Avtor: Janez Grum

Z vdajo vaških stražarjev na Turjaku 19. septembra 1943 in na Velikem Osolniku 15. septembra, s partizanskim uničenjem vaških straž na Notranjskem (16. –18. septembra), ki navodila, naj se premaknejo v bližino železnice, niso sprejele, s partizanskim zajetjem bataljona stražarjev pri Stični 11. septembra, z umikom vaških straž iz Novega mesta in okolice proti nemški meji ob Krki 11. septembra, s prihodom vaških stražarjev z Zapotoka v noči od 14. na 15. september, s prihodom vaških stražarjev s Sv. Vida in Rakitne v Borovnico ter z odhodom dolomitskih vaških straž na Vrhniko (slednje so se delno razšle) je prenehal sistem samoobrambe proti komunističnemu nasilju in terorju v obliki vaških straž.
To je bila zgodovinska prelomnica v odporu demokratično in krščansko mislečih Slovencev proti revolucionarnim slovenskim komunistom. To je bil dramatičen konec prvega dela tragedije slovenske državljanske vojne. Nekateri levičarsko usmerjeni zgodovinarji spodbijajo, da je bila v Sloveniji državljanska vojna, češ da so vaški stražarji nastopali skupaj z Italijani, pozneje pa kot domobranci z Nemci. Toda od 9. septembra 1943 pa do nemške ofenzive v drugi polovici oktobra – do takrat je trajalo pobijanje vaških stražarjev – je bila na Dolenjskem prava državljanska vojna. V tistem času ni bilo ob vaških stražah nobenega Italijana. Prav za prav so Italijani bili pri partizanih in upravljali topove za streljanje na Grčarice in Turjak. Da je bila v Jugoslaviji državljanska vojna, prizna Milovan Djilas v knjigi »Wartime« (New York–London 1976). Poglavje »The Civil War within a War« obsega 85 strani. Tudi Walter Roberts, angleški zgodovinar v ameriški diplomatski službi, ima v knjigi »Tito, Mihajlovič and the Allies 1941–1945« (New Brunswick 1972) poglavje »Civil War«, ki obsega 104 strani.
Tako kot četniški major Karel Novak in kot partizani in Nemci je tudi generalštabni podpolkovnik Ernest Peterlin pričakoval, da bo po padcu fašizma v Italiji kmalu prišlo do zavezniškega izkrcanja nekje v Istri in hrvaškem Primorju. (Izkrcanje na Siciliji je bilo že 10. julija.) Kot ilegalni poveljnik vaških straž, imenovan na to mesto od Slovenske legije, je Peterlin izdal povelje, da morajo vaške straže zapustiti svoje postojanke in oditi na odprt teren takoj, ko se bo Italija vdala. To pa se je splošno pričakovalo. To je bilo tudi prepričanje v vodstvu Slovenske legije (dr. Šmajd, Stare, Križman, Smersu in drugi). S tem se je strinjala tudi Slovenska zaveza, ki je predstavljala politično vodstvo, sestavljeno iz treh bivših demokratičnih strank: SLS, JNS in dela socialdemokratov.
Spričo zavezniškega izkrcanja na Siciliji in padca fašizma si je Peterlin skupaj z orožniškim kapetanom Francem Šturmom zamislil 19 bataljonov iz tedanjih vaških straž in iskal, v nekaterih primerih tudi imenoval, poveljnike zanje, večinoma prejšnje poveljnike vaških straž, ki so se kaj bolj izkazali. Ti bataljoni naj bi se zbrali v njim najbližjih petih okrožjih: Krim, Rakitniška planota, Javornik–Snežnik, Mala gora pri Ribnici, Mirensko–Škocjanski hribi ter Polhograjski dolomiti. Tem okrožjem bi poveljevali aktivni oficirji. A realizacijo teh načrtov je prehitela italijanska kapitulacija.
V svojem organizacijskem in operativnem načrtu za odhod vaških straž na teren je Peterlin predvideval možnost skupnega nastopanja vaških stražarjev in partizanov proti Nemcem. Tudi vodstvo Slovenske legije je računalo vsaj na znosno razmerje med ilegalnimi vaškimi stražami (goščarji) in partizani.
Na iniciativo krščanskega socialista dr. L. Udeta je dr. Šmajd privolil v pogovore z izvršilnim odborom OF v drugi polovici junija 1943 (Kocbek »Listina«, str. 115), a pogojev, ki jih je Šmajd stavil, OF ni sprejela. Le nekaj dni kasneje je iskal stik s partizani tudi major Novak. Ni mi znano, ali s privoljenjem Vojnega sveta (polkovnik Vauhnik, podpolkovnik Prezelj in podpolkovnik Peterlin) in s privoljenjem Slovenske zaveze. Odgovora Novak ni dobil, vendar je zapovedal četnikom, naj se ob srečanju pogovarjajo s partizani, zaradi česar je prišlo do tragičnega primera v Družinski vasi 30. julija 1943. Partizanski Dolenjski odred je tam obkolil 17–člansko četniško patrolo. Ko se je ta hotela prebiti iz partizanskega obroča, je četniški vodja prepovedal uporabiti orožje, sklicujoč se na Novakovo zapoved. Spomladi 1943 je tudi škof Rožman po stiškem opatu dal povprašati preko duhovnika M. Mikuža, ali bi bil možen pogovor z OF. Odgovora ni bilo.

