Avtor: Donat Jug
Poleti 1941 je začelo v Ljubljano prihajati vedno več beguncev z Gorenjskega in Štajerskega. Ker vseh niso mogli nastaniti v mestu, so se razne organizacije, posebno RK, trudile, da bi jih razporedile po podeželskih občinah. Posebej pripravljene so se izkazale Velike Lašče, kjer se je ustanovil poseben odbor za sprejem beguncev, ki so ga vodili župan Paternost, dr. Kožuh, dr. Zalokar in občinski tajnik Bizjak. Ta se je obrnil na okoliške župnike, da bi podprli njegova prizadevanja. V župnišču pri Sv. Gregorju nad Ortnekom sta tedaj že bila dva duhovska begunca. S Prežganja je pribežal župnik Leon Kristanc, z Brezij na Gorenjskem pa frančiškanski brat Donat Jug. Sprejel ju je gregorski župnik svetnik Franc Krumpestar. Vsi trije so dosegli, da je gostoljubje Gregorcev našlo prostora za 76 ubežnikov. Čeprav je vprašanje, kako so se novodošli prebivalci vživljali v nove razmere in kakšni odnosi so se ustvarjali med njimi in domačimi, nadvse zanimivo, bomo tu povedali nekaj besed samo o enem od beguncev: o bratu Donatu Jugu z Brezij.
Brat Donat ni bil čisto neznan človek v slovenskem svetu. Posebej so ga poznali zlasti čebelarji, saj je v tridesetih letih napisal zelo brano knjigo Praktičen čebelar. Za nas pa je pomemben zaradi nečesa drugega. Imel je namreč neko lastnost, ki Slovencem ni ravno pogosto dana. Imel je ta dar, da je opazil pomembnost dogodkov okoli sebe, hkrati pa je čutil potrebo, da te dogodke tudi zapiše. Ko je prišel k Sv. Gregorju, jih je imel že čez šestdeset, bil je izkušen človek, zanimal ga je svet in človeške usode in začel je pisati nekakšen dnevnik ali Farno beležno kroniko, kakor ga je sam imenoval. Iz rokopisa smo za naše bralce izbrali nekaj odlomkov, čisto mogoče pa je, da bomo kdaj lahko brali tudi celotno besedilo.
Prvi roparski napad
Sv. Gregor v mesecu decembru 1941. Pri Oblakovih so v petek dne 5. decembra obhajali običajni domači družinski Miklavžev večer. Povabili so k tej domači prireditvi tudi gospoda svetnika, gospoda župnika Kristanca in gospoda šolskega upravitelja Ludvika Pevca. Ker je bilo hladno in gostilniška soba ni bila zakurjena, so se vsi skupaj zbrali kar v kuhinji k domači zabavi.
Okrog 8. ure zaslišijo zunaj neko hojo. Služkinja gre pogledat ter se takoj vrne ter reče: Italijani so zunaj. Tedaj gre gospodar Ivan ven pogledat, a opazi v veži tri oborožene može v bivši jugoslovanski vojaški obleki s puškami v rokah in z ročnimi granatami ob pasu. Tedaj spregovori eden izmed treh: Roke v vis. Gospodar se seveda prestraši in vsi v kuhinji z njim. Na vprašanje gospodarja, kaj hočejo in kdo so, spregovori eden v srbohrvaščini: mi smo vojaki nove jugoslovanske vojske, ki bomo okupatorje pregnali s slovenske zemlje. Vojska se pa šele zbira v hribih, a potrebuje živeža in denarja, katerega pa morajo dati bogati ljudje. Nato zahteva, da se morajo zbrati vsi hišni prebivalci v eno sobo. Ko jim gospodar pojasni, da so že vsi v kuhinji, je stopil v kuhinjo z njim še en tolovaj, držeč v rokah puško z napetim nabojem ter zapovedal vsem roke dvigniti in, da se ne sme nobeden nikamor zganiti. En ropar je stal vedno pri vratih z dvignjeno puško v rokah, ki bi pričel takoj streljati, če bi se kateri uprl. Drugi pa je odpeljal Ivana ven in zahteval od njega ključe od trgovine in od blagajne. Zunaj pa je bilo pred hišnim vhodom in okrog hiše še več drugih roparjev; s tistimi tremi, ki so bili v hiši, pa je moral Ivan hoditi in jih odpreti vse shrambe.
