Avtor: Nace Ahlin

Domobranska vojašnica je bila v Ljubljani v neki dokaj novi šoli s stranišči in prostornimi, centralno ogrevanimi sobami, kar je dajalo prijeten občutek. Jaz sem pri fantih vzbudil veliko pozornost, ker sem preživel turjaško tragedijo, kakor smo takrat ta dogodek imenovali. Vendar nisem bil ne prvi in ne edini, ki je prišel v Ljubljano s to izkušnjo. Pred menoj je sem prišel že mesec dni prej poveljnik moje čete Rak, ki se je v Velikih Laščah uspešno razvezal in ušel, pa tudi skoraj desetina študentov in drugih, ki so jih tam izpustili. Ti so že vse povedali in jaz nisem imel dodati dostikaj novega, vendar je bilo polno fantov iz mojega kraja, ki so hoteli vse ponovno slišati od domačina. Tako sem že dolge dneve pravil, zakaj in kako se je to zgodilo, ko sem se spomnil na Jurčičevega Krjavlja, kako je pripovedoval vojaške dogodke. Tedaj sem pomislil, da sem tudi jaz morda malo smešen in začel sem se izogibati dolgim pripovedim. Že tretji dan bivanja v Ljubljani pa sem doživel neprijeten dogodek, ki me je silno pretresel. Patrulja je nedaleč od Ljubljane ujela moža, močne postave, starega okoli 50 let. Rekli so, da je učitelj iz Žalne. Neki mladeniči so ga zasliševali, in ker ni hotel dosti govoriti, so ga neusmiljeno tepli. Mož je kričal od bolečin in velika množica se nas je ustavila na hodniku in nekateri smo začeli glasno protestirati proti divjaškemu postopanju z njim. Za las je manjkalo, da se ni vnel pretep tudi med nami, in samo vsesplošno vedenje, da sem ušel s Turjaka, me je rešilo, da nisem še jaz pobral nekaj batin, ker sem se zavzemal za partizana.
Dan ali dva pozneje me je obiskal bratranec Rudolf. On se je nekaj dni poprej javil, da gre v novoustanovljeno železniško baterijo na Vrhniko. Tam je že bil moj brat Polde in cela vrsta sovaščanov ter fantov iz okolice. Zvabili so me zraven, češ, tu je toplo in spimo na mehkih sedežih osebnih vagonov. Poveljnik je bil Ljubljančan, mislim, da se je pisal Pavlič. Začetek je bil prijeten, a kmalu nam je bil dodeljen nemški narednik, ki nas je vsako jutro spodil iz prijetnih vagonov na hribček tik za železniško postajo. Razdelil nas je na desetine in začeli smo z vojaškimi vajami. Prav nobenemu to ni bilo všeč, a morali smo se uriti, ker je bil narednik tečen kakor muha pod repom. Skoraj redno je snežilo in včasih je bilo snega do kolen, mi pa smo ponavljali tisočkrat: na levo, na desno, gor, dol. Popoldne smo se vadili na štirih ogromnih topovih. Celo popoldne smo jih pripravljali za strel, kajti za to je bilo potrebno osem mož na top. Vsak je imel določeno opravilo, in ko je bilo vse pripravljeno, smo morali spet vse pospraviti. Tudi to je bilo mučno, a vseeno bolje kakor na levo, na desno. Jaz in še drugi smo gledali, kako bi se izognili temu početju, a ni bilo dosti možnosti. Poročnik je opazil, da sem uporen in se na vse načine izogibam vaj. Resno me je posvaril, češ, če hočemo biti vojaki, se je treba uriti in ubogati, saj smo na Turjaku sami občutili, kako je, če ni reda in discipline. Mož je bil očetovsko dobrohoten in uvideven, jaz pa sem se še vedno izogibal vaj in to je narednik opazil in me je imel na piki. Neki dan sem skočil na vlak in za cel dan odšel v Ljubljano na potep brez dovoljenja. Narednik je opazil, da me ni bilo, in je zahteval, da se kaznujem in napodim iz enote. Tako sem moral ob povratku najprej na zagovor, temu pa je sledilo sedem dni zapora in premestitev.
Drugi dan sem pobral culico, se poslovil od Poldeta in Rudolfa, vaščanov in prijateljev ter s prvim vlakom odšel na Ljubljanski grad, kjer je takrat menda bilo edino kazensko središče za poredne borce, kakršen sem bil jaz. Za mene je bilo to prvo srečanje z arestom. Ta zapor res ni bil hud. Imeli smo ogromno dvorano s posteljami, mizo, oknom proti mestu, vrata pa so bila noč in dan na široko odprta. Hrana je bila enaka kakor v vsaki enoti. Poležavali smo vse dneve, igrali karte ali šah in se sprehajali po malem dvorišču, kolikor smo hoteli, le ven iz gradu nismo smeli. Stražar je na nas budno pazil.
