Avtor: Mira Osana

Spominska slovesnost na Turjaškem gradu dne 12. septembra 1993 je bila tako lepa in ubrana, da bi bilo škoda, če je v naši reviji ne bi opisali.
Bila je nedelja kot tistega dne pred petdesetimi leti, ko so se začeli boji za Turjak. Ne vemo, kakšna je bila tista nedelja. Letošnja je bila v znamenju lepega vremena. Sijalo je toplo sonce, toda v senci, in če je zapihal veter, si se brž zavedel, da je tu jesen.
Ko smo se peljali iz Ljubljane proti Turjaku, smo ugibali, kakšna bo neki udeležba, kajti prav to nedeljo je bila tudi na Primorskem zelo reklamirana in z udeležbo prenekaterih političnih osebnosti podprta in z množico zastav in praporov okrašena partizanska slavnost. Naša slovesnost bo seveda mnogo skromnejša: nobenih praporov, samo slovenska zastava, nobenih velikih osebnosti, samo navadni Slovenci, nič velikih besed, samo plošča, na kateri bo napisano, kaj se je tu zgodilo pred petdesetimi leti. Seveda pa bomo začeli z mašo. Taka je že od nekdaj slovenska navada, da se pokrižamo, preden se lotimo velikega dela.
Slovesnost se bo začela ob štirih popoldne. Na veliko parkirišče ob cesti smo prispeli kako uro prej. Že sam pogled na množico avtomobilov ob tako zgodnji uri nas je prijetno presenetil. Pot od ceste do gradu smo vsi opravili peš. Šla sem zelo počasi, tako da so me vsi prehitevali. Poslušala sem lahko pogovore mimoidočih. Vsi, prav vsi so se pogovarjali samo o tistem tednu pred petdesetimi leti. Videti je bilo, da so vsi na ta ali oni način povezani s temi dogodki: nekateri so bili tedaj sami na Turjaku, drugi so imeli na gradu sorodnike in prijatelje ali pa so o teh dogodkih slišali in brali.
Turjaški grad je mogočna zgradba, ki še vedno nosi sledove bojev. Vrata na dvorišče so bila na široko odprta. Nasproti vrat, prav na koncu dvorišča, je bil postavljen z rožami in svečami okrašen oltar, levo od njega je bil prostor za pevce. Levo od vhodnih vrat, na steni kapele, je vzidana plošča, ki jo je postavila Nova Slovenska zaveza v spomin braniteljem Turjaka. Zagrnjena s slovensko zastavo je čakala na odkritje in blagoslov.
Pol ure pred začetkom slovesnosti je bilo dvorišče polno do zadnjega kotička in šum glasnih pogovorov je odmeval od zidov, ki dvorišče obkrožajo. Tedaj pa je stopil pred mikrofon na oltarju duhovnik, kot smo pozneje videli, eden od preživelih turjaških vojakov, in umiril glasno množico tako, da je začel moliti rožni venec. Hitro smo se odzvali, pogovori so potihnili, vsa zbrana množica je glasno molila z duhovnikom. Dosežena je bila tišina in zbranost, ko se je ob štirih pričela sv. maša. Vodil jo je gospod nadškof in imel po evangeliju prelep govor. Pri maši je pel mešani zbor iz Velikih Lašč. Posebej pa je treba omeniti moški zbor iz Velikih Lašč, ki je res veliko pripomogel k celotni ubrani podobi naše slovesnosti.
Krajši premor, v katerem so duhovniki odložili mašna oblačila in se vrnili k oltarju, je izpolnil mešani zbor s pesmimi, ki smo jih znali vsi in jih tudi pomagali peti. Potem pa se je začel drugi del slovesnosti, rekli bi civilni, kulturni del.
Najprej je mešani zbor zapel staro slovensko himno, ki ne pomnim, da bi jo še slišala po koncu druge svetovne vojne, Naprej zastava slave. Kar toplo nam je postalo pri srcu ob poslušanju te lepe Jenkove rodoljubne pesmi. Moški zbor pa je zapel Oj, Doberdob, pesem, ki skoraj nikoli ne manjka na naših slovesnostih, odkar smo se zavedeli, da ima prenekatera slovenska vas svoj Doberdob.
Predsednik Nove slovenske zaveze dr. Tine Velikonja je v kratkih stavkih povedal, kaj se je tu na Turjaku pred petdesetimi leti zgodilo. Potem pa je odkril spominsko ploščo. Profesor Marjan Štefančič je prebral besedilo, ki je na plošči vklesano, nato pa prosil gospoda nadškofa, da ploščo blagoslovi. Medtem ko je šel gospod nadškof s spremstvom k plošči in po blagoslovu nazaj k oltarju, je moški zbor pel psalme.

Opis slike: Turjak 12. septembra 1993 – Del množice med mašo

Nato je nastopila mlada Laščanka in občuteno recitirala pesem Zorka Simčiča Turjaška, ki je bila objavljena v 10. številki Zaveze.
Slavnostni govor je imel urednik Zaveze, profesor Justin Stanovnik. Prebrali ga bomo lahko na koncu tega poročila.
Zdaj je zbor intoniral domobransko pesem Moja domovina. Vsi smo se pridružili in peli z rahlo otožnostjo v srcih. Bili smo mladi, ko smo peli te pesmi in z nami so jih peli tisti, ki že mnogo let leže po jamah in breznih naše dežele ali pa preživljajo svoje življenje daleč od domovine na vseh koncih sveta.
Z Zdravljico, himno naše mlade države, se je zaključila spominska slovesnost na Turjaku.
Tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk se je zahvalil vsem, ki so sodelovali pri pripravah in izvedbi prireditve, in vsem, ki so prišli in tako počastili turjaške žrtve.
Množica, ki je doslej mirno in zbrano sledila dogajanju, se je razgibala. Nekateri so začeli odhajati, drugi so se zbirali v skupine in se pogovarjali. Vsi pa smo šli od blizu pogledat ploščo, ki jo bila danes odkrita. Siva plošča z zlatimi črkami in ozkim okvirom iz rdečkastega marmorja je preprosta in lepa. Pod njo je majhna konzola, na njej lovorov venec s slovensko zastavo. Ravno tedaj so se pred ploščo zbrali možje, ki so pred petdesetimi leti tudi bili na Turjaku in ostali živi. Bilo jih je kakih osem ali devet. Nekateri od njih so bili prav te dni na obisku v domovini. Bili so zadovoljni, da so se lahko udeležili turjaške slovesnosti. Zabrneli so fotografski aparati okoli stoječih in marsikdo, ki je prišel slikat samo ploščo, je zadovoljen ujel v objektiv tudi nekaj bivših braniteljev Turjaka.
Počasi se je dvorišče spraznilo. Člani Nove slovenske zaveze so pospravili rože in prte z oltarja, nato pa začeli podirati oltar in leseni oder, na katerem je stal, da vse še danes odpeljejo.
Znočilo se je. Zadovoljni z lepo slovesnostjo odhajamo domov.