Avtor: Justin Stanovnik

Preteklost se ne zdi vsem dobam enako zanimiva. Če se v kakem času uveljavi misel, da se z njim začenja novo razdobje ali kar nova zgodovina, potem se ta čas, prevzet od omamnih pričakovanj, ne bo dosti oziral nazaj. Zanosna vera, ki tak čas obvladuje, je sama sebi zadostna in ne potrebuje nobenega potrjevanja v že preživetem in izkušenem. Toda če sta si ta zanos in ta vera nabirala moči v utopiji, jima bodo te kmalu pošle in bosta morala nazadnje, kot pravi rimski pesnik Horac, obrniti jadra in ponoviti stara pota. To misel bi lahko izrazili tudi drugače: zanemarjana preteklost se rada maščuje. Tega ni težko razumeti, če pomislimo, da je preteklost tudi knjiga, v kateri je mogoče prebrati, do kam človek seže. Nasprotno pa hotenje, razumeti preteklost, ne izključuje zanimanja za prihodnost. Angleški zgodovinar D. H. Carr pravi, da za zgodovinarje velja to, kar je bilo rečeno o fiziku Rutherfordu – da nosijo prihodnost v kosteh. In zgodovinarji so po definiciji duhovni prebivalci preteklosti. Če je kak čas seznanjen s preteklostjo, imajo njegovi načrti za prihodnost že vgrajene varovalke, ki bodo, če bo treba, izključile preveč obremenjena pričakovanja.
Včasih pa ima kaka doba ali bolje, samo nekateri ljudje v kaki dobi, posebne razloge, da spraševanje o preteklosti opremljajo z izrazi, ki to spraševanje postavljajo v sumljivo luč. To se dogaja predvsem takrat, kadar so ti ljudje preteklost že dokončno oblikovali in ne želijo, da sedaj kdo po njej brska. Nočejo namreč, da bi preteklost postala predmet splošnega pogovora. V njem bi namesto ene stopila v igro množica izkušenj, ki bi, srečujoč se in križajoč se, oddajale in sprejemale sporočilne energije, ob čemer bi lepa stavba preteklosti lahko dobila sunke, kijih njeni arhitekti niso predvideli. Lahko bi se celo sesula.
Tako težnjo izkazuje tudi naš čas. Za splošno rabo sta bili izdelani dve besedni zvezi, ki sta bili tako koncipirani, da bi ukvarjanje s preteklostjo nazadnje potisnili v območje patološkega. Nekdo se je domislil, ideološki centri so domislico takoj prevzeli in že se je iz vseh zvočnikov oglasilo: Kosti preštevajo. Toda kdor samo pogleda slovensko preteklost, ne more mimo ubojev in umorov, posamičnih in množičnih. Na vsakem dokumentu v naših arhivih so vtisnjeni njihovi sledovi, zato mimo njih sploh ni mogoče. Poleg tega o večini od njih do sedaj sploh ni bilo mogoče govoriti. In če sedaj ljudje zbirajo imena umorjenih in pobitih, če skušajo ugotoviti, kje ležijo, ne manjka takih, ki so v ideološki dresuri izgubili toliko naravnega čuta, da zmorejo temu reči preštevanje kosti. Ta beseda se potem toliko ponavlja, da se v preplašenih ljudeh končno naseli misel, da z njihovim početjem utegne res biti nekaj narobe. To, kar je v vseh kulturah in civilizacijah bilo postavljeno kot prva človekova dolžnost, se v neki deželi Srednje Evrope na pragu tretjega tisočletja označuje za izrojeno: Antigona je morala doživeti slovensko realizacijo, da jo nevzgojena in neizobražena drhal napada kot preštevalko kosti.
Druga beseda pa je obremenjenost s preteklostjo. Sedaj imamo torej dvoje ljudi: s preteklostjo obremenjene in s preteklostjo neobremenjene. Biti s preteklostjo neobremenjen je dobro. Za razne službe in razna opravila so primerni samo takšni ljudje. In če se vprašamo, kateri so obremenjeni ljudje, se znajdemo pred kričečim paradoksom. Če je bilo toliko tisočev pobitih, so morali biti nekje ubijalci; če je bilo toliko aranžiranih političnih procesov, so morali nekje biti lažni sodniki in tožniki; če je bilo toliko zaplemb, so morali nekje biti biriči in eksekutorji; če je bilo toliko ljudi po ječah in taboriščih, so nekje morali biti zasliševalci in ječarji in policisti; toda to niso obremenjeni ljudje. Obremenjeni so tisti, ki so vse to prestajali. Ti sedaj nimajo jasne glave in jasne sodbe. Njihove pripovedi je treba označiti za nezanesljive.