Po tednu dni sem dobil listek, da sem premeščen v Grosuplje. Tam me je veselo pozdravil soborec s Turjaka Vinko Mehle, ki ga bom poslej imenoval Cene, kakor so mu v resnici vsi rekli. Zima je pojemala, malo snega pa je še ležalo po senčnih straneh hribčkov, ko je prišlo povelje, da naj vzamemo odeje in gremo za tri dni na pohod proti partizanom. Odkorakali smo po meni že znani poti proti Turjaku, a namesto v grad smo zavili proti cerkvici Sv. Ahaca na strmem hribu. Cerkev ni bila požgana, vendar pa popolnoma prazna. Mi smo se razvrstili po hribčku vse naokoli, skopali malo lukenj in čakali tam čez noč. Prihodnji dan je peljala mimo dolga kolona tovornjakov proti Kočevju. Bilo je neusmiljeno mrzlo podnevi in ponoči, a ognja nam niso dovolili zakuriti. Sredi dneva smo odšli proti Velikim Laščam.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: In potem pot in križ ob poti in iz globine gozda krik Mirko Kambič

Kakšen kilometer za gradom pa smo se razdelili. Glavnina, to je nemški stotnik z nemško desetino, je šla naprej, desetina domobrancev, ki sem jo vodil jaz, pa jo je spremljala. Zavili smo na desno prek globoke doline in šli v nasprotno stran po široki čisto nenaseljeni dolini, na koncu pa se obrnili levo in trčili na skromno bajtico. Čeprav je bilo le malo čez poldne, nam je »špicelj«, to je neki nemški narednik, ki nam je prinašal povelja stotnika, rekel, da bomo tu prenočili. Naša desetina je bila dolžna postaviti stražo, drugi pa smo posedali naokoli. Pri hiši je bil oče, visok, bolj suh mož okoli 50 do 60 let, mati okoli 40 do 50 in hčerka okoli 12 let. V štali nas je zvedavo gledala ena sama liska. Stotnik se je takoj udomačil v hiši za mizo, mi pa deloma v malem seniku in na listju v enako majhni lopi. Mati nas je zvečer vabila v vežo, da bi se malo pogreli ob ognju. Ona je medtem skuhala par krompirjev in malo mleka ter poklicala očeta in hčer. Lepo so se prekrižali in zmolili očenaš, kar se mi je od sile lepo zdelo. Že več kot leto dni sem bil od doma, kjer smo pred jedjo redno molili in zvečer še rožni venec, pa se tega nisem nikoli spomnil in tudi noben drug ne. Zjutraj smo se pripravili na odhod proti Sv. Gregorju po nekem kolovozu. Komaj smo se oddaljili za kakega pol kilometra, smo se ozrli in videli dim iz bajte, kjer smo prenočili. Na vso moč smo tekli nazaj in medtem videli, kako so Nemci zažigali še štalico in malo lopo, hiša pa je bila že vsa v plamenih. Skočil sem pred stotnika in z vso jezo kričal, zakaj ogenj. Rezko je nekaj ukazal »špiclju« in on nas je začel naganjati stran. V nas vseh je pokalo od jeze, kajti če smo kaj sovražili, je bilo to požiganje hiš. Kaj ni bilo med našimi voditelji in Nemci nobenega dogovora glede tega? Ta prizor je bil zame najbolj mučen v vsem življenju. Če se še enkrat vrnem na obisk, bom šel tja poizvedet o ljudeh, če bo mogoče. Predstavljam si, da je oče znal nekaj nemško in je morda zvečer enemu od vojakov ali celo stotniku kaj rekel, pa so zaradi tega sumili, da podpira partizane. Okoli Velikih Lašč smo se potepali še dva dni, pa nismo izstrelili niti enega naboja. Bil pa sem pri mnogih drugih praskah in sodeloval tudi pri večjih akcijah. Ker sem bil domačin, sem moral biti za kažipota. Pri domobranstvu se mi ni dopadlo, da se večina naših častnikov ni nič dosti zanimala, da bi lovili partizane, vsi pa so iskali neke zveze in skrivne novice od »zaveznikov«. Če bi se naši častniki vsaj pol toliko zanimali za zasledovanje brigad, bi jih že 1944. leta polovili. Tako pa so gradili radiooddajne postaje, zbirali orožje in likali svoje uniforme. Kolikor sem bil jaz vpleten v to, je bilo proti moji volji.
Spomladi je v lepem, sončnem dnevu letalo popolnoma nepričakovano začelo metati bombe na vas Plešivica. Bili smo vsi iznenadeni, jaz še posebej, saj je v tej vasi bil priženjen že vrsto let moj starejši brat Ivan, ki je bil tisti dan v Ljubljani. Pol ure po bombardiranju je prišla v Grosuplje z vozom in konjičkom bratova žena z osem let staro hčerko Lojzko, ki je bila vsa v krvi. Pospremil sem ju k domobranskemu zdravniku. Ta je menil, da mora takoj v Ljubljano v bolnico. Na srečo je bil vlak na postaji in sem nanj spravil ranjeno punčko. Nazaj grede sem vpadel v pisarno nemškega stotnika in ga v jezi nadrl, zakaj bombardirajo. Poklical je nekaj vojakov in odvlekli so me pred poveljnika, ki se je pisal Zrinc ali Zrinšek. Tudi on je bil ves besen in ni vedel, ali bi kregal mene ali pa bi se skupaj jezila. Rekel je, naj grem leč, da se ohladi jeza, ker v razburjenju ni dobro delati odločitev. Pričakoval sem, da sem si zaslužil kazen kakšen teden bivanja na Ljubljanskem gradu, a me ni nobeden več klical na zagovor.
