Avtor: Blaža Cedilnik

Naj za uvod opišem dogodek z neke ameriške univerze.
Problem Amerike je v tem, da je »svobodna dežela (free country)«, kar pomeni med drugim tudi to, da imajo vsi državljani enake pravice. Če gremo tako po stopničkah logičnega sklepanja naprej (eno sledi iz drugega), pridemo do kategoričnega spoštovanja človečanskih pravic in svoboščin ne glede na barvo … in končno do tega, da mora biti na vsaki univerzi vsaj en temnopolt (da ne rečem črn) študent. Če so trije, je vse skupaj še nekako obvladljivo, če pa jih je recimo 5 %, potem pa se izcimi zgodba, ki je žal resnična.
Ti študentje potem po logiki stvari ustanovijo Black Student Union – Zveza temnopoltih študentov (da ne bi kdo slučajno pomislil, da obstaja White Student Union – Zveza belih študentov; čim bi jo kdo ustanovil, bi ga takoj obtožili rasizma). Zdaj pa k prej omenjenemu dogodku.
Februar je mesec, posvečen zgodovini temnopoltih Američanov – Black History Month. Ob tej priložnosti so vsepovsod različne predstave, proslave, razstave … na to temo. Tako je knjižnica znane ameriške univerze priredila razstavo o zgodovini prizadevanj za odpravo suženjstva. Temnopolti študentje so bili mnenja, da razstava preveč poudarja zasluge belcev in na ta način žali temnopolte Američane, ker izničuje njihov prispevek k aboliciji. Temnopolti študentje bi lahko poslali protestno pismo knjižnici, lahko bi se pritožili pri študentski vladi, lahko bi tudi objavili svoje zgražanje v enem od šolskih časopisov (vsaj dva sta jim na voljo), končno pa bi lahko poslali pismo tudi predsedniku univerze. Ampak ne, stvari so se lotili bolj direktno. Razstava je bila odprta le nekaj dni, ko so se v nedeljo zvečer, četrt ure pred polnočjo, ko zapirajo knjižnico, natepli temnopolti študentje v razstavne prostore in zahtevali, da se razstava zaradi žaljive vsebine takoj odstrani. Vratar in študent, ki izposoja knjige, sta jih poskusila prepričati, da bi stvar preložili na naslednje jutro, ko bi bila prisotna kakšna kompetentna oseba. Temnopolta druščina pa je ne samo vztrajala pri svojem, ampak začela tudi groziti, češ da bodo vse skupaj razbili. Vratarju ni preostalo drugega, kot da je zbudil predsednika knjižnice, ki se je tudi skušal pogajati in odložiti zadevo, a prav tako brez uspeha. Predsedniku knjižnice ni preostalo drugega, kot da je sam (s pomočjo vratarja in omenjenega študenta za izposojo knjig in morda še koga) znosil eksponate sredi noči v nekakšno deponijo. Temnopolti študentje pa so v dostojanstveni drži nadzirali njihovo početje.
Sledi reakcija univerze, profesorjev, študentov. Skratka, iskanje krivcev. Vsi so nenadoma ugotovili, da razstava res ni bila na mestu, postavljalci razstave so se pokesali, ker so ravnali premalo odgovorno. Študentje so v glavnem molčali. Študentske organizacije pa so bile v svojih izjavah zelo previdne in so trobile v isti rog kot vsi ostali. Predsednik univerze (kot npr. pri nas rektor) se je užaljenim študentom opravičil in obljubil, da bo v bodoče on osebno pazil, da do česa takega ne bo več prišlo. Obenem jim je obljubil, da bo on sam poskrbel za pospešeno uresničevanje njihovih zahtev, ki so jih že prej naslovili na univerzo (vsak študent bi moral obvezno poslušati vsaj en predmet iz »Black History«, da se vsem študentom omogoči poslušanje tovrstnih predavanj na drugih univerzah vključno z brezplačnim prevozom in šolnino, da se čimprej nastavi večje število temnopoltih profesorjev – spomnimo se na naš »republiški ključ«! itd.) in da se bo z njimi sestal vsakih štirinajst dni in jim poročal o tem, kaj je bilo narejenega. In tako se tudi v resnici dogaja: vsakih štirinajst dni se predsednik univerze opravičuje predstavnikom Zveze temnopoltih študentov, ker še niso zaposlili večjega števila črnih profesorjev in podobno. Presenetljivo ali pa tudi ne je dejstvo, da načina protesta temnopoltih študentov ni nihče obsodil, kaj šele, da bi bili kaznovani za to. Če bi kaj takega naredili beli študentje kakršnekoli interesne skupine, bi zagotovo razpustili njihovo društvo, organizatorjem akcije pa bi izročili opomin pred izključitvijo z univerze.
