Avtor: Justin Stanovnik

V besedilih pod tem naslovom smo že nekajkrat izrazili misel, da je svet, v katerem živimo, pravzaprav nevaren svet. Njegovo nevarnost vidimo v tem, da se politične sile, ki v tem svetu nazadnje odločajo, ne obnašajo predvidljivo ali racionalno. Če besedo racionalnost razumemo v pomenu, v katerem jo rabi moderna sociologija, potem moramo tem silam seveda priznati racionalnost. Vedno namreč izračunajo, kaj je zanje koristno, in se potem odločajo, kakor ti računi zahtevajo. Če pa v to besedo vložimo tudi zahteve, ki smo jih izvedli iz širše človekove zavesti, iz njegove civilizacijske biti, potem moramo pač reči, da nas dejanja teh sil presenečajo s svojo neracionalnostjo. Nismo jih namreč pričakovali, čeprav si dopovedujemo, da malce poznamo svet in življenje.
Pustimo vprašanje, ali je politika, vodena v imenu take racionalnosti, res tako uspešna, kot se zdi. Oglejmo si rajši, kako se izvaja. Sem moramo gotovo šteti to, kar se trenutno dogaja na Balkanu. Pomislimo najprej na to, da se tam dogajajo stvari, ki dosegajo najtemnejše predstave v zgodovini realiziranega zla, in potem ob to postavite dejstvo, da obstajajo sile, ki imajo moč, da bi to dogajanje ustavile, a tega ne naredijo. Ali je to zadržanje mogoče imenovati razumno v polnem pomenu te besede? Priznajmo si, da nismo nikoli zares verjeli, da bo Evropa dovoljevala, da se kaj takega godi na področju, ki je nazadnje njeno področje. Način, kako se tam človek žali, sega v tako brezumje, da se upravičeno vprašujemo, ali razum s takim brezumjem sploh lahko soobstaja, ne da bi se čutil napadenega in zanikanega. Ker pa je to soobstajanje kljub vsemu očitno mogoče, naredimo sklep: če je tako, potem je mogoče vse – kjerkoli, tudi pri nas. V tem je nevarnost današnjega sveta.
Nerazumnost politike, ki trenutno upravlja s svetom, ni samo v tem, da ni posegla v balkanske zadeve že na začetku, ko so bile stvari še rešljive. Z razumom je sprt tudi način ocenjevanja protagonistov in njihove krivde. Že od vsega začetka se je vedelo, kdo je napadalec in krivec, a se je to dejstvo, ki bi moralo v največji meri določati moralno strukturo ocene zla na Balkanu, v dveletnih spopadih že čisto pozabilo. Vsem je namreč znano, kje je bila začetna moč in kdo je z njo razpolagal, ve se tudi, kaj so imeli v rokah tisti, ki so bili napadani. Če bi hoteli biti malce cinični, bi kljub resnosti stvari, o katerih govorimo, spomnili na poročilo, ki z obžalovanjem pripoveduje o zahodnem diplomatu, ki je nekje v Bosni zašel na manj varno območje in so mu pri tem vzeli fotografski aparat, v katerem je bil film s posnetki za »družinski album«. Človek se komaj upira skušnjavi, da ne bi v dogodku videl splošnejšega pomena: ali tako gleda Zahod na dogajanje na Balkanu – kot na možnost, da se družinski album obogati z zanimivimi posnetki?
Mi te stvari malce bolje razumemo – posebej to velja za ljudi pri NSZ – ker nas spominjajo na odnos, ki ga je Zahod imel do nas med zadnjo vojno. Ljudem, ki so iz Londona krojili našo usodo, ni bilo mogoče ničesar dopovedati. Držali so se svoje »racionalne« politike – danes vemo, da ni bila tako zelo racionalna – in jih ni čisto nič brigala usoda enega ali dveh ali treh narodov. Tudi izročitve deset tisoč slovenskih domobrancev njihovim smrtnim sovražnikom po koncu vojne – zadnje dejanje te politike – niso poganjali racionalni razlogi. Prej je to bila vzvišena in brezčutna kretnja imperialnega naroda, ki se je naučil ravnati z ljudmi kot z malo vrednim drobižem.
