Avtor: Tine Velikonja

Pripoveduje Alojz Sterle

Čeprav sem bil ob dogodkih na Turjaku star šele šestnajst in je od takrat minilo že petdeset let, se jih dobro spominjam, kot sploh vsega, kar sem doživel med drugo svetovno vojno. Nisem se potuhnil in nikdar prikrival, da sem bil tam, se pri Kočevju rešil z begom, bil domobranec in po čudni sreči preživel Teharje. Spomine sem nosil s seboj in v sebi, se pogovarjal z znanci in prijatelji, takim, ki so mi oporekali, pa rad zabrusil resnico. Največkrat pa sem te spomine obujal s tovariši pri železnici, s katerimi sem delal kot tovorni delavec. 25 let sem se vozil 6 dni v tednu med Ljubljano in Beogradom. Včasih smo obstali za nekaj dni in ko so prišli na vrsto partizani. bela in plava garda ter domobranci, zgodb ni bilo konca.
Tistega dne, mislim, da je bilo 9. septembra, sem v gozdu vlačil tramove za soseda in ravno zapregal konja, ko so stopili predme. Nisem se jih ustrašil, saj sem jih spoznal, čeprav jih prej nisem videl. Bili so četniki, ki so se zaclnje tedne sukali po naših krajih in imeli stike z legional ji v Skocjanu. Ti so jim dajali hrano in morda tudi orožje. Ni jih bilo več kot deset. Kasneje sem odkril, da je bil eden od njih Franc Malovrh. Oblečeni so bili v brezhibne uniforme s kokardami na kapah in otovorjeni z nahrbtniki. Dva sta nosila kotel.
»Fant, peljal nas boš na Turjak. Italija je propadla. Tam se zbirajo posadke.«
Kotel so naložili na voz. Odpeljal sem domov na Gradež samo toliko, da sem naložil podnico. Nametali so nahrbtnike, sedli in se odpeljali v grad. Ni bilo daleč.
Tam je bilo živo. Prihajale so skupine z vseh strani, peš in z vozovi. Odleglo mi je, ko sem zagledal Škocjance. Do večera so prišli vsi, tudi brat Jože. Ostal bom, saj drugega mi tako ne kaže. Zunaj bo vroče, pa kdorkoli bo prišel.

