Avtor: Janko Maček

Kot otrok sem s hriba nad našo hišo večkrat užival razgled proti Vrhniki in Borovnici. Obzorje so mi na tej strani zapirale z gozdom poraščene gmote Krima, Krimščka in Ljubljanskega vrha. Med njimi in našimi domačimi hribi je bila razprostrta preproga barjanske ravnine, kjer so se ob sončnem vremenu belile vasice in cerkvice. Borovniška dolina se mi je zdela kot nekakšna zajeda med hribi in preko nje je bila položena velika lestev borovniškega mostu. Težko sem si predstavljal, kako more vlak voziti po tej lestvi, toda ob lepem vremenu sem včasih videl črno črto, ki se je kot kača zvijala med gozdovi proti Verdu, in nad njo se je sukljal bel dim. Ko je po poletni nevihti posijalo sonce, se je nad borovniškim kotom večkrat pokazala mavrica, v jesenskem in zimskem času je bilo pa vse potopljeno v sivo, megleno jezero.
Borovnica leži na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja. Tik za vasjo se že začenja kraški svet z vrtačami in jamami. Po široki dolini ob potokih Borovniščici in Prušnici se barjanska ravnina podaljšuje do soteske Pekla in prav do vznožja Krimščka ter Strmca. Borovniščica izvira pod skoraj 1000 m visokim Vinjim vrhom blizu Pokojišča in v petih slikovitih slapovih pada v Pekel. Nad izvirom Prušnice se dviga skoraj navpična stena Strmca. Onkraj te stene, le malo pod vrhom Strmca, leži Krimska jama, ki so jo komunisti že v prvih mesecih revolucije leta 1942 naredili za množično grobišče svojih žrtev.
V Borovnico nas od Podpeči in Preserja pripelje cesta, ki se vije ob robu Barja skoraj vzporedno z železnico. Ob tej cesti se skriva vasica Pako s podružno cerkvijo sv. Nikolaja. Že bliže Borovnici je razpotegnjena vas Breg, kjer je pred drugo vojno delovalo Švigljevo lesno podjetje. Farna cerkev sv. Marjete stoji v središču Borovnice. Tu blizu se proti zahodu vzpenja strma cesta na Pokojišče, kjer je druga podružna cerkev borovniške fare. Pokojišče leži na kraški planoti, ki ji pravijo Menišija. Pod zvon sv. Marjete spadata tudi sosednji vasi Zavrh in Padež. Na vzhodnem robu borovniške doline je ob pobočje Planine prislonjena vasica Dražica, nato se pa vrstijo še Niževec, Zabočevo s cerkvijo sv. Janeza Krstnika in Brezovica. Ob cesti proti Vrhniki so vasi Laze, Dol, Bistra, znana po nekdanjem kartuzijanskem samostanu in kasnejšem Galetovem posestvu.
Borovniški viadukt, dolg 561 m in visok 36 m, je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih železniških mostov v Evropi. Gradili so ga od leta 1850 do 1856. Železnica, ki je povezala Borovnico z Ljubljano, pa tudi s Trstom in Reko, je postopoma spreminjala tradicionalno življenje Borovničanov. Niso bili več odvisni samo od zemlje, ampak so začeli iskati zaslužka tudi drugod. Nekateri so dobili delo pri železnici. Prometne zveze z Ljubljano so omogočale delavcem prevoz v službo, dijakom in študentom pa v šolo. V Borovnici je bilo pred vojno kar šest lesnih podjetnikov: Cukale, Gale, Kobi, Majaron, Petrič in Švigelj. Tudi ti so rabili delavce.
Društveno in strankarsko življenje je bilo v Borovnici pred začetkom druge svetovne vojne zelo pestro. Imeli so Sokolski in Prosvetni dom, bili so liberalci in klerikalci. Učitelji, uradniki na železniški postaji, železniški in drugi delavci so se smatrali za napredne. Ti na volitvah leta 1938 niso volili Korošca. Baje je bilo tedaj v Borovnici tako razgibano, da so se celo otroci šli klerikalce in liberalce ter uprizarjali »volilne shode«.