Tudi potem, ko so od Angležev prevzeli vodilno vlogo Američani, ni bil odnos, ki ga je Zahod vzpostavil do povojne komunistične Jugoslavije, dosti drugačen. Vsako leto je v deželo prišlo nekaj milijard dolarjev darovanega denarja, a se darovalcu ni zdelo potrebno, kar bi bilo edino racionalno, da bi v zameno skušal izboljšati politični položaj ljudi.
V svetu, ki ga bistveno določa nevarnost, lahko majhen narod naredi dve stvari, ali bolje, mora narediti dve stvari. Mora storiti vse, da pride v take zunanjepolitične okvire, ki mu bodo zagotavljali vključitev v prostor, kjer se urejajo stvari v skladu s civilizacijskimi normami; hkrati pa se mora truditi, da uredi svojo hišo tako, da bo ne le sama varno mesto, ampak da bo sprejemljiva tudi v mednarodni družbi kot dejavnik, ki pospešuje red in mir. Torej si mora tudi majhen narod prizadevati, da doseže določeno politično, gospodarsko in kulturno moč, pa naj bo še tako skromna. Prvo je naloga zunanje politike, drugo pa stvar tistega kompleksa, ki mu pravimo notranjepolitično življenje države.
Demokratična ureditev brezpogojno vključuje različnost: v politiki to različnost predstavljajo stranke, v družbi pa gospodarske in kulturne institucije in seveda posamezniki. Raznolikost je slava demokracije in pogoj za svobodo državljanov. Vendar je obstajanje raznolikosti možno samo, če stoji na temelju, na katerega pristajajo vsi – če obstaja nekaj načel, ki jih morejo sprejeti vsi in kjer se raznolikost neha. Ta načela so ponavadi napisana v ustavi, ki je osnovni državni dokument. Ta dokument je važen, še bolj važno pa je splošno občutje ljudi za tisti prostor, kjer se partikularni interesi srečajo z interesi skupnosti. Če je ta občutek živ in normalna prvina družbene zavesti, če ga je zgradil osnovni politični uvid državljanov in nima na sebi nič prisilnega, tedaj se ni treba bati nobene različnosti, ker se bo vsaka različnost, ki bi utegnila postati nevarna za obstoj države, pred njim umaknila.
Vprašujemo se, kako močno je spričo teh ugotovitev tkivo slovenske državne zavesti. Ali drugače, kako velika je notranja moč države. Vprašanje si je mogoče ogledati iz več kotov. Iz enega od njih bomo skušali videti, kje so glede tega komunisti ali, če hočete, prenovljeni komunisti. Vprašanje se bo sedaj glasilo takole: ali smemo trdno in brez ostanka verjeti, da bi komunisti v vsakem primeru in ne glede na svoje koristi stali za objektivnimi interesi slovenske države in njene demokratične kulture? Vprašanje ni zlobno, če pomislimo, da komunisti izhajajo iz politične tradicije, ki je nekoč že postavila svoje parcialne – partijske – interese pred koristi narodne skupnosti. Res je sicer, da je Partija po dolgi vladavini nazadnje in končno dopustila pluralno demokracijo – proces je iz razumljivih razlogov celo sama krmilila – a pod nikoli izrečeno predpostavko, da tudi po demokratičnem preobratu obdrži odločujočo vlogo, bodisi v politiki bodisi v gospodarskih in finančnih celicah družbe. A kaj, če bi se ta projekt ponesrečil in bi začutili, da bodo v perspektivi izgubili temeljne pozicije moči? Naše vprašanje je kljub temu, da za prostor, o katerem govorimo, zveni frapantno, upravičeno, tembolj, če pomislimo, da se temu, kar so storili med vojno in po vojni, niso še nikoli v celoti in nedvoumno, javno in učinkovito odpovedali, tako da bi jim lahko brez pridržkov verjeli. Po katastrofi, ki jo je njihov poseg v našo zgodovino povzročil, bi se morali zelo potruditi, da bi nas prepričali.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Skrepeneli čas Vlastja Simončič

Zgornji vidik našega razglabljanja je povezan z nekim drugim, ki je širši in pomembnejši. Nanj moramo posebej opozoriti, ker se zdi, da mu določene sile učinkovito preprečujejo vstop v javnost. Gre za to, da Slovenci ne izstopamo samo iz nekega totalitarnega sistema, ampak imamo za sabo tudi državljansko vojno. Bistvo stvari je pravzaprav v tem, da ta vojna ni povsem za nami, ampak je še vedno tu. Vse slovenske ločitve se namreč, če jih le malce natančneje pogledamo, znajdejo nazadnje v soju ene od obeh izbir v državljanski vojni. Poglejte v skupščino, sprehodite se po medijih, prelistajte nekaj tega, kar vam dajejo knjižne založbe, pa boste z malo truda ugotovili, da je naš mir – če obrnemo znani Clausewitzov stavek – nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Da je to največja grožnja tistemu skupnemu temelju, o katerem smo govorili, ni treba posebej poudarjati. Kaj je mogoče glede tega narediti?