Kakšen teden potem sem ravno večerjal v svoji sobi, ko vstopijo »špicelj« in dva civilno oblečena moža. Eden od njiju je govoril slovensko. Povprašali so za mojega vodnika, ki pa je tisti dan nekam šel. Naenkrat so potegnili pištole in rekli, da smo vsi aretirani. Mislili smo, da je to šala, a oni so bili resni in smo morali ven. Zunaj so nas odbrali okoli osem in odpeljali v Ljubljano, pa ne na Grad, temveč na Miklošičevo cesto, kjer so bili zapori. Prespali smo skupaj, zjutraj pa so večino izpustili, obdržali so le mene in Ceneta. Zaprli so naju za nekaj tednov v samice v prvem nadstropju. Zaslišali so me enkrat in bili čisto dostojni, nobene grožnje in obdolžitve, zato sem se okorajžil in vprašal, zakaj so me zaprli. Odgovorili so, da je treba nekatere stvari razčistiti, in ko bo to končano, me bodo gotovo izpustili. Dokler sem bil v celici, je bil moj paznik čokat mož, star kakih štirideset let, ki mu je bilo ime Polde Potokar. Bil je od sile resen, tih, a dobrodušen mož. Tudi nisem bil vedno sam, nekaj dni mi je delal družbo mož iz Litije, ki se je pisal Pleničar. Pred vojno je bil tam gostilničar in uslužbenec na okrajnem glavarstvu. Njega so zaprli, ker niso doma našli njegovega sina Dušana. Mož je bil hudo v strahu, da ga ne bi ustrelili ali pa poslali v Dachau, kjer ne bi preživel, saj je bil star že šestdeset let. Bil je od sile prijeten mož in odlično sva se razumela. Po nekaj tednih so ga izpustili in meni je čez nekaj dni poslal majhen paket hrane in cigarete, za kar mu bom hvaležen do groba, saj je bil sam begunec, pa se je vendar na prostosti spomnil name. Nikoli se mu nisem mogel zahvaliti za to, upam pa, da ga je poplačal Bog. Po nekaj tednih so me prestavili v skupno sobo in počutil sem se bolj na počitnicah kakor v zaporu. Skoraj redno smo šli vsak dan po eno uro na dvorišče na sprehod, pazniki so bili domobranski policaji, nekateri doma celo iz naših krajev, in so nam šli na roko, kolikor so mogli. Eden od njih, ki se je pisal Jančar, bolj slaboten fant z nekoliko pokvarjenim ušesom, je meni in Cenetu ponujal možnost, da uideva, a to mi še na misel ni prišlo. Kam naj bi ušel in po kaj, doma ne bi mogel biti, ali naj bi spet sedel v goščavi in gledal, kako se mati muči pri delu, jaz pa bi samo ležal in jedel kakor trot. Ne hvala, sem sem bil na silo pripeljan in tu bom čakal. Tega fanta je nekdo zatožil, zaprli so ga in konec 1944 odpeljali v Dachau, od tam pa nekam prek Severnega morja z ladjo na delo. Med potjo so ladjo zavezniška letala bombardirala in potopila. Tedaj je izgubilo življenje okoli 20 domobrancev, med njimi tudi podpolkovnik Dežman in nadporočnik Zrinšek, tako sem vsaj slišal ali bral nekje. Sicer pa je bil čas od sile zanimiv in menda nikjer na svetu ni laže izvedeti novic kakor v zaporu. Tudi druščino sem imel hudo zanimivo. Ne samo, da je bilo pogosto samo v našem bloku nad stotnijo domobrancev, med njimi tudi visokih častnikov, kakor podpolkovnik Dežman, podpolkovnik Peterlin, major Križ, liberalni minister Ivan Pucelj, dr. Otmar Pirkmajer, cela vrsta srbskih častnikov (ti so bili Mihajlovičevi poslanci in kurirji), pa Nemci, Madžari, Rusi in Poljaki, pa ljubljanski trgovci, ki so jih ujeli pri črni borzi. Med njimi je bilo tudi kakih deset mož, ki so po Ljubljani in okolici lovili pse in mačke in prodajali njihovo meso po visokih cenah. V sobah, ki so bile delane za deset jetnikov, nas je bilo po trideset. Veliko večino teh niso nikoli poslali v taborišče, ampak so jih za kakšen teden priprli in nato izpustili. Med nami bil nekaj tednov lastnik strojarne iz Šentvida pri Stični Lavrič. Imel je cel zabojček cigaret in bil na moč radodaren. Odkrito se je bahal, da je sodeloval s partizani in strojil kože zanje. Menil je, da to ni nič napačnega, češ, jaz sem strojar in to sem delal, pa nič več. Nisem soglašal z njim, a cigarete sem pa rad jemal od njega. Kaj pravi pregovor: iver v očesu brata vidiš … V zaporu so me obiskali bratje, razen Poldeta, in enkrat celo mati. Vsem sem se smilil, letali so okoli vseh mogočih poglavarjev, da bi me spravili ven, a od vseh so dobili skoraj enak odgovor, da me bodo izpustili, ker nisem nič hudega naredil. Edini, ki je bil zadovoljen, sem bil jaz. V zaporu smo redno dobivali časopise, s partizanske strani pa njihove novice. Brali smo o sporazumu Tito–Šubašič in obhajale so nas temne slutnje, da bodo partizani zmagovalci. Partizani so se tega od sile veselili, vendar ves čas bivanja v tem zaporu ni nikoli padla žal beseda o nas, ki smo bili domobranci. Neka solidarnost je vladala med nami, ki je ne najdete nikjer drugje kakor samo v zaporu med jetniki.