Napredni so se zelo trudili, da bi dobili vpliv tudi na kmečko mladino. Malo pred vojno je dobila Borovnica novega šolskega upravitelja, ki je takoj pokazal svojo levičarsko usmerjenost. Organiziral je posebno kmetijsko šolo, kjer je med kmetijski pouk spretno vpletal tudi ideje o novi, pravičnejši družbi. Gasilsko društvo za vasi Breg in Pako je imelo dramsko in tamburaško sekcijo, kjer je bil zelo agilen predvojni komunist Jože Molek – Puntar. Za 1. maj so kurili kresove, v svoj glasbeni program so uvrščali tudi ruske in španske revolucionarne pesmi, na društvenih sestankih so razpravljali o izkoriščanju kmetov in delavcev, o ruski in španski revoluciji. Tudi kulturno društvo Vzajemnost v Borovnici je bilo liberalno usmerjeno. Delavci lesnih podjetij pa so bili včlanjeni v sindikat, ki je bil pod močnim vplivom komunistov.
Proti koncu leta 1939 so v Borovnici ustanovili celico Komunistične partije, ki je v začetku imela štiri člane in štiri pripravnike. Niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije.
Jože Molek in njegovi somišljeniki so septembra 1940 organizirali demonstracije proti draginji in proti vojni. Precej velika množica, zlasti žena, se je zbrala pred orožniško postajo v Borovnici in vzklikala: »Kruha! Kruha! Nočemo vojne! Kruha za naše otroke!« in podobno. Neko nedeljo so tudi pred farno cerkvijo po dopoldanski maši nekatere žene vzklikale: »Kruha, dajte nam kruha!« Otroci demonstrantov so se potem v šoli hvalili, kako so njihovi starši demonstrirali, in z užitkom malicali bel kruh. Njihovi kmečki vrstniki, ki so doma imeli bel kruh le ob velikih praznikih, so jih spoštljivo poslušali. Ali se nam morda samo zdi, da je ta zgodba neverjetno podobna zgodbi o slovenski revščini, katero smo v času rušenja Peterletove vlade v raznih variantah videli in slišali v naših sredstvih javnega obveščanja?
Na veliki četrtek 10. aprila 1941 je v Borovnici odjeknilo nekaj močnih eksplozij. Umikajoča se jugoslovanska vojska je s tem onesposobila borovniški most. Kljub temu so Italijani že čez nekaj dni prišli v Borovnico. Most so kmalu popravili in železniški promet je spet stekel preko njega. Ob odhodu jugoslovanske vojske so ljudje vdrli v vojaška skladišča na Vrhniki in raznesli predvsem živež ter drugo koristno blago. Večina se tedaj za orožje ni zanimala, le komunisti so že spodbujali k zbiranju orožja, češ da vojna še ni končana. Jože Molek je v ta namen organiziral skupino mladih fantov. Nabrali so toliko orožja, da so ga morali z vozom odpeljati v krimske gozdove. Drugo tako skrivališče so uredili v Bistri na podstrešju Galetovih hlevov.
V Borovnici in okoliških vaseh so komunisti že avgusta 1941 ustanovili odbore Osvobodilne fronte. Ustanavljanje teh odborov je potekalo skoraj vzporedno z organizacijo novih partijskih celic po posameznih vaseh in področjih. V knjigi Dolomiti v NOB beremo v poglavju Ustanovitev in razvoj Osvobodilne fronte, da je bila septembra 1941 za vasi Breg in Pako ustanovljena partijska celica. »Kmalu po ustanovitvi partijske organizacije je bila organizirana še narodna zaščita za Breg–Pako, v avgustu ali septembru pa tudi Odbor Osvobodilne fronte.« V tem času sta bili organizirani celici tudi v Bistri in na Dolu. Delovati je začel notranjski okrožni komite Komunistične partije. Njegov sekretar je konec leta 1941 postal Stane Kavčič–Džuro, doma z Brega pri Borovnici.