Stanje po slovenski državljanski vojni izkazuje neko posebnost, ki bi morala bistveno določati vsako razpravljanje o njej. Ne gre za to, da je državljanska vojna najhujši možni spor, ki lahko zadene narodno skupnost, in je zato potreben zavestnega zanimanja in skrbi. Slovensko državljansko vojno spremlja nekaj daleč bolj usodnega: od obeh strani, ki sta bili vpleteni v državljansko vojno, zmagovalec živi in je tukaj, tam pa, kjer bi moral biti premaganec, zeva velika praznina. Ta kričeča razlika je tisto, kar onemogoča osnovno ravnotežje v družbi. Stvar otežuje še dejstvo, da se večina vede, kakor da te praznine ni. In kako je ta praznina nastala? Nastala je tako, da je zmagovalec sledil ali nekemu ubijalskemu instinktu ali zahtevam totalitarne razredne ideologije in vojaški del svojega nasprotnika fizično uničil. Poleg tega je zavestne predstavnike upora proti sebi pregnal, tiste pa, ki so ostali, potisnil v nepresvetljena področja brezimnega obstajanja.
Praznote tistega prostora ne napolnjuje samo odsotnost pobitih ljudi in odsotnost otrok, ki bi jih ti ljudje lahko imeli. Tam se tudi ni mogla razviti misel, ki bi mislila njihovo stvar. Medtem ko so otroci zmagovalcev imeli dostop do vodilnih mest v znanstvenih in kulturnih ustanovah in so študirali po tujih univerzah, so bili ljudje iz poraženega tabora in njihovi otroci omejeni na vlogo izvrševalcev odkazanega dela. Premaganci, ne samo da jih ni bilo več, ampak tudi tisti, ki so ostali, niso mogli pripovedovati svoje zgodbe: niso mogli pisati svojih pesmi, njihova duhovnost je bila paralizirana v molk. Tam, kjer bi moralo biti življenje, ki bi danes samo, iz svojih sil, začelo vzpostavljati porušeno ravnotežje, je praznina.
A do ravnotežja vendar moramo priti, zakaj samo v njegovem miru se bo lahko začel oblikovati skupni temelj narodne zavesti. Toda kako priti do ravnotežja, če avtentičnih sil, ki bi ga lahko ustvarile, enostavno ni? Odgovor je samo ta, da mora na izpraznjeno mesto stopiti država in prevzeti vlogo nasilno odstranjenega nosilca ravnotežja. Država mora opraviti vsa njegova dela: mora poskrbeti, da se pokopljejo njegovi mrtvi, da se zberejo njihova imena in izdajo dokumenti, ki pripadajo umrlemu človeku; poleg tega se mora potruditi, da se pove njegova zgodba in dožene njegova pravda. Tega dela pa ne bo mogoče opraviti, če ne bo prej država podala velike izjave o državljanski vojni, v kateri bodo priznana in potrjena njena poglavitna dejstva, zlasti tista, ki jih dosedanji lastnik narodovega spomina ni dovoljeval ne oblikovati ne razglašati.
Zgornje zahteve so logične in naravne, zato nas način, s katerim se nanje odziva politična sedanjost, navdaja s čudenjem. Kaj se dogaja? Poskušajmo razumeti.