Opis slike: Turjak pred napadom

V prepričanju, da bo razmerje med novo ilegalo in partizani znosno, sta z malim Planinskim četniškim odredom, 50–60 mož, z Orel pri Ljubljani zjutraj 8. septembra prišla na Turjak stotnik Albin Cerkvenik in predstavnik Slovenske legije kaplan France Malovrh. Ta četniški odred je s privoljenjem Slovenske zaveze organizirala Slovenska legija, da bi vaški stražarji vanj raje vstopali kot med Novakove četnike, in bi ne bil navezan na postojanko. Odred torej ni bil pod majorjem Novakom.
V Velikih Laščah sta Cerkvenik in Malovrh prepričala župana Paternosta, da se bodo poslej vaški stražarji borili skupaj s partizani proti Nemcem. Zato je župan izdal na lepaku poziv za mobilizacijo. Pogovori in priprave v tej smeri so trajale dva dneva, od 9. do 11. septembra.
Ker sem mnenja, da je bila ta dejavnost predstavnika Slovenske legije in aktivnega oficirja zelo značilna, naj navedem, kaj je k temu pripomnil sodelavec majorja Novaka Rudolf Žitnik, ki je tiste dni hotel za Novakov štab poizvedeti, kakšen je položaj v Grčaricah, a se je pred Ribnico moral obrniti nazaj.
»Po nočnem potikanju po vrhovih hribov sva drugi dan 11. septembra 1943 okoli treh popoldne prispela v Velike Lašče. Bilo je tam kakor v panju. Zbirale so se in še prihajale nove edinice Vaških straž. Čudno vrvenje je bilo tam tisti dan. Posamezne gruče so med seboj razpravljale. Okrog štirih sta pridrvela z motorjem dva mlajša uniformirana človeka, svojih čepic pa nista imela na glavi, takoj sta odšla v občinsko pisarno na pogovore k županu Paternostu.
Vprašal sem Janka Debeljaka, ki je prejšnji dan ostal v Laščah in ni bil z nami v Žlebiču, kaj se dogaja.
Povedal mi je, da sta ta dva z motorjem partizanska parlamentarca iz Ribnice, da so se o skupnem nastopu Vaških straž in partizanske vojske že včeraj dogovarjali, danes pa, da se urede le še neke formalnosti. Dogovor da je bil: Vse edinice Vaških straž, zbrane v Velikih Laščah, prevzamejo obrambo ceste pri Turjaškem gradu in preprečijo Nemcem eventualni vdor v Velike Lašče–Ribnico–Kočevje in naprej proti Sušaku. V ta namen je župan Paternost odredil mobilizacijo vprežne živine, voz in rekvizicijo hrane, ki naj se takoj odpelje v Turjaški grad. Pred gradom pa naj se cesta proti Ljubljani na več mestih prekoplje, da se onemogoči nemškim tankom in avtomobilom prehod. Ta županov poziv na mobilizacijo je bil nabit na občinski deski in še na nekaterih drugih hišah. Enega sem snel in vzel s seboj v Ljubljano.
Osupla sva z Jankom Debeljakom ugibala, kaj sedaj. Pridružil se je nama še neki major, o katerem ne vem, kje živi, in ne bom imenoval njegovega imena. Jasno se nam je zdelo, da je tu komunistična past.
Odšel sem v občinsko pisarno, ker se je morda kakih 10–15 ljudi pogovarjalo z županom.
Prosil sem za besedo in Paternost mi jo je dal. Tole sem govoril: ‘Slišal sem o vaših pogovorih s partizani. Lepo vas prosim, ne verujte jim! Poglejte, kaj so storili z našimi borci v Grčaricah. Ne hodite na Turjak. Vi ne morete preprečiti Nemcem vdora na Dolenjsko, če bodo Nemci tja hoteli. Vso obrambo trga obrnite proti partizanom in zberite vse Vaške straže proti njim. Ponovno vas prosim, ne zaupajte komunistom. Niso Grčarice zadosten zgled?’
Paternost mi je odgovoril: ‘Razumem Žitnika. Je ranjen in zmučen in nezaupljiv. Mi dogovora ne bomo preklicali. Storili bomo, kar smo se domenili.’
Po županovem odgovoru nisem vedel, kaj naj storim. Oglasil se je za menoj nek mlad kaplan in dejal s poudarkom: ‘Zdi se mi, da ima Žitnik prav.’ Hvaležen sem ga pogledal in odšel iz sobe. Zunaj sem zvedel, da se dotični duhovnik piše Dolšina. Preje ga nisem poznal.
Z majorjem Držanom, nekaterimi drugimi oficirji in neko zdravnico smo odšli v Ljubljano. Močno smo bili zaskrbljeni, a mene je še posebno bolela usoda Grčaric, saj sem imel tam mladoletnega sina.