Opis slike: Borovniščica v slikovitih slapovih pada v sotesko Pekel

Tile podatki bodo manj suhoparni, če jim dodamo zgodbo, ki se je tisto poletje leta enainštiridesetega dogodila v kmečki hiši na Pakem. Šivičev starejši sin Ivan je prinesel domov neko knjižico, ki mu jo je dal Jože Molek. Ko je oče, ki je veliko bral in je bil znan kot razgledan kmet, to videl, je zaskrbljeno pogledal sina in mu rekel: »Najbolje bo, če Jožetu to vrneš. To je komunizem. Njihov cilj ni boj proti okupatorju. Samo govorijo tako. Njihov glavni cilj je oblast. Če bodo prišli Rusi, bo hudo. Pobijali bodo duhovnike in druge poštene ljudi. Zapomni si to!« Molek je čudno pogledal Šivičevega, ko mu je tako hitro vrnil to »literaturo«, in mu druge ni več ponudil.
Oče Šivic se je že tedaj odločil, da ne bo sodeloval s komunizmom. Vedel je, da je komunizem nekaj tujega. Bil je proti okupatorju, toda ker je v Osvobodilni fronti videl komunizem, se ni mogel odločiti zanjo. Dnevi odločitve so se torej začeli že leta 1941, za nekatere pa že prej. Mnogim pa je zaenkrat odločitev bila še prizanesena. Upali so, da bo čas napravil svoje, da se bo vse uredilo brez večjih preizkušenj.
Že od začetka jeseni 1941 je v Borovnico prišla kaka vest, da se v gozdovih zbirajo oboroženi uporniki proti okupatorju. Nekateri so jim rekli četniki, drugi partizani. Od oktobra dalje se je že govorilo o partizanih, ki so se zadrževali na Menišiji, predvsem na Kožljeku. Med njimi so bili tudi nekateri Borovničani. Mnogi, ki njihovega prejšnjega dela in življenja niso odobravali, so sedaj govorili o njih s simpatijami, saj so videli v njih borce proti okupatorju. Res so Italijani proti koncu zime 1942 postajali vse bolj zaskrbljeni. Začeli so utrjevati svoje postojanke in iz njih so odhajali samo v skupinah in oboroženi.
17. aprila 1942 je med Borovničane nenadoma udarila vest, da so partizani na Zabočevem vpričo sedmih majhnih otrok ubili podobarja Jožeta Mihelčiča in njegovo ženo Ivano. Mihelčič se je poleg podobarstva ukvarjal tudi z nabiranjem smole. Med nabiranjem smole sta Mihelčičeva baje naletela na partizansko taborišče, ki je bilo skrito nekje pri Globoki dolini nad Kamnikom pod Krimom. Partizani so menda zvedeli, da je Mihelčič drugi dan odšel v Borovnico in taborišče izdal Italijanom. Ko so 11. maja na Padežu ubili Rafaela Hvalo in njegovo ženo Jožefo, ki sta zaradi oglarjenja bila stalno v gozdu in sta tako nekajkrat naletela na partizane, so spet govorili, da sta izdajala Italijanom. Ljudem so se te razlage zdele nekoliko čudne. Le zakaj bi ti preprosti ljudje hodili k Italijanom? Po drugi strani pa ljudje niso mogli verjeti, da bi partizani brez vzroka pobijali domače ljudi, ki so le s težavo skrbeli za svoje družine in se otepali revščine. Le redki so razumeli, da je to začetek revolucije, da je to začetek groze, ki je tisto poletje z neznansko težo pritisnila tudi na Borovnico.
Kako močan vpliv je imela OF pomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje množičen odhod fantov v partizane. Samo z Brega in s Pakega je v začetku maja 1942 odšlo v gozd dvaintrideset moških.
