moji bratje odšli z glavnino pod poveljstvom polkovnika Dežmana naprej. Povelje je bilo, da gredo tja nekam nad vrhniške hribe, noben pa ni vedel po kaj in zakaj. Šli so skozi požgano vas Želimlje in naleteli na partizansko zasedo. Pokanja je bilo dosti in tudi zmešnjave, a povečini so prišli skozi. Na Igu pa je kolona zavila na cesto proti Ljubljani. Nemška straža je zahtevala, da odvržejo orožje na kup in kolona je začela odmetavati orožje in šla v Ljubljano. Ko so bratje to videli, so se obrnili, češ k Nemcem pa ne gremo. Zadosti grdo je bilo, ker smo sprejeli orožje od Italijanov in se nam očita sodelovanje s fašizmom, z Nemci pa nikoli. To je storilo nad polovico fantov. Odšli so domov v veliko veselje matere, ki je ostala sama na kmetiji. V jeseni je dosti dela, kopala je krompir, žela ajdo in koruzo in odpravljala živino. France in Polde sta ji pomagala. Žal smo imeli soseda, ki ju je šel zatožit v Višnjo Goro. Prišli so in ujeli pri delu Franceta in Poldeta, en teden sta bila zaprta v Grosuplju, potem pa ju je rešil terenec iz Višnje Gore, ker je bil sovrstnik Franceta, ki so ga te prijateljske vezi rešile gotove smrti. Mož je še živ in lani sem ga obiskal in se mu za to plemenito dejanje zahvalil. Brata so poslali pod stražo v brigado v vas Metnaj pri Stični. Poveljnik ju je bil vesel, češ da take postavne fante hudo rabijo. Po telesu smo bili vsi velikani, skoraj dva metra visoki in močni ljudje. Pokazal jima je težke strojnice, ki jih bosta nosila, in položaje, kjer bosta spala. Dal jima je veliko mero riža, kuhanega kajpak. Po kosilu je bilo treba pomiti posodo v grapi pod vasjo. Ko sta končala, sta zavila v nasprotno smer proti domu. Medtem sem tudi jaz prišel domov in veselje je bilo veliko, posebno materino, saj je spet imela sinove žive in zdrave doma. Skrivali smo se po gosti goščavi čisto blizu doma in opazovali, kaj se doma in v vasi dogaja. Mami pomagati seveda nismo več poskušali, pa je bilo obupno težko gledati, kako je mati težko delala, mi pa gledali. Tudi so partizani vsaj dvakrat na teden prišli naokoli in vselej kaj odnesli. Vsi štirje smo pred vojno kupili nova kolesa, ker smo mislili, da denarja ni vredno hraniti. Ob zlomu Italije smo jih odpeljali k sosedu na podstrešje. Partizani so mater tako dolgo strašili in ji grozili, da jo bodo obesili kar v hiši na štangi, kjer se sušijo plenice, če so otroci, da so jo upognili in jim je pokazala, kje so bicikli skriti. Mi smo to par 100 m stran vse slišali in v nas je pokala jeza, imeli smo puške in imelo nas je, da bi jih postrelili, a Lojze je bil odločno proti.
Bili smo v večni nevarnosti, da nas ujamejo, in bile so težave s prehrano. Partizani so nam pokradli vse, kar je bilo kaj vrednega. Posebno so iskali mast, moko in med. Mati je to skrbno spravila v veliko lončeno posodo in zakopala v kopico gnoja ob štali. Primanjkovalo je kruha, pa lačni nismo bili. Preko noči je mati naluščila malo fižola in ga skuhala, zraven pa še malo jabolk in je šlo. Pričelo je deževati in pričakovati je bilo snega. Začeli smo misliti, kako bo, ko bo zapadel. Naši zavezniki so bili še v Rimu in prav nič se jim ni mudilo proti severu. Kaj bomo mi, v snegu nas bodo hitro izsledili, to pot pa gotovo ne bo nobene pomoči od nikoder. Pretehtali smo prav vse možnosti, našli pa nobene. Odločili smo se za Ljubljano in domobrance.
Dogodki, ki so sledili, so mene vrgli v to pusto deželo Avstralijo, Franceta v Kanado, Ivan, ki je bil najstarejši in se je že nekaj let prej priženil v vas Plešivico pri Žalni, tako da vojnih časov ni delil z nami, je pred tremi leti umrl v Argentini star 86 let. Lojzeta in Poldeta so vrnili s Koroške, oba so ubili. Po pričevanju ubežnikov je Lojze pokopan v Teharjah pri Celju, Polde pa nekje v Kočevju. Menim, da bi se spodobilo, da bi svobodna, demokratična, neodvisna Slovenija zdaj povedala, kje in kako so izgubili življenje. Nobeden od nas treh, ki smo preživeli, ni odnesel iz domovine nič, nismo niti dostikaj imeli. Nam je tujina dala dosti več, kot bi nam kdaj dala domovina. Smo pa daleč vsak zase in nikjer ni tako lepo kakor v Dednem Dolu. Lagal bi, če ne bi priznal, da pogrešam gozdove, zelene hribčke naokoli pa tisti lepi, kristalno čisti potok, ki teče po dolini. Tu imam udobje in mir, ki si ga tam ne more privoščiti niti minister niti heroj. V neizmerno zadoščenje mi je tudi zavest, da sem storil, kar je bilo v moji moči, da bi odvrnil od domovine največjo nesrečo, ki ji je grozila, to je komunizem. Zavest, da se nisem pustil potegniti za nos, niti zvabiti niti prestrašiti komunistom, mi je in vedno bo v veliko zadoščenje. Počakal bom tu, da me pokliče neskončno modri Sodnik.
Adelaide, 23. junija 1993