Avtor: Milan Komar
Čeprav je bilo besedilo napisano pred petintridesetimi leti – Zbornik Svobodne Slovenije 1958 – nas čas sili, da ga znova preberemo in premislimo.
Politična miselnost današnjega človeka je zelo pod vplivom materialističnih in pozitivističnih idej preteklega stoletja, ki ne upoštevajo človekovega notranjega življenja. Kar se v človeškem srcu godi, je po takem pojmovanju povsem odraz zunanje civilizacije, družbenih in gospodarskih razmer. Naravna in osebnostna vprašanja, menijo, se morejo urediti le s prenovitvijo družbenega, gospodarskega in političnega ustroja. Auguste Comte, oče pozitivistične filozofije in moderne sociologije, ni posvetil v svojih obširnih spisih o ustroju človeške družbe niti bežne pozornosti osebnim vprašanjem človeka, ki je vendar prvina vsake družbe. V marksizmu najdemo slično stališče: človek ni nič, družba je vse. Notranje življenje človekovo je popolnoma odvisno od zunanjih razmer. Zato so komunistični režimi navadno sovražni vsaki globinski psihologiji. Zanje je potrebna v prvi vrsti preureditev ustanov, ne pa preosnova nravi. Tudi kadar marksisti govore o morali, ne mislijo toliko na globoke notranje namene človekove, kolikor na zunanje zadržanje napram družbenim pojavom.
K temu se pridruži še človeška navada, iskati krivdo povsod razen pri sebi. Zato je razumljivo, da se mnogi nematerialistično razpoloženi ljudje, toda naivni, kar se tiče poznanja človekove narave, večkrat ne zavedajo plitvosti raznih učenih razglabljanj o spremembi socialnih in političnih struktur, v katerih resničen človek iz mesa in krvi komaj igra vlogo. Tudi pri navadnih vsakdanjih pogovorih se pogosto sliši, kot da bi sprememba sistema ali zmaga ene garniture nad drugo že sama po sebi, »ex opere operato« mogla urediti vprašanja, ki so izrazito človeškega značaja in katerih korenine segajo daleč v globinsko zmedo človeških src.
Proti takemu skrajnemu in zato enostranskemu pojmovanju pa je na koncu preteklega in ob začetku sedanjega stoletja vstalo drugo, nasprotno, tudi skrajno in zato enostransko motrenje osebe in družbe, ki trdi, da so vsi družbeni pojavi v zadnji analizi le projekcija notranjih osebnih drž, da torej ves družbeni red ali nered izvirata le iz reda ali nereda, ki vladata v človeškem srcu. Med pristaše tega mišljenja moramo šteti globinske psihologe raznih struj od Nietzscheja pa do Freuda ter mnoge moderne eksistencialiste. Nekateri Freudovi učenci npr. trde, da je gospodarska revščina le posledica tako imenovanega masohizma, to je bolestne težnje kaznovati se. Revež je masohist, ker noče izrabiti ugodne prilike, da bi si gospodarsko opomogel, ker mu njegovo srce veleva, da ni vreden blagostanja, ampak nasprotno pomanjkanja in se zato, če že ne tišči podzavestno naravnost v revščino, vsaj ne zna prikopati iz nje. Revna dežela ni revna, ker ji manjka naravnih bogastev, saj je zgodovina polna zgledov naravno revnih dežel, ki so se gospodarsko dvignile zaradi prizadevnosti prebivalcev, temveč je revna, ker v njej prevladuje masohistično razpoloženje. Reveža je treba ozdraviti v globini in ga osvoboditi podtalnega sovraštva, ki ga goji proti samemu sebi.