Nespodbitna resnica je, da je bila koncentracija Vaških straž na Turjaku odrejena za nastop proti Nemcem – ne pa proti partizanom!«
Žitnik pravi nato, da »je bila razumljiva želja, da bi kljub vsem zločinom, ki so jih do tedaj zakrivili komunisti proti slovenskemu ljudstvu, prišlo do skupnega nastopa proti njim (Nemcem). Tudi Grčarice so pričakovale združitev s 300 oboroženimi četniki iz Like, da bi potem skupaj ovirali prehod nemških čet preko slovenskega ozemlja. (Vestnik 1959, št. 9, str. 130–131 – Naslov članka Nekaj o Turjaku.)
Ko so kasneje Nemci zvedeli za to stališče Slovenske legije in za Malovrhove in Paternostove priprave za skupno nastopanje s partizani, morda tudi za letak, so v začetku pomladi 1944 zaprli dr. Šmajda, župnika Križmana in prof. Verbica, češ da so ob italijanski vdaji »dali parolo, naj gredo vaške straže v gozd in naj streljajo na Nemce« (Saje, 588). Vse tri so kmalu izpustili. V istem času so pa zaprli tudi stotnika B. Ilovarja, glavnega domobranskega obveščevalnega oficirja. Verjetno so Nemci zvedeli, da je Ilovar že pod Italijani sodeloval s Šmajdom in Slovensko legijo. Rekel pa bi, da so prof. Verbica zaprli bolj za videz, saj je kot viden član akademskega društva Straža bil za to, da vaške straže ostanejo na postojankah.
Kot omenjeno, je pri Malovrhu in Paternostu trajalo prepričanje o možnosti sodelovanja s partizani proti Nemcem dobra dva dneva, dokler nista 11. septembra od dr. Blatnika zvedela za razrušene Grčarice. Kljub temu je stotnik Cerkvenik kot poveljnik vseh enot na Zapotoku odgovoril na partizanski ultimat za predajo: »Smo Slovenska narodno–osvobodilna vojska v sestavu jugoslovanske armade … cilj je osvoboditev slovenskega naroda od vseh tlačiteljev … orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristim slovenskega naroda, če je danes čimveč orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Zato pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite … , da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad … Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, zato smo veseli vaše pripravljenosti za sestanek … jutri 13. septembra ob 11. uri dopoldne.« Če je Cerkvenik napisal ta odgovor v nedeljo, 12. septembra popoldne na Zapotoku in če prejšnji večer na Turjaku ni prišel v stik z Malovrhom, bi bilo možno, da tedaj še ni vedel za padec Grčaric. Vendar se nagibam k mnenju, da je bil poziv na lojalno sodelovanje mišljen kot podlaga za pogovor, ki naj bi bil pri snidenju s partizani na Kureščku.
Podpolkovnik Peterlin je v svojem načrtu tudi predvideval, da bodo vaški stražarji razorožili čimveč Italijanov in tako prišli do orožja in municije. Toda to jim je uspelo le v treh manjših primerih: na Ižanskem, pri Stični in pri Hinjah. V vseh drugih krajih, v velikem obsegu zlasti v Novem mestu, so Italijani izročili orožje partizanom, kot je velel ukaz italijanskega vrhovnega štaba. Ta je računal, da bodo Anglo–Amerikanci kmalu tudi politično dali prednost Titu, Mihajloviča pa pustili ob strani.
Kaže, da Peterlin in politiki Slovenske zaveze ter Slovenske legije niso kaj več razmišljali o tem, ali je v mali Ljubljanski pokrajini prostor za dve ideološko–politično tako različni ilegali. Zdi se, da so močno računali na čimprejšnje izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji in da, če bo do trenja s partizani prišlo, ne bo dolgo trajalo.
(V Franciji je bilo več odporniških gibanj: tri v Petainovi Franciji, v zasedenem delu pa pet. In pri tem je sodelovalo šest nekdanjih političnih strank, ki so sestavljale Conseil National de la Resistence. Močno je bilo odporniško gibanje komunistične partije, ki je v svojem rajonu v severovzhodni Franciji počistila z nasprotniki in skušala obvladati tudi ostala gibanja. Francoski komunisti so sicer začeli svojo rezistenco šele po nemškem napadu na Sovjetsko Rusijo. Torej so čakali eno leto. Vendar je sredi l. 1943 de Gaullov zastopnik Jean Moulin pridobil vsa gibanja za skupno narodno bazo in priznavanje generala de Gaulla v Londonu. Tudi v Italiji so bila po njeni kapitulaciji vsaj tri močnejša gibanja in nekaj manjših. Močna komunistična garibaldinska brigada, ki je tesno sodelovala s slovenskimi partizani vzhodno od Soče, je v začetku skušala uničiti demokrščansko brigado Osoppo v Furlaniji, a končno so vse priznale Odbor za narodno osvobojenje (CNL). In poljski primer: Tam so bila štiri gibanja, ki se niso grizla med seboj. Nobeno teh ni bilo komunistično, ker so Poljaki okusili sovjetski komunizem že l. 1919 in l. 1920 z bitko na Visli. Zakaj je bila v Sloveniji ena sama rezistenca, precej sofistično, a neprepričljivo dokazuje zgodovinar Janko Pleterski v knjigi »Slovenki upor 1941« str. 218 –219.)
