Avtor: Janko Maček

Ko se s Cerkniškega polja mimo Cajnarjev povzpnemo do Sv. Vida, se pred nami odpre čudovit svet. Na višini okrog 800 m so okrog nas razvrščeni položni griči in blage doline. Tu se začne Bloška planota, ki jo je Valvasor imenoval središče Kranjske dežele. Oddaljena je komaj petdeset kilometrov od Ljubljane, zato ni čudno, da je bila tudi v času druge svetovne vojne in revolucije prizorišče zgodovinskih dogodkov. Cela Bloška planota spada pod občino Cerknica. Cerknica je tudi cerkveno središče teh krajev. Vse tri župnije, ki pokrivajo Bloško planoto: Sv. Vid, Sv. Trojica in Bloke spadajo pod cerkniško dekanijo.
Vzhodno od Sv. Vida so med travnike in gozdove posajeni zaselki vidovske fare: Rudolfovo, Lešnjaki, Tavžlje in Ravne. Na severu je zaselek Zala, blizu njega pa soteska potoka Zale, ki teče proti vzhodu in se pod Osredkom izliva v Iško. Mimo farne cerkve sv. Vida nas makadamska pot popelje proti jugu skozi Jeršiče in Polšeče. Kar hitro dosežemo 865 m visoko ravan Nadliškega griča, kjer stoji cerkev sv. Urha, podružnica fare Sv. Trojice. Že Rimljani so tu imeli svojo utrdbo, v srednjem veku pa je bil na tem kraju protiturški tabor. Malo pod cerkvijo sv. Urha najdemo ostanke gradu Nadlišek. Domačini so ga imenovali Pajkovo. Zgradil ga je bil leta 1686 turjaški grof Auersperg. Zadnji lastnik Pajkovega je bil lesni trgovec Karel Kovač iz Starega trga pri Ložu. V času ofenzive leta 1942 so ga požgali Italijani. Na istem kraju je bil že v 16. stoletju utrjen grad, ki je uspešno kljuboval Turkom, ko so leta 1546 in 1559 tod ropali in morili.
Blizu Pajkovega leži nad grapo potoka Zvirščice vasica Hiteno, malo dalje proti vzhodu pa Zavrh, Mramorovo, Storovo, Gradiško in Andrejčje. Na jugozahodni rebri pod Pajkovim so zaselki Zgornji in Spodnji Zales ter Bočkovo. Že smo v dolini in mimo Sv. Trojice nas naša cesta popelje do Lovranovega, kjer se priključi na širšo cesto, ki od Velikih Blok vodi na Cajnarje. Od tu ni več daleč do Ulake, kjer je druga podružnica trojiške fare, posvečena sv. Nikolaju. Na tej strani so še zaselki Jeršanovo, Rožanče, Hribarjevo in Sleme, ki tudi spadajo pod zvon Sv. Trojice. Pri Ulaki se začne Bloško polje. Tu je najprej vas Velike Bloke, malo naprej pa Nova vas, ki sta edini večji naselji na Bloški planoti. Druge vasice in zaselki imajo le po nekaj domačij, ki se držijo skupaj na kaki položni rebri ali v prijazni dolinici, kjer ob lepem vremenu sploh nimamo občutka, da smo na nadmorski višini 800 m. Marsikatera vasica je obdana s sadovnjaki, malo odmaknjene pa so njive in travniki. Med vasicami sicer ni več stezic, »ki so včasih bile«, toda tudi poti in ceste, ki so sedaj razpredene po planoti, se lepo vključujejo v pokrajino in ne motijo njene ubranosti. Zanimiva so imena vasi in zaselkov. Nekatera od njih nam dajo slutiti, da je na področju sedanje vasi bila morda nekoč ena sama domačija. Take vasi so: Andrejčje, Jeršanovo, Hribarjevo in druge.
S hriba sv. Urha se nam odpira razgled tudi na širšo okolico. Preko Bloške police vodi cesta v Lož in Stari trg. Za Loško dolino se dviga 1796 m visoki Snežnik. Na jugu zapirata Bloško planoto nekaj nad 1000 m visoka hriba Županšček in Blošček. Proti Cerkniškem polju jo zapira gozdnata Slivnica, na severu pa jo omejuje soteska potoka Zale, onkraj katere se proti Otavam in Rakitni širijo prostrani gozdovi. Vidovska vasica Osredek leži na skrajnem severovzhodnem delu Bloške planote, prav nad koritom Iške.

Opis slike: Seljakova domačija v Lovranovem pri Sv. Trojici okrog leta 1940

Iška izvira vzhodno od Velikih Blok pod zaselkom Lužarji, ki že spada pod Velike Lašče. Z vidovske in trojiške strani se svet v sotesko Iške spušča precej strmo, na njeni desni strani pa je skoraj navpičen in naravnost divji. Mačkovec je visok okrog 900 m, le malo višji kot Bloška planota, toda njegove prepadne stene in strmi bregovi padajo naravnost v kanjon Iške. Onkraj Krvave peči prehaja Mačkovec v mogočno gmoto Mokrca. Krim, ki s svojim podnožjem sega na levi breg Iške, ni tako strm kot Mačkovec in Mokrec, vendar s svojimi temnimi gozdovi daje vtis resnega čuvarja nad Rakitniško planoto in tja do obrobja Ljubljane.