Večinoma so s seboj ponesli tudi orožje, ki so ga skrili ob razpadu Jugoslavije. V Proglasu centralnega komiteja KPS (Komunistične partije Slovenije) za 1. maj 1942 je bilo med drugim zapisano tudi tole: »V najkrajšem času bo slovenski narod izvojeval svojo največjo in odločilno bitko. Leto 1942 bo leto osvoboditve.« Marsikdo je verjel, da bo zares tako. Govorilo se je, da bodo tisti, ki se ob pravem času priključijo partizanom, imeli po osvoboditvi razne prednosti. Ko sta se srečali znanki iz sosednjih vasi, sta se pogovarjali o edini temi, ki je bila tedaj pomembna: »Ali so vaši fantje res še doma? Naši so že nekaj dni v gozdu. Ali ne veš, da bodo razdelili Galetove gozdove samo tistim, ki bodo sodelovali s partizani? Če vaši ne bodo šli v gozd, ne boste nič dobili.« O isti temi sta v nedeljo po maši spregovorila tudi Šivičev oče s Pakega, in borovniški župnik Jerina. Šivic je trdil, da partizani ne bodo pregnali Italijanov. Odhajanje v gozd bo sprožilo njihove protiukrepe in ljudem prineslo še več trpljenja. Župnik se je zaradi tega skoraj razjezil. Povedal je očetu, da je za domovino treba tudi kaj žrtvovati. Proti okupatorju se je treba boriti. Tudi župnik bi se pridružil borcem, ko bi bil mlajši. Pakovčan je zmajal z glavo in trdo pribil: »Boste videli, da tu ne gre za boj proti okupatorju. To je komunizem!« Že 7. maja so Italijani pozaprli več sorodnikov tistih, ki so odšli v partizane. 16. maja so izdali odlok, da morajo poslej vsi moški, ki stanujejo izven borovniške žične ograje, hoditi spat v šolo v Borovnici, tisti z Brega in s Pakega pa v vojaško barako na Bregu. S tem naj bi preprečili stike s partizani in novo odhajanje v gozd.
Seveda ta italijanski odlok ni prinesel miru. Možje in fantje so bili ponoči pod italijansko kontrolo, doma pa so ostale žene, otroci in tu pa tam kak starejši možakar. Italijani so neštetokrat dvignili preplah. Skoraj vsako noč je bilo na tej ali oni strani Borovnice slišati streljanje. Preplašene žene in otroci niso vedeli, kaj se dogaja in kdo strelja. Večkrat so celo noč preždeli v kleteh. V noči med 28. in 29. junijem so partizani napadli vlak med Borovnico in Verdom. Slučajno je v tem vlaku bilo okrog 600 internirancev, večinoma dijakov in študentov iz Ljubljane. Partizanom je tako prišlo v roke okrog 300 internirancev. Italijani so drugi dan zasledovali partizane in internirance ter prišli na Menišijo. Požgali so Pokojišče, Zavrh in Padež, nato pa so se vrnili v Borovnico. Do Krimske jame, ki je tedaj postala grob nekaterih rešencev z vlaka, Italijani nikoli niso prišli.
Omenili smo že, da je bila italijanska posadka tudi na Bregu pri Borovnici. Ob železniškem mostu nad vasjo Pako so imeli bunker, ki so ga partizani večkrat napadli. Italijani so na napade vedno odgovarjali z močnim streljanjem. Žene in otroci na Pakem so zato marsikatero noč preživeli v strahu. Neke julijske noči je bilo posebno hudo. Streljanje je trajalo celo noč. Partizani so se oglasili tudi pri nekaterih hišah v vasi. Šele ko se je zdanilo, so se partizani umaknili. Le malo kasneje so od železniške proge in od Brega proti vasi začeli prodirati Italijani. Še preden so se približali prvim poslopjem, so začeli streljati in metati bombe. Vaščane je zgrabila panika. Zdelo se jim je, da vojaki nameravajo zažgati vas in ljudi v njej. Začeli so bežati proti barju. Nekateri so v naglici še odvezali živino, nato pa bežali z ostalimi. Vojaki so tekli za njimi in streljali. Nekaj hiš je bilo že v ognju. Med gorečimi hišami je begala preplašena živina. Nekaj govedi so zadele italijanske krogle. Mikuževa mati in dve hčerki so tekle skupaj. Naenkrat je mati zaostala. Bila je ranjena. Ko sta dekleti to opazili, sta se vrnili, da bi ji pomagali. Tedaj je zadelo še eno od njiju. Mikužev oče se je na begu skril za skladovnico tramov. Kasneje so ga našli mrtvega za trami. Italijan, ki je streljal nanj, je verjetno mislil, da ima pred seboj partizana. Ker ranjena mati in hčerka nista mogli več bežati, so ju sosede potegnile v hišo na koncu vasi in tudi same ostale z njima. Italijani so jih kmalu dohiteli. V silnem strahu so ženske čakale, kaj se bo zgodilo. Italijani so jih nekaj časa samo gledali. Ko so preiskali celo hišo in niso našli nič sumljivega, so ranjenki naložili na nosila in ju odnesli na Breg. Iz raznih skrivališč so zbrali vaščane. Vse so odpeljali na Breg na zaslišanje. Od tistega dne tudi ženske in otroci s Pakega niso več spali doma, ampak v vojaški baraki na Bregu.