Nekega večera smo takoj po večerji po seznamu dobili po tri hlebčke kruha in sporočilo, da gremo še ta večer v Dachau. S seboj nismo smeli vzeti nobene prtljage, smeli smo le pisati domov. Za taborišče nas je bila določena dobra polovica iz nadstropja. V meni ta novica ni vzbudila nobenega strahu, prej veselje, vendar vriskal nisem, pa tudi drugi ne. Nezvezani smo odkorakali sredi noči na železniško postajo. Spremljala nas je truma domobrancev in nemških vojakov. Zlezli smo v vagone, živinske seveda, in kmalu nas je zazeblo kakor mlade peske, kajti mraz je bil in pod nogami je sneg cvilil. Odrinili smo prav počasi malo pred zarjo, in ko se je naredil dan, smo se ogledali. Na enem koncu vagona je bila domobranska stran, na drugem pa partizanska. Takrat in še dolgo pozneje nismo vedeli, da je bil med nami tudi slaven partizanski general (ime sem pozabil). Bil je še mlad človek, star okoli 30 let in srednje postave. Po »osvoboditvi« nas je obiskal, zaničljivo pogledal in brez besede odšel. Med nami so bili štirje frančiškanski duhovniki, podpolkovnik Peterlin, major Križ, Jože Bitenc, Zagoršek, neki učitelj, tajnik Kmečke zveze Finc, Žekar Martin, neki salezijanski bratje (eden od teh je, kot sem bral v Družini, umrl letos, bil je krojaški mojster), največ pa je bilo Ljubljančanov. Vseh skupaj nas je bilo menda petdeset in na drugi strani enako število partizanov. Vsi smo imeli samo roke v žepu, samo dr. Otmar Pirkmajer in podpolkovnik Peterlin sta imela natrpane nahrbtnike, polne perila, odej, hrane in steklenico vroče kave. Ta očitni privilegij je motil nas in njiju. Poskusila sta nekaj deliti z drugimi, pa vsem res nista mogla pomagati s temi dobrotami. Na Jesenicah so nas »naši« zavezniki bombardirali in prestrašili, potem pa smo počasi nadaljevali pot proti Monakovu (Münchnu). Redno vsak dan so vagone odprli in nam pokazali, kje lahko opravimo potrebo ob progi, in istočasno smo dobili majhno merico tople juhe. Če se upošteva, da je bila dežela že močno razbita, se mora priznati, da so se še dobro potrudili za nas, le zakaj se niso partizani od njih naučili, kako se postopa z jetniki.
Po treh dneh smo pristali v taborišču Dachau. Tudi tu je bilo mraz in megla. Prav v vsakem je bilo čutiti neki strah. Sodim, da so nas pripeljali tedaj okoli 500 skoraj samih Slovencev. Po slačenju in striženju sem dobil nekakšno križasto uniformo, podobno pidžami, na jopici je bil našit rdeč trikotnik, kar naj bi pomenilo, da sem politični jetnik, zgoraj je bila velika črka J, kar je pomenilo Jugoslawe, in spodaj številka 142715. To je bila tekoča številka in moje ime od tedaj. Tu ni bilo nobene izjeme več. Tudi Peterlin in Pirkmajer sta dobila enake obleke, tekoče številke in vse so jima vzeli. Dr. Pirkmajer in major Križ in morda še kdo so imeli očala in to je bilo edino, kar so jim pustili. Odpeljali so nas v barake in že drugi ali tretji dan smo šli na delo. Življenje je bilo zares neprijetno, hrana pičla, vstajalo se je že uro pred dnevom, stali smo po cele ure v vrsti na zbornem mestu in čakali najprej na preštevanje in potem na delo.
Delal sem ves čas pri skupini, ki je poravnavala jame, ki so jih naredili bombniki kakšen dan poprej. Ta skupina je bila tudi največja. Rekli so, da šteje več kot 10.000 mož. Jaz sem bil največ na železniški postaji v Monakovem ali v okolici, tu in tam tudi na letališču, kjer sem imel priliko opazovati nova letala brez propelerjev, ki so neznosno glasno sikala, vendar jih niso mogli uporabiti v vojni, ker niso bila dovolj razvita. Učinki letalskih bombardiranj so bili grozni. V lepem dnevu sem videl kakih 500 bombnikov na delu nad mestom. Dvignili so toliko prahu in dima, da se je stemnilo nad 20 km daleč. Na nogah smo bili po 14 ur na dan, pogosto smo hodili po ure peš v coklah, ki so nas neusmiljeno žulile. V lepem vremenu je še šlo, a na Bavarskem je večno sneg ali dež. Mislim, da je v takem stanju nemogoče preživeti eno leto, in kdor koli je preživel toliko ali več, je moral krasti ali pa je bil pri lažjem delu, kajti v taborišču so bili razni oddelki, kjer se je dalo kaj organizirati, npr. v upravi, pri policiji, v kuhinji, vrtnarstvu in raznih delavnicah, a navadnemu zemljanu, kot sem bil jaz, to ni bilo dostopno. Nacisti so tu internirali najprej nemške komuniste, potem še češke, poljske in mnogi od teh so imeli upravo v svojih rokah. Ko so začeli prihajati slovenski komunisti, so se z njimi hitro seznanili in jih vrinili na lahke in varne položaje. Dosti narodnosti je dobivalo podporo od mednarodnega Rdečega križa. Francozi, Belgijci, Holandci so prejemali vsak teden po pet kilogramov težke pakete hrane, Poljaki samo enkrat mesečno, Slovenci in Jugoslovani pa čisto nič. Ti paketi so imeli velik pomen za vse, saj se je dobršen del razdelil med vse jetnike, ali pa so ga pokradli.
V taborišču pa so bili tudi veseli dogodki. Eden od učiteljev je na hitro spravil skupaj pevski zbor in ob sobotah, ko smo zgodaj nehali delati, ga je sklical, pa smo zapeli kakor na svatbi. V barakah je bila kantina. Za par borih mark smo mogli kupiti paket tobaka in papirčke. Kar hitro sem se privadil zviti cigareto. Kupiti je bilo mogoče tudi za žlico mehkega sira, kos salame in liter piva. Ko smo zapeli, so cigarete kar deževale od hvaležnih poslušalcev. Tu in tam smo dobili še kakšne piškote in si vse bratovsko razdelili. Na drugem koncu taborišča pa je igrala godba na pihala, večinoma so bili to Čehi. Smeli smo se prosto sprehajati po glavni cesti med barakami. V nedeljo smo bili prosti dela, a ne zbora. Tudi nismo smeli na glavno cesto. Pisali smo pisma domov in nekega velikonočnega dne sem smel iti tudi k slovenski maši. Maševal je štajerski duhovnik brez ene roke, a gneče v baraki ni bilo, tudi petja ne, samo na koncu maše je poizkusil z alelujo, pa mu ni šlo. Kmalu sem bil premeščen v drugo barako čez cesto. Tu je bil »štubar« ali starešina Slovenec, edini v vsem taborišču. Pisal se je Škrjanc ali pa Ščinkavec. Doma je bil iz okolice Mengša in po poklicu litograf. Bil je velik, debel, tehtal je čez 100 kg. Ni bilo nobene spremembe, samo pevskega zbora ni bilo več, ker je učitelj (mislim. da se je pisal Boris Grad) ostal čez cesto.

