Avtor: Justin Stanovnik

Pred petdesetimi leti je bil 12. september ravno tako nedelja, kot je letos. Toda kakšna razlika med obema nedeljama! Takrat, pred petdesetimi leti, so bili ti prostori polni mladih oboroženih ljudi, po dvorišču so tekali kurirji, častniki so preurejali moštvo, na Turjak so prihajale in odhajale nove čete. Prostor je napolnjevalo pričakovanje boja. Danes je tu bistveno več ljudi, kot jih je bilo takrat, vendar poteka vse brez zunanjega hrupa, čez vse je razgrnjen mir, pravkar smo bili vsi pri maši, slišali smo besede, stare, a vedno nove besede, ki so nas, kot že tolikokrat, utrdile v upanju, in tudi mi smo jih nekaj izrekli v prepričanju, da ne bodo izzvenele v praznini neskončnega prostora, ampak bodo prišle do Bitja, iz katerega izhaja naš obstoj in ki je naš zadnji cilj. Dve nedelji, dragi prijatelji, dve slovenski nedelji, nad njima obok časa med resničnostjo in spominom.
Poglavitne stvari tega spominskega dneva so opravljene: molitve za pokojne so izgovorjene, plošča s spominskim besedilom je odkrita in blagoslovljena, slišali smo dolžne bojne in žalne pesmi. A bi vendar bilo čudno, če bi kar odšli, vsi bi čutili, da nečesa nismo naredili, če se ne bi ustavili in se vprašali: Kaj je Turjak? Ne, kaj vse se je tisti teden med 12. in 19. septembrom in po njem zgodilo in kako se je vse zgodilo. Mi bi radi zvedeli mnogo več. Radi bi razumeli, kaj pomeni Turjak v slovenski zgodovini. Nikakor ni lahko to vprašanje, a se mu vseeno ne smemo umikati, če hočemo, da bo naš spomin trden, svetel in svoboden in bomo radi hodili k njemu na obisk. Kaj se je torej na Turjaku v resnici zgodilo? Kaj je to Turjak?
Turjak je kraj, kjer so se izkazale in dokazale nadvse pomembne stvari za državljansko vojno in za slovensko zgodovino v celoti. Če bomo dovolili, da nam bo Turjak govoril sam, takšen, kakršen je bil, in ga bomo dovolj dolgo poslušali, se bodo prej ali slej v nas izrisala tri velika spoznanja. Najprej, kakšni so bili ljudje, ki so po 8.

Opis slike: Preživeli branilci Turjaka

septembru triinštiridesetega začeli prihajati v to mogočno hišo? Kaj so imeli skupnega? To so bili preprosti slovenski ljudje, ki so v potu svojega obraza pridelovali vsakdanji kruh zase in za svoje ljudi. To so bili ljudje, ki so izdelovali stvari, ki nosijo življenje. To so bili ljudje za življenje. In kaj niso bili? Niso bili bojevniki in vojaki, oziroma bili so bojevniki in vojaki, a so bili to po sili, bili so bojevniki in vojaki samo zato, ker so bili napadeni in so se morali braniti. Njihovo bojevanje se je omejevalo na varovanje. Prihajali so ti mladi ljudje iz krščanskih hiš, kmečkih in mestnih, večina jih je šla skozi fantovske odseke, v sebi so nosili kulturo, ki so jo nedeljo za nedeljo prinašali iz cerkve. Zato niso bili ljudje uničevanja in ubijanja. Niso mogli biti. Pripovedujejo nam nekateri od njih, ki so ostali živi – in ne bi tega pripovedoval, ko ne bi vedel, da sem med ljudmi, ki bodo to razumeli – povedali so nam ti, ki so bili tu takrat, da so bili tudi taki, ki niso mogli streljati v napadalce. Nedotakljivost človekovega življenja zanje ni bila ena od besed, ampak sila, nič drugačna, kakor je sila, ki povzroča, da telesa padajo. Vsi veste, kaj govorim. Niso bili vsi taki, večina pa je bila. Tako daleč jih je to spoštovanje do življenja osvojilo, da tudi za nasprotnika, čeprav so mislili, da ga dobro poznajo, prav do samega konca niso verjeli, da s tako lahkoto ubija. To je eden od razlogov, zakaj danes govorimo o padcu Turjaka. V branilcih Turjaka je neka dvojnost, ki izhaja iz duhovne snovi, ki je bila v njih. Eden najbistrejših opazovalcev turjaških razmer piše iz daljne Avstralije: Obrambe gradu niso najbolje organizirali, toda ko so jih v Laščah klicali in vezali v vrste, da jih odpeljejo v smrt, smo videli po tem, kako so vstajali in odhajali, da so to junaki. Zaradi teh mož lahko danes govorimo o slavi Turjaka.