Tako se je ustvaril veliki geto, v katerega so strpali »preštevalce kosti« in »obremenjence s preteklostjo«. Narejen je bil najučinkovitejši ukrep za zaščito stavbe, kjer se hranijo folianti mitologizirane preteklosti. To je eden od razlogov, da danes raste slovenski rod, za katerega velja, da je brez preteklosti, odtrgan od nje – deplacentiran. Drugi razlog pa je naslednji: Kljub vsej pazljivosti se je le prerinilo v javno zavest nekaj dejstev, ki so ustvarila za mit tako neugodno klimo, da je začel temneti in nazadnje zgubil verodostojnost. Čeprav je še tu, mu nikakor ni mogoče več verjeti. Tako se je ob dejstvu, da so bili oni pripovedovalci ali osmešeni ali proglašeni za neprištevne, zgodilo, da so sedaj viri zgodovinskih informacij zamašeni. Imamo torej generacijo, ki je brez pravega spomina.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zanesljivost skladnosti Mirko Kambič

Pri vsem tem pa bi morali vedeti, da bi v položaju, v kakršnem smo, preteklost morala stati v sami preambuli narodovega kulturnega programa. Če ne bomo ugotovili, kaj se je dotaknilo narodove duše na »velikanskem ovinku mimo zgodovine«, bomo šli v prihodnost z bremeni, za katera ne bomo niti vedeli. Bremenila nas bodo, pa ne bomo našli prave razlage za našo težko hojo. Tujina je v tem drugačna. Če vzamete v roke na primer kak nemški časopis, boste videli, da skoraj ne mine teden, da ne bi izšla kaka knjiga, ki govori o obvladovanju ali ponovnem tehtanju preteklosti. Val, ki se je tu razumljivo začel na vzhodu, je povzročil, da so tudi na zahodu spet začeli preiskovati svojo preteklost, za katero se je že mislilo, da je dokončno vskladiščena v zgodovinskih kartotekah.
V primeri s tem je slika, ki jo daje Slovenija, provincialna. V dolini, imenovani Šentflorjanska, se komaj zgane kaka sapica. O prepihu tu ne more biti govora. Pomanjkanje zgodovinskega zanimanja je samo ena od oblik širše ravnodušnosti do javnih zadev, do zadev politike – preprosto, do drugega. Ljudje malo berejo in knjige, ki izidejo, nimajo pravega odmeva in učinka.
V zadnjih petih letih je izšlo nekaj knjig, ki bi javnost morale pretresti in jo prestaviti tako rekoč na drugo raven bivanja. Nič podobnega se ni zgodilo. Pri nas še pisci, kot nas je opozoril Bojan Štih, berejo samo sebe. Pri taki natrganosti družbenega tkiva se vprašamo, kam je šlo veselje do človeka. Kam? »Rakom žvižgat, ribam gost,« kot pravi Kette. Sredi vsesplošnega kulturnega avtizma so ljudje zanimivi samo še sebi, kar pa se dogaja zunaj, na ulici, na trgu – to se jih dotakne samo medijsko, na obrobju. Drugi simptom iste obolelosti pa kaže nered tudi tam, kjer ga ne bi pričakovali: znotraj, v človeku. Komaj eden od desetih ljudi, ki jih srečaš, ti dovoli, da poveš kak stavek. Ljudje hočejo samo govoriti, nobeden ni pripravljen poslušati in tako omogočiti, da se razvije pogovor.
Petdesetletna odsotnost političnega razkazuje ves razpon svojega delovanja. Ko ne bi bili sami skusili, nikoli ne bi bili verjeli, da ukinitev polisa ne pomeni samo izgon človeka v njegovo zasebnost, ampak ga tudi tam, v njegovi zasebnosti, deformira. Poleg mnogih drugih stvari, ki jih je dokazal čas, je tudi ta, da šele javnost in političnost omogočata zasebnost in osebnost.
Kar torej danes imamo, je v veliki meri specifično postsocialistični človek. To je tisto, kar je ostalo od velike vizije, po kateri naj bi se človek uresničil kot oblikovalec in nosilec javnosti, v kateri se bosta družba in država pokrila brez ostanka in tako postala pregledna, razumu vidna v celoti. Tako, se je govorilo, bo človek obvladal svojo družbenost, ne samo katerega od njenih delov, ampak popolnoma. To pa mu bo prineslo ne samo svobodo, ampak tudi srečo, saj bo čutil, da z obvladovanjem družbenosti obvlada – se pravi, razume – tudi sebe.
