Avtor: Jože Gorenc

Tri leta so minila od prve slovesnosti v Kočevskem Rogu v spomin na zločinsko pomorjeno slovensko domobransko vojsko. Pobite protikomunistične borce je tedaj javno priznala slovenska Cerkev in jih s pogrebnim obredom sprejela v občestvo svojih mrtvih. Rečeno je bilo, da je bila opravljena sprava z mrtvimi.
Pri tej zgodovinski slovesnosti je sodeloval tudi predsednik predsedstva Republike Slovenije. Zato se je zdelo, da je slovenski medvojni protikomunistični upor priznala tudi slovenska pokomunistična država. Tak vtis je utrjevala tudi ugotovitev o koncu državljanske vojne, ki jo je malo prej v svojem nastopnem govoru razglasil predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta.
Zdelo se je torej, da je vzpostavljeno temeljno soglasje o medvojnem dogajanju in izpolnjen osnovni pogoj za začetek slovenske sprave. Od tu naprej je bilo pričakovati, da bo država – ki je čez eno leto postala samostojna – enakopravno obravnavala udeležence državljanske vojne, odkrila in pojasnila zločine petdesetletnega komunističnega nasilja, razkrila in onemogočila komunistične tajne službe, popravila storjene krivice in se sama pravno in dejansko odtrgala od nasilne preteklosti. Potem bi prišla sprava in slovenski narod bi srečno zaživel.
Žal, pravljica! Resnica je bila drugačna. Kazala se je že na Rogu. Tedanji in sedanji vrhovni predstavnik slovenske države tam ni zmogel javno stopiti do brezna s tisoči zločinsko pobitih slovenskih mož in fantov, položiti šopka rož ali prižgati svečke. V svojem dolgem govoru ni imenoval pomorjenih slovenskih domobrancev, čeprav ni pozabil z imenom omeniti njihovih nasprotnikov. Ob spominu na strašni slovenski holokavst ne on in ne njegovi politični spremljevalci niso zmogli ničesar človeškega. Storili so samo toliko, kolikor so bili trenutno prisiljeni storiti kot politiki. Ostale so samo prazne besede in roke v žepih. In seveda sporočilo:
Je čas vojne in je čas miru. V vojni se pač pobija, sedaj pa nam dajte mir, pustite preteklost zgodovini!
Sami pa je niso pustili. Preden je od Roga ‘90 preteklo leto in je bila Slovenija v najbolj kritičnih dnevih osamosvajanja, ko je bila politična enotnost za slovenski narod življenjska nujnost, si je predsednik in večina članov predsedstva vzela čas in stopila na čelo politične gonje proti državnemu tožilcu, ker je prišel iz vrst preživelih udeležencev slovenskega protikomunističnega upora. Še več, predsednik Milan Kučan si je med upravnim postopkom za registracijo društva Nova lovenska zaveza dovolil nezakonito intervencijo z javno izjavo, da gre za prepovedano nacistično organizacijo. Postopek za registracijo je zastal in zadeva je bila izročena v odločitev predsedstvu Republike Slovenije. K sreči tam le niso bili samo člani centralnega komiteja in zato poskus, da predsedstvo prevzame njegovo vlogo, ni uspel. Odločili so zgodovinarji, ki so zanikali predsednikovo sodbo. Vendar ta njihovih ugotovitev ni sprejel in svoje krivične sodbe ni preklical.
Takšen odnos najvišjih državnih predstavnikov do slovenskega protikomunističnega odpora je s pomočjo recikliranih ostankov komunistične partije v različnih demokratičnih ovojih privedel do paničnega »ustavljanja desnice«, do razbitja nekomunistične koalicije in do padca nekomunistične vlade. In potem so stvari tekle, kot so morale teči: od slabega k slabšemu.
Danes smo priča številnim gospodarskim aferam, v katerih so praviloma udeleženi nekdanji komunisti in njihovi nasledniki. Kot nekoč jim gre tudi sedaj predvsem za denar, samo ideoloških mask ne morejo več najti. Bolj spretni so sodelavci komunistične tajne policije. Ti uspešno varajo volilce z masko nacionalizma. O popravi krivic govorijo samo še prizadeti, razkrivanje komunističnega nasilja in njegovih nosilcev nima prave državne in politične podpore.
