Avtor: Tine Velikonja

Z vremenom imam srečo. Sončno je, in čeprav je že 7. november, ni pravega mraza. Ravno včeraj se je šele odselil dež. Nič novega se ne bo zgodilo. Tisto pravo bo maša, dvatisočletni božanski obred darovanja. Vodil jo bo stiški opat Nadrah. Nisem ga še slišal govoriti ob slovesnostih, kakršna bo danes. Radoveden sem, kaj bo povedal. Občutljivi smo za vsako besedo in nezaupljivo oprezamo, kako je postavljena. S slovesnostjo na Rogu imamo slabe izkušnje in se bojimo novih prevar. Govorjenje kar tja v en dan o medsebojni krivdi in kesanju, brez zahteve po pravičnosti, nas vznemirja in žali.

Opis slike: Hrovača 1944 – pogled proti cerkvi

S tole Hrovačo zadeva ni čista. Zakaj se občinskim možem tako mudi? Lahko bi počakali na 50-letnico prekopa iz Jelendola. Do takrat bi sestavili podrobne sezname in vklesali v kamen vsaj imena tistih, ki so jih bili prepoznali. Morda bi odkrili še koga, saj so opisi izkopanih trupel zelo podrobni. Na svoj račun bi prišli tudi plavi. Dodali bi ploščo z imeni tistih, ki so izgubili življenje ob napadu na Grčarice, tako padlih v boju kot kasneje pomorjenih. Sploh pa se zdi, da spomenik ne stoji na pravem mestu. Tam ni nihče pokopan. Tolaži nas, da smo si izborili vsaj pokopališki zid, ki bo kasneje nosil plošče z imeni.
Prezgoden sem in ostaja mi še nekaj časa za ogled spomenika. Nekam majhen je za površino, ki jo bo obvladoval. Vsaka plošča gleda drugam in moram precej naokrog, da lahko preberem, kaj na njih piše. Zemlja je razmočena. Na komaj zasajeni travi so krhki poganjki. Po njej ne smeš. Z napisi se je dobro izteklo. Toliko le povedo, kdo je
pokopan na tem kraju, ne samo »Žrtvam vojne«. Starejša ženska polglasno črkuje sporočila in pomenljivo kima. Med prepoznanimi je bilo največ branilcev Turjaka. Plavi so bili Ljubljančani in Štajerci in zato za domačine, ki so prekopavali iz Jelendola in preverjali identiteto trupel, neznani.
Ljudi je veliko, pol jih je ostalo zunaj. Vseeno se zrinem v cerkev. Huda gneča je in sopara. Če ne bi pustili vrat odprtih, bi nas bilo konec. Nadrah je zaradi smrti v sorodstvu zadnji hip odpovedal udeležbo. Ko zagledam Vrhunca, mi odleže. Neke sorte sošolec je, pa se bolje drži kot mi. Glas ima čist in beseda mu teče mladostno. Nas mučijo že proteze, ki nam šklopotajo po ustih. Tudi vlekel ne bo v nedogled, da bi nam odpadale noge.
Lahek postajam in petje me dviga v neznane višave. Ko se vrnem in zavem, kje sem, je že pridiga. Govora se slabo spominjam. Zdi se mi, da so jih spletale misli kot »Bog je videl in sprejel!« in besede komunizem, branilci Turjaka in Grčaric, pomori, sodna farsa, krivda, odpuščanje, sprava, pravica do groba. Po obhajilu se izvijem na plano. Pol ljudi je ostalo zunaj. Mašo spremljajo po zvočniku, tiho, zbrano in resno. Žal mi je, da se jim nisem pridružil že prej.
Procesija do spomenika se odvija sama od sebe. Nobenega prerivanja, zlahka vstopiš v prvo vrzel, ki se ponudi. Ker imam govor, se moram podvizati, da ne bom obtičal nekje zadaj. Šele ko smo zbrani okrog zelenice, vidim, koliko nas je. Nekateri so zato ostali kar na starem pokopališču, na drugi strani zidu.
Med pevci prepoznam Stružane, poleg njih pa stojita še dva zbora. Cerkveni del z blagoslovitvijo je pomirjujoč, rutinski, a globok, pisan na kožo. S kulturnim programom že ne bo šlo tako gladko.