To je bil seveda umišljen svet, od začetka namenjen za to, da se zagotovi dotok ljudi, ki so bili potrebni za izvedbo projekta. Potem pa, ko so bili že nekaj časa notri, so začeli počasi uvidevati, da je nova družbenost res obvladovana – ne v delih, ampak v celoti – pa ne od njih, ampak od razreda, ki se je proglasil za upravljalca njihove družbenosti. Z uvidom v značaj nove stvarnosti pa se je pri večini že začel umik v zasebnost. Toda to je bil sedaj umik ranjenega človeka. Tudi potem namreč, ko se je vrnil v svoj lastni prostor, ni vedel, kako naj ga uredi za prebivanje. Čutil se je v njem tujca, saj se mu je nekoč v imenu neke iluzije odpovedal in ga zapustil. To je torej postsocialistični človek: brez javnosti, ker je sedaj, po oni ideološki izkušnji, zanj vsaka javnost utvara in prevara; in brez svoje lastne in edinstvene notranjosti, ker je v odsotnosti pozabil stare modrostne stavke in besede, s katerimi je mogoče to notranjost sprejemati in umevati.
Zato se ne moremo čuditi, da človek, ki mu je bila vzeta vera v javnost in vera v sebe, nima tiste celosti in polnosti duha, ki bi mu omogočala in ukazovala urejevati svoje stvari v celoti. Sopogojeno obstajanje med proizvajanjem in trošenjem je sedaj vse, kar je ostalo in je še vredno. Vse, kar je nad to krožnico večnega priganjanja in dohitevanja, pa se prepušča redkim čudakom. V tem je vsa ubožnost postsocialističnega časa.
Drugi vidik, ki razkriva našo nepripravljenost, soočiti se s preteklostjo, pa je povezan z načinom, kako smo preživljali totalitarni čas. V tem času smo vsi počeli kaj, česar ne bi smeli. Vsi smo na primer molčali. To ne pomeni samo, da se nismo dotikali določenih reči, ampak pomeni, da se nismo izdajali za takšne, kakršni smo v resnici bili. Ko danes vse to premislimo, si pravimo, da je to treba razumeti in opravičiti. A s tem stvar še ni opravljena. Ostaja namreč neprijeten spomin na to, da smo bili nekoč na ta način poniževani in žaljeni. Nič nam ni pomagano, če si pravimo, da se žaljivosti nismo zavedali. Če nam jo mora dokazovati kdo drug, nam s tem samo dokazuje, da bi naš sram moral biti podvojen. Ta kratki razmislek nas prepriča, da je formula, ki smo jo nedavno brali, pravilna. Glasi se: spomin na molk povzroča molk spomina. Kar smo povedali, velja, bi rekli, za vse uslužbence totalitarne preteklosti.
Tu pa so še posebni primeri, ljudje posebne vrste. Nekateri namreč v tisti preteklosti niso bili navadni ljudje, ampak so imeli na sebi še neke važne dodatke. Najvažnejši med njimi – edini zares pomemben – je bil članstvo v Partiji. To je bil nujen, a ne vedno zadosten pogoj za doseganje pomembnejših mest. Ljudje, ki so se za to vlogo odločili, so imeli različne nagibe, a za vse moramo vendarle reči, da so na poseben način vzdrževali sistem. Na poseben način, pravimo zato, ker smo ga na svoj način vzdrževali vsi. Od te osnovne ugotovitve dalje pa se začenja razlika, ki je v tem, koliko človeške razdalje so posamezniki določili med seboj in organizacijo: med seboj in dejanji, ki so se od njih zahtevala. Nedvomno so mnogi izšli iz te vpletenosti človeško čisti. In prav zaradi teh nam je vedno žal, kadar nas razmere silijo, da povemo, kar je o njih kljub vsemu treba povedati: biti član Partije na oblasti – ali katerekoli druge grupacije, ki uveljavlja totalitarno oblast – se pravi živeti v civilizacijskem grehu. Po tem, kar je zapisano v temeljnih in od vseh ljudi priznanih dokumentih evropske moderne, je to kratko-malo nedopustno. Dvigniti se nad sočloveka in tako zanikati njegovo osnovno enakost, posebno v polju politike, ki je polje njegovega dokazljivega dostojanstva, se pravi delati greh nad človekom.
Zakaj govorimo o vsem tem? Zato, ker se zdi, da se mnogi ne zavedajo teže te vpletenosti. Zdi se, da mislijo, da je to bilo nekaj, kar se v določenem času pač dela; da tako zahtevajo razmere, ki jih pameten človek upošteva. Toda totalitarni čas je tudi velika preizkušnja za ljudi. Prednje se postavljajo skušnjave, ki jim za nobeno ceno ni dovoljeno podlegati, ne morda zaradi moralnih smernic, ki jih daje na primer Cerkev – zaradi teh gotovo tudi in posebej – ampak zaradi členov, ki jih v svojem credu izreka moderna liberalna kultura sama. Zato smo rekli, da pomeni biti član Partije, živeti v civilizacijskem grehu. Da pa civilizacijski greh ni isto kot moralni greh, dokazuje življenje ne tako maloštevilnih ljudi, ki niso nikoli stopili v Partijo, a so ji, pogosto zaradi presenetljivo majhnih koristi, delali velike usluge. Tudi to je del zgodbe.