S tem v zvezi bi spet in ponovno opozorila na knjigo Malikovanje zločina, ki jo je napisal Narte Velikonja in kjer razlaga, kako so ljudje reagirali na eksekucije, ki jih je izvajala OF med vojno: Je že kaj naredil! Nekaj bo že na tem! In vse skupaj je bilo le še stvar propagande, lansiranja govoric.
Na ta dogodek sem se spomnila ob poslušanju okrogle mize o beguncih. Izrečene so bile besede: Amerikanci so zainteresirani za Afričana, ker jim prinese kolajno, Slovenci so zainteresirani za športnike iz Bosne. Govorili so še o tem, kdo od beguncev se bo vrnil v Bosno, kdo se bo hotel vrniti in kdo se ne bo hotel vrniti, če ne bo Bosna taka, kot si jo zamišlja. Povedali so še, da se beguncem v Sloveniji dobro godi, marsikomu materialno celo bolje kot prej v domovini, zato bo skušal marsikdo ostati. Voditeljica je skrbno izbirala besede, da ne bi bil kdo od prisotnih (prisotni so bili samo Bosanci) užaljen. Vse lepo in prav. Vsakomur od nas se begunci smilijo. Vsi smo jim pripravljeni pomagati in jim tudi pomagamo po svojih močeh. Pomagamo jim tudi na silo (s pomočjo državnih sredstev, ki se tako ali drugače izvlečejo iz naših žepov). Vendar bomo morali prej ali slej izreči pošteno in odprto besedo (brez dlake na jeziku) o vseh posledicah prevelikega doseljevanja neslovenskih Jugoslovanov v Slovenijo. Posledice pa bodo glede na to, da bo veliko število beguncev ostalo v Sloveniji, še hujše in drugačne, morcla celo nepredvidljive. Zato bi se morali prej pogovoriti in analizirati vnaprej. Žal je ogromno tu že zamujenega. Spet bi rada opozorila na miselni eksperiment v povezavi z brainstormingom namesto eksperimenta v živo (bolje je preprečevati kot zdraviti), v Sloveniji se že vsa leta borimo s posledicami nepremišljenih (da ne rečem zlonamernih) dejanj (najbolj eklatantne so bile t. i. zgrešene investicije). Zakaj ne bi zdaj, ko smo na svojem (pomeni sami zase – očitno se bojim, da ne bi kdo česa narobe razumel), delali drugače, zakaj ne bi stvari temeljito premislili vnaprej. Ampak ne. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Lepo po starem. Bumf v bazen! Bomo potem ugotavljali, če je notri voda. Če je voda vrela. Če, karkoli že. Potem. Ves čas se borimo s posledicami nekih preteklih dejanj, političnih odločitev, samoupravnih odločitev, smo vsi za, vsi smo za, potem pa pit, ha–ha zares, vsi Blatničani zbrani.
Prijatelj se je po sili razmer odločil za nakup stanovanja v Štepanjskem naselju. Okrog njega živijo sami Bosanci (ki imajo seveda slovensko državljanstvo), vsi se poznajo med seboj, vsi ga opazujejo, ker se ne vključi v njihovo družbo, ves čas delajo hrup, okrog sebe praktično ne sliši slovenske besede, sploh nima občutka, da živi v Sloveniji. In tako je povsod, kjer so se naselili (ali so jih naselili) prebivalci iz drugih delov bivše Jugoslavije. Če kdo kaj reče, je takoj šovinist. Nihče si ne upa nič reči. Lahko mu kdo kaj naredi. Njemu ali njegovi lastnini. Ali je sožitje možno? Je, če pozabiš na svojo integriteto, če se prilagodiš v lastni domovini »slovenskim državljanom«, ki so bili zaradi visokih političnih ciljev masovno naseljeni po Sloveniji.
Šli smo se kopat na Soro. Skoraj ne slišiš slovenske besede.
Pomislim na Istrane. Demokratična hrvatska oblast jim skuša na podržavljeno družbeno imovino naseliti Vukovarce, ki so popolnoma drugačne mentalitete, ki bodo razbili sožitje Istranov; sožitje je očitno zelo krhka stvar. Tudi Bosanci so v prej omenjeni oddaji govorili o sožitju, ki je bilo nekdaj v Bosni, pa so jim ga od zunaj razbili. In ni ga več. Kot bi počil milni mehurček. V TV dnevniku so kazali umik Srbov z Igmana – kot Huni, kjer so jezdili, ni več rasla trava.
To so posledice »tekovin revolucije«.