Ljudje komunističnega izvora se dobro zavedajo dveh dejstev: prvič, da je komunizem dokončno izločen iz tekme, in drugič, da je toliko bolj treba gojiti enobe, ki jim edini daje možnost nekakšne zgodovinske legitimnosti. Razumljivo je, da te ugodne možnosti ne bi radi izpustili iz rok. In res zadnje čase opažamo, da ne izpuščajo nobene priložnosti za obnavljanje spomina na medvojne dogodke, ne zato, da bi jih zagledali v podobi bolj objektivnih zahtev časa, ampak kot priložnost za obnavljanje enobejevskega mita. Na tej strani ni torej opaziti pomembnejšega premika. Bili so časi, ko so nekateri upali in napovedovali upor izigranih partizanov. Upravičeno, saj so, če so res bili borci za svobodo, morali biti zgroženi, ko so videli, da se je iz jajca, ki so ga greli, zlegel zmaj. To upanje se žal ni uresničilo. Nekaj besede ima pri tem po svoje razumljiva solidarnost, potem pa tu vedno spregovorijo tudi mlada leta. Ne smemo pozabiti tudi na to, da se je marsikateri grel ob toplem trebuhu tega zmaja, na kar ni tako lahko pozabiti.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Trenutek Vlastja Simončič

Če bi kdo rekel, da so bili borci kupljeni, se mi s tem nikakor ne bi strinjali. Kljub vsem privilegijem, ki so se nanje usipali, si dopovedujemo, človeka ni mogoče kupiti. Zato še vedno čakamo, da se bo kateri od njih, ki mu je bilo dano občutljivejše tkivo, le oglasil. Mogoče bo začutil, da mora, še preden gre čez reko, zgolj zaradi resnice same, pojasniti kako stvar, ne glede na to, ali bo to koristilo njegovi strani ali ne. In res bi nekatere stvari zelo radi zvedeli. Na primer, kaj se je zgodilo s tistimi mladimi domobranci, ki so jih še ob koncu julija odbirali v teharskem taborišču in odvažali nekam, od koder jih ni bilo več: ali so tudi te pobili na robu kake jame ali pa so jim morali garati v katerem od zaprtih območij Kočevskega, dokler so imeli kaj življenja v sebi? Ali se bo kdo zganil? Nekoliko nas plaši spomin na to, da niso pokazali nobenega poguma takrat, ko je šlo za njihove lastne ljudi. Dvajset, trideset let po smrti so govorili, da so bili dachauski obsojenci odlični ljudje, toda zakaj niso šli tega pripovedovat sodnikom, ki so jih sodili? To nam, kot smo rekli, jemlje upanje, čeprav je človek le človek in se ga nikoli ne da do kraja dotolči. Mogoče pa je med njimi kdo, ki si sicer ne upa govoriti, a zvečer seda k svojemu dnevniku in piše. Če je tako, bodo ljudje lahko nekoč brali: »Ko pa smo jih tisti večer odpeljali v gozd, so se stvari odvijale takole.« A da je zaenkrat še led, dokazuje tudi njihov jezik. Nedavno smo brali, da bodo šele konkretni primeri pokazali, ali gre pri borcih za privilegije ali pa za povsem upravičeno družbeno varstvo »oseb in družin, ki so v letih od 1941 do 1945 izbrale pot boja za osvoboditev Slovenije«.
Tako stoje stvari na strani nosilcev revolucije. Kako pa je v slovenski politiki – na demokratičnem delu njenega loka? Če hočemo govoriti o tem, moramo spregovoriti o Demosu. Čemu je nastal Demos, kaj je Demos hotel? Nedavno smo slišali izjavo nekega politika, da je Demos hotel predvsem slovensko državo. V resnici pa je Demos predvsem hotel zaključiti totalitarni čas in uvesti pluralno demokracijo. To je zelo enostavna in temeljna resnica, pa naj bo komu všeč ali ne. Iz nje sledi druga: Demos je njegova osnovna logika postavljala na stran tistih, ki so se nekdaj uprli komunistični revoluciji. To, za kar se je boril Demos, je bila tudi stvar, ki jo je podpirala Slovenska zaveza in so se zanjo bojevali tudi vaški stražarji in domobranci. Da bi marsikateri demosovec ob tem protestiral, je sicer res, a je treba to pripisati nepripravljenosti videti stvari take, kot so, kar je mogoče eden od slovenskih sindromov.