Kot glavno zbiralno bazo si je Peterlin zamislil turjaški grad s širšo okolico. Tako bi tudi ta baza, kot četniška v Grčaricah, bila na črti Ljubljana–Reka. »Načrt za osredotočenje belogardističnih oddelkov okrog Turjaka in Velikih Lašč je imel sicer nekatere taktične prednosti, saj je omogočal posredovanje proti Ribnici, Grosupljemu in Dobrepoljam ter umik v Ljubljano …« priznavajo partizanski sestavljalci obširne knjige Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1978, 3. izd., str. 521.
Glede odhoda s postojanke in o zbiranju na Turjaku je nekdanji poveljnik vaške straže Bizovik–Sv. Urh zapisal: »Poleti 1943 sem prejel od poveljstva zapečateno pismo z navodilom, da ga smem odpreti po ukazu. To povelje je napisal Peterlin, izročil pa mi ga je njegov pomočnik. Ko je 8. septembra bila javljena kapitulacija Italije, sem 9. septembra zjutraj poslal kurirja v Ljubljano z namenom, da mi od poveljstva prinese navodila za nadaljnje ravnanje. Ker ta ni mogel preko bloka v Ljubljano, sem pozval poveljnika vaške straže na Rudniku Janeza Gruma in v njegovi prisotnosti odprl navedeno pismo, v katerem sem bil imenovan za poveljnika bataljona vaške straže Bizovik in Rudnik … V povelju je bila odrejena koncentracija vaških straž na gradu Turjak« (Stane Bitenc, »Gradivo k Turjaku«, Vestnik 1960, št. 9.)

Opis slike: Turjak po napadu

Na to Peterlinovo povelje so 9. septembra zapustile svoje postojanke vaške straže Ig, Tomišelj, Podpeč, prostovoljci iz vaške straže Notranje Gorice ter Pijava Gorica. Na turjaški grad so prišle zvečer. Ena teh je vozila s seboj italijanski top, a brez municije. Zato so odstranili zapirač in top pustili pod cesto. Naslednji dan so te vaške straže odšle na Zapotok.
Istega dne so zapustile svoje postojanke vaške straže D. M. Polje s Šmartnim, Bizovik s Sv. Urhom in Rudnik z Orlami. Prek Orel in po severnem pobočju Molnika ter skozi Repče in Slivnico smo že v temi prišli v Šmarje in končno v Št. Jurij pri Grosupljem. Naslednji dan sta se nam pridružili vaška straža Šmarje, ki je najprej hotela na Turjak skoz Pijavo gorico, a so jo tam zadržali terenci z ugodnih višjih položajev, in močna vaška straža Polica.
Sredi dopoldneva 10. septembra je motorist tja pripeljal dr. Šmajda, ki je poveljnikom sporočil, da je podpolkovnik Peterlin odklonil, da bi prišel na teren. Sporočilo je bilo za nas hudo razočaranje, a po drugi strani nujno potrebno, da smo se vedeli ravnati za naprej. Šmajd je svetoval, naj začasno ostane naš poveljnik stotnik Cerkvenik. Priznati je treba, da je Šmajd kot predstavnik Slovenske legije čutil dolžnost, da nam sporoči to Peterlinovo odločitev. Iz Št. Jurija je motociklist odpeljal Šmajda na Turjak, kjer je isto sporočil Malovrhu – Cerkvenik je bil tisto uro ali v Laščah ali na Zapotoku – in se po isti poti in po kratkem pogovoru z nami vrnil v Ljubljano.
V Št. Juriju zbrane vaške straže so v soboto, 11. septembra, med deseto in enajsto uro prišle na Turjak. Še isti dan popoldne je bila na Cerkvenikov ukaz komora teh vaških straž prepeljana na Zapotok, moštvo pa je prišlo tja v nedeljo, 12. septembra dopoldne. Vse imenovane vaške straže so prišle na turjaški grad na Peterlinovo povelje.
Takoj po padcu četniške posadke v Grčaricah 10. septembra je še isti dan štab 14. partizanske divizije pozval vaške straže ribniške doline in Suhe Krajine, naj se predajo partizanom. Ultimat je bil do nede1je, 12. septembra do 3. ure. Prinesel ga je iz Ribnice od partizanov zajeti parlamentarec dr. Blatnik Paternostu in Malovrhu v Lašče. (Odgovor na ta ultimat sem že omenil.)
Toda partizani niso čakali, da ultimat poteče. Krepko oboroženi z italijanskim orožjem in topovi so začeli pritiskati na vaške straže v ribniški dolini in približno ob istem času v Žužemberku. Ker predstavnikom vaških stražarjev v Ribnici ni uspelo pregovoriti Italijanov, da bi jim izročili orožje (pogovore je vodil podpolkovnik Dežman kot komandant mesta), so se vaške straže Stara cerkev pri Kočevju, Dolenja vas, Breže pri Ribnici, Sv. Gregor z delom vaških straž Sodražica in Velike poljane skupaj z Dežmanom v noči od 10. na 11. september umaknile čez Malo goro v Dobrepolje. Del poti se je z njimi umikal tudi Novakov četniški odred, ki ga je vodil kapetan Vojči Fajdiga–Lipa, ki je skupaj z dolenjevaškimi stražarji 10. septembra hotel iti na pomoč Grčaricam, a mu to ni uspelo. Drugi del poti pa je nadaljeval po cesti do Velikih Lašč in se ustavil na Robu. V nedeljo popoldan so te vaške straže prišle na Turjak in na Cerkvenikovo povabilo tudi Fajdigovi četniki.