V začetku avgusta 1942 so Italijani vse vaščane z Brega in s Pakega odpeljali v Treviso v internacijo. Obe vasi sta ostali popolnoma prazni in zapuščeni. Domove, ki niso že prej bili požgani, so sedaj izropali delno Italijani, delno pa domači grabežljivci. Župnik Jerina se je tedaj zavzemal, da bi vsaj otroke rešil internacije. Prosil je Italijane, da bi dovolili, da otroke prevzamejo sorodniki v Borovnici. Italijani se niso dali preprositi in cele družine so morale iti v internacijo.

Opis slike: Vičičevi otroci, ko na vojno še nihče ni mislil – predzadnja na desni je Ivka

Poletni meseci leta dvainštiridesetega niso bili samo meseci italijanskih represalij, ampak tudi meseci najhujšega komunističnega nasilja. Tudi Borovnici s tem ni bilo prizaneseno. Bilo je v nedeljo 12. julija 1942. Pri Vičičevih ali po domače pri Minčetovih na Dražici je vladalo nedeljsko razpoloženje. Nedelja je bila edini dan v tednu, ko so bili vsi zbrani. Ob delavnikih je oče Emil že ob šestih zjutraj hitel na vlak. Vračal se je šele zvečer. Delal je v Ljubljani v Kopačevi svečarni. V zadnjem času je doma izdeloval še pasto za čevlje. Pri tem sta mu pomagala žena in stari oče, pa tudi otroci, kolikor so jim dopuščale druge obveznosti. Najstarejša hčerka Olga je do končala gimnazijo in se potem zaposlila na Prehranjevalnem zavodu v Ljubljani, Zinka in Ivka sta obiskovali uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, Adela se je učila za šiviljo, Hieronim je pa izpolnil šele devet let. Tisto popoldne je bilo v Borovnici in okolici vse mirno in tiho. Kot da ne bi bilo vojne! To se je poznalo tudi pri Vičičevih. Celo oče, ki je bil zadnje mesece vedno zaskrbljen, je bil dobre volje kot že dolgo ne. Lovil se je z otroki po vrtu okrog hiše in užival v njihovem veselju. Proti večeru so vsi, tudi mama in stari oče, sedeli pred hišo in se pogovarjali. Oče je čakal soseda, da bi skupaj šla spat v šolo. Vičičeva hiša je bila namreč izven žice, ki je obdajala vas. V to družinsko idilo so nenadoma odjeknili streli iz grmovja v neposredni bližini hiše. Oče se je zgrudil zadet v desno stran prsi. Prejšnje veselje se je v hipu spremenilo v strah in zmedo. Ko so se med močnim streljanjem trudili, da bi očetu pomagali in ga spravili v hišo, je zadelo še hčerko Ivko. Končno so oba potegnili v hišo in zaklenili vrata. Niso vedeli, kdo strelja: Italijani ali partizani. Nikjer niso nikogar videli, toda čutili so, da so napadalci zelo blizu.