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, se glasi: Ali se je, ko je Demos oznanjal konec državljanske vojne, zavedal, kaj to pomeni? Ali je to bila samo velika besedna kretnja ali pa je bila v tej izjavi tudi zavest zgodovinske kontinuitete vseh narodovih demokratičnih vzgibov? Po tem, kar se je pozneje zgodilo, ali bolje, kar se ni zgodilo, bi morali reči, da je Demosu pravzaprav manjkal ta globalni uvid. Posvetil se je konkretnim političnim nalogam, a je prav zato, ker v njegovi zavesti ni bilo žive povezave s sorodnimi silami v preteklosti, te naloge opravljal z velikimi opustitvami, kar so pozneje nekateri njegovi protagonisti sami priznali. V skladu z besednjakom našega komentarja bi morali reči, da se niso zavedali dovolj ali da se sploh niso zavedali, da morajo stopiti v tisti prazni prostor in poprijeti za delo tam, kjer je padlo iz ubitih rok.
Demos je bil politično gibanje z obilico dobrih namenov, manjkala pa mu je zgodovinska prisebnost. Ko bi jo imel, bi tudi vedel, da »konec državljanske vojne« lahko pomeni samo politično dokončanje stvari, katere nosilci so v njej izginili. Zaradi te neprisebnosti se bo prehod v demokracijo podaljšal za nekaj desetletij. Nekolikanj jih opravičuje seveda to, da so imeli polne roke dela. Da pa niso bolje vedeli, za kaj pri vsej stvari gre, pa je deloma tudi posledica tega, da se niso na svoj čas bolje pripravljali takrat, ko je to lahko vsak počel samo zase v svoji zasebnosti. To pa hkrati boleče kaže na to, kako neadekvatno smo vsi preživljali totalitarni čas. Nismo vedeli, da je to čas, ko mora posameznik v sebi iskati vse pobude, ki v svetu normalne politike prihajajo iz skupnosti. Premalo zavestno smo vsi živeli totalitarni čas, zato smo stali praznih rok, ko ga nenadoma ni bilo več in je bilo treba začeti zidati stavbo za nov čas.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Belo in črno Vlastja Simončič

Tu je morda mesto, da navedemo neko Leibnizovo misel: »Najnatančnejši čas je ravno čas na prehodu stvari.« Politika na prehodu tega občutka ni imela. Zato ni nikoli natanko vedela, za kaj gre, in zato imamo danes stanje, ki mu je Havel dal ime »nedokončana revolucija«. Predvsem nismo vedeli ali nismo hoteli vedeti, da na prehodu sploh smo. Želeli bi – tu smo bili pod vplivom komunistične retorike – da naš politični in siceršnji svet ni drugačen od sveta etabliranih demokracij. Nismo hoteli vedeti, da je svet na prehodu poseben svet in zahteva njemu lastno pragmatiko: da hoče specifična pojmovna in politična orodja. Kratkovidno smo videli samo gibanje stvari, ne pa ozadja, od katerega je to gibanje bilo uravnavano.
Ta specifičnost zadeva tudi vprašanje geometrije političnega prostora na prehodu: kaj je desnica, kaj levica in kaj sredina. Namesto da bi se na te stvari gledalo v logiki prehoda, so jih poskušali tlačiti v zahodne vzorce. In vendar je bilo vseskozi jasno, da v naših razmerah predstavljajo desnico sile, ki so hotele iz totalitarizma v demokracijo, pa naj je katero po sebi nosil še tako levičarski instinkt, levico pa sile, ki so izhajale totalitarnega gospostva. Da so Demosove sile predstavljale desnico, izhaja že iz tega, da je bil njihov cilj politična in kulturna restavracija. Ta naloga jih je delala za konservativno gibanje, pa naj so to že vedeli ali ne. Komunistom pa logično ni preostalo drugega, kot da te restavrativne napore smešijo: bilo je zanimivo gledati, kako si nekdanji stražarji enoumja natikajo liberalne in anarhistične maske. Po vsem tem bi rekli, da je klic »Ustavite desnico!« ali velik nesporazum ali pa pomeni »Ustavite Demos!«