Opis slike: Delno obnovljeni Turjak

Voz in konja so vzeli. Naslednje dni so z vpregami vozili municijo proti Zapotoku k podpolkovniku Dežmanu. Vedel sem zanj, saj je bil v stari Jugoslaviji komandant ribniškega garnizona. Nisem ga videl, da bi hodil v grad. Municije smo imeli dovolj. V skladišču je bila naložena meter in pol visoko. Nekaj je je bilo že od prej, ker je bila v gradu postojanka vaške straže in nekaj Italijanov, največ pa smo je zaplenili na razkrižju zgoraj na vasi naslednji dan ali dva. Tam smo postavili zelo močno zasedo proti Nemcem, ki smo se jih najbolj bali, bolj kot partizanov. Vedeli smo, da so dobro oboroženi in nas bodo pobili kot mačke, če ne bomo pazili. Namesto njih pa je zaseda ponoči pričakala italijansko divizijo, ki se je umikala po cesti iz ljubljanske smeri, in jo razorožila. Nismo jemali toliko orožja, saj smo ga imeli dovolj, ampak strelivo. Dobili smo tudi dva težka in nekaj lahkih topov. »Municije in hrane imamo za pol leta,« sem slišal neštetokrat.
Škocjanske legionarje sem dobro poznal, saj sem zadnje mesece hodil tja v varstvo čez noč z ostalimi iz okoliških vasi, ki so imeli koga pri njih. Zdeli so se mi pravi vojaki. Ob napadu decembra 1942 so se dva dneva branili pred veliko močnejšim napadalcem in se niso vdali niti takrat, ko je začela goreti šola, v katero so jih stisnili. Franc Bambič in kasneje Franc Žlender – Žuraj sta kot poveljnika skrbela za red in disciplino. Niso se držali samo v vasi, ampak so patruljirali daleč naokrog, celo do Golega in Zapotoka. Ob njih sem se počutil varen.
V gradu smo se namestili po kleteh. Mi smo si izbrali lutrovsko kapelo. Ker nas je bilo okrog 60, smo komaj našli prostor za vse. Takoj sem dobil puško. Vzel sem jo s ponosom in zadrego. Nisem znal streljati. Bil sem sicer krepak, slišal pa, da udari nazaj, če je ne držiš previdno. Zlezel sem prav na vrh in skozi lino poslal ducat strelov v zrak. Zdaj sem vedel vse. Ko bo borba, je itak bolj važno, da poka, kot da natančno meriš. Bil sem nestrpen in komaj čakal, kdaj se bom lahko izkazal.
V nedeljo, 12. septembra, sem bil že v zasedi v gozdu nekje daleč proti Velikim Laščam. Zdaj smo vedeli, da so nam nevarni predvsem partizani. Nemcev še ne bo tako kmalu. Partizani se pripravljajo, da bi nas napadli. Nič nočejo slišati, da bi šli skupaj. Malo me je bilo strah, saj so se razširile govorice, da prihajajo na nas s tanki, vendar pa tega dne ni bilo nikogar.
V ponedeljek, 13. septembra, so se pripeljali na dveh tovornjakih in kot zaščita peš ob cesti. Naša zaseda je bila dobro postavljena, v Žabjaku zraven smrečja. Po krajšem spopadu so partizani poskakali z vozil in zbežali. Nekaj je bilo ujetih. Zaplenjena tovornjaka so pripeljali v grad. Mene so pustili v gradu in sem samo poslušal, kako je bilo. Naša morala je bila na višku. Zdelo se nam je, da nam nihče ne more priti blizu. Hudo nam je bilo za Jožetom Bambičem, poveljnikom turjaške vaške straže, ki je v tem spopadu padel. Pokopali smo ga na dvorišču za grajsko kapelo.
V grad je prišlo v nekaj dneh skoraj tisoč ljudi. Nekaj skupin je menda odšlo naprej proti Zapotoku. Ne zdi se mi, da jih je bilo toliko, kot govorijo številke. Vojakov je bila dobra polovica, ostalo pa civilisti, predvsem ženske in večji otroci, pa tudi starejši moški. Nisem jih štel, saj se nismo sprehajali kar tako in hodili po kleteh. Na dvorišče smo šli samo, če smo imeli opravke. Tam so v velikih kotlih kuhali hrano. Kar naprej smo vrteli kolo in spravljali vodo iz vodnjaka.
Po ponedeljkovi zmagi smo namerno zapustili položaje v okolici. Nihče nas ni pregnal od tam. Pripravljalo se je na dež in so menili, da se bo težko braniti na prostem v mokroti. Le kdo bo skrbel za hrano in strelivo za tiste na položaju! Vsi smo se potegnili v grad, ki se nam je zdel nepremagljiv. Sam sem slišal Žuraja: »Če zasedejo Turjak, jim dam celo Jugoslavijo!«
Zdaj pravijo, da nismo ravnali prav. Meni se je zdelo, da nas je veliko, samih pravih borcev, da smo dobro oboroženi in navsezadnje v trdnjavi z zidovi, ki so bili videti neprobojni. Kdo nam kaj more! Zakaj bi se zunaj izpostavljali zahrbtnim partizanskim strelom. Da le zdržimo nekaj tednov ali kaj, potem se bo že pokazalo. Prišla bo pomoč iz Ljubljane, mogoče pa Angleži z reške strani.
Že v enem ali dveh dneh so se začeli partizani previdno približevati in streljati proti gradu. V začetku s težkimi mitraljezi, ki niso napravili posebne škode. Ni bilo prave borbe iz oči v oči, ne na začetku, še manj kasneje. Grad tega ne dopušča. Spodnjih oken sploh nismo branili. Zid je bil predebel in se ni videlo ničesar, pa tudi previsoko so bila. Če bi se povzpel nanje in zlezel skozi, da bi videl ven, bi jo hitro staknil. Zasedli pa smo zgornja okna s strojnicami, zlasti proti vzhodni in severni strani. Streljali smo bolj po pameti, saj so bili partizani v zaklonih in se niso kazali. Prvi dan napada so porabili tudi mene, potem pa so iskali in izbirali najbolj izkušene. Na položajih pri oknih ni bilo nikdar več kot petdeset borcev, pa še ti niso imeli kaj početi. To ni bil turški napad, da bi moralo vse na obzidje. Vznožja gradu se z oken ni dalo videti in smo zlasti ponoči metali tik ob zidu ročne bombe kar na slepo.
Že prve dni je pred grad pripeljal tank. Legionarji so imeli pripravljene steklenice z bencinom in jih baje nekaj zmetali navzdol, zatem pa ročne bombe, da bi zagorelo. Tank se je hitro umaknil in nato streljal z varne razdalje natančno skozi prečno okno severnega stolpa pod grbom. Granate so zadevale nasprotni zid v zaklonišču, da je letel omet na vse strani. Med ljudmi, ki so bili zgneteni tam, je bilo nekaj strahu, pa nobene žrtve.
Da gre zares, smo začutili šele, ko se je začel napad z minami, ki je bil čedalje bolj silovit. Samo v noči med sredo 15. in četrtkom 16. septembra so stražarji našteli, da je na grad padlo 370 min. Razbile so vso opeko na strehi, na dvorišču pa povzročile pravo razdejanje, zlasti okrog vodnjaka, ki je bil najbolj izpostavljen. Tam je bilo največ ranjenih. Izbirali smo predahe, da smo šli po hrano in vodo. Kuharji so kar vztrajali pri svojih kotlih, tam nekje, kjer so zdaj stopnice v dvorano. Z vodo pa je bilo hudo in smo z njo zelo varčevali.
Pogajanja so se nam zdela jalov posel. Partizanski kurirji so prihajali z belo zastavico in smo jih spuščali v grad. Z nezaupanjem smo gledali skupino pogajalcev, med katerimi sta bila Žuraj in Paternost, in klicali za njimi: »Glejte, da nas ne boste predali!» Ko so se vrnili, so povedali vedno isto zgodbo. Partizanom so predlagali, da gremo vsak zase in napademo Nemce, oni pa so zahtevali popolno predajo in obljubljali amnestijo. Mi s škocjanskega konca komunistom nismo zaupali in nismo verjeli v njihove obljube.
Nismo čutili, da smo brez pravega vodstva. Kot prava komandanta sta nastopala pred nami Žuraj in Malovrh, ki smo jima zaupali. Nista bila preveč navdušena za izpad in sta z njim odlašala, vendar smo tako mislili tudi ostali. Čemu bi zapuščali zavetje debelih zidov, založeni z vsem za dolgo, zunaj pa bi morali shajati samo s tistim, kar bomo nesli s seboj. Pa civilisti, ali jih bomo kar prepustili partizanom? Kaj bo z ranjenci? Kdor je imel svojega med njimi, je hotel ostati za vsako ceno. Kljub temu smo računali, da poskusimo priti ven v nedeljo, 19. septembra zvečer, če se ne bo do takrat kako obrnilo. Tudi ranjence bomo nosili s seboj.