Zato torej govorimo o teh rečeh, ker se na sploh misli, da so to pač stvari, ki se nekaj časa delajo, potem pa se čas prevesi v drugačno konjunkturo in se več ne delajo: in je vse prav. Poglavitni razlog, da kažemo na te reči, pa je ta, da jih ni tako malo, ki, namesto da bi o svojem življenju molčali, če že za izpoved nimajo poguma in moči, razkazujejo po forumu svojo arogantnost tako, da po vsem, kar se je zgodilo, zahtevajo zase prva mesta v polisu. Enostavno ne moremo razumeti, kako se je mogoče preko tega pretelovaditi s tako lahkoto.
Iz vsega izhaja, da sedanji čas ni naklonjen preiskovanju preteklosti. Kako usodno je to za narodovo politično kulturo, je dramatično pokazal razpad Demosa. Demos je razpadel zato, ker ni razumel ali ni dovolj dobro razumel, da je tu zato, da zamenja totalitaristično psevdopolitiko s politiko demokratičnih institucij. Tega pa ni razumel tudi zato, ker so bili mnogi njegovi ljudje znotraj ideološke psevdopolitike in zato do nje niso vzpostavili tiste kritične razdalje, ki bi jim omogočila, da bi svojo, lahko rečemo, zgodovinsko nalogo učinkovito opravili. Niso reflektirali svoje komunistične preteklosti. Ostali so na pol poti, zato je bila tudi njihova naloga na pol opravljena. Še daleč niso videli težavnosti početja, ki ga je Sinjavski v podobi označil za spreminjanje piramid v Partenon.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Stražar Mirko Kambič

Razpad Demosa in potem še upad njegove ideje sta omogočila povratek levice. Ta je bila sicer zgodovinsko poražena, politično pa ne, ker Demos ni bil dovolj konsistenten, da bi vztrajal v smeri svojega osnovnega vzgona. Ni poskrbel za vsenarodni pogovor o preteklosti, ki bi pred levico postavil dovolj čisto ogledalo in jo tako prisilil v položaj, v katerem bi se morala izpostaviti radikalnemu samospraševanju. To pa je kolosalna zamujenost in epohalno umanjkanje. V nastalem somraku so komunisti uredili svoje vrste in danes je stanje tako, da stojijo falange, ki so za trenutek že kazale znake negotovosti, bolj trdne, kot so bile nekoč. Predvsem pa jim je v dobi »prve republike«, ko so se v delnem zatišju omejili zgolj na kritiko in obstrukcijo, uspelo izdelati in dokončati proces prehajanja iz industrijskega komunizma v komunizem informacijske dobe. Ta se bo od onega na zunaj razlikoval, kot se razlikuje noč od dneva in mu pravimo komunizem samo zato, da poudarimo kontinuiteto nekdanje komunistične elite. V tem komunizmu ne bo več elektrifikacije in taborišč, še vedno pa bo oblast. Ta se bo v bistvu vzdrževala z mrežo podedovanih in na novo postavljenih institucij civilne družbe. Ta bo predstavljala pravo oblast. Politika pa bo, podobno kot v industrijskem komunizmu, imela fiktivno vlogo: tam se bo odvijal politični marketing, izdajali pa se bodo tudi zakoni, ki bodo narejeni za potrebe privilegiranih izpostav v civilni družbi.
V tem »čudovitem novem svetu« ne bo nikakršne idiotske družbene lastnine. Neokomunistična elita je izumila finejše oblike posedovanja družbe in ljudi. Na ravni politike bo držala ljudi v polju duhovne kontrole tako, da jih bo potrjevala v njihovi etični amorfnosti. Ukazovala jim bo tako, da jim ne bo ničesar ukazovala; k njej se bodo zgrinjali zato, ker bodo hoteli slišati zagotovila, da imajo pravico do permisivne svobode in da so lahko vsak trenutek karkoli; dajala jim bo toliko pravic, da jih ne bo mogoče uresničiti, ne da bi se začelo trgati prastaro tkivo moralnega reda, a bo nazadnje tako, da bodo tem bolj njihovi, čim bolj bodo izgubljeni. Nobenega nasilja torej ne bo, ali bolje, nobenega nasilja v tradicionalnem pomenu besede, nastopilo pa bo novo nasilje, ki bo ravno v tem, da bo odstranjena vsaka meja, da bodo dvignjene vse zapornice, vse kretnice odprte. A ko bo zmeda že popolna, bodo ljudje še vedno njeni, ker ne bodo imeli kam iti: kulturna in moralna deplacentiranost bo dosegla tako stopnjo, da bodo mislili, da je kaos norma sveta. Ob takem novi stari eliti oblast ne uide. V resničnem svetu, v svetu proizvajanja in upravljanja pa bodo ključna mesta zasedali njeni ljudje. Tu se bo sicer odvijalo pravo življenje, tu bosta delo in tekma, a se bo vendar pazilo, da bodo poglavitna vozlišča pod kontrolo: banke, zbornice, združenja, šport, šola. Če katerega ne bo mogoče osvojiti, se bo ustanovilo paralelno, ki bo ob namakalnih mehanizmih kmalu preraslo ono prvo.