Opis slike: Dolenjski svet – Jarmiček

Zadnje tedne smo kopali globoke protitankovske jarke okoli mesta. Še predno smo jih dokončali, se je že slišalo bobnenje topov. Nekega dne so nas takoj po zboru nagnali nazaj v barake in rekli, naj vsak zvije svojo odejo in vzame posodico za hrano, ker se bo taborišče preselilo. Bilo je nekaj nereda, a hrano smo še dobivali, enkrat je bilo v juhi celo par makaronov. Pri delitvi hrane smo se prerivali, in ko je »štubar« dal neko povelje, ga nisem razumel, kar ga je silno razjezilo. Skočil je proti meni s palico v roki in po slovensko zakričal: »Ti, pes beli, boš poslušal, kar jaz rečem, ali pa te ubijem!« Mahnil me je po buči in zbil na tla, na tleh pa še sunil s čevljem v usta in mi izbil dva zoba. Ko je videl kri, ga je pomirilo. Dovolil je, da so me odvlekli v sobo na ležišče, kjer sem še bruhal kri in čisto omotičen sem bil. Ta udarec me je oglušil na eno uho za več kot polovico, in še sedaj hodim, kakor bi bil pijan. Bil sem pri mnogih zdravnikih, da bi me ozdravili, pa vsak samo zmajuje, češ, ni ti pomoči. Preselili so borih par tisoč jetnikov, večinoma Judov, ostali pa smo čakali na osvoboditev v barakah. Hrano smo dobivali redno in enako mero do zadnjega.
Ves čas bivanja v zaporu in taborišču mi nikoli nobeden ni rekel žal besede, a divjaški napad »štubarja« mi je vzbudil strah, kaj bo. Zato nisem delil veselja z večino jetnikov, ko smo zagledali skupino umazanih USA vojakov. Prišli so popoldne enkrat in taborišče je popolnoma ponorelo. Reda ni bilo nobenega več, nastala je prava babilonska zmešnjava. Meni se je vrtelo v glavi in slab sem bil. Prespal sem nemirno noč, že zgodaj zjutraj pa je bilo slišati povelje: » Vsi Jugoslovani na zborovanje!« Upiral sem se, a »štubar« mi je grozil s palico in s pomočjo Ceneta sem šel tja. Na zbornem mestu je bila ogromna slika moža, ki je bil podoben Göringu, pod njo pa oder. Najprej so čitali povelje USA generala in odlok o ustanovitvi dachauskega mednarodnega komiteja. Naš predstavnik naj bi bil neki Popovič in Jugoslovani naj bi prevzeli varnostno oziroma policijsko službo. Nato je sledilo nekaj govorov. Eden od govornikov je bil mladenič, ki je prišel z našim transportom. Če me spomin ne vara, je bil major, a govornik ni bil, prečital je le neko nepomembno pismo. Drugi govorniki so bili dobri in vsi Slovenci. Eden med njimi je prečital zahtevo, da se vsi izdajalci aretirajo in strogo kaznujejo.
Po vrnitvi v barako smo komaj kakšno uro posedeli, pa so nas že začeli klicati po imenu. Pred barako nas je čakal ducat mladih fantov, lepo civilno oblečenih, z našitkom Lager Polizei na rokavih in s partizanskimi kapami z ogromnimi rdečimi zvezdami na glavah. Rekli so, da smo aretirani in moramo z njimi v arest na obračun za vse naše grehe. V moji baraki so nas pobrali, mislim, šest, med njimi je bil Ante Antosijevič, majhen mož, star okoli 50 let. Bil je sokol in olimpijski telovadec na orodju. Odločno se jim je uprl, češ vi ste dolžni delati red, ne pa obračunavati z ujetniki. Skočili so nanj in ga neusmiljeno pretepli s palicami. Vsega krvavega so odvlekli z nami. Pri neki baraki smo malo počakali, pripeljali so še podpolkovnika Peterlina, majorja Križa, štiri frančiškane in kaplana Šeškarja z Iga. Vseh nas je bilo okoli 25 mož. Pred skupino je prišla neka Amerikanka, stara okoli 40 let, v uniformi častnika, pa brez čina. Spremljal jo je črnski vojak. Ukazala je, naj dvignemo roke, vojak pa je naperil puško v nas in tako je posnela nekoliko slik. Podpolkovnik Peterlin je znal angleško in ji je nekaj rekel, ona pa se je samo zaničljivo nasmehnila, zamahnila z roko in odšla.