Začne župan France Mihelič. Govor nam je poslal na vpogled. Član Demokratske stranke je in se ne bo izpostavljal z neprevidnimi izjavami. Zato nismo pričakovali preveč, a tole, kar si je pripravil, je vseeno premalo. Poslušam govor in opazujem ljudi, kako se bodo odzivali. Morda pa bo le kdo vzkipel in začel protestirati. Za povojno grdobijo na Hrovači je pripravil besede, ki ne obvezujejo: ni bilo prav, da so podrli križ, mrtvi zaslužijo spomenik. Stara zgodba o domoljubnosti in dobrih namenih obeh strani nikogar vidno ne vznemiri, čeprav krivdo naprti obema vodstvoma. Opravičuje revolucijo, ki naj bi bila posledica socialnih krivic. Nič ne izvemo o njenem uvozu iz komunistične Rusije. Končno je na vrsti paradni konj, sprava. Prazno govoričenje o tem, da moramo živeti skupaj in ne smemo gledati samo nase. Da je eden največjih grehov sebičnost. Kaj nihče ne razume, da ponuja staro kramo solidarnostnega blagostanja! Sebičnost je vendar eden redkih spodbujevalcev napredka in na njej sloni evropski gospodarski čudež. Pa spet blodna zahteva po pravici do zaposlitve, še malo, pa bo začel govoriti o pravici do splava. Lahko se dogovorimo za pravico do plače, pravico do kruha in strehe nad glavo, ustvarjanje novih delovnih mest pa s pravico nima nič skupnega. To je vse, kar ve povedati o spravi. Nič o tem, da je treba popraviti krivice. Nad domobranci je bil vendar izvršen pokol, iztrebili so jih in zmagovita stran, ki je ta posel opravila, je ohranila prav vse, kar si je pridobila. Mlada slovenska država je napravila za spravo malo ali nič. Razveljavila ni niti revolucionarne zakonodaje, povojnega holocida ni priznala niti toliko, da bi prišla na dan s seznami pomorjenih in imenovala krivce.
Ljudje pa kar poslušajo in molčijo. Slovesna resnost, ki so jo prinesli od maše, je ostala. Z menoj je nekaj narobe, da mi vse to roji po glavi. Županu ne bom očital, da bi lahko dal malo več od sebe. Morda kdaj drugič. Z njim bomo imeli še opravka. Bogve, ali bo držal besedo in pustil pri miru tisti kot, ki je nedotaknjen, in nam prepustil pokopališki zid za plošče z imeni, da bo celotni prostor dopolnjen.
Davorin Žitnik govori, zastopa plavogardiste. Govori o Grčaricah, Mozlju in Jelendolu. Početje s četniki je rdečo svojat razgalilo do konca. Komunistični partizani so najprej napadli Grčarice in jih s pomočjo italijanskih topničarjev zavzeli, šele potem so šli nad Turjak. Naši prenovljeni komunisti pa nič, še vedno trobijo svoje. O tistem, kar jim ni všeč, nočejo niti slišati. Prav zanima me, kaj bo slovenska enciklopedija spravila na papir pod geslom, ki si ga je prihranila za Kočevski proces in ki se glasi »Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju«. Če bo geslo ostalo, bo škandal in upam, da ga tisti gospodje okrog nacionalke ne bodo tvegali.
Na vrsti sem. Mika me, da bi tem samozadovoljnim Ribničanom povedal, kar jim gre. Mrtvi, vseh 92, leže pod pokopališko stezo in pod grobovi ob vzhodnem zidu, morda celo meter ali dva pod zelenico, ki jo nameravajo prekriti z grobovi. Zakaj pokopavajo zdaj s tako ihto ravno na najbolj spornih mestih!
Obvladam se. Razlagam, da ti kamni, ki jih postavljamo križem po Sloveniji, zdravijo slovensko zemljo in imajo čudežno moč. V tem se razlikujejo od Pogačnikovih kamnitih družin, ki so mrtve. Izgovarjam misli o žalovanju, ki sem jih ukradel psihologom: proces žalovanja je neobhoden; zgodbo o dogodku je treba napisati do zadnjih podrobnosti; povzročitelj mora svoje dejanje priznati in se ga pokesati; slovesen pogreb, na katerem žalujoči razkazujejo svojo žalost, je nujnost in ne nadloga; grob je treba označiti v sorazmerju z izgubo. Za našo izgubo so potrebni monumentalni spomeniki. Le ti imajo moč, da simbolizirajo in vsrkavajo vsenarodno žalost.