Teza, ki jo v tem razmišljanju želimo uveljaviti, je ta, da se takšne perspektive odpirajo zato, ker je izostala vsenarodna debata o tem, kaj se je pravzaprav v preteklosti z nami zgodilo. Čigavo opravilo pa je bilo to? Jasno je, da bi ta veliki pogovor lahko organizirala samo kultura. Kaj ji je manjkalo, da tega ni naredila? Moči, spoznanja, volje, širokih razgledov? Manjkalo ji je to, česar Evropa že dolgo nima: zadnja odprtost in ukaz, da se človek ne sme ustaviti, dokler ne zadene ob to, kar resnično je, ob resnico. Ali drugače: kultura že ni bila več v horizontu metafizike. To je že bil čas, ko smo slišali, da je več resnic, da ima vsak svojo resnico. Iz tega stavka pa je bilo mogoče izvesti še druge: eden ti je dovoljeval ostajati v mejah partikularnega sveta, kar pomeni, da so bile odstranjene osnove pravega spraševanja; drugi pa je pripeljal med ljudi osnovno tujstvo in ga teoretsko legitimiral. Vse to pa se je uveljavljalo ob zelo ugodni spremljevalni okoliščini: vsak poizkus namreč, najti resnico, ki bi bila za vse sprejemljiva in potem tudi za vse obvezujoča, je bil takoj deskreditiran, ker je v hipu sprožil spomin – lahko ga je tudi izrabljal – na vlogo, ki jo je imel pojem resnice v totalitarnem času. Etos mišljenja kot mišljenja pa je bil že tako oddaljen, da ni več mogel uveljaviti bistvene razlike med oktroirano resnico in med iskano in najdeno. Takšno je bilo in je stanje v kulturi.
Da pa do tega vsenarodnega pogovora ni prišlo, je še en pomemben razlog. Tu je namreč neki pojav, neka dejanskost, ki presega tako kulturo kot politiko, in zato ne vemo, kam naj jo uvrstimo. To je zaprepaščujoča in pohujšljiva politična obstojnost ljudi leninske učenosti. Res je sicer, da to nenavadno trpežnost podpira ugodno duhovno okolje, ki na meji med diskreditiranim umom in postmoderno poljubnostjo ne razpolaga z zanesljivimi sredstvi za merjenje sveta. A to pojava ne razloži. Nekoč se je reklo, da kdor udari Cerkev, umre. Napoleon jo je udaril in je umrl, Hitler jo je udaril in je umrl. Toda kdo jo je bolj udaril, kot so jo komunisti – in niso umrli. Nekaj tako nenavadnega je to, da bi vse institucije, ki imajo kaj opraviti s človekovim duhom, morale iti v to vprašanje. Če boste rekli, da je tu izostrena pozornost in skrajna prisebnost, je to seveda res; če boste rekli, da je tu zadnja navezanost nase in odsotnost vsakršnih alibijev, je to seveda res. Toda, ali je to že dovolj? Tu se je moralo nekaj zgostiti v bitju kot bitju, v njegovi organski celoti, »v kosteh«, kot smo že rekli v tem razmišljanju. Če je temu tako, se bomo cilju našega razmišljanja še najbolj približali z biotskimi izrazi, kot je naprimer instinkt. In kaj je potem vedenje tega instinkta, če se je dovoljeno tako izraziti? Kaj je čas vanj vkodiral? V tistih znakih stoji zapisano, da je naš čas tak, da mu je mogoče vladati. Leninski človek je pravzaprav naslednik Nietzschejevega nadčloveka. Pri čemer je treba povedati, da Nietzschejev človek ni koncipiran brez spomina na aristokratski čas; v njem bomo odkrili prvine aristotelske megalopsihije – veličine duha; snov, ki ga napolnjuje, je upor in ne sla po oblasti. Leninskega človeka pa nosi vzgon, ki je gon po oblasti. To je tudi tisto skupno tretje, ki vzpostavlja zvezo z industrijskim komunizmom in komunizmom informacijske dobe. Čeprav sta na videz tako različna, da bo kdo rekel, da ju ne smemo poimenovati z istim imenom, bomo to vendarle storili samo zato, da se v naši zavesti ohrani podtok, ki oba nosi: oblast. Pod navidezno različnostjo jima je skupno še to, da sta oba nihilistična sama in hkrati računata na nihilizem dobe. Prvi se je utemeljeval na ideologiji, drugi pa je ideologijo zapustil in gradi na odsotnosti misli in smisla.
