Avtor: Blaža Cedilnik

»Morda je prav knjižni sejem priložnost, da se povprašamo o odgovornosti za besedo, še posebno o odgovornosti politikov za javno besedo, ki postaja v političnem jeziku vse težja in vse bolj zastruplja ozračje naših odnosov. Raba besed v slovenski politiki, nabreklih od obtoževanj brez dokazov, domnev brez argumentov, obrekovanj, sovraštev in ponavljanih laži, zlagoma dobiva domovinsko pravico. Cilj je kaj preprost in spregledljiv! Pred takim zlaganim obtoževanjem je tudi sleherna obramba nesmiselna in nemogoča. Toda žal so posledice veliko bolj daljnosežne. Sežejo čez pragmatični cilj vsakodnevnega politikantstva. Prenašajo se v javnost, ki je že tako razdvojena zaradi negotovosti in zaskrbljenosti za življenje in preživetje. Vanjo vnašajo nove dvome, bojazni, vse bolj tudi sovraštvo, zatekanje v osamljenost, odtujenost in pasivnost. Ali strastne, zastrupljene besede, polne sovraštva, ki jih je mogoče izreči o vsakomer, ne napovedujejo tega, da bo dovoljeno tudi storiti vsakomur vse, vsakogar obsoditi in kaznovati, ne da bi mu bila sploh dokazana krivda?«
Iz govora Milana Kučana, predsednika Republike Slovenije, na odprtju 11. slovenskega knjižnega sejma (Dnevnik, 10. novembra 1993)
Kakšno zvezo imajo citirane besede s knjižnim sejmom? Seveda nobene. Pač pa je knjižni sejem ena od neštetih možnosti, ki jih ima prvi mož naše države, da si nabira politične točke za ta trenutek in za naslednje volitve.
Ali odgovarja posredno Janši na njegova vprašanja, ki ostajajo brez odgovora in se počasi transformirajo v obtožbe? In da se ne bi transformirale v obtožbe, izrabi predsednik Republike Slovenije (Zakaj za vraga Republike Slovenije? Ali ne bi bilo lepše, bolj zveneče, elegantno, če hočete, če bi ji rekli samo Slovenija. Morda pa je v tej res publici skrita tista misel iz Kratkega priročnika za vladanje izpod peresa Miloša Mikelna: Včasih je ime države povedalo že tudi obliko vladavine. Danes pa iz imena npr. Socialistična ljudska kmečka republika Taita zveš samo to, da ni niti socialistična niti ljudska niti kmečka niti republika, kaj je v resnici, ve samo vrag, ljubi Bog se najbrž s takimi lumparijami niti ne ukvarja.) vsako priložnost (ki jih ima, kolikor hoče), da napade svoje resnične in potencialne nasprotnike lepo v rokavicah, ne meče jim polen pod noge, ampak samo kakšen majhen olupček (ki se ga ne vidi ali pa noče videti) in potem dotični sam zgrmi po tleh. Nihče se ne sprašuje, zakaj je padel; ali zato, ker je štorast in kot tak ni za politika, ali pa mu je nekdo nekaj podstavil pod noge. (Kot tisti štos s kolesom: S tem človekom ne imej opravka. Nekoč je imel nekaj opraviti z nekim kolesom. Ne vem natančno, ali ga je on ukradel ali so ga njemu ukradli.)
Prvi mož naše države na ta način požegna takšen način govorjenja oziroma takšen slog govorov, ki bi se ga morali spominjati iz dobrih starih komunističnih časov: Tito – Kardelj – vsi »živi« slavnostni govorniki – naši učitelji na proslavah: da se osvrnemo na NOB – ozrimo se na našo revolucijo – pomislimo na naše padle tovariše – spomnimo se časov udarniškega dela. Začetek govora je bil namenjen prazniku oziroma priložnosti, za katero smo se pač takrat zbrali, potem pa je vse skupaj po najkrajši možni poti zajadralo v vode naše slavne revolucije. Seveda sta za to vsaj dva odlična vzroka. Prvi je v zvezi s tem, kar se Janezek nauči, drugi pa s sedmimi muhami na en mah. Seveda pa ima tak način govorjenja še tretjo dobro plat, ki jo lepo ponazarja naslednja štorija.
Otroci iz višjih razredov osnovne šole so bili na otvoritvi knjižnega sejma. Kako ti je bilo všeč, vprašam Jasmino, ki je eden izmed knjižnih moljev, kakršni so danes zelo redki. Uh, dolgčas. Kako more biti tebi dolgčas med knjigami, me zanima. Saj ni bilo govora o knjigah, bila je sama politika in nisem nič razumela.
Mislim, da je jasno, za kaj pri vsej stvari gre. Gre natanko za isto stvar kot v starem komunističnem režimu, kot se danes to lepo reče.