Enako, podvrženo ljudstvo, ki se ne zna osamosvojiti, se v bistvu boji samostojnega življenja, ker mu v globini prija podvrženost in neodgovornost za lastno usodo. V navedeni razlagi je gotovo znaten del resnice. Družbeno, na zunaj vidno stanje ima končno res svoj izvor v človeških srcih. Toda družbeni činitelji in gospodarski sestavi, ko so se nekoč ustvarili, postanejo nekako neodvisni od dogajanj človeškega srca in človek se pred njimi znajde kot pred nečem danim, kar globoko posega v njegovo osebno življenje. Iz tega vidimo, da tudi pozitivistično in marksistično stališče skriva v sebi delno resnico.
Delne resnice pa so nevarne zlasti, kadar si laste pravico, ki jo more imeti le celotna resnica. Družbeni in politični ustroj vpliva na notranje življenje človeka, toda človek po drugi strani neprestano tvori družbene in politične razmere, sledeč intimnim težnjam svoje duševnosti. Človek je krvnik in žrtev obenem. Iz vsega tega je jasno, da preosnova ustanov ali sprememba vladajoče skupine prav malo pomeni, če je ne drži pokonci resen prerod nravi.
Te stvari so več ali manj jasne, kadar je govor npr. o socialnem vprašanju. Še tako dobra socialna zakonodaja ne bo mogla ustvariti novega družbenega reda, če je ne bo spremljal prerod nravi, to se pravi, če ne bo čut socialne pravičnosti prežel duha delavcev in delodajalcev. Brez kritja resnične, v srcih ljudi živeče kreposti besedilo še tako dobrega zakona ostane mrtev paragraf, ki ga človeška iznajdljivost kaj kmalu obide. Ni dvoma, da mora nov družbeni red zrasti iz ljudi samih. Nasprotno pa, kadar govorimo o političnem redu in o lastni državnosti, zadeva med nami še daleč ni enako jasna.
Tudi lastna državnost ne obstoja samo v zunanji pravni obliki, ki jo more narodu podeliti mednarodni dogovor, državna pogodba ali proglas suverene skupščine, ampak je nekaj veliko globljega, čemur je pravna, od drugih narodov priznana oblika le zunanji izraz in vidno jamstvo. Te misli so bili mnogi novejši in starejši misleci, ki so se bavili z vprašanjem države, in med temi zlasti grški filozof Platon.
V svojem največjem delu »Država« nas Platon vabi, naj ga spremljamo pri njegovem raziskovanju državnega ustroja in državnega bistva, a ko smo prehodili z njim vso pot, nismo odkrili države, ampak človeka. Državne oblike izvirajo iz značajev tistih, ki državi dajejo smer. Trinoštvo v državi izhaja iz trinoškega značaja človeka, ki je suženj svojih strasti, medtem ko je pravična država plod ljudi, ki so pravico in red najprej ustvarili v svoji duši. Država je v nas samih in državotvornost ni zunanje ponašanje, ampak trajno notranje razpoloženje, to se pravi, moralna krepost. Zdravo politično delovanje je zato neločljivo od temeljite moralne vzgoje in samovzgoje. Ne da bi hoteli pretiravati Platonovo stališče, se nam vendar zdi pereče obrniti vsaj delno pozornost slovenske javnosti v to smer.