Bloke in fara sv. Trojice

Farna cerkev sv. Trojice stoji nekako na sredini trojiške fare. Zidali so jo v letih 1664 in 1680. Župnija je bila ustanovljena šele leta 1876. Civilno-upravno je to področje vedno spadalo pod Bloke. V zadnjem času tudi trojiško župnijo upravlja bloški župnik.
V začetku našega stoletja je tu župnikoval Ljudevit Bajc, ki je prišel iz Selc na Gorenjskem. Sezidal je za tisti čas kar moderno župnišče. Dal je pregraditi prostoren farovški hlev in en del hleva preuredil v prosvetni dom in knjižnico. Zelo se je trudil, da bi odvrnil ljudi od izseljevanja. Mnogi so tedaj odhajali s trebuhom za kruhom v Nemčijo, Belgijo in Holandijo, predvsem pa v Francijo in Ameriko. Kruh v rudnikih in gozdovih je bil skromen in grenak. Le redki so uspeli in si gmotno opomogli, mnogi pa so se v tujem svetu izgubili in moralno propadli. Prenekatera bajta v trojiški fari je zato ostala prazna. V Gradiškem na primer so tako ostale naseljene samo hišne številke tri, pet in šest.
Od leta 1938 do 1959 je za trojiško župnijo skrbel župnik Ivan Mramor. Sedaj je že v šestinosemdesetem letu, vendar se še dobro spominja medvojnih in povojnih dogodkov, ki jih je sodoživljal s farani Sv. Trojice. Skromna hišica na robu Velikih Lašč, kjer upokojeni župnik že nekaj let stanuje, je bila prav primeren kraj za poslušanje njegove resne in preudarne pripovedi.
Pred vojno in revolucijo so skoraj vsi Trojičani bili verni. Redno so hodili v cerkev. Celo »nauk« v nedeljo popoldne je bil dobro obiskan. Ko se je na cvetno nedeljo 1941 začela vojna in je bila razglašena mobilizacija, so vsi možje in fantje, ki so bili vpoklicani, prišli v cerkev k zakramentom in nato odšli na zbirna mesta. Tudi z učitelji se je župnik dobro razumel.

Opis slike: Seljakova družina leta 1936 – sedijo z leve proti desni oče Janez, mama Amalija, stari oče Matevž, očetova sestra Francka in njen mož Jože

Prosveta pri Sv. Trojici pred drugo svetovno vojno ni bila posebno razvita. Nekateri fantje so bili vključeni v Fantovski odsek, dekleta pa v Dekliški krožek v Novi vasi na Blokah, kjer je bil kaplan in kasnejši župnik Hren navdušen organizator prosvetnega dela. In kako je bilo z verskimi organizacijami? V Novi vasi je župnik Hren poleg Marijine družbe organiziral tudi Katoliško akcijo, pri Sv. Trojici so pa imeli samo Marijino družbo.
V Novi vasi je od leta 1932 delovala tudi Zveza kmečkih fantov in deklet.
Znano je, da so komunisti ponekod močno vplivali na delovanje te Zveze in jo skušali narediti za protiutež katoliških verskih in prosvetnih organizacij. Med ustanovitelji Zveze kmečkih fantov in deklet v Novi vasi naj omenimo Toneta Šraja in gostilničarja Stanka Lenarčiča. Že junija 1941 sta bila oba med organizatorji OF za Bloško planoto.
Preko Blok je nekdaj vodila tovorna pot, ki je povezovala osrednjo Slovenijo s Koprom in Trstom, pa tudi z Reko in Istro. Ni čudno, da je Levstik svojega Martina Krpana postavil na Notranjsko k Sveti Trojici. Po letu 1857, ko je od Ljubljane proti Trstu in Reki stekla železnica, je tovorništvo zamrlo. Kmetijstvo je ostalo glavni vir za preživljanje, toda bloška zemlja zaradi velike nadmorske višine ni preveč radodarna. Glavni pridelek je bil krompir. Znani so bili bloški voli, ki so jih večinoma prodajali za izvoz v Italijo. Pozimi so mnoge družine izdelovale zobotrebce in drugo suho robo, nekateri možje in fantje so pa hodili sekat in tesat v gozdove na Gorenjsko in Dolenjsko, včasih celo v Slavonijo. Skoraj vsaka bloška vas je imela gostilno. Večina gostilničarjev je bila liberalno usmerjenih in mnogi so kasneje sodelovali z OF. Čeprav je smučanje na Blokah bilo že od nekdaj v navadi, saj so bile ob hudih zimah smuči glavno prometno sredstvo, se je zimski turizem pred drugo svetovno vojno komaj začel uveljavljati in dohodkov od njega še ni bilo. V teh razmerah so ljudje živeli skromno, toda mirno in večinoma kar zadovoljno.