V grad so prišle tudi vaške straže Velike Lašče in Rob ter vaške straže iz bližnjega Škocjana, ki je imela svoj vod v gradu že tri mesece prej, ter del vaške straže iz Št. Jurja. To nedeljo (12. septembra) so prišle do Vidma tudi vaške straže iz žužemberške okolice (Žužemberk, Dobrnič, Sela–Šumberk, Zagradec) in nato šle na turjaški grad. Že v temi so prišle v grad dobrepoljske posadke (Kompolje, Struge, Žvirče, Ambrus in Hinje ter Krka). Večji del teh vaških straž, kot tudi omenjeni četniki, so pozno popoldne tega dne zapustili grad, prekoračili ozko pa precej globoko dolino med gradom in Cretežem ter se nato zadrževali na rahlem pobočju med to vasjo in Zapotokom. V gradu pa so ostale vse dobrepoljske vaške straže, majhna škocjanska, šentjurska ter manjši deli drugih postojank. Skupaj čez 700 vaških stražarjev. Poleg njih pa čez 50 civilistov, med temi 26 duhovnikov in bogoslovcev.
Vse te vaške straže so zapustile svoje postojanke zaradi partizanskega pritiska od južne strani. Če bi bili ostali doma, bi jih partizani z italijanskimi topovi razbili posamezno.
Kot značilen primer neenotnosti med oficirji se je v preteklih letih često omenjalo posvetovanje v gradu v nedeljo, 12. septembra popoldne. Navzoči so bili Jože Bajc za vaško stražo Velike Lašče, Stane Bitenc za Bizovik, Franc Žuraj za Škocjan, Tone Perne za vaško stražo v Dobrepoljah in morda z njim tudi France Kadunc. Dalje aktivni oficirji: podpolkovnik Josip Dežman, kapetan Janko Debeljak, kapetan Ivan Drčar in kapetan Vojči Fajdiga–Lipa. In duhovniki: Karel Škulj, dolenjevaški župnik (v kraljevi Jugoslaviji narodni poslanec v prvi narodni skupščini 1921 – 1924), France Malovrh, salezijanec dr. Franc Blatnik, Ivan Lavrih, Jaka Mavec in Janez Dolšina. Ter civilisti: velikolaški župan Ivan Paternost, zdravnik dr. Ludvik Kožuh, vodilna člana akademskega kluba Straža Franc Casar ter Ludvik Arko in najbrž še kdo. (Nekateri poveljniki so prišli v grad z motocikli nekaj ur pred glavninami svojih postojank.) Pri tem posvetovanju je četniški kapetan Janko Debeljak načel vprašanje skupnega poveljstva. Torej tudi nad vaškimi stražami, ki jih je Peterlin v svojem načrtu razglasil, kot že omenjeno, za Slovensko narodno vojsko kot sestavni del jugoslovanske armade. Po vsej verjetnosti je Debeljak to izvedel od majorja Novaka v Ljubljani, ta pa od Vojnega sveta. Debeljak je to leto in prejšnje veliko hodil po Dolenjskem in obiskoval posadke vaških straž, ki so se okrog Novega mesta imenovale Legija smrti. Večkrat skupaj z majorjem Novakom, včasih tudi sam kot njegov namestnik. Često je glasno pokazal s svojimi pripombami, da mu vaške straže niso všeč, češ da to ni prava jugoslovanska vojska, čeprav so tej Legiji pomagali aktivni oficirji Kranjc, Vasiljevič in še nekateri Novakovi ljudje.
Na Turjaku se je Debeljaku nudila priložnost, da bi na podlagi vojaških pravil jugoslovanske vojske (Pravila službe) dosegel, da bi bil vsem v gradu in na položajih zunaj postavljen za poveljnika mihajlovičevsko usmerjen aktivni oficir. Ta pravila so zahtevala, da je v danem položaju poveljnik oficir z najvišjo stopnjo. V tem primeru je bil to podpolkovnik Josip Dežman. Debeljak je izvajal: vrhovni poveljnik jugoslovanske vojske v Sloveniji je major Novak, on pa njegov namestnik. Ker pa je v gradu po stopnji najvišji podpolkovnik Dežman, zato prepušča poveljstvo njemu. Temu predlogu so nasprotovali poveljniki vaških straž. Že omenjeni Stane Bitenc je zapisal: »Na sestanku sva bila od legijskih častnikov z Jožetom Bajcem. Oba sva vedela, da je poveljnik Legije podpolkovnik Peterlin, namestnik pa stotnik Cerkvenik in da ne more pripasti poveljstvo častniku višjega čina, ki se slučajno znajde na položajih moštva Legije.« (Pripombe in pojasnila k ‘Svoboda v razvalinah, Grčarice–Turjak–Kočevje’, Buenos Aires, 23. februarja 1962. Rokopis.)
Ko bi bil v gradu navzoč Peterlin, bi do te scene sploh ne bilo prišlo. Po jugoslovanskih vojaških pravilih je generalštabni podpolkovnik imel prednost pred podpolkovnikom, ki ni bil štabni, neglede ali je bil ta po službenih letih starejši. Žal je Peterlin odklonil prevzeti osebno poveljevanje na Turjaku in Zapotoku, kjer je bilo 1600 vaških stražarjev.
