Avtor: Neoznačeni avtor

Konec letošnjega septembra je minilo petdeset let od ustanovitve slovenske domobranske vojske. Takrat je politično vodstvo slovenskega demokratičnega tabora kot legitimni predstavnik Slovencev v skrajni narodovi stiski sprejelo daljnosežno odločitev. Sklenilo je, da bo protikomunistični boj, ki je do tedaj tekel že domala dve leti, legaliziralo pri nemških okupacijskih oblasteh. K temu ga je prisilil naslednji poglavitni uvid: narod ne more istočasno organizirati svojih sil na dveh frontah – ne more biti ob istem času dveh totalnih bitk. Ne more se hkrati boriti proti tujemu zavojevalcu in proti notranjemu napadalcu. To spoznanje je podpiral preprost račun. Razlika med obema temnima silama, ki sta se pojavili pred narodom kot radikalna grožnja njegovi biološki, politični in duhovni substanci, je bila ta, da so bili tujemu zavojevalcu dnevi šteti, domačemu napadalcu pa se je spričo razpoloženja in potreb mednarodnih političnih sil obetala možnost, da zmaga in uveljavi svoje cilje. Ti pa niso, spričo njihove ideološke skrajnosti in nepomirljivosti, pomenili nič drugega kot odvzem človekovih in državljanskih pravic, čemur bi, v drugi formulaciji, lahko rekli izstop iz civilizacije. Lahkota odločitve, na katero nas navaja jasnost zgornjega računa, je seveda samo navidezna. Vključevala je namreč nekaj, kar se je narodovemu čutu v najglobljem možnem smislu upiralo: vojaško soobstajanje s tujo silo, ki je napadla od očetov branjen in podedovan prostor in mu hotela vsiliti svojo politično in kulturno voljo. Dejstvo, da so napadalci imeli namen temu narodu vzeti jezik in izbrisati njegovo ime, je nezaslišanost njihovega početja stopnjevalo do neznosnosti. A je vendar oni račun terjal, da se uboga njegova razvidna logika.
A demokratičnemu taboru ta odločitev ni bila zaukazana samo v tem smislu, ampak mu je bila vsiljena še na drug način. Ti politiki so bili namreč postavljeni pred izvršeno dejstvo. Kako je do tega dejstva prišlo? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo poseči nazaj v leto 1941 in leto 1942.
Tujo zasedbo so ljudje, kot rečeno, imeli za nesrečo in hudo žalitev. Edina izjema so bili komunisti, ki so na vojno vseskozi čakali, ker bo samo v vojni mogoče uresničiti njihov projekt. Nemudoma so se lotili dela. Najprej so v silovitem apelu na ranjeno narodovo samozavest dosegli dvoje: ustvarili so bojevito vzdušje, ki je že po sebi vključevalo prvine nereda, hkrati pa so si kot nosilci narodnoosvobodilnega dejanja ustvarili ime. Začetni uspeh je bil zelo velik. Na spretno igro narodnih in komunističnih simbolov se je odzival tako čisto narodni instinkt kakor tudi spomin na raznovrstne zamere do predvojnega večinskega političnega establishmenta. Iz te smeri so se odzivali predvsem liberalci in levi katoliki krščansko–socialistične smeri. Narodnoosvobodilni impulz, ki ga je dajala Partija, je torej ustvaril široko politično klimo ali kar gibanje. Najvažnejše pa je to, da se ljudje, ki so se temu gibanju od začetka zapisali, tudi pozneje, ko so komunisti začeli z drugo fazo svojega projekta, niso ne mogli ne hoteli umakniti.
Tedaj pa so se začele goditi stvari, ki so slovensko podeželje pognale v stisko, ki je v zgodovini najbrž še ni doživelo. Partija je začela ustvarjati sovražnike. Neprikrito je začela uveljavljati komunistične simbole in proletarsko retoriko, zlasti pa je začela z umori. Streljali so ljudi po ulicah, prihajali so jih ubijat na domove, vlačili so ljudi – včasih cele družine – v gozdove in jih tam pred smrtjo strahovito mučili. Višek je teror dosegel v spomladanskih in poletnih mesecih leta 1942. Ubijali so vse, kar se ni uklonilo: politike, duhovnike, študente, delavce, kmečke gospodarje. Deželo je zajelo doslej neznano občutje: strah. Vsega so v tem letu tako pobili okoli 1.500 ljudi. Tu se sedaj ni več postavljalo vprašanje ideje, tu je šlo sedaj za zadnjo stvar – za golo življenje celih vasi in predelov. Delo komunističnih partizanov so po svoje dopolnjevali Italijani. Najpogosteje je to šlo tako, da so gverilci počakali Italijane pred vasjo, oddali nanje nekaj strelov, morda ubili kakega Italijana, nato pa zbežali. Okupatorji so potem vas zažgali, nekaj moških ustrelili, druge pa odpeljali v taborišče na Rab v množično smrt. In tedaj, ko so bili ljudje potisnjeni prav ob zid in ko so bili od vsega hudega že brez uma, so sprejeli od Italijanov puške za obrambo svojih vasi. Tako so nastale vaške straže. Vaških straž ni ustanovil politični center, na noge jih je postavila gola in skrajna nuja. Politično središče v Ljubljani je to stanje vzelo zgolj na znanje in poskušalo, ker je uvidelo, da tu govori zadnja nujnost, vzeti stvar v roke – zaradi okupacijskih razmer pa tudi svoje neprisebnosti, priznamo, precej neuspešno.