Začetek druge svetovne vojne in revolucije

Leta 1936 je bila na Velikih Blokah dograjena vojašnica. Kmalu nato se je v njej naselil bataljon vojakov. Zelo blizu Blok je potekala utrjena Rupnikova linija, ki naj bi varovala mejo proti Italijanom.
Ko je 6. aprila 1941 izbruhnila vojna, se bloški vojaki niso izkazali. Namesto proti zahodu so že v ponedeljek 7. aprila odšli preko Lužarjev proti Velikim Laščam in Dobrepolju. Nekje v Suhi krajini je bataljon razpadel in vojaki so odšli na svoje domove. Domačini so vdrli v vojašnico na Velikih Blokah in raznesli precejšnje zaloge hrane ter opreme. Nekateri so se tedaj zanimali tudi za orožje in municijo. Govorili so, da vojna še ni končana, ampak se bo šele začela.
V ponedeljek, 14. aprila, so Bloško planoto zasedli Italijani. V Novo vas so prišli karabinjerji in tudi v vojašnici na Velikih Blokah so se naselili italijanski vojaki. Bloški župan je še naprej ostal Jožef Rudolf z Velikih Blok, pri Sv. Vidu pa Anton Tekavec iz Tavželj. Življenje v prvih mesecih okupacije je bilo precej mirno. Italijani so izdali odlok o oddaji vsega orožja in vojaške opreme, ki so jo ljudje odnesli iz vojašnice. Da bi kontrolirali izvajanje tega odloka, so delali preiskave po hišah, toda pri tem niso bili preveč dosledni. Občina je bila na strani ljudi in ni hotela nič vedeti, kje bi lahko bilo skrito orožje ali oprema. Italijani so se zadovoljili z nekaj malenkostmi, ki so jih ljudje vrnili.
Poleti 1941 so začeli prihajati na Bloke nekoliko nenavadni turisti, ki so najprej pomagali pri košnji na kmetiji Jožeta Barage – Sobotnika v vasi Zavrh, blizu Sv. Urha. Kasneje so se največ shajali pri Zakrajškovih, po domače Miščevih v vasi Ravnik. Zakrajškovi so imeli kmetijo, toda sin Lojze je kljub temu nekaj časa delal v kočevskem rudniku, nekaj časa pa kot sekač v gozdovih na Hrvaškem. Za ilegalno delo ga je kmalu po okupaciji pridobil Tone Šraj iz Nove vasi, ki je bil med prvimi pobudniki OF na Blokah. Med kosci pri Sobotniku in obiskovalci pri Zakrajškovih so bili: Janez Hribar, Ivan Novak – Očka, France Popit, Ignac Voljč, Ljubo Šercer, Stane Semič, Tone Vidmar in drugi. Vse njihovo delo je bilo strogo tajno. K Zakrajšku so prihajali ponoči. Čez dan so ostajali v hiši, zvečer pa so imeli sestanke na Ravniku ali pa odhajali v okolico. Včasih so se zadrževali tudi na Hribarjevem pri Kraševcu. Med drugimi sadovi njihovih obiskov je bila tudi ustanovitev partijske celice v Novi vasi avgusta 1941 in na Ravniku septembra 1941. Člani komunistične partije so postali mali kmetje in njihovi sinovi, ki so že od začetka bili tesno povezani z ilegalnim gibanjem.

Opis slike: Zadnja predvojna birma pri Sveti Trojici. Škof dr. Gregorij Rožman z duhovniki gre iz župnjišča v cerkev

Septembra 1941 je bil v Mrharjevem mlinu v soteski Zale tečaj o partizanski gverili. Vodil ga je Ljubo Šercer. 19. oktobra so partizani napadli Italijane v Ložu. Italijani so zato uvedli policijsko uro in začeli zasledovati partizane. V decembru so v Ljubljani prijeli Ljuba Šercerja in ga ustrelili. Konec decembra je potem bil ustanovljen Šercerjev bataljon in njegov prvi komandant je postal Miloš Zidanšek.
8. februarja 1942 je Zidanšek s še dvema spremljevalcema prišel na Hribarjevo h Kraševcu. Prav tedaj se je v vasi pojavila italijanska patrola. Kraševčevi so predlagali partizanom, naj se skrijejo na podstrešje, toda Zidanšek je kljub temu stekel med hišami, da bi se rešil v gozd. Na koncu vasi je pritekel ravno pred Italijane. Začelo se je streljanje in Zidanšek je tam obležal mrtev.
25. marca 1942 je na Ravniku prišlo do spopada med nekaj partizani in tremi italijanskimi vojaki, ki so v vasi kupovali jajca. Padla sta en Italijan in en partizan. Še isti dan so Italijani požgali celo vas. Cerkev na Ravniku je bila požgana dva dni kasneje. Baje je niso zažgali Italijani.
Po požigu vasi Ravnik so ravniški terenci odšli preko Iške in v nekaj dneh zgradili taborišče na Mačkovcu blizu gozdarske hiše Predgozd. Z njimi je sodeloval tudi gozdni čuvaj Kovačič in njegova družina. Zaradi svoje izredne lege je Mačkovec kmalu postal važen terenski center, od koder so obvladovali Bloško planoto pa tudi področje do Roba in Velikih Lašč. Tu je nastal tudi zbirni center za partizanske novince. Od časa do časa se je v Predgozdu mudil tudi Daki s svojimi partizani ali pa Tone Vidmar s svojo enoto s Kožljeka.