Največja ovira, da bi našli pot do narodove sprave in boljšega življenja, je nerazčiščen odnos do preteklosti. Nova slovenska država se niti pravno niti moralno še ni ločila od prejšnjega nedemokratičnega režima. Nasprotno, prizadevanja za vzpostavitev državnopravne zveze z medvojno komunistično revolucijo in s povojno totalitarno državo so vedno bolj drzna in vedno bolj odkrita.
Predsednik Kučan se od Roga ‘90 dalje udeležuje samo proslav ene strani v državljanski vojni. Drugi strani pa vztrajno priporoča molk in prepustitev zgodovini. Trije predsedniki – Kučan, Rigelnik in Drnovšek – podpisujejo državne osmrtnice revolucionarjem najhujšega imena, medtem ko za tisoče njihovih žrtev niso oskrbeli niti mrliških listov in jih ne priznavajo niti kot mrtvih. Njihova morišča so še povsem neraziskana in brez znamenj, njihova pokopališča še vedno oskrunjena in ne obnovljena.
Borci, ki se pridušajo, da ni bilo nobene revolucije, še vedno prejemajo posebne pokojnine za »posebne revolucionarne zasluge« v Jugoslaviji, v Italiji, v Avstriji, v Španiji in v Grčiji. Ni dovolj, da Slovenci plačujejo za nasilje v Sloveniji, plačevati morajo tudi nasilnikom v tujini. Na drugi strani tisti, ki so kaj storili proti nelegitimni komunistični državi, še vedno veljajo za kriminalce. Nova slovenska država tako priznava, da je bilo nasilno rušenje prve Jugoslavije dovoljeno in še danes nagrajeno delo, delovanje proti nasilni komunistični Jugoslaviji pa zločin.
Tako se je moralo zgoditi tudi to, kar je letos poleti storil predsednik slovenskega parlamenta mag. Herman Rigelnik, ko je v odgovoru na poslansko vprašanje dr. Franca Zagožna brez kakršnekoli ustavne ali zakonske podlage javno obvestil poslance, da je Državni zbor »naslednik kočevskega zbora«, katerega 50. obletnico bomo proslavili v oktobru. V ta namen je nato sklical poslanske skupine in jim predlagal slavnostno zasedanje Državnega zbora meseca oktobra v Kočevju. Za popolno sliko sedanjih politikov je treba dodati, da se je shizofrenemu zasedanju demokratičnega parlamenta v dvorani krvavega kočevskega zbora, ki je za Komunistično partijo Slovenije in njen zločinski VOS »legaliziral« medvojne in povojne množične poboje in postavil »revolucionarno-pravne« temelje polstoletne komunistične diktature, po izjavi predsednika Rigelnika uprla ena sama stranka, le Slovenski krščanski demokrati. Ob tej priložnosti tudi ni bilo slišati zahteve predsednika države in njegovih tovarišev, da je treba pretekle dogodke prepustiti zgodovinarjem.
Iz preprostega krščanskega pogreba 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu so naredili tribuno za politično in osebno uveljavitev. Spravo z mrtvimi so razglasili za politično spravo, ki za naprej zahteva molk o storjenih zločinih. Nobena kamera ni videla in omembe vredno ni bilo, da je med mašo pri obrednem podajanju rok k predsedniku Kučanu pristopil preživeli domobranec in mu podal roko v pozdrav miru in sprave. Navadno rokovanje predsednika z nadškofom v odmoru po maši pa je bilo razglašeno za obred sprave.
Samostojno Republiko Slovenijo bi radi naredili za naslednico rdeče revolucije, parlamentarno demokracijo za naslednico komunistične diktature, vse samo zato, da bi komunistični reformatorji kljub propadu komunistične države še naprej obdržali z revolucijo osvojeno oblast in med komunistično diktaturo »pridobljene pravice«.
Zato so kolajne, prejete iz rok sedanjega predsednika države in nekdanjega predsednika partije, tako potemnele, da so jih odlikovani politični prvaki morali vrniti. Škoda, da so temni lesk opazili šele potem, ko se je zasvetil na prsih bojevnikov za nasledstveno zvezo med krvavo revolucijo in samostojno Slovenijo. Lahko bi že prej vedeli, da volk tudi v ovčjem kožuhu ostane volk. In ne bi z volkovi tulili.