Opis slike: Sv. Gregor - Pogled z brinovških njiv
Najprej so vse preobrnili v trgovini in vzeli vse, kar je bilo užitnega ter ves tobak in vse cigarete. Iz kuhinjske shrambe so vzeli vso zabelo (dva velika lonca masti, v teži okrog 80 kg). Končno so šli še zgoraj v družinsko spalnico ter gospodarju vzeli dve skoraj novi obleki in škornje ter iz blagajne ves denar. Naropano blago so notranji roparji nosili do hišnega izhoda in ga tam podajali drugim v roke, kateri so jim dajali direktive, da še ni tega dosti ter da mora še to in še to biti. Ko so roparji svoje delo opravili, so zunaj spustili v zrak nekaj strelov in zginili v temno noč. Nihče se v tem smrtnem strahu ni upal za njimi iti pogledat, v katero smer so odšli. Vse je pa tako zgledalo, da so bili ti lopovi Dolinci, pomešani z bivšimi begunci. Kajti bilo jih je gotovo kakih 10 ali pa še več.
Prva farna žrtev
Sv. Gregor dne 1. maja 1942. Zabukovec Jože, Tomažev gospodar v Krnčah, je šel dne 21. aprila po opravkih z vozom v Lašče; tam je zašel v neki gostilni med tajno komunistično družbo. Ne vedoč s kom se zgovarja, je grajal partizansko komunistično početje ter se je menda izrazil, da imajo Italijani prav, da jih preganjajo. Za to odkritosrčnost je moral še tisti večer plačati s svojim življenjem.
Zgodilo se je pa takole: ko je prišel Jože zvečer proti mraku domov z vozom ter mu je žena postregla z malico, se med tem pojavi na pragu hišnih vrat neki moški v dolgi suknji. Ta pomigne s prstom Jožetu, da naj pride bližje, kot da mu ima nekaj važnega povedati. Tedaj neznanec potegne samokres in Jožeta v čelo ustreli. Jože omahne in pade takoj v nezavest. Tako se prestraši tudi žena. Ko se ta zave, je stal morilec še v hiši. Ženi je zagrozil, da ustreli tudi njo, ako ne bo molčala o Jožetovem napadu do 8. ure zvečer. Med tem pridejo otroci s polja domov. Ko najdejo mater vso preplašeno in očeta v zadnjih zdihljajih, gre hitro starejši brat to v župnišče naznanit, da ga je šel gospod Kristanc dat v sveto olje. Tedaj je tolovaj izginil. Po odhodu gospoda Kristanca so prišli pa novi tolovaji in hišo zastražili, da nikogar niso pustili ne noter ne ven, dokler ni Jože okrog 11. ure ponoči izdihnil.
Drugi dan se je ta pretresljivi dogodek izvedel po vsej okolici. Naznanili so to tudi okupatorskim oblastem v Lašče in na Ortnek, a se za to nihče kaj prida ni zmenil. Pogreb je bil 23. aprila ob obilni udeležbi faranov in tudi drugih ljudi izven fare. Zapušča 9 nedorastlih otrok. Bil je ugleden gospodar daleč naokrog.
Opis slike: Gregorski fantovski odsek 1938, eno leto po ustanovitvi
Odhod Italijanov iz Sodražice
Sv. Gregor dne 20. maja 1942. Pijani zmage so partizani zasedli vso sodraško kotlino od Nove Štifte do Blok in vso pokrajino Loškega Potoka. Prav tako tudi vso Dolino krog Roba prav do Lašč. Tako so prišla Slemena in cela naša fara pod njihovo zasedbo. Kajti Italijani, potem ko so v Dolini in drugod že požgali toliko kmetskih domov, se tudi v Laščah niso več prikazali izza zažičenega omrežja. Tako tudi v Ribnici in v Kočevju. Držali so se še na teh postojankah v toliko, da so imeli železnico v oblasti.
To bi bilo tedaj za nas vse v redu, ko bi partizani ne bili pričeli takoj izvajati svojih komunističnih idej – vse, kar je tvoje, je moje – ter kazati sovraštva do krščanstva. Ker so pa takoj izlili svoj izbruh, katerega so že toliko let kuhali, se jih je prebivalstvo prestrašilo. Sicer je bilo čisto prav tako, da so takoj pokazali, kaj so in kaj hočejo. Pričele so se tedaj rekvizicije kar na debelo. Izropali so v Sodražici vse trgovine prav do golega. Pričeli so se maščevati nad tistimi, ki so jih imeli zaznamovane, da jim niso naklonjeni; tem so pobrali vse premičnine do zadnje žlice. Na krut način so tudi tiste dni umorili gospodično Ivanko Košorok in Franca Kozina v Zapotoku zaradi krščanskega prepričanja, ker nista soglašala z njihovim početjem.