»Če so pa takega moža ubili …«

Večina prebivalcev Bloške planote je v začetku s simpatijami spremljala OF in prve partizane. Kmalu pa so se začeli kazati znaki, da glavni cilj OF ni boj proti okupatorju, ampak komunistična revolucija in uvedba novega družbenega reda. Ni bilo težko spoznati, da so vsi vidnejši predstavniki OF obenem tudi člani komunistične partije. O komunizmu so pa ljudje vedeli vsaj toliko, da so se ga lahko bali. Trojiški župnik Mramor, ki se sicer ni brigal za politiko, je ob neki priložnosti možem in fantom svoje župnije jasno povedal, da z OF prihaja komunizem. Župnik Hren je pogosto svaril pred ne
varnostjo brezbožnega komunizma. Pri Sv. Vidu so pa ljudi posvarili kar komunisti, ko so 23. aprila 1942 ubili uglednega posestnika in župana vidovske občine Antona Tekavca. Isto noč so ubili še občinskega tajnika Franceta Strleta in odbornika Valentina Strleta. Med ljudmi sta zavladala strah in negotovost. Kaj naj naredijo, da bodo ohranili vsaj golo življenje? Vedeli so, da so nekateri njihovi sovaščani že stopili na komunistično stran in da bodo sedaj skušali pridobiti še druge. Vedeli so, da Italijani ne bodo držali križem rok, ampak bodo izkoristili nastale razmere za uničevanje slovenskih domov in življenj. Zaradi vsega tega so bili tisti pomladni meseci leta 1942 za večino Bločanov meseci težkih in usodnih odločitev.
Nekateri so se tedaj odločili za umik. Odšli so na Bloke in nato naprej v Ljubljano ali pa celo v Italijo. Za ta umik se je uveljavil poseben izraz: »Šli so pod zaščito.« Ob potoku Zvirščici je imel svojo domačijo mizar Martinčič. Po domače se je pri njih reklo na Fužini. Za tiste čase je bil Martinčič zelo napreden. V njegovi veliki delavnici je delalo do petnajst pomočnikov in vajencev. Že leta 1938 sta Martinčič in njegov svak Seljak iz Lovranovega uredila vodno turbino in imela lastno elektriko. Cela Bloška planota je tedaj še svetila s petrolejkami. Vodo sta izkoriščala tudi za pogon delovnih strojev.
Oskrbnik gradu Pajkovo je zgodaj spomladi leta 1942 povabil Martinčiča v grad na pogovor. Martinčič je pričakoval, da se bo pogovor sukal okoli OF, pa je kljub temu bil presenečen, ko je v gradu srečal prijatelja iz vojaških let in slišal njegov pozdrav: »Smrt fašizmu!« Odgovoril je z vprašanjem: »Kdo je fašist?« »Kdor ni komunist.« Nekdanji prijatelj mu je nato razlagal, kako bodo komunisti sami ustvarili sovražnika, da bodo lahko začeli boj in v njem zmagali. Povedal je, da bodo začeli pobijati župane in druge vplivne može. Mnogi se bodo zaradi tega prestrašili in zbežali.
Po tem pogovoru je bil Martinčič zelo zamišljen. Nekaj časa je še okleval, nato je sprevidel, da je življenje več vredno kot imetje. Strpal je v torbo nekaj najnujnejših stvari, vzel ženo in oba otroka ter se preko Blok odpravil v Ljubljano. Ustavil se je šele nekje v Italiji. – Tudi Koroščevi z Bočkovega, ki so imeli mlin, so se umaknili v Ljubljano.
Peter Modic s Hribarjevega se je tudi bal partizanov. Nekaj časa je bil na Blokah, nekaj časa v Ljubljani. Le tu in tam je še prišel pogledat domov. Verjetno ni niti mislil, da je v tako veliki nevarnosti. 6. maja 1942 ob enih ponoči so Modičevo hišo nenadoma obkolili partizani. Peter je spal v pritličju. Ko je zaslišal pasji lajež, je takoj stekel na podstrešje, da bi se skril. Razbili so okno Petrove sobice, razbili bi tudi vrata, če jim oče ne bi takoj odprl. Našli so ga na podstrešju. Njegov vrstnik z Ravnika, ki je bil med partizani, ga je brcal in govoril: »Zakaj nisi bil z nami?« Poveljnik, ki ni govoril po bloško, je baje rekel: »Pusti ga, sedaj je vse končano.« Mati je pri tem omedlela. Peter je nekajkrat ponovil: »Če bom padel, bom po nedolžnem.« Oče je ves čas molčal. Ko so zahtevali vrv, da bi Petra zvezali, jim je oče dal konopec. Kasneje se je zvedelo, da so Petra ubili na Mačkovcu in da so ga pred smrtjo mučili. V knjigi Dnevi preizkušnje je podrobno opisana Petrova zadnja pot, sodba in usmrtitev. Pravijo, da je v tem opisu mnogo neresničnega. Le zakaj je pisec hotel še po petindvajsetih letih – knjiga je izšla leta 1977 – oblatiti svojega vrstnika in ga prikazati kot izdajalca? Morda zato, da bi dokazal svojo poštenost?
Njegova pripoved nas ne prepriča. Vemo pa, da so tedaj na Mačkovcu vladali zakoni stalinistične partije, zakoni revolucije.