Ni poročila, da bi se poveljniki ribniških vaških straž potegovali za Dežmanovo poveljstvo, čeprav je, kot rečeno, v Ribnici nastopal kot komandant mesta. Morda zato ne, ker je bila pri Dežmanu opazna neka živčnost in nedoslednost v stališčih, kar sem sam opazil na Zapotoku. In v njegovih nogah je bila opazna šibkost. Mož ni bil več mlad, saj je začel v 1. svetovni vojni kot avstrijski lajtnant. In večini na Turjaku in Zapotoku je bil neznan. K Debeljaku pripominjam, da je z majhno skupino 12–15 mož prišel z vlakom iz Ljubljane do Lašč. Zaradi partizanskega pritiska pa so se morali tam ustaviti, pozneje pa se priključiti skupini kapetana Fajdige, ki je potem štela 50–60 mož.
Končno je ostalo pri prejšnjem: poveljniki vaških straž so tudi poslej priznavali stotnika Cerkvenika. Zanj je to nedeljo taktično bil tudi Franc Casar, ki je Bitenca prosil, da naj vztraja pri Cerkveniku, ker mu je bil ta le bolj sprejemljiv kot pa Mihajlovičevsko usmerjeni Dežman. A končno tudi četniki niso sprejeli Dežmana in ohranili za poveljnika kapetana Fajdigo. (Na Zapotoku je poveljstvo tega odreda prevzel kapetan Drčar, ker je po pravilih imel prednost pred Fajdigom.)
Pripomniti moram, da Cerkvenika pri posvetu v gradu ni bilo, ker je okrog poldne odšel na Zapotok, kot pove Stane Bitenc. Tudi v mojem spominu je, da je prijahal na Zapotok okrog ene popoldne, kakšne pol ure po končani maši, ki jo je opravil kaplan Franc Šeškar. Zato je Cerkvenik najbrž odšel iz gradu pred Dežmanovim prihodom in se nista srečala.
Čeprav je Cerkvenik 13. septembra zapisal v poročilu v Ljubljano, da je Dežman že v soboto 11. septembra v Dobrepoljah »povzročal precej zmede«, pisec teh odstavkov ni nikoli smatral neenotnosti pri posvetu za hujšo krizo, ker je vse to potekalo znotraj turjaškega gradu. Če pa tu posežem en dan naprej, naj rečem: usodna kriza se je začela v ponedeljek, 13. septembra in trajala v torek ves dan, ker poveljniki v gradu niso resno jemali Cerkvenikovih povelj za izpad.
Močan vtis pri pogovorih na turjaškem gradu je napravila pripoved dr. Blatnika, ki je prejšnji dan, 11. septembra, dosegel pri partizanih, da je njega in kapetana Fajdiga partizanski motorist zapeljal v Grčarice, kjer sta na lastne oči videla razbito četniško postojanko in ujete ter ranjene in mrtve četnike. Fajdiga je ugotovil, da so Grčarice padle zaradi topovskih strelov. – K temu je že omenjeni Bitenc zapisal: »… meni se je čudno zdelo, kako da on (Blatnik) govori takorekoč v prid partizanom, ko je primerjal partizane z našo vojsko in namigaval, ali ne bi bilo pametno stopiti v pogajanja. Oni urejeni, bolje oboroženi, železna disciplina. V mislih pa je treba imeti, da je bil takrat dr. Blatnik poslan v grad kot njih ujetnik z nalogo parlamentarca. (»Pripombe in pojasnila».) Glede na to je bilo sklenjeno, da naj Blatnik skuša doseči pri partizanih v Laščah, naj operacijo proti Turjaku odložijo, kar je bil vojaško gledano precej naiven sklep. Bolj realističen pa je bil predlog, da je treba takoj zasesti položaje na Sv. Ahacu, proti Rašici in Laščam.

Opis slike: Zidovi Turjaka nekdaj

Med pogovori je Dežman večkrat temperamentno izrazil zahtevo, da mora večina stražarjev ven na teren. S tem je le potrdil, kar se je godilo že dva dneva in pol po Cerkvenikovi odredbi, namreč odhajanje stražarjev čez podturjaško ozko, a kar globoko dolino, na Čretež in na Zapotok.
Pri pogovorih v gradu so razpravljali tudi o zvezah z Ljubljano in glede ključa za dešifriranje nekaterih brzojavk, ki jih je prejel radiotelegrafist. Tega ključa na Turjaku in Zapotoku ni nihče imel. (To omenja knjiga »Svoboda v razvalinah«, str. 83.) Zadeva glede šifer ni povsem jasna. Ker je Cerkvenik sporočil 13. septembra proti večeru Malovrhu v grad »Dražo sem obvestil o situaciji in prosil za instrukcije,« to dokazuje, da je Božnar imel šifre za zvezo z generalom Dražo Mihajlovičem. Ker pa sem v preteklih letih večkrat slišal, da so bile šifre v Gospodarski zvezi v Ljubljani, in ker je ta nakupovalna zadruga bila domena Ehrlichovih stražarjev, se nagibam k misli, da so ti hoteli poslati svoje poročilo begunski vladi v Kairo, od tam pa naj bi šlo v London.