Italijani se vračajo po zraku!
Dne 3. junija 1942 na dan pred praznikom Sv. Rešnjega telesa je pribrnel sem od Ljubljane aeroplan; nekaj časa je krožil nad Sv. Gregorjem. Tedaj se je spustil nad Sodražico in vrgel nanjo nekaj bomb. Eksplozije so se krepko čule na Sv. Gregor. Tedaj odleti areoplan proti Žimaricam in se je spet vrnil čez Sv. Gregor nad Sodražico in ponovno vrgel nekaj bomb v Trg. Sedaj se nam je razjasnilo, da so Italijani pričeli sovražnosti nad Sodražani, kakor so jim pri odhodu zažugali.
Zaradi teh in drugih dogodkov na praznik Sv. Reš. telesa pri Sv. Gregorju ni bilo običajne procesije.
Italijani so po preteku 8 dni spet prišli z bombami nad Sodražico. Tako so od časa do časa prihajali celi mesec junij, da so ves Trg razdejali in povzročili veliko hudega. Ljudje so se morali iz Trga izseliti; kamor je pač kateri mogel.
Komunisti pa kljub temu ne odnehajo. Glavno njihovo opravilo v teh dneh je bilo čiščenje njim ne ljubih oseb. Prepričani so, da so oni gospodarji položaja ter da se mora vse njim ukloniti.
V pričakovanju preobrata
Sv. Gregor dne 19. julija. Mimoidoči partizani so videti precej razburjeni in surovi. Pričakujejo italijanske pohode in njihove ofenzive. Kajti po drugih krajih Dolenjske se je že menda pričela. Sodimo po tem, ker čujemo močno grmenje topov tam od Višnje Gore in od Žužemberka. Pravijo, da je prišlo že veliko partizanov čez Gorjance v našo dolino, da se bodo umaknili zopet v gozdove.
Minule tedne so komunistični partizani po naši dolini uprizorili več grozodejstev in umorov; med drugim naj zabeležim samo še enega. V Dolenji vasi pri Ribnici so partizani odvedli na Krempo v Kočevske gozdove tamkajšnjega trgovca Riglerja in nekega časnikarja Debeljaka iz Maribora in ju tam na zverinski način umorili. Debeljaka je prejšnjo jesen sprejela v svojo oskrbo Riglerjeva družina. Ker ni soglašal s komunističnimi partizani, je tedaj moral mučeniške smrti umreti.
Razdiranje bunkerjev
Sv. Gregor dne 13. septembra 1943. Tista noč po odhodu fantov in zasedbi vasi po partizanih je potekla čisto mirno. Kar čudno se je nam zdelo; poprej tak direndaj, sedaj pa taka tihota. Ob 7. uri zjutraj je prišla patrulja 6 oboroženih mož iz Sodražice. Prinesli so s seboj celo naročje komunističnih letakov ter preplakatirali z njimi vso vas. Iz letakov je bilo razvidno, da je cela pokrajina v partizanskih rokah. Če bi mrtvim črkam verjeli, bi tudi drugače misliti ne mogli. Med drugimi letaki je bil tudi ta, da je osvobodilna vojska oklicala splošno mobilizacijo za celo Slovenijo, tudi za Julijsko krajino. Vsi moški od 18. do 45. leta se morajo prijaviti osvobodilni vojski ali pa terenskim možem.