Opis slike: Zunanjost Turjaka – Detajl

Mene ni skrbelo in se nisem bal. Čutil sem, da nisem sam, da smo močni in do zadnjega dne nisem pričakoval, da se bo tako končalo. Ljudje so bili varno v zakloniščih; zdelo se nam je, da se bo nekako vse rešilo v naše dobro. Nismo glasno molili, hodili pa smo k mašam v grajsko kapelo. Ljudje iz našega konca smo zares živeli po veri, obenem pa v trdi resničnosti. Kako smo samo spoštovali nedeljo! Moja mama je že v soboto olupila krompir in ga namočila v vodo in nabrala solato, tudi kosili smo sveže prejšnji dan. Zdaj pa se nam je zdelo, da moramo racunatl samo nase.
Nedelja, 19. septembra, je vse obrnila na glavo. Že navsezgodaj se je na Strmcu oglasil top velikega kalibra in težke granate so tolkle po zidu na vzhodni strani gradu. Zdaj tam zakrivajo pogled drevesa, takrat pa je bilo to tako od blizu, da bi lahko zalučal kamen in zadel. Zid je bil hitro prebit in zazijala je nekaj metrov velika odprtina. Ob njej se je podrl še strop, da so se videli zgornji prostori. Ni bilo več kot deset granat, pa so napravili tako škodo. Kasneje smo slišali, da so izstrelili vse, kar so imeli. Partizani niso poskušali vdreti skozi vrzel. Še vedno je bila visoko in imeli bi prehude žrtve.