Nekaj sporočil v Kairo je Božnar z Zapotoka oddal najbrž nešifriranih. Npr.: »Od 13, sedaj sem pri Turjaku v odredu bivše vaške straže. Slovenska legija so bivše vaške straže, ki so se do sedaj borile proti komunistom, po razpadu Italije pa so se povlekle v gozdove za borbo proti Nemcem.« Ta radiogram je bil očitno oddan, preden je Cerkvenik zvedel za uničene Grčarice. Naslednji pa je bil verjetno oddan v šifrah: »Od 13, od kapetana Cerkvenika, ki ga bom imenoval Triglav. Jugoslovanska vojska v Sloveniji je pod poveljstvom podpolkovnika Peterlina, a poveljnik na terenu sem jaz. (Seveda bi proti tej navedbi protestiral major Novak. J. G.) Glavna koncentracija je okrog Turjaka … partizani, ki so jim Italijani predali veliko količino orožja, nas pozivajo, da se jim vdamo. Okupatorja sploh ne napadajo, ampak samo Slovence, da bi na ta način prišli na oblast. Namenoma so razbili Borov (Novakov) četniški odred, kjer je bilo več mrtvih in ranjenih, a usoda ostalih je neznana. « (Radiograma navaja Belogardizem, str. 599.) Ker so 15. septembra zjutraj partizani zajeli Božnarja, prav za prav je počakal nanje, so tedaj dobili v roke vse njegove radiograme in razne ključe za šifre.
Proti koncu pogovorov in posvetovanj – najprej v enem, nato v dveh prostorih v gradu – je bil storjen sklep, da je nujno treba poslati v Ljubljano kurirja, da poroča o položaju na Turjaku in okrog njega političnim in vojaškim voditeljem ter se vrne z navodili za naprej. Javila sta se za to pot dva kurirja: dr. Ludvik Arko, ki je bil vodilni uradnik v Gospodarski zvezi, in Franc Casar. Ta dva nista bila vaška stražarja, pač pa člana akademskega kluba Straža in nista mislila vojaško, ampak politično.
Kakor so takoj drugi dan, 13. septembra, dogodki dokazali, še bolj pa naslednje dni, je Casar dal poveljniku najmočnejše dobrepoljske vaške straže Tonetu Pernetu naročilo, da morajo v gradu počakati na njegovo in Arkovo vrnitev in se šele nato odločati dalje. Sicer tako le sklepam, a samo tako je mogoče razumeti, zakaj so Perne in drugi dobrepoljski poveljniki v ponedeljek zvečer odklonili Cerkvenikov poziv, ki ga je z Zapotoka prinesel Malovrh, da morajo napraviti izpad. In usodno so odklonili Cerkvenikovo dvojno povelje za izpad tudi v torek pozno zvečer; izpad naj bi izvršili po 11. uri, ko bo odhajala vsa skupina z Zapotoka proti Želimljem. Če bi bili turjaški prejeli tako povelje od podpolkovnika Peterlina, bi ga gotovo izvršili.
A tudi Perne je, kot vse kaže, mislil bolj politično kot vojaško, čeprav je bil rezervni oficir. Kot diplomiran jurist je bil vsa študentovska leta član kluba Straža kot Arko in Casar. Člana tega kluba sta bila tudi poveljnika Kadunc in Pograjc ter dva brata Rožanc in še dva, če ne trije študenti, ki so bili v Dobrepoljah navadni vaški stražarji. Tudi ti so mislili bolj politično kot vojaško, že zato ker prej nikoli niso bili vojaki. K Pernetu dodajam: bil je prvi poveljnik največje dobrepoljske vaške straže v Kompoljah od srede septembra 1942 do začetka pomladi 1943. Ker pa je pred vojaki preveč glasno govoril, da Italija zgublja in bodo prišli Angleži, so ga Italijani na ovadbo nekega špijona odstavili. Po daljšem presledku je v začetku maja prevzel poveljstvo mornariški narednik Stane Golob, ki ga je predlagala na to mesto Slovenska legija. Takoj drugi dan po italijanski kapitulaciji pa so Dobrepoljci Goloba odstavili in postavili nazaj Perneta. Otipljiv dokaz, da je klub Straža hotel idejno–politično obvladati vaško stražo v Dobrepoljah. To je bilo tem laže izvedljivo, ker je bil z njim tudi kaplan Ivan Lavrih, ki je spomladi 1942 največ pripomogel, da so se v Dobrepoljah uprli partizankemu nasilju in ustanovili vaško stražo.
Uradno so postavljali poveljnike vaškim stražam Italijani. V večini primerov na predlog Slovenske legije, dobrepoljskim vaškim stražam pa na predlog kluba Straža. Ker Italijanov ni bilo več, so se politiki Straže in poveljniki v Dobrepoljah čutili svobodne napraviti zameno Golob – Perne. In prepričani so bili, da jim ni treba poslušati stotnika Cerkvenika, še manj pa organizacijskega predstavnika Slovenske legije Malovrha. Ta dva dobrepoljskim poveljnikom v gradu praktično nista pomenila nič, kakor je letos (1993) dejal župnik Ivan Lavrih, ki je preživel Turjak.