Kadar torej govorimo o demokraciji, moramo ločiti dvoje: med demokracijo kot tehniko oblasti in med demokratsko kulturo. Obstaja namreč možnost, da bomo imeli politiko, ki bo izkazovala vse elemente demokratske tehnike, a bo, če za to tehniko ne bo stala demokratska kultura, le naličje za neokomunistično elito.
Ta je namreč tu. Njeni ljudje mogoče ne prebirajo več Komunističnega manifesta, na njihovih nočnih omaricah mogoče ne bi našli Marxa, Lenina, Plehanova, Korscha, Lukacsa, Kardelja, a je v njih ista nadarjenost, ista prisebnost, ista virtuozna izvedenost v zakulisni igri. Oni avtorji se morda sedaj prašijo po njihovih knjižnicah, a kvintesenca nekdanjega branja je, presejana v pesku novega časa, tu. Učna leta in praksa, opravljena v šoli ustanovnih očetov, jih je posvetila v skrivnosti reda: zlasti in predvsem, kako je treba upoštevati čas, če hočeš nad njim gospodariti.
V četrtem letu po zlomu komunizma se pred nami dogaja zanimiva preporazdelitev političnih sil. Do tega preseljevanja v polju politike je prišlo zaradi dozorevanja časa, ki je, ko je začel dobivati polnejše in določnejše oblike, vsako od sil začel potiskati proti njenemu avtentičnemu mestu. Zdi se, da se bliža čas, ko se bo zaslišal ukaz, da mora vsaka stvar biti to, kar je. Upanje torej obstaja, da smo na začetku razvidnejše politike. Če je tako, bo to uvod v to, kar bi se moralo uveljaviti že na začetku – leta 1990. A prav dejstvo, da se to ni uveljavilo že takrat, ne dovoljuje, da bi naše upanje poletelo s polnimi krili. Če hočemo razložiti, zakaj je začetek bil, kakršen je bil, nam bo koristilo, če se povrnemo nazaj v leto 1988.
Zakaj so se ljudje začeli množično zbirati na Roški cesti, na Kongresnem trgu, zakaj je domala vse aplavdiralo Odboru za človekove pravice? Zakaj so ljudje s tako napetostjo poslušali, kaj bo rekel Cankarjev dom in kaj bodo sporočili pisatelji? Gibanje, ki je tedaj zajelo Slovence, je bilo na različne načine in z različnih strani pripravljano, a o tej prevažni stvari tu ne bomo govorili. Ostali bomo pri enem vprašanju: Zakaj? Leta 1988 sta se dogajali dve stvari: šlo je za spopad s centralistično vojsko, ki je bil, če pomislimo, kaj je ta vojska pomenila, hkrati spopad z Balkanom, šlo pa je hkrati za spopad z domačo komunistično birokracijo in za demokratizacijo političnega življenja. Važno pri vsem tem pa je to – kar je tudi naša teza – da se je boj za demokratizacijo pripeljal na vozu, ki so ga vlekli konji antibalkanskega resentimenta, in da ga ne bi bilo ali pa ne bi bil tako močan in silovit in učinkovit, če onega vozila ne bi bilo. Od vsega začetka je v dogodkih leta 1988 mogoče videti neko temeljno dvojnost, ki jih je takrat zamegljevala, sedaj pa nam daje možnost, da si jih, spričo razvoja po letu 1988, razložimo.
Ko torej, da doženemo svoje sklepanje, onega tradicionalnega, zgodovinsko vgrajenega odpora do Balkana v Slovencih nebi bilo, komunistom mogoče sploh ne bi bilo treba »stopiti z oblasti«. Lahko bi enostavno prestopili – brez preoblačenja. Vse, kar bi morali narediti, bi bilo, zamenjati table in izveske na vratih svojih pisarn. Da vse le ni šlo tako gladko in enostavno, nam je po svoje pomagal Balkan in njegova boljševiška armada. A kaj ta zgodba pove o nas? Če culo te zgodbe razvežemo in pogledamo, kaj je v njej, se bomo nazadnje znašli pred to osnovno izjavo: Slovenci smo takšni – mogoče drugi narodi niso nič drugačni, a to sedaj ni pomembno – da svobode ne pogrešamo. Ko so nam jemali svobodo, se nismo čutili žaljene. Prav do zadnjega je bilo namreč tako, da je bila Partija lastnik države in ljudi, prav do zadnjega je bilo tako, da se je s tabo vsak trenutek lahko zgodilo karkoli. Dejstvo, da se dejansko ni, te možnosti ne ukinja. Nedvomno je v našem totalitarnem času obstajala groba, fizična oblika svobode. In tu sedaj prihajamo do bistva: ljudje so to delno svobodo zamenjali za vso svobodo. To pa pomeni, da so se duhovne ambicije slovenskega človeka že bile zmanjšale in da se je že odpovedal zahtevam, ki jih postavlja integralni človek. Ljudje so se že vdali, zadovoljili so se z bledičnim obstajanjem na topli pokriti gredi. A kako je mogoče, da je prišlo do tega skrčenja, do take zamenjave, do tolike vdaje? V tem vprašanju se skriva resnica nekega razvoja in paradoks neke ideologije.