Druga resnica, ki nam o njej govori Turjak, je ta, da je bil krvavi slovenski medvojni spor v resnici državljanska vojna. Sedaj se je razkrila in pokazala: pravi sovražnik komunističnih partizanov je tisti del slovenskega naroda, ki se je odločil, da bo branil svobodo in omiko. Boj z okupatorjem je bila krinka, nepredstavljivo krvavo in nedopustno slepilo, pod katerim so izvedli svoj načrt. V resnici pa so se odločili, da uničijo tiste Slovence, ki so jih skozi lažno naličje prepoznali in sklenili, da se jim uprejo. Takrat so odhajali iz Slovenije italijanski koloneli, ki so požgali na stotine slovenskih vasi, pobili tisoč talcev, poslali na Rab umirat na tisoče Slovencev, sedeli v tribunalih, ki so obsojali naše ljudi na ječo in smrt, toda čudno, neverjetno, nikomur se ni skrivil niti las na glavi. Napadli pa so Turjak in Grčarice in postojanke na Blokah in Cerkniškem. Obilno in vsem so dokazali, koga sovražijo in koga imajo za resničnega nasprotnika. Ostajajo dokumenti in pričevanja, da so odgovorni ljudje iz demokratičnega tabora že prej, zlasti pa potem, ko so Italijani položili orožje, predlagali partizanom skupen boj proti prihajajočim Nemcem. Partizani so vedno zahtevali samo eno in isto stvar: brezpogojno vdajo. Kaj pa se je zgodilo potem, ko so se postojanke vdajale, je povedal že dr. Velikonja. V tem so bili ti ljudje pravo nasprotje turjaških branilcev: tem ni bilo težko ubijati – nikoli.
Tretja resnica, ki stoji pred nami, je taka, da jo neradi izrekamo. Vidite, resnica je ta, da so bili ljudje, ki so branili Turjak, v nekem smislu zapuščeni ljudje. Niso imeli pravega vodstva. Ljubljana je, kakor veste, molčala. Tam so sedeli ljudje, ki so imeli v rokah papirje, ki so jih dobili v roke na zadnjih volitvah pred vojno in ki so jih obvezovali ne samo v udobnem miru, ampak tudi v zmedah in stiskah vojne. In odgovornost teh ljudi še daleč ni bila tako visoka, kot so bile visoke zahteve, ki jih je postavljal čas. Vidite, vsi vemo, vsi ljudje, ki smo na robu, dobro vemo, da včasih pride čas, ko je treba tako rekoč iz kamna iztisniti vodo. Vedeti moramo sicer, da so bili v težkem položaju, skrivati so se morali pred Italijani in streljali so jih komunisti po ulicah, a vendar niso imeli tistega duha, da bi naredili korak, ki je najtežji od vseh, vzeti stvari popolnoma v svoje roke. V pomanjkanju tega poguma so se zanašali na druge – na tuji svet. Eno leto so imeli čas, da bi te, ki so potem morali braniti Turjak, izučili, kako se to dela, a danes, ko se oziramo nazaj, vemo, da se še zdaleč ni dovolj naredilo. Niso imeli v sebi prisebnosti, da bi vedeli, da smo nazadnje sami in da se samo nase lahko zanesemo in da je prišel čas, ko je iz kamna treba iztisniti vodo.