Opis slike: Skupina gojenk dekliškega zavoda Lichtenturn v Ljubljani s svojo prefekto – druga z desne je Milka Seljak iz Lovranovega

V Lovranovem št. 3 ob cesti Velike Bloke–Cajnarje je živel s svojo družino kovaški mojster Janez Seljak. Tu je ob potoku Gradiščici imel za tiste čase moderno kovačnico. Izdeloval je sekire, plenkače in cepine; zato so mu ljudje rekli sekirni kovač. Preko neke zadruge v Ljubljani je uvažal švedsko jeklo, ki ga je znal izredno dobro obdelati in kaliti. Njegovo orodje je zato bilo vedno iskano in cenjeno. V svoji kovačnici je Seljak zaposloval kakih pet vajencev in pomočnikov. Tudi med njimi so se leta 1941 in 1942 čutili vplivi novega reda. Večkrat je z njihove strani padla pikra beseda o garanju in izkoriščanju. Mojster je opazil, da so mu včasih namerno naredili škodo v delavnici. So pač mislili, da se s tem borijo proti kapitalizmu.
Glas o uboju vidovskega župana Tekavca in njegovih sodelavcev se je hitro razširil po Bloški planoti. Seljak si je tedaj ob potoku blizu doma uredil skrivališče. Odslej je prenočeval v skrivališču. Ko so nekoč prišli partizani in ga iskali, jih je žena odpravila z izgovorom, da je šel po opravkih in se še ni vrnil. Svak Martinčič ga je nagovarjal, da bi obe družini skupaj odšli pod zaščito. Seljak se ni mogel odločiti za odhod. Rekel je: »Kam naj grem s tolikšno družino? Šest majhnih otrok in sedmi je na poti! Nikamor ne bom šel. Kar bo, pa bo.« Konec junija se je pri Seljaku oglasil znanec iz vasi Zales. Zaupno je povedal Seljaku, da se mu ni treba skrivati, da naj kar mirno spi doma. Oče je verjel in od tedaj prenočeval doma.
Bilo je v ponedeljek 13. julija 1942. Proti večeru je prišla domov na počitnice starejša hčerka, ki je med šolskim letom stanovala v Ljubljani v Lichtenturnu. Ob običajni uri se je družina mirno odpravila k počitku. Ob enajstih ponoči je zaropotalo po vratih. Oče je vstal in šel odpirat. Bili so partizani. Dva sta vstopila in ukazala očetu, naj se obleče, da bo šel z njimi. Sedel je na klopi pri peči in se obuval. Tedaj je vstala tudi mati. Skrbelo jo je za očeta, pa sta jo partizana pomirila, da bo drugi dan dopoldne že doma. Preden so odšli, je eden od partizanov še pogledal v sobo, kjer je spala trinajstletna hčerka, ki je popoldne prišla iz Ljubljane. Vprašal je, koliko je stara. Oče je odgovoril, da enajst let.
Skupaj z Janezom Seljakom so tedaj odpeljali tudi njegovega brata Ludvika. Vzeli so ga spotoma v njegovi hiši pri Sv. Trojici. Seljakovo sosedo Ivano Korošec so prijeli že prej. Čakala je z njimi pred Seljakovo hišo, da se je oče pripravil za pot. Spotoma so vzeli še mater mizarja Martinčiča Frančiško Korošec. Vodili so jih preko Zavrha in Ravnic v sotesko Iške in nato po strmem bregu Mačkovca v taborišče pri Predgozdu.
Ludvik Seljak in Ivana Korošec sta se drugi dan vrnila. Bila sta utrujena, še bolj pa prestrašena. Besede so jima le težko šle iz ust. Baje so jima oni na Mačkovcu zagrozili, da ju bodo ponovno prišli iskat, če bosta kaj preveč govorila. Ludvika so potem med ofenzivo prijeli Italijani in ga odpeljali v internacijo. Po kapitulaciji Italije se je težko bolan vrnil domov. Preko Grahovega naj bi odšel v Ljubljano v bolnico. 23. novembra 1943, ko sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada napadli Grahovo, je tako bil v grahovski postojanki. Čeprav ni bil vojak, se je znašel v goreči cerkvi. Pravijo, da je ves opečen še živ skočil z zvonika. Pokopali so ga skupaj z branilci Grahovega.
Janez Seljak in Frančiška Korošec se nikoli nista vrnila in nikoli niso zvedeli za njun grob. Seljakova žena je že 14. julija obiskala nekatere domačine, za katere je mislila, da bi lahko pomagali. Obljubili so ji pomoč, naredili pa niso ničesar. Čez nekaj dni so spet prišli partizani. Iz kovačnice so pobrali vse sekire, plenkače ter drugo orodje. Žena jih je vprašala, čemu jim bo vse to. Odgovorili so ji, da oče pri njih dela in zato potrebuje orodje. Pobrali so tudi posteljnino in nekaj obleke. Ko pa je partizan domačin zahteval še očetovo suknjo in čevlje, je ženi prekipelo: »Naj pride domov in naj vzame, kar hoče. Če ste ga pa ubili, je najbolje, da pobijete še mene in otroke.« Hudo so jo gledali, vendar so nehali nositi na voz in kmalu so odšli.
Italijanska ofenziva je za nekaj časa prekinila govorice o Seljaku. Potem pa se je spet govorilo. Oglarica iz Iške, ki je bila o vsem vedno dobro obveščena, je še po enem letu govorila, da je Seljak živ in da ve, da se mu je sedem mesecev po prisilnem odhodu od doma rodil sin. Domači so dolgo upali, da se bo oče morda le vrnil, toda upanje se ni uresničilo. Kasneje je celo Sobotnik iz Zavrha povedal, da je prosil za Seljaka, pa ga partizanski poveljnik ni hotel poslušati. Eden izmed domačinov, ki je bil tudi obljubil pomoč za Seljaka, je pred nekaj leti na smrtni postelji podzavestno ponavljal njegovo ime in se spraševal, zakaj so ga ubili.
Mnogi ljudje z Bloške planote, ki so Seljaka poznali kot poštenega in vernega moža, so se prav zaradi tega uboja opredelili proti OF. »Če so ubili takega človeka, jim res ne moremo zaupati. Ne moremo biti s takimi, ki pobijajo delavne in poštene ljudi.« Tako so govorili.