Ko so Italijani po 8. septembru 1943 odšli, sta ostali v deželi dve vojski: komunistični partizani in vaške straže. Prvič so komunisti, s tem da so dovolili Italijanom, da so nemoteno odšli, z vso silo pa napadli vaške stražarje, dokazali, da je vseskozi šlo za državljansko vojno; drugič pa se je pokazalo, da so bili vaški stražarji – v nasprotju s komunističnimi partizani, ki so bili radikalna, ideološko prepojena, od profesionalnih revolucionarjev vodena vojska – res predvsem stražarji svojih vasi in jim je manjkala širša vojaška organizacija. Na dan je stopila razlika med napadalci in branilci.
V besnem naskoku so komunistični partizani, podprti z italijansko vojaško logistiko, zavzemali postojanke vaških straž eno za drugo. Večino ujetnikov so pobili. Tisti, ki se jim je posrečilo zbežati, so se začeli zlivati v Ljubljano. Spet se je uveljavilo spoznanje, da je Slovenija premajhna za dve, v medsebojni spopad ujeti gverili. V takem medsebojnem boju bi se na eni strani povsem sprostile okupatorske sile, na drugi strani pa bi lahko prišlo do popolnega uničenja v boj vpletenih strani. To je bilo tisto osnovno dejstvo, ki ga je moral jeseni 1943 slovenski demokratični center upoštevati. Od tod tudi ustanovitev slovenskega domobranstva, ob vseh pomislekih, ki so navdajali njegove slovenske ustanovitelje.
Slovensko domobranstvo je bilo čisto nekaj drugega, kot so bile vaške straže. Slovensko domobranstvo je bila urejena slovenska vojska: častniki so bili Slovenci, poveljevalo se je v slovenskem jeziku, vsi vojaški znaki so bili vzeti iz slovenske politične in kulturne tradicije. Bila je to tudi močna vojska, ob koncu vojne jih je bilo kakih petnajst tisoč, njihove postojanke in bataljoni so pokrivali zlasti Dolenjsko in Notranjsko, pa tudi Gorenjsko in Primorsko. Celo komunistični partizani danes izjavljajo, da so to bili najboljši od vojakov, s katerimi so se srečavali. Bila je to tudi mlada vojska: povprečna starost ni bila dosti čez dvajset let. Po njihovi zaslugi je bila dežela spomladi 1945 domala svobodna.
Potem pa je prišel konec in z njim naval Titovih divizij z juga. Domobranci so se morali umakniti, v glavnem na Koroško. Z njimi so šle kolone ljudi, ki niso nosili uniform. To je bil največji eksodus slovenskega naroda v zgodovini. Najboljši ljudje so šli takrat čez Karavanke v tujino – krščanski ljudje in hkrati svobodnjaki in demokrati: čez deset tisoč vojakov in osem tisoč ljudi, ki nikoli niso nosili vojaške obleke, je tedaj bežalo, da reši golo življenje. Do 12. maja je bil prehod v glavnem končan, dobrih štirinajst dni pozneje pa so domobrance že začeli, na podlagi kupčije med visokimi angleškimi politiki in oficirji in komunističnimi odposlanci, odvažati nazaj v domovino. Domobransko vojsko so Angleži prepeljali na kamionih do Podrožce in v Pliberk, kjer so jih predajali njihovim smrtnim sovražnikom. Z lažjo so jih angleški gentlemani spravili na tiste kamione, češ da bodo šli v Italijo, kjer se bo vojska na novo organizirala.
Iz teh dveh krajev, iz Podrožce in Pliberka, se je začela po domovini, ki so jo bili še pred kratkim branili, njihova pot, za katero smemo, ne da bi nam kdo lahko očital nedovoljeno podobo, reči, da je bila križev pot. Končala se je ta pot, po kratkem postanku v Šentvidu in v Teharju, v jamah in breznih: Brezarjevo brezno pri Ljubljani, jame v Kočevskem Rogu, rovi in jaški, ki so jih bili nekoč izkopali rudarji od Laškega do Hrastnika. Vsi so šli tja. To je bil holokavst. Streljali so jih po boljševiško, kot v Katynu, v tilnik: desettisoč slovenskih vojakov in zraven mnogo žena in deklet, ki so šle z njimi. Potem je vse zajela tišina in molk. Petdeset let!
Nič ni zmotilo tega molka. Levi katoliki, krščanski socialisti, liberalci, vsi so že zdavnaj pozabili, da so 1941 šli v boj za svobodo. V tem molku je torej glasno kričala ironija, ki se je, neizražena, počasi spreminjala v cinizem. In ker cinizem ni narejen za spremstvo na dolge proge, se je tudi ta utrudil in se nazadnje spremenil v nič. V tem niču smo danes.
In zaradi tega postkomunističnega niča so danes tu, kljub temu, da je na zunaj vsega konec in da je na vseh informativnih valovih beseda demokracija, tako nenavadne reči, da se nam zdijo znosne samo zato, ker smo jih vajeni: še vedno ne vemo, kam so po vojni zmetali kosti dr. Ehrlicha in dr. Natlačena, potem ko so jih izkopali iz njunih grobov; še vedno niso izdali mrliških listov za slovenske domobrance, ki so jih pobili v povojnem holocidu; na Orlovem vrhu, na gozdnem podaljšku ljubljanske akropole, je medvojno domobransko vojaško pokopališče še vedno onečaščeno in opustošeno. Quo usque tandem!