Poleg tega velikega navdušenja, ki so ga komunisti navdahnili na svoje propagandne letake, je pa v ozadju že pihal drugi, mrzlejši veter. Nemci so namreč zasedli Ljubljano in je predvidevano, da bodo zasedli celo krajino. Da ne bi prišle gregorske utrdbe Nemcem v korist, so tedaj sodraški rajonci in gregorski terenci sklenili, da se morajo bunkerji takoj podreti in vse pospraviti. Sklicali so tedaj k Oblakovim vse vaščane in jim dali navodila, da morajo to delo sami opraviti. Razdelili in določili so za vsako hišo posebej, kaj mora razdreti in pospraviti. Vsi, moški, ženske in otroci, so šli tedaj z navdušenjem na delo, a ne toliko zaradi tega, da bo vas zopet dobila prvotno lice, temveč zaradi materialističnega namena, ker so jim obljubili za plačilo ves material, kar ga jim pride pri razdiranju bunkerjev v roke. Tedaj so tekmovali med seboj, kdo bo več in hitreje pospravil. Osvojili so si s tem mnogo materiala, kamenja, peska in lesa; posebno drv so si za zimo na lahko oskrbeli. Nekateri farani so jim to zamerili, da so to storili komunistom na ljubo. Toda bilo je prav narobe. Vas je zopet dobila prvotno lice!
Opis slike: Marijo nosijo – Maj 1943 – Levo cerkev, zadaj župnišče
Gregorskim fantom se hudo godi
Sv. Gregor dne 14. septembra 1943. Tudi danes se še ni nič zvedelo o usodi fantov, ker ni še nobenega človeka na Sv. Gregor, vse živi še v preplašenosti od nedeljskih dogodkov; le gospodična učiteljica Novak je prišla iz Poljan na Sv. Gregor pogledat, kako je tu. Zelo je žalovala za šolskim upraviteljem, ki se je dal oborožiti in šel s fanti. Povedala je, da so partizani Lašče zasedli in da zelo surovo postopajo s prebivalstvom. Proti večeru se je slišalo iz daljave, tam izpod Kureščka in od Turjaka močno topovsko streljanje. To nam je povzročalo zle slutnje, kaj se z našimi fanti godi.
Sv. Gregor dne 15. septembra 1943. Danes je bilo za fanti že vse pospravljeno. Tudi dvorana in stanovanjski prostori so bili že osnaženi, le žična ograja okrog vasi še ni razdrta; tudi te se bodo morali v nekaj dneh lotiti.
Proti večeru pa je prispela strahovito razburljiva vest, da so partizani pri podružnici Sv. Jakoba na Velikem Osolniku gregorske fante in več drugih zajeli in jih pobili. Med temi je 9 Gregorcev mrtvih. Prišla je to povedat neka ženska od tam v Andol kot zanesljivo resnico. Povedala je tudi, da so bili danes zjutraj vsi skupaj blizu cerkve pokopani in da so komunisti pustili seznam vseh, kateri so bili ustreljeni. Ta vest se je kot blisk raznesla po fari in zelo globoko odjeknila.
Sv. Gregor dne 16. septembra 1943. Prva odredba današnjega dne je bila, da sta šla dva moža v Sodražico na rajonsko komando prosit dovoljenje, da smejo potovati na Veliki Osolnik (ki je 2 uri hoda od Sv. Gregorja), da ugotovijo, kateri fantje so mrtvi; in pa da jih smejo izkopati in na domače pokopališče pripeljati. Ker so bili med temi fanti ustreljeni tudi 3 Sodražani ter so svojci tudi teh prosili za prevoz, so jim tedaj vsem skupaj dovolili, da jih smejo brez vsakega zunanjega slavja na svojo odgovornost prepeljati na domače pokopališče. Tedaj so že tisto dopoldne odpotovali dva moža in nekaj žensk na Veliki Osolnik, da natančno ugotovijo vso zadevo. Vseh skupaj je bilo na Osolniku dne 14. septembra 1943 popoldne na smrt obsojenih s strelom v glavo 24 fantov belogardistov. In sicer 9 z gregorske fare, 5 iz poljanske in 3 iz sodraške župnije. Ostali so pa bili iz župnije Device Marije v Polju pri Ljubljani. Zakopali so jih partizani dne 15. t.m. zjutraj blizu cerkve vse skupaj v dva plitva grobova.
Od Gregorskih fantov so bili ustreljeni:
* Matevž Kljun, krojač, iz vasi Pusti Hrib, star 32 let
Marolt Jože, iz vasi Pusti Hrib, star 37 let
Oblak Ivan, iz vasi Rigelj, star 32 let
Marolt Janez, iz vasi Maršiči, star 21 let
Rigler Anton, iz vasi Praproče, star 20 let
Lavšin Jože, iz vasi Gašpinovo, star 25 let
Adamič Jože, iz vasi Hudi Konec, star 20 let
Levstik Ivan, iz vasi Brinovščica, star 21 let
Levstik Alojzij, iz vasi Črnec, star 38 let.