Opis slike: Notranjost Turjaka – vhod v galerijo

Ker je lutrovska kapela čisto zraven, smo se Škocjanci umaknili v sobe v južnem delu gradu pri glavnem vhodu. Bali smo se namreč, da bo prvo na vrsti naše zaklonišče. Po nekaj urah smo izvedeli, da so prišli partizani na neki način v severni stolp in da streljajo z mitraljezom po dvorišču. Ne da se jih pregnati. V tem so se zaslišal klici, da gori v bližini skladišča s strelivom in zares smo zaduhali dim. Če to zagori, bo grad zletel v zrak z nami vred.
Tedaj so legionarju v naši sobi popustili živci. Doma je bil iz Malih Lipljen, komaj poročen, z mlado ženo in otrokom. Mislil je, da se bo tako rešil. Začel je vpiti: »Predajmo se, predajmo se!« Ne da bi koga vprašal, je na puško privezal rjuho in jo pomolil skozi okno na vzhodni strani.
Vodstvo je izvedelo, kaj se dogaja. Prišel je Žuraj, poslušal, in izjavil: »Če je tako, pa se vdajmo! Rešili bomo civiliste. Za nas je to konec!«
Partizani niso skušali prodreti v grad in so se držali v varni razdalji. Kako so tekli pogovori, ne vem. Že pred drugo uro smo z dvignjenimi rokami, brez orožja, zapuščali grad. Pri tem sem si mislil: »Skupaj gremo na pot, kot smo se skupaj borili, pa naj bo, kar bo!« Pred vhodom je že stal tank s topom, ki je meril na dvorišče. Peljali so nas pod grad. Vezali so nas po dva z žico, nato pa na skupno vrv tako, da smo eno roko imeli prosto. Ko smo odhajali v koloni navzgor proti marofu, smo videli, kako so na severni stolp napeljane lestve, zvezane med seboj in potegnjene do grajske line nad grbom. Tega se ni dalo napraviti od zunaj. Baje so bili zraven neki Dolenjci, ki so prišli v grad med zadnjimi. Imeli so polne nahrbtnike, ki jih ni nihče pregledoval.
Grad ni padel vojaško, ampak z izdajo! Ni gorel, vsaj tako ne, da bi se videli plameni ali večji dim. Razdejali in požgali so ga naslednje dni.
Zgoraj na vasi so nas vodili na travnik in tam pod Strmcem je vsa vrsta posedla. Stražarji nas niso pretepali, le ogledovali in zmerjali. Odganjali so svojce, ki so silili k nam s pijačo. Spominjam se ženske z otrokom, ki je jokala: »Pustite mi moža!« In odgovora: »Prej bi ga imeli doma. Zdaj je pa naš!«
Tako zvezani smo čakali do večera, ko so nas v sprevodu gnali v Velike Lašče. Pri železniški postaji so nas razvezali in zaprli v silos ali skladišče. Šele kasneje sem izvedel, da so že na Turjaku spustili domov ženske in otroke, pa tudi nekaj starejših mož, kot tudi za usodo ranjencev. Zaprti nekje zgoraj v tistem poslopju tudi nismo vedeli, da že pobijajo, saj je pokalo kar naprej.
Čeprav stoji grad komaj kilometer od naše vasi, sem vanj ponovno vstopil šele po 46 letih, ko je bila blagoslovljena in posvečena grajska kapela.