Italijanska ofenziva in začetek vaških straž

V drugi polovici julija 1942 je italijanska ofenziva udarila tudi na Bloško planoto. Partizanske enote so jo pričakovale in so se pravočasno umaknile. Tudi večina terencev je odšla v gozd in se rešila. Hudo škodo in trpljenje pa so Italijani povzročili civilnemu prebivalstvu.
Organizacija OF na Bloški planoti je bila tiste dni pred ofenzivo izredno delavna. Italijani so tičali v kasarni na Velikih Blokah in v utrjeni Cerknici, v okolici Blok, pri Sv. Trojici in pri Sv. Vidu pa je bilo »osvobojeno ozemlje«. Za nedeljo 28. junija popoldne so terenci povabili prebivalstvo severnega dela planote na grad Pajkovo, da bi na zborovanju izvolili »narodnoosvobodilni odbor« za svoje področje. Kandidate za odbornike so seveda predlagali terenci – komunisti, ki so tudi prevzeli glavne funkcije v odboru. Za sedež odbora so določili grad Pajkovo, oddaljen komaj uro hoda od Velikih Blok, kjer je bila močna italijanska posadka. Naslednji dan, na praznik sv. Petra in Pavla, naj bi bilo za južni del planote podobno zborovanje pri Sv. Duhu, pa so ga zmotila italijanska letala, ki so bombardirala vas. Tako je vas Sv. Duh pogorela že pred začetkom ofenzive. V tistih dneh se je ponekod na Bloški planoti in v Loški dolini tudi že začela agrarna reforma. »Strokovnjaki« so hodili po vaseh in načrtovali, kako bodo v novem redu razdelili zemljo.
Pred začetkom ofenzive so vasi dobile ukaz, naj zasekajo in prekopljejo ceste in pota, po katerih bi lahko prišli Italijani. Možje in fantje so potem morali stražiti pri teh ovirah. Nekateri kmetje so odgnali v gozd živino in odpeljali v skrivališča tudi nekaj hrane ter drugih potrebščin. Mnogi pa so ostali doma, saj so verjeli, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, ker niso ničesar zakrivili.
Toda italijanski uničevalni stroj ni izbiral. Požgali so Pajkovo, Polšeče, Štrukljevo vas, Lešnjake, Osredek in za silo obnovljeni Ravnik. Po drugih vaseh so požgali več posameznih domačij. Na svojem uničevalnem pohodu po planoti so Italijani ustrelili več kot petdeset mož in fantov, okrog osemdeset pa so jih odgnali v internacijo. Samo pri Sv. Vidu so v skupni grob pokopali osemnajst mož in fantov.
Tik pred ofenzivo so partizani ubili vidovskega župnika Karla Žužka. Pri Sv. Vidu je bilo tedaj »osvobojeno ozemlje«. Partizani so vedeli, da se župnik odpravlja po opravkih v Cerknico, saj so mu za pot izdali posebno dovoljenje. Komaj tristo metrov pod vasjo so mu ob cesti postavili zasedo. Ko je prišel do njih, so ga ustrelili, njegovo truplo pa zavlekli v jarek blizu ceste in napol zakopali. Nekaj mesecev kasneje je truplo slučajno odkril neki domačin, ko je delal v gozdu. Terenci so med ljudmi razširili govorico, da je bil župnik obsojen na smrt, ker so pri njem našli dolg seznam mož in fantov, ki naj bi jih Italijani postrelili ali odpeljali v internacijo. Župnik prav gotovo ni šel tožit svojih faranov Italijanom. Ko bi bil med ofenzivo še živ, bi morda uspel preprečiti italijansko morijo v svoji fari. Očitno je, da so komunisti hoteli na župnika prevaliti odgovornost za italijansko nasilje, ki so ga povzročili sami s svojim nerazumnim početjem pred ofenzivo.
V začetku avgusta je vihar italijanske ofenzive na Bloški planoti utihnil. Za njim je ostalo veliko opustošenje in žalost. Še hujši kot to opustošenje pa je bil strah in občutek popolne negotovosti za naprej. Ljudje so videli, da so prepuščeni samim sebi, da ne morejo od nikogar pričakovati pomoči. Poleg tega je med ljudmi nastalo tudi mučno nezaupanje. Sosed ni več zaupal sosedu, da ga morda ne bo zatožil partizanom ali pa Italijanom. V tej hudi stiski so tudi po vaseh Bloške planote nastale vaške straže: pri Sv. Vidu, na Hitenem, na Runarskem, na Benetah, v Topolu, na Velikem vrhu, na Hudem vrhu in morda še kje. Kasneje so se male vaške straže, raztresene po vaseh in zaselkih južnega dela Bloške planote, skoncentrirale pri Fari v Novi vasi, kjer so utrdili nekdanji letalski hangar. Tudi vaška straža s Hitenega se je preselila v Novo vas. Na svoji prvotni postojanki pa je ostala vaška straža pri Sv. Vidu.
Že pred avgustom 1942 sta bila na tem koncu Notranjske dva poskusa upora proti komunističnemu nasilju. 15. maja je trinajst fantov iz Loškega potoka izkopalo svoje orožje. Zbrali so se v cerkvi na Taboru, da bi nastopili kot vaška obramba. Že čez dva dni so jih partizani spravili iz cerkve in zvonika in vključili v svoje vrste. – Pri Sv. Vidu so bili ljudje po uboju treh uglednih mož vznemirjeni in prestrašeni. Tudi tu so fantje sklenili, da se bodo branili. Po 23. aprilu so se nekaj časa samo ponoči zbirali na Rudolfovem pri Makovčevih. 27. maja so prišli partizani sredi popoldneva in napadli Makovčevo hišo. Fantje so napad odbili in se premaknili na grič nad Tavžljami. Ko so jih 1. junija začele obkoljevati večje partizanske sile, so se izmuznili iz obroča. Odšli so na Rakek in se z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani, kjer je bil doma vidovski kaplan Pezdir, ki je od 27. maja dalje bil s fanti. – Oba omenjena upora sta bila spontana. Fantje so brez vednosti Italijanov vzeli v roke orožje, ki so ga skrivali od aprila 1941. Bili pa so maloštevilni in slabo organizirani, zato niso mogli vzdržati v boju proti močnejšemu in dobro organiziranemu nasprotniku. Legalne vaške straže na Bloški planoti so nastale šele po italijanski ofenzivi, ko so ljudje doživeli grozoto nasilja in uničenja, ki so ga povzročili tako partizani kot Italijani.