Opis slike: Hrovača 1944 – pogled proti Veliki gori

Če tega ni, se doba žalovanja in sovraštva zavleče v nedogled in zavestni in podzavestni vzgibi delujejo naprej. Navežem doživetje iz Rima pred leti. Nekega večera sem se z dvema izraelskima zdravnikoma odpravil na ogled starega mesta. Ustavili smo se ob Titovem slavoloku. Kasnejši cesar je leta 70 kot rimski vojskovodja razdejal Jeruzalem, pol prebivalcev pobil, drugo polovico pa odpeljal v suženjstvo. Slavolok so postavili njemu v čast, vanj pa vzidali marmorne sklade iz Salomonovega templja. Eden od njiju se je naslonil na steno in vzdihnil: »Kaj bi dal za tono razstreliva, da bi tole poslal v zrak!« Osupnil sem. Od takrat je minilo vendar 1900 let! Tile naši pa mislijo, s Klepom vred, da bo mogoče doseči spravo kar čez noč.

Opis slike: Hrovača 7. novembra 1993

Pevski zbori se menjavajo, pojejo lepo in ubrano. Kako da recitator ne zna nobene pesmi na pamet, saj niso tako težke. Vse se mi mota in buči po glavi, da se mi zdi, da prihajajo zvoki od daleč. Po glavi mi tako buči, da ne slišim zvokov okrog sebe. Umirim se in počakam ob spomeniku. Ljudje se razhajajo. Tisti pravi, ki se srečujemo vsako nedeljo, ostanemo. Pridruži se nam dr. Karel Vojska. Ni zadovoljen, ker na spomeniku ni imen. Pogreša brata ing. Jožeta, junaškega poveljnika vaških stražarjev v Begunjah pri Cerknici. Drobničev Tone nas pelje na grob svoje tete Anice, ki so jo tudi umorili v Jelendolu, a pokopali zase. O tej ženski bo treba pisati posebej in na široko. Zdaj že krilimo z rokami in odmerjamo, kako dolga je morala biti jama, če so bile krste naložene v dveh vrstah in jih je bilo 92. Ugibamo, kje ležijo pokopani in koliko zelenice bi morali pustiti nedotaknjene ob pokopališki poti. Z grobovi ob zidu je, kar je. Vrstijo se eden za drugim in bodo ostali. Nekdo bi jih vendar moral opozoriti, da vdirajo v svetišče. Ta nesrečni Kociper, da nam ni pustil fotografij s pogreba! Spominjam se, da je na eni od njih videti po sredi grob s krstami, zadaj proti zahodu pa cerkveni zvonik.
Dekan Ipavec mi prinese denar za Zavezo in pove, da so jo fantje vso prodali. Celo zmanjkalo je je. Na lepem pade z mene vsa teža. Srečen sem in me kar nosi proti gostišču. Nismo sami! Morda nam bo le uspelo, da bomo odkrili pravi način, kako prenesti našo zgodbo na mlade. Ali pa bodo kar sami prepoznali vrednote, ki so nosile slovenski protikomunistični upor in za katere je vredno živeti.