In ko prebiramo knjige in zapise iz tistih dni, ko vdira v nas hkrati z vedenjem iz onih časov tudi vedenje našega lastnega časa, si pravimo: saj se ni dosti spremenilo. In si mislimo: te knjige in zapise bi morali brati tisti, ki so se odločili, da bodo zahtevali od ljudi papirje, da izpeljejo ta narod iz totalitarizma v demokracijo, da bi se zavedeli, kakšna odgovornost je, vzeti krmilo v roke. To je odgovornost, ki zahteva skrajno prisebnost in ne dopušča nobenega izgovora. To jim moramo na vsak način povedati.
Poleg vsega nas Turjak tudi uči, da zgodovini ni mogoče ubežati. Poglejte, konec avgusta in septembra so komunisti iz Primorske, Štajerske in Gorenjske potegnili na Dolenjsko in Notranjsko vse svoje sile, ker so videli ob odhodu Italijanov možnost končnega obračuna. Protikomunisti prvič niso tako jasno videli, kaj bo čas od njih zahteval, drugič pa so se temu spopadu hoteli za vsako ceno izogniti. Bili so taki, da se jim je zdelo škoda vsakega življenja. In potem se je zgodilo tako, da so izgubili mnogo več ljudi, kot bi jih, če bi vsiljeni spopad zavestno in v celoti sprejeli. Tudi to bi lahko bil nauk Turjaka.
Kakor pravi Prešeren, da se milo spominja temne zarje svoje mladosti, tako se tudi mi danes in se bomo vedno spominjali slave Turjaka, a si ne bomo zakrivali oči pred oblaki, ki visijo nad njegovim nebom. To je zato, ker imamo danes Slovenci svojo državo in še ne vemo natanko in ni še v vsakega od nas prodrlo spoznanje, kaj to pomeni. Samo nejasno slutimo, da živimo v nevarnem svetu in da moramo biti prisebni in pozorni in vedeti, da se lahko samo nase zanesemo. Predvsem pa moramo zgodovino ne samo slaviti, ampak se tudi od nje učiti. Besede, ki jih bodo bodoči rodovi prebirali s te plošče, nas k temu zavezujejo.
Da bi se torej iz zgodovine kaj naučili. To stoletje je namreč potekalo tako, da nam je, če ima kdo le malo veselja in daru za razbiranje znamenj časa, dalo dragoceno opozorilo, kaj je zgodovina. Druga za drugo so v tem stoletju vstajale mogočne sile in vsaka je hotela, da bi človek postal njena neomejena lastnina. Vsakič, ko se je katera pojavila, se je svet stresel od njene moči, a se je vsakič vse končalo v porazu in ruševinah. A ne, preden je bilo prestanega veliko trpljenja in je steklo dosti nedolžne krvi. Tega smo se torej v našem času naučili: zlo vedno propade, a nikoli brez cene, ki je človekova žrtev. Tako je torej s to stvarjo. In nič drugače ni z življenjem vsakega človeka in nič drugače ni s kulturo naroda. Vse resnične in trajne stvari se dosegajo z žrtvijo.
Ko so v nedeljo, 19. septembra 1943 proti večeru peljali proti Laščam turjaške branilce, privezane z žico za dolgo vrv, so bili v očeh sveta odpisana postavka. Nič. A minilo je komaj petdeset let in se je svet tako obrnil, da so se jim prijatelji lahko poklonili in jim postavili spominsko ploščo. In že lahko rečemo, da ni tako zavrženega človeka, pa naj to že prizna ali ne, da ne bi vedel, da so se borili za tisto omiko, h kateri se moramo vrniti, če hočemo živeti. Tisti fantje, stopajoči ob vrvi proti Laščam, so visoko znamenje vsemu narodu, kaj je življenje. V tem je njihova trajna slava.