Vzgoja obstoji v oblikovanju kreposti, ki ga ne smemo zamenjavati s pridobivanjem znanja, z navduševanjem, z obujanjem čustev ali s površnim prisvajanjem tehnik. Vzgoja je bujenje prave osebnostne rasti, navajanje v zoritev. »Zoreti, zoreti, to je najvažnejše! Človek otrdi na nekaterih mestih, na drugih zgnije, a ne dozori,« je klical Sainte–Beuve. Zorenje pa ne gre hitro: zorenje in improvizacija se izključujeta. Politična vzgoja obstoji v navajanju v politično zrelost, v politično doraslost. Zrelosti pa ni brez pameti, brez umnega praktičnega čuta, ki se ne priuči iz knjig, ampak je sad dolgotrajnih lastnih in umno privzetih tujih izkušenj. Krepost je namreč duhovno razpoloženje, to je, razpoloženje uma in volje, ki se pridobi s ponovitvijo dejanj v istem smislu, ali drugače povedano, s pridobitvijo izkušenj, ki pa morajo biti duhovne. To se pravi, da se dogode v umu in v volji ter so nekaj popolnoma drugega kot rutina. Kjer prevlada rutina, tam navadno ni duhovnega napredka. Politična krepost je stvar praktičnega uma ali pameti, ki zna odkriti, kaj je prav in primerno za dani namen. Čeprav je pri modernem političnem delu večkrat treba poseči po znanstvenih podatkih in čeprav je za izvrševanje določenih političnih opravil potrebna temeljita znanstvena formacija, vendar politika ni znanost, ampak praktična krepost izurjene prave in zdrave pameti, ki je ne smemo nikdar zamenjavati z znanostjo.
Ko to trdimo, naletimo na dve veliki oviri. Prva je romantika, ki je še globoko zakoreninjena med nami, druga pa je moderna težnja poznanstveniti vse praktično življenje, zreducirati na znanstvene zakone in na precizne tehnike, kar se znanstveno formulirati ne da in se nikdar ne bo dalo.
Za romantike je značilna prevlada čustva nad umom. »Pomlad narodov« se je izvršila v Evropi prav na pobudo romantične filozofije in ni nič čudnega, če se je narodnostnega čutenja, ki se je prebudilo v tej dobi, prijelo mnogo romantike. Medtem ko so se nekateri narodi, kot npr. Čehi, kar kmalu izkobacali iz romantične navlake ter začeli misliti realistično, je razvoj pri drugih šel veliko bolj počasi in med te moramo šteti Slovence in med Slovenci zlasti obmejne pokrajine kakor Koroško in Primorsko, kjer je tuji pritisk oviral rast in razvoj.
Evgen Lampe je že pred prvo svetovno vojno izrazil bojazen, da je Koroška za slovenstvo izgubljena, ker koroški politiki premalo realistično mislijo in zanemarjajo zlasti gospodarsko stran narodnoobrambnega dela. Na Goriškem se je dalo med zadnjo vojno videti, da se je narodno čuteče prebivalstvo ohranilo na »Gregorčičevem nivoju«, kakor se je izrazil neki partizanski opazovalec, kar pa ni le zaviralo prodiranja marksizma, ampak v znatni meri tudi borbo proti njemu. Izrazit romantičen poudarek pogosto slišimo še danes iz ust mnogih emigrantov, ki so se ohranili narodu zvesti, ne samo starejših, ampak tudi mlajših. Njihovo domoljubje se zdi, kot da se izogiba kritičnemu umovanju, kakor če bi med jasno razboritostjo in globokim čutenjem zeval nepremostljiv prepad. To pa je zmota.
Bolj kot je ljubezen odkrita in resna, bolj išče resnično dobro ljubljene stvari, bolj se priliči njenemu objektivnemu dejanstvu. Mati, ki res ljubi svojega otroka, išče njegovo srečo in ne lastnega čustvenega zadoščenja, ali bolje rečeno, najde svoje čustveno zadoščenje prav v njegovi sreči. Zgled za to je znana zgodba o Salomonu in dveh materah, pravi in nepravi. Prava mati je bila pripravljena izgubiti otroka, samo da mu reši življenje. Prava ljubezen je čuječa, pozorna, ve, kaj je prav in primerno, to se pravi, je pametna. Pamet ne vodi čustev samo od zunaj, ampak globoko prodre vanje in jih presvetli s svojo lučjo in mero. Ko se to zgodi, čustvo dozori, postane res človeško, to je, človeka vredno in pošteno. Kadar se čustvo kljub dobri volji upira umu, tiči vzrok lahko na obeh straneh: bodisi da um ni na pravi poti, ker ne meri v stvarnost, v to, kar je resnično prav in prikladno, bodisi da čustvo ni pristno, ker ne teži v to, kar se na prvi pogled zdi, ampak v globini išče nekaj drugega. Samo s pomočjo pameti, to je, praktičnega uma, se čustvenost lahko izmota iz lastnih zmed. Pamet pa s svoje strani, kakor je učil Tomaž Akvinski, ne sme postopati s čustvi kot despot, ampak kot preudaren in spreten gospodar. Lahko bi rekli: komur je mar zdrava, krepka čustvenost, se ne bo branil svetlobe pravega uma, in narobe, kdor hoče živeti po pameti, ne bo zatiral in preziral čustev kar vse vprek, kajti preko njih se mu utegnejo javljati njegove globoke potrebe. Te resnice pa so bile romantikom tuje, kajti, kot se rado zgodi z uporniki, so v svojem uporu proti razsvetljenskemu razumarstvu šli predaleč in padli v drugo skrajnost.