Na koncu taborišča za kuhinjo je bila nizka zidana stavba, ki je nikoli poprej nisem opazil. V njej je bilo kakih 30 celic z lepimi zamreženimi okni. Med njimi sta bili dve celici v velikosti stranišča, brez pohištva, samo s straniščem na sredi in tudi brez okna. Za zrak je bilo nekaj za prst velikih lukenj visoko v zidu. Druge celice so Nemci rabili za visoke in pomembne jetnike. Če se je kdo kaj pregrešil, so ga menda dali samega v ta bunker, kjer je ležal na cementu. Nas pa so stlačili noter sedem, zato smo odločno protestirali, naj ne bodo slabši od nacistov. Zavrnili so nas, da naj delamo pokoro, saj ne bomo tu dolgo, samo nekaj bodo še pripravili in začeli nas bodo klati, pa čisto počasi, ker svinje, kakor smo mi, ne zaslužijo nobenega usmiljenja. Zaprli so vrata in menda bi se vsi podušili, če ne bi venomer odpirali lopute in nas zmerjali še dosti bolj divje kakor v Velikih Laščah. To nas je spravilo v popoln obup. Edini, ki je še ohranil nekaj korajže, je bil major Križ. Čepeli smo drug na drugem tiho kakor v grobu. Nagovarjal nas je, naj kaj govorimo, potem pa je sam povedal svojo življenjsko zgodbo, kako ga je stric, ki je bil avstrijski častnik, nagovoril, naj gre na vojaško akademijo. Za na pot mu je kupil aparat za britje, ki ga je vsa dolga leta uporabljal in ga je prinesel tudi v Dachau, kjer so mu ga odvzeli. Govoril je in še celo šale je zbijal kakšno uro, a od nobenega ni dobil niti besede. Po kakšni uri je tudi on utihnil in zapadel v otopel molk. Med nami je bil tudi kaplan Šeškar in po neki izredno brutalni grožnji se je oglasil, da bodimo pripravljeni na smrt. Podelil nam je odvezo in vsi otopeli smo čepeli kakor živi mrliči. Pozneje smo računali in menili, da je to trajalo tri dni in noči, četrti dan pa so skozi linice pogledali trije ameriški častniki. To nas je zbudilo in potožili smo, da čakamo na usmrtitev. Menili so, da je prav, sa je SS (esesovce) treba vse pobiti. Gospod Šeškar se je prebudil iz otopelosti in rekel, da nismo bili nikoli esesovci, on pa da je katoliški duhovnik. Bilo je dosti hihitanja, in nekdo je rekel: »Če si ti duhovnik, sem jaz papež.« Uro pozneje so prišli kukat še drugi. Jože Bitenc je bil najbolj strasten kadilec, kar sem jih v življenju srečal. Opazovalcem je rekel, da ga bodo vsak čas zaklali, in želi, da mu izpolnijo zadnjo željo in mu dajo cigareto. To jih je ganilo, dali so vsakemu po eno cigareto in začeli smo puhati. To pa nas je tako dušilo, da smo se davili. Ukazali so odpreti vrata in začeli smo kobacati na hodnik. Nobeden ni mogel stopiti na noge. Priteklo je polno tovarišev z rdečimi zvezdami in odvlekli so nas v celice s posteljami in oknom, tudi je vsak dobil odejo. Še isti dan smo dobili toplo hrano in okoli 30 gramov dobrega kruha. To nam je dalo malo korajže. Tu in tam so nas spustili na malo dvorišče med kuhinjo in bunkerjem. Priganjali so nas tudi na delo. Ribati in pometati smo morali hodnik in neko pisarno. Zmerjanje je ponehalo in neki pazniki so bili celo prijazni do mene, Ceneta in fantov iz Šentjerneja. Dali so nam cigarete in še kak košček kruha. Enkrat smo bili klicani tudi na zaslišanje. Na to smo bili pripravljeni, saj so že prej zaslišali častnike. Ko so poklicali mene, sem tako lagal kakor ciganček. Tisti junak, ki v Velikih Laščah ni hotel lagati, je v bunkerju »umrl«, ostal je le še velik strahopetec. Mislim, da bi me izpustili, a je nekega dne prišel učitelj iz Žalne, ki so ga domobranci tepli v vojašnici. Jaz in Cene sva bila klicana predenj. Povpraševal je, čigav sem in če imam brata na Plešivici. Ko sem mu to potrdil, me je ostro pogledal in dejal: »Fant, ti si ta beli. Slišal sem za vašo družino, vsi ste na oni strani. Ti boš šel z nami v domovino in dal odgovor za svoje pregrehe.« Zapisal je nekaj na polo papirja in me odslovil. Kdo bi mislil, da bom tega človeka še srečal živega. Videti je bil zdrav in krepak in gotovo je imel visoko funkcijo ali vsaj ugled, če je lahko samostojno odločal, ali me izpusti ali ne. Podobno je bilo s Cenetom, medtem ko so isti dan izpustili Šentjernejce, vse duhovnike in Antosijeviča.
V Dachauu so tudi tiskali Dahavski poročevalec in tega so včasih dali čitati nam v vsako celico. V njem sem bral, da je 20.000 četnikov prešlo v Italijo, a Mihajloviča ni bilo med njimi. Neki dan je bilo tudi drobno poročilo neke tuje agencije, da je iz Avstrije bilo vrnjenih 12.000 domobrancev. Debelo smo pogledali, če je to mogoče. Stikali smo glave in prevladovalo je mnenje, da je to potegavščina in nas strašijo. Podpolkovnik Peterlin je menil, da ne more biti res, ker je to proti vsem zakonom. Neki dan sem s Peterlinom čistil pisarno. Paznika ni bilo in namignil mi je, naj bom glasen, če pa pride paznik naj zakašljam. Brskal je po papirjih in začel nekaj pozorno čitati. Ves je prebledel in mi rekel: »Čitaj tole in si zapomni za primer, da ostaneš živ!« Čital sem zapisnik zaslišanja majorja Glušiča, ki je ves čas vohunil za zaveznike. V njem je pisalo približno tole: »Izjavljam, da je bilo slovensko domobranstvo organizirano in vodeno od nemških SS–ovcev, oni so dejansko tudi bili SS–ovska organizacija.« Podpolkovnik Peterlin je bil ves obupan, češ, vidiš, kako se mož laže in nas grdi, pa kako smo mu mi pomagali in ga krili. Dejansko smo mi vsi ravno zaradi njega in njegove skupine prišli v to taborišče. Kako se zdaj strahopetno izgovarja, nas pa pusti na cedilu, pa je njegova dolžnost, da bi nas spravil ven. Za Glušiča sem to pot prvič slišal. V Dachau je prišel s transportom kakšen mesec prej. Pozneje sem ga srečal v mestu Dachau, morda kake trikrat. Od Amerikancev je dobil lepo uniformo in avto. Šel je preko Avstrije v Italijo, obiskal vsa taborišča, prenesel pisma za vsakega, ki ga je prosil, tudi zame. Vrnil se je s pismom od brata Franceta, tako sem zvedel, da sta bila dva brata vrnjena, France in Ivan pa sta v Spittalu. Glušič me je vabil, naj bi šel z njim v Avstrijo, pa bi šli malo čez mejo, pa sem odločno odklonil. Nikoli mu nisem povedal, da sem čital njegovo izjavo. Lahko bi mu očital, a tedaj sem že sam izkusil, kaj je strah, in on je moral varovati svojo kožo.