Misli mi tečejo naprej. Zakaj ne bi bilo neko tako omizje sestavljeno iz Slovencev, ki so morali po drugi svetovni vojni pobegniti po svetu, ker bi jih sicer doma pobili. Ali bomo kdaj videli resnično voljo, da se da beseda vsem, ki imajo kaj povedati o resnici druge svetovne vojne, se pravi o OF, NOB in pobojih, ki so bili na moč podobni etničnemu čiščenju v Bosni. Tako omizje z voditeljico, ki bi prav tako strpno in z veliko mero obzirnosti vodila pogovor. Ves čas pazila, da ne bo rekla napačne besede.
Bila sem na slovesnosti ob lipi sprave. Vse bolj partizanska se mi zdi. Na spominski maši je nadškof Šuštar govoril o spravi, odpuščanju, ljubezni do sovražnikov.
Prilika o neusmiljenem hlapcu
»Tedaj je pristopil k njemu Peter in mu rekel: ‘Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?’ Jezus mu pravi: ‘Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.’
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: ‘Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ‘Plačaj, kar si dolžan!’ Njegov sohlapec pa je predenj padel in ga prosil: ‘Potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ‘Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?’ In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.« Iz evangelija po Mateju
Dobro vračati s hudim, je peklensko.
Hudo vračati s hudim in dobro vračati z dobrim, je človeško.
Hudo vračati z dobrim, je božansko.

Opis slike: Ali ga bosta ta dva popravila?

Torej se od ljudi (samo od določenih ljudi!) zahteva božansko ravnanje. Spomnim se neke daljne tete. Verna ženica. Velikonočno pridigo je župnik posvetil spravi in odpuščanju, izhajajoč iz dejstva, da je Kristus na križu prosil svojega očeta, naj odpusti Judom, ki so ga tako zverinsko mučili in na koncu tudi zverinsko ubili. In je šla teta k spovedi. Župniku v spovednici je rekla: Jaz jim ne odpustim. Jaz nisem za spravo. Zakaj ne, je zanimalo župnika. Zato, ker je za odpuščanje potrebno vsaj malo kesanja. Jaz pa ne vidim pri nikomer od teh, ki so pobijali naše fante po vojni, niti najmanjšega sledu kesanja. Pa ti je dal odvezo, je zanimalo mene. Menda že, je odgovorila. Presenetil me je ton njenega glasu. Tako odločen, ne vem, kakšen izraz bi uporabila, tako nenavaden je bil ton njenih besed. Pomislila sem, kako je govorila včasih: Vi mlajši nimate nobenega odnosa do vere in cerkve. Nas so pa vzgajali v veri, cerkev je za nas od vsega najpomembnejša v življenju. Tokrat pa so njene besede izzvenele skoraj tako, kot bi ji bilo popolnoma vseeno, četudi ji župnik ne bi dal odveze, četudi bi jo (morda se bo slišalo grobo, ampak tak občutek sem imela ob njenih besedah) župnik vrgel iz cerkve, povedala je tako kot misli in tega ne misli spremeniti. Spomnim se tudi njenih besed ob »spravi« na Rogu. Samo njih sprašujejo, če so za spravo. Nas pa nihče nič ne vpraša. In z drobno, suho roko, stisnjeno v pest, je požugala po zraku in udarila po mizi: Ne, mi že nismo za spravo. Za tako spravo že ne. In kaj je mislila s tem, da ni za takšno spravo. Za kakšno spravo. Za tako spravo, ki je podobna sožitju mojega prijatelja sredi bosanskega naselja. Navaditi se, da v lastni domovini vsi okoli tebe govorijo tuj jezik, da ne naštevam, da se obnašajo popolnoma drugače, kot bi se Slovenci. In prav taka je naša toliko opevana »sprava«. Vi, ki ste bili na strani protikomunizma, sklonite glave iz hvaležnosti, da se gremo spravo, da se lahko reče tu pa tam kakšno besedo o pobojih, da se govori o vračanju nacionaliziranega (ukradenega) premoženja … Medtem bomo mi živeli v vilah (sedaj je na poziciji mlajša generacija), mi smo premladi, da bi imeli kaj s tem, ampak naši očetje so se borili na pravi strani, ves svet jim to prizna (genialna propaganda; človek si ne more kaj, da ne bi občudoval, po drugi strani pa mi ves čas hodi po glavi prej omenjena knjiga Narteja Velikonje) in mi smo na to ponosni.
In resnico bodo potiskali pod preprogo toliko časa, da bo popolnoma vseeno … Da bo samo še povest za zgodovinsko čitanko.
Prav tako bo najbrž slovenski jezik in kultura samo še mrtvo etnografsko blago v muzejih; razumel pa tako in tako ne bo nihče. In tudi ne bo nikomur mar.