Iz sodraške fare so pa bili sledeči fantje (ti so se bili gregorskim fantom pridružili šele tisti dan pred odhodom):
* Prijatelj Peter, abiturient, iz Zamosteca pri Sodražici (županov sin), star 23 let. Bil je zgleden in nadarjen fant.
Pust Ivan, sin trgovca, star 22 let.
Škulj Janez, sin posestnika v Žimaricah.
Gregorski mučenci prihajajo
Sv. Gregor dne 17. septembra 1943. Današnji dan se je gregorska fara vsa zagrnila v črno v znamenje velikega žalovanja za fanti, ki jih je dohitela tako tragična mučeniška smrt. Že zjutraj ob 6. uri so se pred Gregorskim Lomom zbirali vozniki, ki so od raznih krajev pripeljali bele mrtvaške truge za gregorske mučence. Prihajale so tudi iz raznih vasi črno oblečene ženske, ki so prinašale vence in šopke, da jih bodo vozniki s seboj odpeljali na Veliki Osolnik, da bodo že tam z njimi okrasili krste. Delali so vso noč in farani drug drugemu pomagali, da so mogli tekom noči izvršiti toliko priprav. Ko sta ob 7. uri prišla še dva
voznika s trugami za sodraške žrtve, je tedaj odrinilo proti Marolčam 6 voznikov z 12 krstami na Osolnik po mučence. Z njimi je šlo tudi nekaj sorodnikov, da bodo pomagali pri izkopu ugotoviti prava imena žrtev, ki so dali življenje za krščansko prepričanje in zvestobo gregorski fari.
Med tem so na domačem pokopališču Gregorci kopali grobove za one, ki so nas eno leto čuvali pred našimi sovragi ter nas obvarovali mnogo telesnih in duševnih grozot. Vendar tako tragična smrt jim menda ni bila usojena. Kajti to so velike žrtve, o kakršnih ni nihče mislil, toda to prepuščamo božji Previdnosti, ki gospoduje nad našim življenjem.
Opis slike: Franc Krumpestar (1865 –1947) – Dolgoletni (48) in spoštovani gregorski župnik
Pričakovali so, da pridejo vozniki z mučenci iz Velikega Osolnika na Sv. Gregor okoli 2. ure; bila je tedaj tu že vsa fara v žalni obleki. Ko je ob 3. uri zvonilo z velikim zvonom v čast Kristusovemu trpljenju (bil je namreč petek), jih še ni bilo; oči vseh so se nestrpno ozirale proti Marolčam, kdaj jih ugledajo. Toda kmalu po 3. uri se pokažejo prve bele krste nasproti Levstikov. Tačas pa zapojo gregorski zvonovi svojo turobno žalostinko. Tedaj se pričnejo farani z gospodom svetnikom in pogrebnim osebjem pomikati k pokopališkim vratom in tam so jih pričakovali. Ta sprevod mučencev skozi Andol proti pokopališču je bil tako ganljiv, da so vsem solze kar lile iz oči.
Na prvih dveh vozovih, ki so prispeli, so bili sodraški mučenci. Te so spustili kar naprej; ustavili so se pod lipo pri cerkvi in tam počili. Za temi pridejo domače žrtve. Na vsakem vozu sta bili po dve krsti s cvetjem ovenčani; na enem vozu so pa bile tri truge. Pri pokopaliških vratih so posamezne truge snemali in jih odnašali na določena mesta, kjer imajo svojci grobove. Svojci so stopili okrog svojih žrtev. Žalovanje se je tako hudo razvijalo, da je bilo le s težavo mogoče pričeti s pogrebnimi obredi; le z odpornimi živci gospoda svetnika je bilo mogoče opraviti v teku poldruge ure vseh 9 pogrebov.
Ti pogrebi bodo ostali gospodu svetniku in vsem faranom za vedno v spominu!
Pripombe in pojasnila
Pozneje se je polagoma izvedelo o križevem potu gregorskih fantov, ko so šli v trpljenje in grozno smrt. Tu navedem izjave gospoda šolskega upravitelja Ludvika Pevca in sicer v kratkih stavkih.