V zadnjem tednu smo tehtali, ali bi ušli iz taborišča. Podpolkovnik Peterlin je menil, da bi med sprehodom skočili na neoboroženega stražarja in zlezli skozi ograjo. To bi res lahko storili, a ne jaz ne kdo drug ni kazal navdušenja iti ven skoraj gol, brez vsakega dokumenta in znanja jezika. Pazniki so bili oboroženi s pištolami, ki so jih skrivali, in z lovskimi puškami, ki so jih nakradli po hišah v okolici mesta. Proti koncu so bili silno zaposleni s pakiranjem za odhod v domovino. Tedaj sem tudi razumel, zakaj je nekaj dni po osvoboditvi prenehalo zaničevanje in zmerjanje. Ves čas in moči so posvetili ropanju civilistov in njihovih hiš. Nagomilili so silne kupe stvari, posebno so cenili zlatnino, ure in fotografske aparate. Dahavski poročevalec je prinesel karikaturo, kako si ti jetniki predstavljajo vrnitev. Narisan je bil velik aeroplan, oprtan s paketi, da se je kar za njim vleklo. Med pazniki je bilo čutiti razkol med tistimi, ki so samo gledali, kaj bi kje ukradli in odpeljali domov, in tistimi, ki so nas vestno pazili. Dan ali dva pred našim odhodom sem se po nemirni noči zbudil vrtoglav in z bolečino v trebuhu, kakor bi v njem ležala vroča opeka. Potožil sem Cenetu in takoj je pomislil, da imam tifus. Ta bolezen je bila v taborišču hudo razširjena. Zdravila zanjo ni bilo in menda ga še sedaj ni. Če zboliš, ozdraviš ali pa umreš. Cene je razbijal po vratih in končno je paznik prišel pogledat. Poklical je zdravnika, ki je samo potipal moj trebuh in ponovil Cenetovo ugotovitev. Odvlekli so me na neki hodnik in kmalu sta prišla dva črnca in me nič kaj nežno odvlekla v bolnico. Bolezen me je rešila.
Pozneje sem se neštetokrat vprašal, če bi se bili mogli izogniti tej tragediji, in vedno sem zaključil, da se ni bilo mogoče. Tudi če bi mi to pričakovali, česar nismo, saj je med nami vladala sloga in nobene grožnje nikoli nisem slišal, dokler me ni »štubar« obrcal. Lahko smo veseli, ker nas niso prve dni linčali ali nam niso razbili glav, za kar so gotovo imeli čas in priložnost. Pazniki so bili sami mladi, zdravi fantje, le od kod so se vzeli. Nekaj dni pred odhodom ostalih se je zbrala desetina nekomunistov, med njimi dva frančiškana, duhovnik Šeškar, major Glušič, Antosijevič, Bolko Martin, Kotnik Franc, prof. Vinko Lipovec (dolgoletni urednik A. domovine), dr. Zdravko Kalan in morda še kdo. Vsi ti so bili v času, ko so nas zaprli, v taboriščni bolnici, pa so bili med tem izpuščeni. Nobeden od naštetih ni bil domobranec. Če bi le eden od teh imel korajžo in bi Amerikancem pojasnil, zakaj smo zaprti, bi storil nekaj podobnega, kot je dr. Meršol na Koroškem. Prepričan sem, da bi partizanom ukazali, naj nas izpustijo. Vsak izmed njih je dobro znal nemško, kar je bilo nujno za tak korak, a niti eden med njimi ni imel korajže in tudi vsi skupaj ne. Izginili so iz taborišča, duhovniki so našli zatočišče v župnišču v Dachauu, drugi pa pri družini, ki je upravljala BALWA LAGER. (To je bilo podjetje, ki je od okoliških kmetov sprejemalo žito in vodilo razdelitev v mline in trgovine.) Ta družina je bila silno izpostavljena ropanju bivših jetnikov, posebno hudi in krvoločni so bili pripadniki poljske narodnosti. Da bi se zavarovali pred njimi, so sprejeli in hranili omenjeno skupino. (Bili so tam skoraj leto dni.) Tam jih je pogosto obiskal dr. Otmar Pirkmajer, ki je bil takrat še v bolnici, pa tudi če bi bil zunaj, bi najbrž ne našel korajže reči eno samo besedo za nas. Tiste, ki so bili zaprti, so namreč nekaj dni pozneje odpeljali v domovino in skoraj vse pobili.
