Avtor: Tine Velikonja

Avto pustimo pri kapelici v Bukovžlaku. Tam ni nikoli gneče. Z menoj sta sestri Zina in Zora. V prazničnem pričakovanju se vzpenjamo po cesti, speljani mimo travnikov in njiv. Preblizu taborišča in odlagališča odpadkov je niso dovolili graditi. Pobočje ni pozidano s hišami in branjeno z ograjami. Ni zlovoljnih gospodarjev, ki bi vsak pohod na grič jemali za vdor v posest. S te strani so Vrhe s cerkvico Sv. Ane ohranile značilnost slovenske pokrajine, moti le potuhnjeno jezero sumljive barve.
Varnostniki usmerjajo avtomobile, ki bi radi čim više. Pozorni so in vljudno domači. Zgoraj je pravo žegnanjsko razpoloženje z vso navlako, brez katere ne gre. Jasa pred cerkvijo se polni tudi zunaj sence, kjer je prejšnja leta trdovratno zijala praznina. Dvatisoč nas je zagotovo, morda tri ali štiri tisoč. Za letos nam pripravljajo presenečenje. Od ust do ust se širi vest, da bo mašo vodil torontski nadškof in naš rojak Lojze Ambrožič. Skušah smo ga privabiti že na Rog, pa ni šlo. Pripeljal ga je Zdešarjev Janez.
Ni tako vroče, kot je bilo na poti v hrib, ker piha veter in se včasih tako zažene, da se ustrašim za šotor z oltarjem. Maša je slovesna. Nadškof je naših let, izgleda pa precej mlajši. Velik je, kar atletski. Govori gladko, čeprav je zapustil Slovenijo, ko je bil star 15 let. Jasno sporoča, da bo maševal za pomorjene domobrance in poudari, da si je za to priložnost izposodil Rožmanovo škofovsko palico. Pridiga kanonik Viljem Pangerl. Pravi govornik. Sprava je odločitev žrtev in morilcev. Bog naj presodi, koliko je krivde in koliko greha. Da se v Mariboru zavedajo, kaj pomenijo Teharje in Sv. Ana za njihovo škofijo. Po svojih močeh bodo skrbeli, da bo kraju vrnjena človeška podoba in zgodovina. Pevski zbor iz Stuttgarta je številen, pa vseeno prešibek. Na tem mestu na gori se glasovi kar izgubijo.
Ko si podajamo roke, se prepoznavamo v pomenljivem zadoščenju. Za nami je že Rog. Veliko se nas srečuje vsako nedeljo. Z obhajilom ni zadrege. Pevci odganjajo tišino. Blagoslov je mogočen in čutimo, kako se širi do zadnjega kotička slovenske zemlje.

Opis slike: Množica pri Sv. Ani

Opis slike: Del procesije od Sv. Ane v Bukovžlak

Po maši procesija do taborišča. Pot so pospravili nalašč za nas. Sprevod se le počasi razvije. Nekje spredaj molijo rožni venec, poskušamo skupaj, pa ne gre, ker sunki vetra odnašajo glasove. Za nami se pogovarjajo. Zdaj nas je videti še več kot zgoraj. Toliko nas je bilo tisti petek, ko so nas gnali s celjskega kolodvora. Pogled s poti ni spodbuden. Na desni se prikaže gora štorske žlindre in smeti, na levi piritni odpadki, ki se vsuvajo v jezero in ga rdečijo. Race se brezskrbno podijo po gladini. V gozdu si oddahnemo in lovimo senco. Ko smo spet na soncu, je na desni zravnana gora smeti. Na cilju smo.
Ploščad, kjer je bilo taborišče, izgleda kot čudna nezdrava stepa. Nekam izgubljeni smo v naravi skaženih oblik. Grozeča pregrada, zglajeno in skoraj do konca zasuto piritno odlagališče, ki ga mukoma prerašča redka trava, odbijajoča žična ograja, ki nam ne dovoli do grobov, in ciprese, ki se tepejo z ostalim drevjem.
Postavim se nekam tja, kjer je morala biti naša baraka in se obrnem proti križu. Na dvignjenem delu je bila komanda. Program se že odvija, čeprav se nismo še vsi zbrali. Kaj se jim tako mudi. Ujamem govor domačina, ki pripoveduje zgodbo tega kraja.
Pavlinka Korošec občuteno spleta in povezuje. Janez Lampret je vidno ganjen in mu glas boleče drhti. Petru Venclju sem hvaležen za jasno besedo. Pevcem pomaga zvočnik in bolje obvladujejo prostor. Ivan Korošec se razgovori kot starogrški pevec. Kdaj bo prišel na dan s svojo zgodbo o begu, ki ni bil kar tako. Pri begu iz taborišča so se rešili samo štirje in on je eden od njih. Raje pripoveduje sentimentalno zgodbo o otrocih, ki so gledali sprevod domobranskih častnikov, med katerimi ,je bil tudi njihov oče. Ne vem, zakaj so nam jih takrat pokazali, pretepene do nerazpoznavnosti. Tista, da so taboriščniki kot eno zapeli Gor čez izaro, je vseeno prehuda. Ljudje okrog mene so srečni. Sijejo od zadovoljstva. To je prava beseda.
Kraj zapuščamo, kot da bežimo. Na njem ni ostal kamen na kamnu. Tu nimamo kaj več iskati. Nezadovoljen sem, pa ne vem zakaj, bolj s samim seboj. Sester ne najdem. Mimo avtomobilov se prerinem do ceste. Ujamem besede: »Na Rogu je bilo lepše.« Res je. Rog je kraj, kamor gremo radi in ga zapuščamo potešeni. Za tole na Teharjah pa ni zdravila. Sv. Ana je premalo. Še tako zelenje, darilni oltar in kapelice bodo ostali nebogljeni pred faraonskimi velikani, ki jih je na tem prostoru nagrmadil človek.
Vseeno bomo še prihajali in se morda navadili. Prihajali bomo, dokler nam bodo dopuščale moči. Upamo, da bo bolečina otopela, čeprav bomo vedno mislili nanje, ki ležijo pot tisto težo.