Opis slike: Ivka Vičič je bila najmlajša žrtev pokola, ki so ga uprizorili komunisti v nedeljo, 12. maja 1942 v Borovnici

Oče je čez nekaj minut, še med streljanjem, umrl. Zdelo se je, da je želel še nekaj povedati, pa mu je prehitro zmanjkalo moči. Čez nekaj časa je streljanje prenehalo. Italijani v Borovnici so dali znak za preplah. Bilo je še svetlo, ko so prišli do Vičičevih. Mrtvega očeta in ranjeno hčerko so odnesli s seboj. Kirurg v vojaški ambulanti ji je poskušal rešiti življenje, toda rana od dumdum krogle je bila prehuda in nekako čez dve uri je tudi ona umrla. Stara je bila komaj petnajst let.
Nekaj ur po tem, ko so opravili svojo »akcijo« pri Vičičevih, so se ubijalci pojavili na drugi strani doline. Lahko bi tja prišli že prej, saj je dolina tu ozka, pa so verjetno počakali, da so se Italijani umaknili nazaj v postojanko in da se je dodobra stemnilo. Pobutali so na vrata hiše ob Belem potoku, kjer so stanovali Lončarjevi: sedeminštiridesetletni oče Franc, mama Frančiška, enaindvajsetletni sin France, ki je ravno končal srednjo šolo, osemnajstletna hčerka Mara in petnajstletna Polda. Takoj so šli po vseh prostorih in trpali v nahrbtnike živež, obleko in vse, kar jim je prišlo pod roke. Vseh pet Lončarjevih so medtem stražili v kuhinji. Med krvniki so bili tudi domačini. Ko so se že pripravili, da začno svoje kruto delo, so v zadnjem trenutku ločili od ostalih petnajstletno Poldo. Vse ostale so pobili kar v kuhinji. Nekateri mislijo, da so jih postrelili, drugi pa, da so jih na še bolj zverinski način pobili brez streljanja. Baje sin France ni bil takoj mrtev in je polglasno ječal, dokler ga ponovni udarec ni rešil trpljenja. Po pripovedovanju nekaterih so Poldo zaprli v shrambo, še preden so začeli s pobijanjem, drugi pa mislijo, da so jo porinili tja šele po končanem pokolu. Ko so odšli, so za seboj zaklenili še vhodna vrata. Čez nekaj časa se je Polda toliko opogumila, da se je rešila iz hiše groze in zbežala k sosedu.
Vseh šest: štirje Lončarjevi in dva Vičičeva so bili potem v borovniški mrtvašnici skupaj na mrtvaškem odru. Naslednji dan so jih pokopali na borovniškem pokopališču. Govorilo se je, da je nevarno iti na pogreb, ker bodo partizani streljali na pogrebce. Nič takega se ni zgodilo. Menda so se zadovoljili že s tem, da so pogreb od daleč opazovali s Planine nad Dražico. Baje so se v nedeljo ponoči, ko so se vračali v svoje taborišče, ustavili pri znancih na Zabočevem in skupaj z njimi proslavili uspešno opravljeni podvig.