Opis slike: Seljakovi – drugi in tretji rod – od leve: mama Metoda, hčerka Mihaela, sin Lojzek, hčerka Dona in oče Lojze

8. september 1943

Minilo je krvavo leto dvainštirideseto. Marsikdo je upal, da bo naslednje leto bolj mirno. V začetku je tako tudi kazalo. Julija 1943 je bila v Novi vasi birma, h kateri so prišli tudi otroci od Sv. Trojice. Otroci od Sv. Vida so tedaj šli k birmi v Begunje. Birmoval je škof Rožman. Vsekakor je to bil vesel dogodek za celo planoto, čeprav so se na obzorju že spet kazali temni oblaki.
Kapitulacijo Italije so bloški stražarji dočakali popolnoma nepripravljeni. Takoj po 8. septembru so odšli Italijani iz Nove vasi in z Velikih Blok. Preko Blok so hitele tudi dolge kolone Italijanov, ki so zapuščali Dolenjsko. Izogibali so se krajev, ki so jih že zasedli Nemci. 10. septembra je vaška straža v Novi vasi sprejela zahtevo komiteja KPS in OF Bloke – Sv. Vid za pogajanja. Partizanski „parlamentarci“, ki jih je vodil Franc Popit, so prišli na pogovore v Novo vas. Zahtevali so brezpogojno predajo vaške straže. Delegacija vaške straže, ki jo je vodil Franc Omerza – Orehek, ni sprejela partizanskih pogojev. Župnik Hren na pogajanjih neposredno ni sodeloval.
V noči med 12. in 13. septembrom sta se pred Novo vasjo pojavili Gradnikova in Šercerjeva brigada. Pripeljali so se z italijanskimi kamioni in s seboj privlekli tudi topove. Vaška straža je ponovno zavrnila zahtevo za predajo. Šercerjevci so na hribčku pri Runarskem postavili topove, ki so jih baje upravljali Italijani, in začeli streljati na hangar. Takega napada stražarji niso mogli vzdržati. Na hangarju se je pojavila bela zastava in fantje so brez orožja začeli prihajati iz postojanke. Okrog dvesto mož razorožene vaške straže so nato partizani postrojili na trgu sredi vasi. Prav tedaj so se v Novo vas pripeljali Kardelj, Maček in še nekateri voditelji revolucije. Partizani so razdelili vaške stražarje v dve skupini: poveljnika in nekaj vodilnih mož in fantov so zaprli v klet konzuma in jih kasneje odpeljali na sojenje v Kočevje, ostale pa so razporedili v svoje enote.

Opis slike: Cerkveni pevski zbor fare Sv. Trojica – dirigira organist in pevovodja Milan Žnidaršič

Po daljšem iskanju so s pomočjo Dakijevega polbrata našli tudi župnika Hrena. Po hitrem postopku so ga obsodili na smrt in ga ustrelili v strelskem jarku za poslopjem konzuma. Najprej so ga kar tam zagrebli, potem pa dovolili, da ga pokopljejo na pokopališču. Ivan Maček se v svojih Spominih na strani 208 spominja, kako je bilo tedaj v Novi vasi. Pove, da je tedaj h Kardelju in k njemu prišla skupina »terenskih političnih delavcev« z vprašanjem, kaj naj naredijo z župnikom Hrenom. Oba sta si bila edina, da ga je treba takoj »likvidirati«. Kljub stiski tistih dni so pri pogrebu župnika Hrena bili navzoči trije duhovniki: župnik Mramor od Sv. Trojice, Andrej Makovec in Franc Hiti. Po letu 1945 je bil Hrenov grob zabrisan. Šele župnik Kastelic je dal na grobu narediti okvir.