Resnica tega razvoja je ta, da je v slovenskem narodu prišlo do premika od večinske katoliške zasnovanosti javnega in zasebnega življenja k večinskemu liberalnemu ali zliberaliziranemu pojmovanju sveta in življenja. Paradoks pa je ravno v tem, da so se s to skrčeno svobodo zadovoljili ravno ljudje, ki so izvorno nosili idejo svobode – nova liberalna večina. Na tako skromni ravnini je torej pristala »duhovna prostost Slovencev«. Več kot zanimivo pa je, da jih to ne moti, da se ne bi čutili vzvišene nad katoličani, čeprav je zgodovina dala dovolj dokazov, da morajo nazadnje ravno katoličani nositi najtežje breme boja za svobodo. Ko ne bi bilo katoliške zvestobe, ki jo je bilo treba plačati s polstoletno tretjerazrednostjo in ki jo je potem, leta 1990, mlada slovenska demokracija lahko vnovčila, bi na tistih volitvah komunisti zasedli ne samo predsedstvo, ampak tudi skupščino. A za našo misel je važna predvsem vloga, ki jo je igral liberalizem pri komunistični avanturi skozi našo zgodovino. Ta vloga je bila vedno služnostna: med vojno mu je pomagal na oblast, sedaj pa mu pomaga pri »sestopu«. Ta sestop gre sedaj v slogu nekega Heraklitovega fragmenta: pot dol in pot gor je eno in isto.
A po štirih letih nelahke svobode se je le začel uveljavljati naravni magnetizem slovenskega političnega prostora, uveljavljati se je začela njegova dvožariščna struktura. Na eni strani je postalo jasno, kaj pripada levici. Bilo je res zanimivo: od nekod je prišel pravi klic in so začeli ubogljivo in po vrsti vstajati, mask zaenkrat še niso sneli, samo napotili so se – nekateri so se samo obrnili – proti žarišču, od koder je prihajal glas. Ko se je levica zbrala, pa se je obenem pokazala tudi njena moč. Trenutno zaseda dve tretjini skupščinskega prostora, če ne upoštevamo osipa, do katerega bo nekoč gotovo prišlo. Levica je trenutno sredi dvojega dela: najprej gre za to, da nova grupacija, imenovana liberalna, kljub svoji levičarski duši utrdi in obdrži sredinski imidž, potem pa gre tudi za to, da še pred velikimi volitvami pokrije čim večji del civilne družbe. Prednost levice je med drugim tudi v tem, da ima na skrajnem robu prost manevrski prostor. Tam je Združena lista, s katero spričo njenega političnega rodovnika lahko vedno računa: naj bo v koaliciji ali ne, entente cordiale bo tu vedno delovala.
Desnica pa, kakor sedaj stoje stvari, prvič ne dosega moči levice, poleg tega pa ima resne težave s slogo in enotnostjo, pa naj gre za združitev v eno stranko ali pa za ohlapnejšo strankarsko koalicijo. Tudi se zdi, da se dogodki zadnjih mesecev na desnici še niso oblikovali v zgoščeno in urgentno spoznanje, da čas pospešeno dozoreva: da bodo zdaj zdaj nekoč poražene sile spet zasedle deželo. Tudi se zdi, da je ta perspektiva, če se je pred njo že odprla, ni tako zadela, da bi jo postavila v stanje lucidne odgovornosti. Prvo v zbirki pisem, ki jih je iz taborišča pisal Sinjavski ženi in ona njemu, se začenja takole: Govoril bom naravnost, zakaj življenje je kratko. Tudi nas priganja čas. Priganjajo nas leta, hkrati pa čutimo naraščajoči utrip zgodovinskega časa, zato čutimo, da moramo govoriti naravnost.