Zorenje teži v enoto. Um, ko zori, postaja vedno bolj življenjski, vedno bolj gibek ter izgublja napačno »geometrično« togost. Vedno bolj je celoten človek, ki spoznava in misli preko uma in ne, da se tako izrazimo, um sam zase brez ostalega človeka.
Enako čustvenost, ko zori, ne beži več pred redom in jasnostjo, ampak si ju notranje prisvaja.
Zrela, dorasla ljubezen do naroda je torej pametna, razumna in razborita, ker zna razumeti in razbrati, kar je v danih okoliščinah za narod prav in primerno. Iz nje se hrani politična krepost ali državotvornost. Podobno iz fantove zdrave ljubezni do dekleta vznikne zakon in se ostvari celica človeške družbe, ki je družina, in fant prav iz te ljubezni črpa moč za delo, za napredek v poklicu, da si pridobi sredstev za lastni dom; kakor bi bilo zgolj romantično čustvo, ki bi ga onesposabljalo in odvajalo od teh naravnih dolžnosti, nezdravo, tako je tudi nezdravo vse zgolj čustveno domoljubje, ki po svojem naravnem nagibu ne teži v pametne, možne, uresničljive zamisli našega narodnega doma. Zdrava ljubezen je tesno povezana z značajsko solidnostjo. Pri družinskih in političnih zadevah značaj velja več kot talent ali izobrazba. Samo iz značajske dozorelosti zakoncev lahko zraste duhovno zdrava družina in tudi narodna država, v kakršnikoli pravni obliki že, bo zrasla samo iz zrele politične pameti Slovencev, ki se bore zanjo.
Pamet pa ne pomeni plašljivosti, opreznosti, neodločnosti, iskanja varnosti in podobnega. Pameten ni samo tisti, ki ne gre čez cesto, ko se bliža avto z veliko hitrostjo, pameten je tudi tisti, ki križa ulico, ker avto ne vozi prehitro, in bi bil nespameten, če tega ne bi storil. Pamet sploh ni mogoča brez spremljave poguma. Kdor ni pogumen in borben, sploh ne more živeti pametno in razumno, kakor so poudarjali starejši in poudarjajo tudi novejši moralisti. Po drugi strani pa ni prave borbe in poguma brez kritične pameti. Večkrat je napad izraz strahu in nepotrpežljivosti in so ga nekateri psihologi zato nazorno imenovali »beg naprej«.
Sto petdeset let romantike, Fichteja, Hegla, Nietzscheja, Sorela, Mara, fašizma in nacizma pa je ohromilo evropskemu človeku čut, da je politika stvar zrelosti in pameti, kar je bilo jasno od Stare zaveze in od grške filozofije vse do naših časov.
Rehabilitirati pojem zrele, zdrave in prave pameti v politiki in v domoljubju gotovo ni lahko delo, a predstavlja bistveni korak – conditio sine qua non – na potu k politični doraslosti, katere vidni izraz je država.