Morija po koncu vojne

Možje in fantje južnega dela Bloške planote, ki so jih partizani septembra 1943 prisilno vključili v svoje enote, so se po nemški ofenzivi večinoma vrnili domov in potem pristopili k domobrancem. Vaška straža s Sv. Vida se je po kapitulaciji Italije urejeno umaknila v Borovnico, kjer se je skupaj s tam zbranimi oddelki vaških straž vključila v slovensko domobranstvo. Niti pri Sv. Vidu niti drugje na planoti ni bilo nobene domobranske postojanke. Možje in fantje teh krajev, ki so vstopili k domobrancem, so bili razporejeni po okoliških postojankah. Maja 1945 so odšli na Koroško in bili vrnjeni v domovino. Njihove poti so se končale na množičnih moriščih.
Tudi tistim, ki so ostali doma, maj 1945 ni prinesel miru in varnosti. Omenili bomo samo primer Koroščevega očeta z Jeršanovega št. 2. V družini je bilo osem otrok, šest fantov in dve dekleti. Najstarejši sin France je od pozne jeseni 1943 bil pri domobrancih v Grahovem, kjer je tedaj bilo več fantov iz trojiške fare. Tudi oče je bil v Grahovem »pod zaščito«. Imela sta srečo, da sta preživela partizanski napad: sin France je bil tisti večer v patroli in je tako ostal zunaj napadalskega obroča, oče pa se je skril v hiši, kjer je stanoval, in ga niso odkrili. Kasneje je bil oče na Rakeku in tudi petnajstletni sin Jože je bil z njim. Sin France je maja 1945 odšel na Koroško, oče in sin Jože pa sta se vrnila domov.
11. junija 1945 v jutranjih urah so Jeršanovo obkolili vojaki. Prišli so tudi h Koroščevim, preiskali hišo in ukazali očetu, naj gre z njimi. Odpeljali so ga proti Sv. Vidu. Mati in sedem otrok so se težko poslovili od očeta. Spremljali so ga del poti in jokali. Od Sv. Vida so očeta prepeljali v Cerknico in nato v škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. 16. avgusta ga je v Št. Vidu še videla neka ženska iz vasi Polšeče, ki se je po amnestiji vrnila domov. Po njenem pripovedovanju se je tudi on takrat odpravljal domov. Mati in otroci so ga zaman čakali. Ni se vrnil in nikoli niso dobili nobenega obvestila o njem. Govorilo se je, da so ga ubili nekje pri Cajnarjih, ko se je vračal domov. Toda to so bile le govorice. Dolgo niso vedeli, ali naj molijo za njegovo zdravje ali za njegov večni mir. Koliko družin je v tistih mesecih in letih živelo v negotovosti za svoje očete in sinove!

Epilog

Preden zaključimo naš sprehod po Bloški planoti, naj povemo, da smo v začetku mislili govoriti predvsem o dogodkih iz fare Sv. Trojice. Toda razgledi s Sv. Urha so bili širši in v pogovoru s Trojičani smo začutili, da so se tudi usodni dogodki polpretekle dobe odigravali v širšem krogu. Ljudje iz mirnega zaselka Lovranovo so se nenadoma začeli zaskrbljeno ozirati proti soteski Iške in omenjati Predgozd na Mačkovcu. Vasica Ravnik je postala znana po vsej planoti, saj so iz nje prihajale vesti in odločitve, ki so bile usodne za vse. Dogodki v vidovski fari so pretresli tudi Bločane in Trojičane, ne samo domačih faranov. Topovski streli na letalski hangar nad Novo vasjo so odmevali tudi pri Sv. Trojici in pri Sv. Vidu.
Ko v sončnem nedeljskem popoldnevu vstopimo v hišo v Lovranovem, najdemo petinosemdesetletno mater v kuhinji z drobno, črno knjižico v roki. Zbrano nam odzdravi. Odkrije nam, da v nedeljo rada kaj prebere iz molitvenika. Povemo ji, da kar ne verjamemo, da je ona tista, ki je pred enainpetdesetimi leti ostala sama s šestimi otroki in nekaj mesecev po izgubi moža dala življenje še sedmemu. Vedro nas pogleda in reče: »Mislite? Saj mi je lepo. Imamo tako dobre ta mlade.« Preseneti in razveseli nas ta odgovor, ki je na prvi pogled zelo preprost, pa vendar pove, da sta tu ljubezen do otrok in veselje do življenja zmagala nad žalostjo in zagrenjenostjo.
Ta občutek nas spremlja tudi pred ploščo na pročelju farne cerkve sv. Trojice, kjer je vklesanih šestinštirideset imen iz šestnajstih vasi in zaselkov, šestinštirideset žrtev stalinistične revolucije, med njimi tudi Janez Seljak. Tudi oni so ljubili življenje. – Blizu pokopališkega obzidja se začenja gozd. Rahel vetrič šelesti skozi veje smrek. Vse je oblito s soncem in nad vsem počiva mir nedeljskega popoldneva.