Ta premaknjena slika pa postavlja še drugo temo: manipuliranje s pojmom politične sredine. Že nekaj časa nastaja okoli sredine velika gneča, ker se je izkazalo, da je politično srce Slovencev naklonjeno sredini. Samo po sebi to ni nič posebnega, zelo nenavadna pa je zbirka strank, ki so javnemu mnenju ponujene kot sredinske in tam kot take tudi sprejete. Med tem ko veljata SKD in SLS za desnosredinski ali celo za desni, se o LDS govori kot o čisti sredinski stranki. Če bo nereflektirano javno mnenje tak premik z levice na sredino sprejelo, potem bomo pač morali ugotoviti, da se je nočni manever nekdanjega komunističnega establishmenta vsaj v enem delu popolnoma posrečil. In ko bo LDS dokončno zasedla sredino, ne bo tam samo močna levičarska stranka, ampak bo sredina postala mostišče za ostale kandidate, ki že stojijo pred vrati. To so predvsem socialisti in ekologi, morda pa celo demokrati. Tako bo nastala nova politična druščina, v kateri razlike sicer ne bodo majhne, a jo bo nosil skupni vzgon, ki jo bo gnal v smeri levih ali celo ultralevih rešitev. Najbolj važno pri celi stvari pa je to, da bodo volivci, misleč, da volijo na vse strani prav izmerjeno sredino, v resnici volili levico. Ob tem moramo pač obžalovati razpad stare Demokratične zveze, ki je imela vse možnosti, da postane organsko središče trajne in produktivne slovenske politične sredine. Sedanja Demokratska stranka sama tega dela ne bo mogla opravljati. Še več, grozi ji, da jo bo posrkal novi levi center, v katerem se gotovo ne bo dobro počutila – če izvzamemo začasne kadrovske rešitve. V življenju je pač tako, da se včasih veliki začetki iztekajo v neznatne struge ali pa se mešajo z drugimi tokovi, kjer jih kmalu ni več mogoče prepoznati. Malo nam je ob tem žal tudi, da so narodni demokrati tako hitro izgubili veselje do lastne hiše in šli za podnajemnike h krščanskim demokratom. Danes bi jim mogoče prišla zelo prav.
Obstaja torej možnost, da se levica polasti sredine. S tem se bo povečal prostor leve opcije, poleg tega pa se bo poglobila razlika med videzom in resničnostjo. Dodatno bo ta proces neugodno vplival na desno sredinske stranke, ki jih bo levi značaj novega centra nujno potiskal dlje v desno, kot bi želele, razen če se ne bo katera – to velja
zlasti za krščansko demokracijo, ki daje vtis, da ni brez slabosti za skušnjave te vrste – le odločila, da še naprej tekmuje z levico za sredinski imidž, seveda ne brez nevarnosti za tisto predragoceno reč, ki ji pravimo identiteta.
Nas ta vprašanja zanimajo seveda samo v okviru teme, ki smo si jo zastavili. Avtentičnost politike na sredini je merilo tega, kako intenzivno se zavedamo, da smo na prehodu med dvema stanjema, ki se med seboj izključujeta. Poleg prehoda pa so tu še težave, ki so značilne za stanje po državljanski vojni, ki ga skoraj do nerazrešljivosti zapleta dejstvo, da je ena stran v državljanski vojni bila fizično in kulturno izbrisana. Iz tega sledi, da mora, če hočemo priti do potrebnega ravnotežja, na to izpraznjeno mesto stopiti država. Vprašati se moramo torej, katere politične sile v državi razpolagajo s tako duhovno snovjo, da bodo mogle in hotele prevzeti to vlogo. Videli smo, da je upanje majhno. Komunisti gojijo svoj neokomunistični projekt, v katerem pač ni prostora za objektivno sliko preteklosti. Nova levica nima tako širokega vrednostnega razpona, da bi zajela globalna vprašanja postkomunističnega sveta, kot jih vidimo z našega zgodovinskega razgledišča. Poleg tega pa se hoče polastiti centra, kar nosi na sebi vse znake slepilnega političnega manevra. Na Demosovi desnici živi samo še oddaljen spomin na nekdanjo slavo – in cilje. Njegov najmočnejši del je prešel na politiko dnevne pragmatike, od koder pa se celota ne vidi in od koder ni mogoče pošiljati v javnost prepričljivih izjav. Ob tem si ne moremo prav razložiti, zakaj obe poglavitni skupini tega bloka ne kažeta volje, da vzpostavita stik z mogočno tradicijo, ki so jo v politiki ustvarili slovenski katoličani, in nadaljujeta tam, kjer je tradicija bila nasilno prekinjena. Da bi to bil nekak antejski dotik, ni dvoma, poleg tega pa bi tudi bolje razumeli svoj čas.