Ko so gregorski fantje s svojim vodstvom dne 12. septembra odrinili z vojaško opremo proti Laščam, da se z ondotnimi edinicami zedinijo in odidejo v Turjaški grad, so te zamudili, ker so bili že odšli. Znašli so se tedaj osamljeni. Končno so se sami podali proti Turjaku in tja tudi srečno prišli. Med tem so se pa že nekateri fantje od skupine ločili, med temi ugledni Pustohribški Metod, Hribar Janez iz Krnč (in Hojski Anton); ti so odpotovali naravnost v Ljubljano. Ko so drugi gregorski fantje in njihovo vodstvo sprevideli, da se turjaški begunci nahajajo v težki komunistični premoči in v nevarnem stanju, so ti še z nekaterimi drugimi edinicami napravili izpad, da bi se prerili kam tja proti Kureščku, da bi prišli v gozdove in se tako pomikali proti Ljubljanski okolici, ali pa v bližino domačih Slemen in se tako rešili. Drugo noč dne 13. septembra so prenočevali na Osredku pod Osolnikom. Tisto noč se je ločil od fantov gospod župnik Kristanc ter odšel skozi gozdove v ljubljansko okolico; fante pa je prepustil usodi. Tedaj je tisto noč izginil še komandant Lavrič. Drugo jutro dne 14. septembra so se fantje znašli v močni komunistični zasedi. Vodstvo fantov je tedaj prevzel Jernejc Lovšin iz Gašpinovega. Pomikali so se tedaj v tej zagati na Veliki
Osolnik k podružnici Sv. Lavrencija. Toda tolovaji so jim sledili. Fantje pa so se jim postavili v obrambo z orožjem ter se jim niso hoteli kar tako predati. Ko je pa fantom pošlo strelivo, so se umaknili v cerkev ter tam odložili vojno opremo in čakali usode.
Ko so se fantje razorožili, so padli po njih tolovaji kot lačni volkovi. Izpraznili so jim vsem nahrbtnike, trgali z njih obleko in zamenjavali čevlje s slabšimi. Postopali so z njimi surovo, kot le roparji znajo. Tedaj je prišla razsodba. Po kratkem posvetu tolovajskih kolovodij je objavil sodbo neki višji tolovajec z imenom Daki. (To je neki pustolovec, sin nekega bloškega kovača. Ta se že iz mladosti bavi s komunizmom ter se je bil udeležil španske vojske z rdečimi. Zato velja ta pri slovenskih komunistih kot visoka osebnost.) Ta je tedaj dal odbrati iz vseh edinic, ki so bile zajete na Velikem Osolniku, 24 najboljših fantov ter jih je postavil v eno vrsto na desno, ostale pa na levo. Razsodbo je Daki razglasil takole: 24 odbranih belogardistov zadene takojšnja smrtna kazen s strelom v glavo, ostali so pa mobilizirani v osvobodilno vojsko. Obsojene so takoj močno zastražene tirali zadaj za cerkev in v strahotnem divjaškem mučnem položaju jih je ustrelil drugega za drugim v glavo neki ljubljanski mestni uslužbenec. Fantje so padali drug za drugim, kot snopje. Vendar je imel še vsak toliko časa, da je lahko obudil srčno kesanje. Zato je upanje, da so tudi njihove mučeniške duše šle druga za drugo pred nebeški prestol po plačilo, ker so dali življenje za vero in dobro stvar.
Opis slike: Gregorska farna spominska plošča
Ostale fante, ki so jih mobilizirali za osvobodilno vojsko, so tirali za seboj več dni proti Cerknici, kjer so jih rešili Nemci, ko so zasedli Cerknico in tamkajšnjo okolico. Tedaj so prisiljeno mobilizirani fantje našli priliko, da so se raje predali Nemcem in tako prišli v Ljubljano. Pozneje pa so prestopili k domobrancem in se tako zopet borili proti roparjem. Nekateri pa so ostali v Ljubljani v zasebnih službah, kot begunci.
O drugih fantih in beguncih, ki so se bili zatekli na Turjak, in bili tam od komunistov zajeti in mučeni, ne bom tu beležil, ker o teh bo obširneje pisala svetovna zgodovina!