S Casarjevim naročilom Pernetu, da naj Dobrepoljci počakajo v gradu na njegovo vrnitev, se začne turjaška tragedija. Perne in ostali poveljniki so naročilo vzeli zares – toda pol ure po odhodu iz gradu je bil Casar že mrtev, dr. Arko z obema motoristoma pa ujet. Na poti v Ljubljano so jih na Škofljici prijeli terenci. Ker je Casar hotel pobegniti, so ga ustrelili. Arko je bil nato odveden v partizanke zapore v Trebnje in v oktobru ustreljen pri Novem mestu, motorista Marjan Končan in Viktor Habič pa v Kočevje, kjer sta bila oba obsojena na smrt v famoznem sodnem procesu. Usodno za vse v turjaškem gradu pa je bilo, da za ta tragični dogodek niso zvedeli, ampak so zvesti Casarjevemu naročilu zaman čakali na njegovo vrnitev.

Opis slike: Zidovi Turjaka danes

Nekaj, bi rekel, začarane tragike za Turjak je bilo tudi v tem, da je patrola Ivana Boha, ki se je v ponedeljek zvečer vrnila iz Želimljega na Zapotok, zvedela, da so na Škofljici terenci ubili nekega kurirja, a na Zapotoku, kot se spomnim, se ni nihče ob tej vesti vprašal, kaj če ni bil to eden od dveh kurirjev s Turjaka, ki sta odšla v Ljubljano prejšnji dan.
Nerazumljivo je bilo zadržanje poveljnikov v gradu predvsem zato, ker so v nedeljo vsi zvedeli, nekateri pa že v soboto v Dobrepoljah, da so Grčarice padle pod topovskimi streli. Zvestoba Casarjevemu naročilu in klubska zavednost sta te poveljnike in študente napravila tako slepe in tope, da niso bili sposobni upoštevati dejstva, kako so bile Grčarice uničene. Začeli so se predajati prepričanju, da tudi s topovi ni mogoče razbiti debelih turjaških zidov. Niso bili sposobni oceniti, kaj pomeni partizansko obkoljevanje gradu. Mi na Zapotoku pa smo s prostimi očmi opazovali že v ponedeljek, še bolj pa v torek, kako partizani skušajo priti čim bliže gradu.
Morda je tu mesto, da v nekaj stavkih nakažem ozadje Casarjevega naročila Pernetu, kot ga jaz razumem. Že v prvem letu vojske se je videlo, z vsakim letom pa bolj in bolj, da starešine akademskega kluba Straža nastopajo vedno bolj kot samostojna politična skupina. V začetku še v okviru SLS, po uboju dr. Natlačena v oktobru 1942 pa neglede na SLS in Slovensko legijo. Skupina je bila udarno protikomunistična in je izdala in razmnožila več odločnih člankov. Enega, Izdajalska zarota KPS, OF zoper slovenski narod, že maja 1942 in ga podpisala: »Izdala in založila vodilna plast slovenskega naroda«. Poudarjala je izključno slovensko pot. Izhodišče slovenskega programa mora biti samo Slovenija in slovenski narod, kot je njihov duhovni vodja in politični mentor dr. Ehrlich baje odgovoril Natlačenu v začetku leta 1942. Zato so dosledno zavračali vsako misel na Jugoslavijo, pa tudi jugoslovanski okvir, za katerega je bila SLS doma in dr. Krek v Londonu. Zato so bili proti generalu Mihajloviču in četništvu na Slovenskem. Sistematično so se pripravljali, da kot skupina prevzamejo vodstvo SLS in katoliške politike. V tem so bili otroci svojega časa – mala kompaktna skupina naj prevzame politično vodstvo. Zato se je po umiku dobrepoljskih vaških straž iz domačih krajev – kot omenjeno, je ta skupina bila za to, da vaške straže ostanejo na svojih postojankah – in po prihodu na Turjak Casar hotel pogovoriti s svojo politično ekipo v Ljubljani in s Peterlinom ter na podlagi teh pogovorov prinesti dobrepoljskim v gradu navodilo, kaj storiti v prihodnje in koga poslušati, da ne bi kdo drug, npr. stotnik Cerkvenik, ki je sodeloval s Slovensko legijo, poveljeval tem vaškim stražam. Zanj in za njegovo ekipo je bil odločilen le podpolkovnik Peterlin. Tega je sicer Slovenska legija pridobila, da je prevzel ilegalno vodstvo vaških staž, a je bil opazno naklonjen stražarski skupini, bodisi ker je videl v tej večjo politično iniciativnost bodisi zaradi tedaj večkrat slišane obljube, da ga bo po koncu vojne ta skupina postavila na čelo slovenski vojski.
S povedanim smo hoteli na kratko pokazati na vojaške in politične razmere, ki so vladale na področjih, pomembnih za usodo Turjaka. O tem, kako so potekali boji za Turjak sam, od dneva do dneva, in kaj se je dogajalo na Zapotoku in na Velikem Osolniku, pa bralec lahko dobi razmeroma natančno sliko iz knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem in iz knjige Svoboda v razvalinah. Če pa bo imel toliko vztrajnosti, da bo prebral še nekatere od Turjaških zgodb, ki sledijo temu spisu, bo lahko podoživel nekaj tega, kar so ohranili v spominu ljudje, ki so na ta ali oni način šli skozi Turjak in vse sami videli.