Avtor: Winters

Množični pomor v Katynu.

Frankfurter Allgemeine, 8. april 1993.
Dne 13. aprila 1943 so nemške radijske postaje poročale, da so v katynskem gozdu blizu Smolenska odkrili množične grobove s trupli 4143 ustreljenih poljskih častnikov. Bili so zvezani in ubiti s strelom v tilnik. Propagandni minister Goebbels je sprožil – slabo četrtletje po katastrofi pri Stalingradu – propagandno akcijo: »Odkrit nov množični pomor GPU«. Namen te akcije je bil zabiti klin med zaveznike.
Stalin, ki so mu pripisali odgovornost za množični pomor, je vrnil udarec in obdolžil »Hitlerjeve fašiste«, da so pobili poljske ujetnike. Zahodna aliansa je iz obzirnosti do svojega zaveznika Stalina molčala. Po koncu vojne se je v »hladni vojni« nadaljeval propagandni boj za katynske žrtve. Tedaj je neki ameriški preiskovalni odbor za množične pomore obdolžil Stalina.
Šele po koncu Sovjetske zveze je ruski predsednik Jelcin spravil na dan grozljivo resnico. Dne 12. oktobra 1992 je dal poljskemu predsedniku Walensu izročiti »Skrivne dokumente o Katynu«, ki so si jih dotlej podajali med seboj glavni tajniki sovjetske KP. Vsi, z Gorbačovom vred, so zamolčevali resnico: namreč dejstvo, da je bilo sovjetsko vodstvo odgovorno za množične pomore Poljakov. Berija je 5. marca 1940 v nekem osnutku odloka za politbiro sovjetske KP predložil, naj bi 25.700 Poljakov, med njimi 14.700 častnikov, obsodili na najvišjo kazen – ustrelitev – in to, ne da bi proti njim vložili obtožnico in ne da bi prizadete postavili pred sodišče. Tudi o usodi, ki jih je čakala, naj bi jih ne obvestili. Politbiro je to potrdil. Stalin, Vorošilov, Molotov in Mikojan so podpisali odlok o pomoru, biriči NKVD pa so ga opravili.
Ob petdeseti obletnici odkritja množičnih grobov pri Katynu bodo prvi program nemškega radia ARD, poljska in ruska televizija ta četrtek oddajali koprodukcijo z naslovom »Skrivna zadeva Katyn. Množični pomor in propagandna laž«, ki so jo na nemški strani izdelali Srednjenemški radio, postaja Svobodni Berlin, Jugozahodni radio in Deutsche Welle. Avtorji dokumentacije so v Berlinu živeča Poljaka Barbara Dyrschka in Marek Grzona ter avtor in režiser Ingo Bethke.
Film na podlagi izjav poljskih, ruskih, britanskih in ameriških prič iz tistega časa obravnava predzgodovino, okoliščine hudodelstva in njegovo politino instrumentalizacijo. V skladu s paktom med Hitlerjem in Stalinom so sovjetske čete septembra leta 1939, potem ko se je začel nemški napad na Poljsko, vkorakale na vzhodno Poljsko. Tam jim je prišlo v roke ne samo 14.700 poljskih častnikov, ampak tudi velik del poljske akademske elite, ki je pred Nemci pribežala na vzhod. Na Berijev ukaz so poljski častniki in civilisti prišli v tri taborišča: Kozielsk, Starobielsk in Ostaszkowo. Iz taborišča Kozielsk so več kakor štiri tisoč poljskih častnikov v nekaj skupinah odpeljali v Katyn in Smolensk in jih tam postrelili. Poljaki, ki so »izginili« iz drugih taborišč, so bili prav tako pobiti: v letih 1991 in 1992 so v množičnih grobovih pri Harkovu našli trupla jetnikov iz Starobielska in pri Kalininu tistih iz Ostaszkowa.
Potem ko je Goebbels objavil odkritje množičnih grobov pri Katynu, je poljska vlada v izgnanstvu v Londonu zahtevala preiskavo Rdečega križa, od sovjetske vlade pa pojasnilo o pomoru poljskih častnikov. Že konec junija 1941 je prišlo pod pritiskom Londona do sporazuma, da je treba izpustiti vse poljske ujetnike v Sovjetski zvezi. Decembra 1941 je poljska vladna komisija izročila Sovjetom v Moskvi seznam z imeni 4000 izginulih poljskih častnikov, Stalin pa je nato izjavil, da so ti častniki domnevno pobegnili v Mandžurijo.
Mednarodna komisija izvedencev je leta 1943 po medicinskih preiskavah trupel iz katynskega gozdiča prišla do ugotovitve, da so bili ti Poljaki ustreljeni marca ali aprila 1940. Na ponovno prošnjo poljske vlade v izgnanstvu, naj se pojasni usoda poljskih častnikov, ki so prišli Sovjetom v roke, je Stalin 26. aprila 1943 reagiral s tem, da je pretrgal diplomatske stike s poljsko vlado v Londonu – in to mu je omogočilo, da je pozneje ustoličil komunistično poljsko vlado. Katynski primer je razglasil za Goebbelsovo grandiozno propagandno laž in trdil, da so poljske častnike postrelili Nemci potem, ko so vkorakali v Sovjetsko zvezo. Dne 27. septembra (1943) so Sovjeti ponovno osvojili Katyn. Sovjetska izvedenska komisija, ki je še enkrat preiskala trupla, je v začetku leta 1944 prišla do zaželene ugotovitve: poljske častnike naj bi bili konec leta 1941 pomorili Nemci. Na nürnberškem procesu proti glavnim vojnim zločincem je hotel sovjetski toživec razširiti obtožnico na katynski zločin, vendar je to točko zelo hitro čisto potihem umaknil.
Dokumentarec Michaela Klofta in Bengta von zur Muhlen »Katyn – zgodovina neke laži«, ki ga je televizijski program Sat 1 oddajal minuli torek, prikazuje – večidel na podlagi starih filmskih posnetkov – zgodovino javnega prerekanja o množičnem pomoru poljskih častnikov. Televizijski film RD pa gre dlje od tega. Avtorjem se je posrečilo, da so našli pričo, ki je bila navzoča pri ustrelitvah. Ivan Klimov, danes star mož, ki očitno še vedno stanuje v poslopju NKVD v Smolensku, je bil leta 1940 neke vrste hišnik in čuvaj v tamkajšnji centrali NKVD. Imel je nalogo, da je vsak dan znova počistil tovornjake, na katerih so ponoči v temi odvažali poljske častnike, postreljene v poslopju NKVD, v katynski gozdič v množične grobove. Priča pokaže prostor za usmrtitve in pripoveduje, da so tu cele noči streljali in tudi – do podrobnosti – kako je to potekalo.
V filmu so prikazani videoposnetki z zaslišanj nekdanjega šefa NKVD za območje Kalinin, Dmitrija Torkajeva, kakor tudi izjave nekega Poljaka, ki je na prisilnem delu skupaj z drugimi že leta 1942 odkril katynske grobove, vendar se Nemci takrat za to najdbo niso zmenili. Do besede pride tudi neki prebivavec Katyna, ki je leta 1940 opazoval transporte s poljskimi častniki, leta 1943 sodeloval pri izkopavanjih in ki je moral svoje izjave, ki jih je takrat dal Nemcem, pozneje pod Sovjeti spet preklicati. Priče torej še živijo. Skoraj petdeset let so obdržale zase resnico, ki ni smela na dan – iz strahu, gotovo pa tudi zato, ker jih doslej nihče ni po tem zares povprašal. Avtorjem filma gre zasluga, da so te priče pripravili do tega, da so spregovorile.