Ob ločitvi si s Cenetom, ki je bil med njimi, nisva podala niti roke in nikoli več se nisva videla. Tako sem izgubil najbolj zvestega in najbolj vrlega prijatelja. Cene je bil tri leta starejši od mene. Imel je samo pet razredov osnovne šole na Polici. Odslužil pa je že vojaški rok jugoslovanskemu kralju. Že v začetku 1942 je neki pripadnik OF zatožil njega in še okoli 15 fantov iz okolice Grosuplja, da so partizani. V resnici so bili to samo elitna kmečka mladina. Bil je interniran na otok Rab v mrzli zimi in trpel hudo lakoto. Gotovo bi kmalu umrl, pa se je med tem časom ustanovila na Polici vaška straža in so zahtevali, da se ti fantje izpustijo. Tudi jaz sem izkoristil priliko in zahteval izpust brata Lojzeta in moža moje mlajše sestre. Že nekaj tednov po prihodu domov se je priključil vaški straži na Polici in bil v prvi praski s partizani ranjen v nogo. Komaj se je noga zacelila, je že šel na Turjak, po nekaj mesecih pa v Dachau. Mislim, da je to primer človeka, ki ni nič hudega naredil in da je bil on res mučenik. Naj mu bo Bog dober plačnik za njegove številne žrtve in trpljenje.

Opis slike: Dolenjski svet – Kula

Zbudil sem se v lepi svetli sobi v postelji z rjuhami in prijetno mlado dekle me je brisalo. To me je na moč zmedlo, saj sem mislil, da sem v nebesih. Počasi se mi je posvetilo, da sem morda v bolnici. Venomer so mi silili neko sladko pijačo. Pozneje sem zvedel, da je ta bila kakav z mlekom (do takrat ga nisem poznal), in kar nejevoljen sem brundal, naj mi dajo mir, ko pa nisem žejen. Po nekaj dnevih so me punce nesle ven, ker je bilo lepo sončno. To me je prijetno iznenadilo, saj sem bil prepričan, da je v teh krajih večen sneg in dež. Kaj kmalu sem se postavil na noge in začel rogoviliti naokoli. Vsi smo bili v Adamovi obleki, česar pa se človek hitro navadi. Tu je bilo osebje vse civilno, nemško, le tu in tam je prišel Amerikanec in določil, kdo in kaj bo šel ven. Dali so mi esesovsko bluzo in hlače in me odpeljali v neko barako, kjer je bilo okoli sto Slovencev. Med njimi sem poznal samo dr. Pirkmajerja, on pa me ni spoznal. Družil sem se z dvojico fantov, ki sta bila doma iz okolice Blok. Videti sta bila poštena kmečka fanta in dosti časa smo prebili skupaj. Prav nobeden ni nikoli omenil ničesar o partizanih. Skupaj smo hodili čez reko izkopavat krompir, ga polne žepe prinašali in kuhali v taborišču, kajti lačni smo bili, hrana pa je bila pičla. Nekoč nas je obiskal mož srednje postave, star okoli 30 let. Rekel je, da je naš predstavnik in bo poskrbel za čimprejšnji odhod domov. Pripeljal je za cel voz starih oblek in nekoga iz Krškega pooblastil, naj to razdeli med nas. Dobil sem neko suknjo, čevlje in še nekaj stvari. Veselje je bilo veliko in v tem sem Bločanoma omenil, da me ne veseli iti domov. Bila sta zelo iznenadena in oba sta naenkrat izdavila kakor v veliki bolečini, češ, ti si ta beli. Tudi pogledala me nista več in na dan odhoda sem spakiral svoje bogastvo v culo in izginil za vogal na podstrešje neke prazne šupe. Z dvema tovornjakoma
je prišel Rakoševič, ki je bil Titov zastopnik za vso Bavarsko. Organiziral je vse transporte v domovino. Nosil je ameriško uniformo in veliko pištolo, a čina ni imel nobenega, samo veliko rdečo zvezdo. Dolgo so me klicali in iskali, nazadnje pa odšli brez mene. V celi baraki sva ostala sama z dr. Pirkmajerjem. On je bil v začetku do mene nezaupljiv, čez čas pa se je name močno navezal in brez ovinkov sem mu povedal, da se ne mislim vrniti domov. Tudi on se ni nameraval vrniti, zato sva seveda začela iskati možnosti, kako bi se dalo priti ven. Od ameriške uprave je dobil začasno izpustnico, da je lahko obiskal skupino v mestu. Gospodinja BALWA LAGERJA je poiskala v okolici kmeta, ki me je bil pripravljen sprejeti na delo. S tem naslovom je prosil za moj odpust. Na tiskovino odpustnice pa bi se moral podpisati tudi naš zastopnik, ki je bil neki Mariborčan s priimkom Koren. Ko sem mu pomolil obrazec za podpis, me je zviška pogledal in najprej izprašal, zakaj ne bi šel v domovino. Rekel sem mu, da ne maram partizanov, ker da so same barabe. Začel me je prepričevati, da je doma le malo komunistov in on sam tudi ni. Je krščanski socialist, pa bo z velikim veseljem šel domov. Prodorno me je pogledal in rekel, češ, fant, ti si nekaj naredil, zato se bojiš. »Ja, žemlji sem rekel kruh«, sem mu zabrusil. »Že res, da niso doma vsi komunisti, a vi socialisti niste nikoli niti enega človeka rešili smrti, pač pa ste pomagali pri morijah.« Jezen je odložil pero in šel ven. Ker ga celo uro ni bilo nazaj, sem šel v barako. Dr. Pirkmajer je rekel, da ga bo on prijel za podpis in drugi dan je res podpis dobil in uro pozneje sem s culico v roki odkorakal iz taborišča. Po dobri uri hoje sem bil pri kmetu, ki me je lepo sprejel.