Takega govorjenja se zlahka naučijo tudi taki, ki zgoraj omenjenemu mojstru v tovrstni umetnosti pa tudi sicer v intelektualnih sposobnostih ne segajo niti do gležnjev (brez zle misli, prosim). Ker sem pristaš jasnosti in nazornosti, naj razložim, kako gre to pri politikih z nizkim intelektualnim potencialom ali pa pri takih, ki se jim ne ljubi vlagati posebnega truda v svoj govor, saj pravzaprav niti ni tako pomembno, kaj govoriš, ampak to, da te poslušajo, pa ne slišijo oziroma ne razumejo ničesar, dobijo pa občutek, da veliko veš, ker se »kunštno« izražaš in ker te ne razumejo. Lahko pa seveda celo zadevo izkoristiš za to, da predaš poslušalcem različna sporočila, ki jih ne dojamejo zavestno ampak podzavestno. Zdaj pa štorija.
Mulec, ki se mu ni ljubilo učiti, pa tudi zanimalo ga je vse drugo bolj kot učenje, se je pri kemiji naučil le o plavžu in potem to pridno uporabljal: Železo, mhm, železo. Železo dobimo iz plavža. Plavž je visoka peč. Koks, mhm, koks. Koks damo v plavž. Plavž je visoka peč …
Citat v Dnevniku me spominja tudi na tisto: Kaj vse iz jajčka nastane? (Veselja dom: Otrok se uči risarskih spretnosti. Najprej vedno nariše jajce, potem pa dodaja črtice in pikice in nastane enkrat putka, drugič račka pa nasmejan in kisel obraz, pa zajček in celo sosedova Marjana. Tu pa je ravno obratno: začne se s podelitvijo kakšnih nagrad, otvoritvijo knjižnega sejma, začetkom kakšne slavnostne prireditve, odprtjem kakšne stavbe, mostu, konča se pa vedno s politiko; včasih je bila to slavna preteklost, napad na notranje sovražnike, slavospev gradnji socializma in samoupravljanja, danes pa je to napad na politične nasprotnike.)
In kakšno zvezo ima vse to s spravo. Ima zvezo ali pa je nima; to je pač odvisno od tega, kaj razumemo pod besedo sprava. Kaj vse meni pomeni slovenska sprava? Prav gotovo ne izenačenja obeh strani v državljanski vojni, kajti če bi bili obe strani enaki, državljanske vojne ne bi bilo. Tudi ne samo resnice (vse resnice, popolne resnice, bla, bla, bla – saj veste) o zamolčanih frontah. Pomeni še marsikaj drugega. Pomeni, da počistimo za nazaj (kar se pač da) in bredemo naprej po čisti vodi, ne pa, da še kar naprej ribarimo v kalnem; pomeni, da postavimo temeljne vrednote naši mladi državi, ne pa, da jo tako rekoč že ob rojstvu obremenimo z izvirnimi grehi obeh Jugoslavij, ki sta zato odšli v maloro. Pomeni tudi jasno, odkrito besedo o vsem. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tu bi moral biti predsednik države za vzor. In na knjižnem sejmu bi moral govoriti o slovenski knjigi, o slovenski literaturi, o slovenski kulturi, o knjigi, kot pomembnem dokazu naše identitete. Ne pa, da zlorablja knjižni sejem za svoje osebne namene in obračunavanja. Ne pa, da je on tisti, ki z lastnim zgledom spodbuja takšne govore in neodgovore na zastavljena vprašanja. Vsem se zdi to kar v redu. Grd je pa tisti, ki sprašuje. In seveda ga vsi posnemajo. Zato pa imamo afero na afero. V čisti situaciji jih ne bi bilo. Tako pa se afere samo kopičijo, kopičijo se tudi vprašanja, odgovori so pa taki, kakršni so. Neodgovori. Temu bi lahko rekli realsocialistični ali samoupravno socialistični način odgovarjanja na neprijetna vprašanja.
Ciril Ribičič je odgovoril na vprašanje o svojem očetu: Če me že vprašate za mojega očeta, zakaj me ne vprašate za mojega deda, ki je bil znan slovenski pisatelj. In govori o svojem dedu. O očetu, na katerega se je nanašalo vprašanje, pa nič.
Vsak dan časopisi, radio, televizija, okrogle mize, zborovanja. Vedno isto. Nikoli odgovora. Jasnega odgovora. Razumljivega odgovora. Odgovora, ki zadevo pojasni.
Zato držim pesti za Janšo, ki se ne utrudi in sprašuje predsednika ene in iste stvari kar naprej. Morda bomo pa dočakali kakšen zaresen odgovor. Ne pa takega kot na knjižnem sejmu. In še kje drugje. Ali pa bo obveljal znani jugoslovanski pregovor: Ko priznaje, pola se mu prašta, a ko ne priznaje, prašta se mu sve.
V zvezi s tem bi bilo potrebno še omeniti, da se Mojca Drčar–Murko boji, da danes lahko vsakdo reče o vsakomer karkoli. Ne vsakdo o vsakem. Ampak vsakdo o vsakomer od tistih, ki hočejo biti vzor slovenskemu človeku in ga voditi v boljše čase. O vsakomer od tistih, ki naj bi mu slovenski človek zaupal. O vsakomer od tistih, ki štrlijo ven. Že Prešeren je napisal: Naj misli, kogar bi puščice te zadele, da na visoki vrh lete iz neba strele.
P.S. Spet sem ga polomila. Rekla sem, da držim pesti za Janšo. Pri tem imam silno neprijeten občutek. Kajti, tisti hip, ko sem napisala, da držim pesti za krščanske demokrate, se je stvar zalomila.