Čas je, da se vsi vrnemo k sebi. Vsak mora ponovno razmisliti, zakaj je tu, kakšno pot je opravil, potem pa mora v zbranosti odgovoriti tudi na vprašanje, v čem je kriv, daj e tako, kakor je. Krščanski demokrati si ne smejo več zatiskati oči pred tem, da je bil njihov vstop v levokoalicijsko vlado veliko pohujšanje za ljudi. Človek je znamenjsko bitje in ne živi samo od kruha. V tistem trenutko se ljudje, ki upravljajo s krščanskimi glasovi, znašli skupaj s komunisti v tako važnem podjetju, kot je vlada v postrevolucionarni državi, je veliko, preveliko število delavnih ljudi izgubilo veselje do politike. Nekoč smo v tem komentarju že zapisali, da ima SKD večjo politično odgovornost, kot bi kdo sodil po številu glasov, ki jih dobi na volitvah. SKD je naslednica največjega slovenskega političnega gibanja v zgodovini in njeno umanjkanje je tudi v tem, da tega nima dovolj jasno pred očmi. Pragmatizem je politična metoda, a je uspešna samo, če se dogaja znotraj vodilnega koncepta. Ta koncept pa nikoli in pod nobenim pogojem ne sme biti potegnjen v pragmatični ples interesov, ki so od danes do jutri. Tudi zato smo rekli, da mora vsak priti k sebi. Pred resničnostjo moramo biti vsi skromni in iskreni. Najbolje je tudi, da vemo, kako je z nami, tako da nam ni treba čakati, da nam bo to kdo hodil pripovedovat. Slovenska ljudska stranka ima nekaj razlogov, da je ponosna na svojo držo. Toda, če sedaj ne bi hotela razumeti, kaj čas od nje terja, bi ji ta drža sama malo pomagala. Zato bi ji morda koristilo, če bi se njeni ljudje kdaj spomnili, kako je stranka dobila svoje ime. Morda se ne bi smeli čuditi, če bi kdo v načinu, kako so se s prisvojitvijo tega imena polastili, ne da bi se o tem s kom dogovorili, neke velike tradicije, videl nedovoljeno, piratsko dejanje. Vsi moramo torej priti k sebi.
Dobro se zavedamo, da so stvari večvalentne in da s tem, ko si pokazal na eno valenco, stvari še nisi izčrpal v njeni resničnosti. A vseeno ne bi hoteli iti mimo vloge, ki jo je imela slovenska socialna demokracija pri zamenjavi predsednika Demosove vlade. Če ne zaradi drugega, potem zato, da utemeljeno že v tretje ponovimo stavek, da se moramo vsi vrniti k sebi.
V tem stanju, pri sebi, bi bilo po naše povsem naravno, da desnica uvidi, da je spričo tega, kar se dogaja – da je pred vrati levičarsko zajetje večinskega političnega prostora – treba narediti tri stvari. Prvič, da se združita SKD in SLS v enotno stranko. Nobene polpoti in nobeni ovinki ne bodo nadomestili tega dejanja. Predvsem pa se je treba zavedati, da ne bo pravega sodelovanja na terenu, če ne bo enotnosti na vrhu – recimo na lokalnih volitvah. Enotnost se ustvarja vedno od zgoraj navzdol in ne obratno. Torej: oblikovanje velike konservativne stranke. Drugič pa morajo demokrati poskrbeti za vplivno in legitimno politično sredino. Njena korist bi bila dvojna: na eni strani bi taka sredina ovirala levičarske premike proti sredini, po drugi pa bi predstavljala sprejemljivo politično izbiro za tiste, ki so sedaj formalno sicer v okviru katere od strank sedanjega levičarskega bloka, a jim pristni demokratični vzgon tam ne bo dal dolgo obstati. V tem trenutku je slovenska socialnodemokratska stranka poklicana, da tako sredino organizira. Važno je predvsem, da se jasno ve, kaj kdo je. Današnje politično pa tudi kulturno življenje sploh je podobno »nočni bitki«, kakor bi rekel Newman, kjer »vsak bije svoj boj in stojita prijatelj in sovražnik drug poleg drugega«. V takem bo mnogo prehodov in prestopov in je prav, da ljudje vedo, kam lahko grejo.
V času, v katerem živimo, so značilne velike priprave za koncentracijo na levici. V to smer gredo stvari in ne verjamemo, da jih bo kaj lahko ustavilo, čeprav je seveda povsem možno, da bodo tehniki, ki sedijo za mešalno mizo, kje kaj ustavili, kje kaj upočasnili, kje kaj pospešili. Ravno vsaka poteza jim tudi ne bo uspela. Toda pravega razkola na levici v nekaj naslednjih letih tudi ne moremo pričakovati, ker bodo kadrovski in ideološki interesi odtehtali vsako žrtev.
Tu pa je še tretja stvar. Demokratska ali konservativna ali tradicionalna politika ob to lahko postavi samo široko zastavljeno, na velikih zgodovinskih silnicah utemeljeno, jasno in odprto, od zgodovine in življenja poučeno gibanje za demokracijo in demokratično kulturo. Takšno veliko Zbiranje za demokracijo bi slovenskega človeka lahko otelo iz otopelosti, ravnodušnosti in nezaupanja.