Kdo in zakaj je ukazal poboj Vičičevih in Lončarjevih? Emil Vičič je bil delavec kot Molek, Zalar, Demšar in drugi borovniški komunisti. Petindvajset let se je z vlakom vozil na delo v Ljubljano. Delo in skrb za številno družino nista dopuščala, da bi sodeloval pri političnem in kulturnem življenju v Borovnici. Bil pa je dosleden kristjan in tudi svoje otroke je vzgajal v verskem duhu. Skrbel je, da bi se izšolali in prišli do poštenega kruha. Sosedom in sovaščanom je vedno rad pomagal. Pogosto so mu naročali, da je namesto njih opravil kako pot v Ljubljani. Če je le mogel, jim je ustregel. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Na italijanski fronti je bil ujet. V ujetništvu se je za silo naučil italijanščine. To svoje znanje je lahko preizkusil leta 1941, ko so tudi v Borovnico prišli Italijani. Tu in tam ga je kdo od sosedov prosil, da mu je pomagal na italijanskem poveljstvu urediti za potno dovoljenje ali kake druge zadeve. Posredoval je za tetino družino, ki so jo Nemci preselili iz Mengša v Srbijo. Ker je bila teta rojena v Borovnici, so Italijani dovolili, da družina pride v Ljubljansko pokrajino. Vsak pameten človek bi razumel, da ti Vičičevi stiki z Italijani niso bili izdajstvo, saj je z njimi pomagal domačim ljudem. Toda komunistična organizacija v Borovnici je vse to drugače razlagala. Že precej pred tisto usodno nedeljo je nekdo namignil Vičiču, da je v nevarnosti. Od tedaj je bil vedno zaskrbljen. Toda kakor koli že je razmišljal, je prišel do istega zaključka: »Zakaj bi bežal? Saj nikomur nisem skrivil lasu. Morda so pa vse skupaj le babje čenče.«
Lončarjevi so hišo ob Belem potoku imeli v najemu. Preden so prišli v Borovnico, so živeli na Igu, kjer je oče imel lesno podjetje. Zaradi neuspešnega poslovanja je zabredel v dolgove. Da bi dolgove poplačal, je moral prodati tudi hišo in družina je tako izgubila svoj dom. Odločili so se, da se preselijo v Borovnico. Za očeta je bila Borovnica še posebno zanimiva zaradi številnih lesnih podjetij. Najprej so stanovali v neki hiši na Dražici blizu Vičičevih, kasneje pa so se preselili na drugo stran doline k Belemu potoku. Baje je Lončar nekajkrat dal prispevek za Osvobodilno fronto, kasneje pa naj bi se temu davku skušal izogniti. Morda mu je manjkalo denarja? Ali je morda to bilo vzrok za kruti pokol cele družine? Hči Polda, ki je tisto noč ostala živa, je morda o vsem kaj več vedela ali vsaj slutila, toda nikoli o tem ni govorila niti v krogu svojih najbližjih. Strašno doživetje tiste noči jo je spremljalo do konca življenja. Do konca je bila zaznamovana s težko skrivnostjo in bolečino.
Vičičevim zmagovalci tudi po letu 1945 niso dali miru. Zaplenili so jim hišo in zemljo, materi niso po očetu priznali nobene pokojnine, staremu očetu so pokojnino znižali, hčerkama pa so delali težave pri šolanju in zaposlitvi. Lončarjeva Polda takih težav ni imela, toda njeno breme je bilo morda še težje. Ko premišljujemo o vsem tem, živo začutimo vso težo in usodnost tistih dogodkov poleti 1942. Nihče nas ne more prepričati, da so bile nasilne smrti v Borovnici in drugod potrebne za osvoboditev izpod okupatorja. V Borovnici tedaj še ni bilo vaške straže in nihče je ni pripravljal, še najmanj pa Vičičevi in Lončarjevi. Ne prepričajo nas niti govorice, da sta družini verjetno imeli kakega sovražnika, da torej uboj ni bil izvršen po nalogu Partije in Osvobodilne fronte. Vemo, da so bili poletni meseci leta 1942 čas organiziranega komunističnega terorja, da je bila ta doba najstrašnejši čas revolucije, ko je na podoben način kakor v Borovnici ugasnilo na stotine slovenskih življenj.