Pogreb 8 mučencev
V ponedeljek dne 3. aprila 1944 so prišle od Maršičev ženske povedat, da je tam blizu Grebenja na neki njivi zakopanih 8 partizanov, ki so jih pred enim mesecem partizani sami postrelili in tam zagrebli. Hoteli so fantje namreč pobegniti, a se jim ni posrečilo. Tedaj jih je štabna komanda pri Sv. Gregorju obsodila v likvidacijo. (Kolikor je mogoče ugotoviti, je bila pri Sv. Gregorju pred enim mesecem Cankarjeva brigada, tedaj jih ima ta na vesti.) Kolikor se vedo Marolčani spominjati, so bili to sami mladi fantje prisilni mobiliziranci, najbrže Primorci. Drugih podatkov o njih ni. Da je cel mesec to v tajnosti ostalo, je vzrok v tem, ker se vaščani Marolč niso upali o tem izjavljati, dokler so jih komunisti zasedali, ker so se bali, da bi jih preganjali ali celo jim vse požgali.
Te mučence je bilo tedaj treba izkopati in na gregorsko pokopališče spraviti. Ali kdo naj to opravi? Oprijeti se je bilo Zveličarjevih zapovedi pri delih usmiljenja, pri katerih je tudi mrliče pokopavati. Marolčani so se tedaj obvezali, da bodo zbirali po hišah deske za truge in jih izkopali. Oblakovi so pa dali žeblje, da so krste zbili in žrtve zabili v preproste zaboje ter jih na pokopališče zvozili. Drugi Gregorci so pa za vse skupaj izkopali en grob in jih pokopali dne 5. aprila 1944. Pogrebne obrede je opravil gospod kaplan Čampa iz Sodražice. Mučenci bodo tu v pozabljenosti čakali večnega vstajenja, kajti pri nobenem se ni našlo nobenega znaka, kdo in odkod da je. Svojci jih bodo zastonj pričakovali, kdaj in odkod se povrnejo. V mrliški knjigi pri Sv. Gregorju so zabeleženi kot neznanci.
Sv. Gregor dne 2. maja 1944. Tisto nedeljo je prispel na Sv. Gregor tudi udarni bataljon Nemcev in domobrancev pregledovat, če se še kje ne skrivajo komunistični ostanki. Zglasili so se pri Perovšku (pri Jernejevih) ter povprašali po Francetu, ki so ga bili pozimi partizani imenovali za terenskega. Toda France ima dober sluh; že pred njihovim prihodom je pobegnil v hosto. Tega so Nemci parkrat poprej že iskali, a ga nikoli ne najdejo. Tedaj so pri odhodu prijeli pa brata, krojača Viktorja Perovška, starega 35 let ter ima pohabljeno nogo. Ta se dejansko ni udejstvoval v komunistični družbi, a imeli so ga na sumu, da je tihi zahrbtni somišljenik partizanstva. Drugače je bil Viktor pošten in veren faran, pri vseh spoštovan. Zato se ni umikal in se ni bal, da bi mu kdo kaj hudega storil. Viktorja so prijeli pred cerkvijo, ko je šel od popoldanske službe božje. Misleč, da ga bodo odvedli v Lašče, se ni česa hudega nadejal. Toda odvedli so ga proti Ortneku. Šli so po stranski poti skozi Maršiče. Tam izpod vasi nad Ortnekom so ga odvedli na neki travnik ter ga preiskali. Kaj so našli pri njem, ni nikomur znano. Napovedali so mu smrt in ga na mestu ustrelili v glavo. Neki domobranec je prišel k Maršičem povedat, kaj se je zgodilo z njim, da naj gredo povedat na Sv. Gregor materi.
Drugi dan, v ponedeljek dne 1. maja, sta šla dva moža (Oblakov gospodar in Povkov oče) pogledat, kaj je s to zadevo. Viktorja sta res našla na tistem travniku mrtvega z razbito glavo. Tedaj sta šla na Ortnek k vojaški komandi prosit, da ga smejo domov pripeljati in ga cerkveno pokopati. Dovolili so, da ga smejo odpeljati le zabitega v krsti in ga pokopati brez vsake zunanjosti, kot pokopavajo druge bandite. Proti večeru so ga pripeljali na Sv. Gregor ter ga imeli čez noč zaprtega v trugi pri materi. Drugi dan, dne 2. maja, so ga prinesli v cerkev ter je bila črna sv. maša. Nato so ga odnesli na pokopališče brez vsakega zvonjenja. Pogrebne obrede je opravil gospod svetnik Krumpestar. Pogreba se je udeležilo veliko faranov in je bilo veliko tihega žalovanja. Za vzrok, zakaj je bil usmrčen, pa se ni izvedelo. Nekateri so mnenja, da so mogoče našli pri njem kake bratove spiske.