Danes so za politično skupnost, ki se imenuje slovenska država, zelo koristni ljudje, ki vzdržujejo do stvari razdaljo ali kar zdrav začetni dvom. Kadar gre za pomembne stvari, bi se zmerom bilo treba vprašati: Kako pa je v resnici s to rečjo? Nedavno smo od enega boljših novinarskih peres zvedeli nekaj o presenečenosti, ki jo doživljajo Slovenci, kadar primerjajo podobe, ki so nam jih izdelali v preteklosti, z resničnostjo. Tako se na primer izkaže, da Francov režim ni bil natanko to, kar je bil fašizem, kar po svoje dokazuje tudi hitrost, s katero se je Španija rešila diktature. To opažanje je res zanimivo, posebej ker nas, tako rekoč naravno, pelje k nekemu drugemu vprašanju: Če pa smo bili v tej točki narobe »vzgajani«, ali ne obstaja možnost, da smo bili narobe poučeni še v drugih stvareh? V kolikih? Ali ne bi ob tem morali zahtevati revizijo vsega, kar so v preteklosti hoteli, da vemo? Kaj pa če ni naša zavest malce – kako se že temu reče? – popačena? Ali ne bi bilo zelo koristno, da bi nekdo zbral teme, glede katerih smo skoraj gotovo bili napačno »vzgajani«. Neznosna je namreč misel, da so v narodovi zavesti predstave o bistvenih rečeh, ki se sploh ne pokrivajo z resničnostjo.
V času, v katerem živimo, so torej vprašanja, če hočemo normalizirati svojo zavest, zelo na mestu. Če se na primer ne bomo pozorno vpraševali, kakšen jezik govorimo, bodo med nami krožili pravi nestvori. Naj za ilustracijo navedemo primer, ki bo kljub svoji neznatnosti povedal, kaj mislimo. Že nekaj časa poslušamo in beremo o parlamentarni komisiji, ki ima tole ime: »Komisija za preiskavo o povojnih množičnih pobojih, pravno dvomljivih procesih in drugih nepravilnostih«. Tako! Pobiješ deset tisoč ljudi in praviš, da je to nepravilnost; vzameš človeku imetje, ki ga je s trdim delom pridobil – niti ne podedoval – in praviš temu nepravilnost; na procesu, kjer je en človek tožnik in sodnik, obsodiš ljudi na smrt in praviš, da je to bila
pač nepravilnost! Vse te stvari so zgolj nepravilne, tako nekako, kakor če bi vozil po levi.
Čeprav pravzaprav nihče ni lačen in ima vsakdo streho nad glavo in kaj obleči, si govorimo, da nismo zadovoljni. Težavnost ni samo v tem, da je težko dobiti službo in tvegano odpreti posel. Niti ni v tem, da smo ljudje današnjega časa pred nalogo, ki še ni bila naložena ljudem, da jo rešijo: kako opraviti postopek, obraten tistemu, ki ga je bilo 1945 tako lahko izpeljati – določiti lastnike. To so končno zunanje stvari. Težavnost današnjega časa, jedro njegove stiske, je v klavstrofobičnem občutku, da smo sredi nezanesljivega sveta: da sta se poštenje in pravičnost izselila in da ne moremo nikomur zares zaupati. In čeprav obenem slutimo, da vse le ni tako hudo, nas ta občutek ne zapusti.
Nedavno je novinar Igor Guzelj končal enega svojih člankov z vprašanjem: Kaj neki smo zagrešili, da nas usoda tako tepe? Mogoče se z našim odgovorom ne bo strinjal, a ker nam je preskrbel tako lepo vprašanje, si ne moremo kaj, da ne bi nanj odgovorili. Odgovor se glasi: Odločili smo se za komunizem. Vse težave izvirajo iz tega. S tem jasno nočemo reči, da ne bi imeli nobenih težav, ko se ne bi bili odločili za komunizem. Imeli bi druge. Teh in tako hudih pa gotovo ne. In tu je možnost, da se naša misel vrne na začetek. Tudi mi lahko končamo z vprašanjem: Kako vzpostaviti porušeno slovensko ravnotežje?