Nekaj dni po pogrebu moža in hčerke ter Lončarjevih je Vičičeva mati stopila v župnišče, da bi poravnala pogrebne stroške. Župnik Jerina jo je prijazno sprejel. Ko je povedala, zakaj je prišla, ji je rekel: »Nič ne bom vzel. Zelo dobro sem poznal vašega očeta. Vem, da je bil pošten in veren mož. Te smrti so tudi meni odprle oči.«

Opis slike: Osemnajstletna Mara Lončar je bila umorjena v domači kuhinji skupaj z očetom in materjo in bratom Francetom

Tudi marsikateri drug Borovničan je po umoru Lončarjevih in Vičičevih začel razmišljati, kakšni so resnični nameni Osvobodilne fronte. Ljudi se je polastil strah. Spraševali so se: »Kdo bo pa sedaj na vrsti?« Italijani so grozili, da bodo še več ljudi odpeljali v internacijo. Tičali so v utrjenih, z bodečo žico obdanih postojankah. V okolico so se podajali le tedaj, ko so se odločili za represalije v posameznih vaseh. Ljudje niso vedeli, koga naj se bolj bojijo, Italijanov ali partizanov. Nekdo je prinesel novico, da so v Št. Joštu nad Vrhniko domačini ustanovili vaško stražo, ki naj bi skrbela za red in mir v vasi in okolici. Ob vsem tem je tudi župnik Jerina, ki je menda še v začetku maja verjel, da se tisti v gozdu borijo proti okupatorju, spremenil svoje mišljenje. Odpravil se je v Ljubljano in poiskal Ludvika Kolmana, ki ga je najbrž poznal še iz študentskih let. Kolman je že pred vojno končal študij prava in postal tudi rezervni kapetan. Jerina je znancu opisal, kakšne so razmere v Borovnici. Prosil ga je, naj pride v Borovnico in ustanovi vaško stražo. 9. septembra 1942 je tako v Borovnici nastopila vaška straža. Ker je pri fari bila italijanska posadka, so se stražarji naselili na Brezovici na koncu borovniške doline. Kasneje so bile vaške straže tudi na Ohonici, Niževcu in na Zabočevu. Po hribih nad Brezovico in Zabočevim so tedaj bili partizani. Od Krimske jame so stražarji ob večerih slišali streljanje. Vaške straže v Borovnici so torej nastale šele potem, ko so komunisti ubili najmanj deset ljudi, ko so Italijani požgali več vasi, pobili nekaj ljudi, celo množico borovniških faranov pa odpeljali v internacijo.

Opis slike: Enaindvajsetletni France Lončar

Avgusta 1943 – malo pred kapitulacijo Italije – so partizani pod vodstvom Dakija napadli vaške straže v borovniški dolini. Italijani iz Borovnice kljub bližini niso prišli na pomoč, toda stražarji, ki so se zbrali na Brezovici, so vzdržali napad. Na Zabočevu so tedaj partizani požgali več hiš in gospodarskih poslopij. Po kapitulaciji Italije so se v Borovnico zatekle tudi posadke vaških straž z Rakitne, Begunj in Sv. Vida. Konec septembra 1943 je bilo tako v Borovnici okrog 600 vaških stražarjev. Pod vodstvom kapetana Kolmana so nato prešli v Slovensko domobranstvo.
Od konca avgusta 1944 do sredine marca 1945 se je zvrstilo več napadov zavezniških letal na borovniški viadukt. Pri teh napadih je bilo v Borovnici ubitih več civilistov in domobrancev. Največji krvni davek pa je Borovnica plačala po koncu vojne leta 1945, ko so Angleži vrnili domobrance domačim zmagovalcem in so jih le ti brez sodbe pobili po raznih krajih Slovenije, največ pa v Kočevskem Rogu in pri jamah nad Hrastnikom.
Če se sedaj še kdaj povzpnem na hrib nad rojstno hišo, je razgled proti Borovnici precej drugačen kot nekoč. Ne vidim več tiste lestve preko borovniške doline. Vem, da so železnico speljali po daljši trasi okrog doline, ruševine mostu pa odstranili. Veliko delo je bilo to, pa so ga vendarle opravili v nekaj letih. Pri tem nehote pomislim na razdejanje, ki ga je povzročila revolucija leta 1942 in se je nadaljevalo skozi dolga leta. Kdaj bodo odstranjene vse te ruševine? Že dolgo nad Borovnico nisem videl mavrice. Najbrž nikoli ob pravem času ne pridem na svoj hrib. Toda mavrica se gotovo pokaže. Po vesoljnem potopu je bila mavrica znamenje rešitve. Naj bo tako tudi v našem času!