Avtor: Franc Blatnik

Doživeli smo še eno od številnih, slavnostnih in ponavljajočih se domicilnih manifestacij ob obletnici dražgoške bitke na Gorenjskem. Pod vznožjem veličastnega mavzoleja so ponovne odmevale bombastične besede o svetlih tradicijah in slavnih poteh NOB, za katero se je v usodnih trenutkih odločil ves slovenski narod, razen peščice izdajalcev in kolaborantov. Prejšnja leta je bila sicer ob takih ritualih enako kot NOB in od istih ljudi slavljena tudi revolucija. Ker se je agitacijski kurs nekoliko spremenil, danes taisti ljudje na taistih govorniških odrih brez kančka zadrege, javnosti navkljub ali v posmeh o revoluciji več ne govorijo.
Žal pa na Slovenskem v tistih časih to niso bile edine Dražgoše. Razumljivo je, da po tolikih letih slavljenja javnost ni več sposobna dojeti razsežnosti zamolčanih tegob, ki so podobne onim na Gorenjskem. Mračni čas, ki je strpnost zavračal, poveličeval pa sovraštvo, je pač opravil svoje. Primer, ki ga vseeno mislim opisati, se je odigral v Žvirčah v Suhi krajini proti koncu zime 1945.
Številčna partizanska vojska je obkolila vas in sredi noči z vriščem in zmerjanjem segnala ljudi v vaško cerkev. Vsi, od najmlajših do bolehnih in starejših, so morali v nekaj minutah zapustiti svoje domove. S seboj niso smeli odnesti ničesar, niti hrane ne. Vsa vas je bila do poznega popoldneva zaprta v vaški cerkvi in samo izjemoma so sem pa tja komu dovolili ob spremstvu oborožencev kratek izhod. Ves čas je bila v zraku zla slutnja, da smo talci in da bomo vsi skupaj končali pod ruševinami cerkve. Da se to ni zgodilo, lahko pripisujemo prej srečnemu naključju kot pa uvidevnosti partijske komande. Po vaseh v teh krajih se je partizanska vojska pogostoma zadrževala. Danes se lahko samo čudimo, kako so ljudje pri svoji revščini in velikih družinah zmogli dajati še za skoraj vedno prisotno partizansko moštvo. Prebivalci so v celoti odklanjali sodelovanje s partizansko vojsko, ker so že tedaj spoznali, da ljudem, ki so jo vodili, ne gre zaupati, saj jim je bilo znano, da so se najodgovornejši med njimi izpopolnjevali v deželi zla, ne o tem, kako se boriti proti okupatorju, ampak kako skaliti odnose med ljudmi do take mere, da pride do izrednih razmer. Kljub taki polarizaciji se je vedno našel skromen obrok za ljudi, ki so se za krajši čas zadrževali po hišah. Res pa je, da ti fantje, ki so kazali tak strpen odnos do prebivalstva, niso odločali o usodi vasi. Ko so prišle višje komandne enote, so se morali podrediti revolucionarni disciplini. V svojih enotah so jo lahko dosegli, dokazali pa so jo tudi prebivalcem. Zaplembe so bile pogoste, v nekaterih primerih je ostala samo streha in goli zidovi. Nikoli nismo zvedeli za usodo fanta, ki je odklanjal grobost pri enem takem plenjenju in se celo solidariziral s prizadetimi. Te podrobnosti navajam zato, da bi pokazal, kako se je tudi oskrbovala partizanska vojska; poudaril pa bi, da tako temeljitih plenjenj ne bi bilo, če bi se ljudje odločili za sodelovanje z njo. Tu se zastavlja vprašanje, na katero odgovor čakamo zaman, če pričakujemo, da ga bodo pojasnili najbolj uveljavljeni zgodovinarji, to je kronisti NOB oziroma do nedavna tudi revolucije. Namreč, kam je šlo vse naropano imetje? Zalogaj ni bil tako majhen. Kljub številnim zaplembam je bilo pri 70 domačijah vsaj 50 glav živine in konj. Povsem verjetno je, da so s tem plenom nagradili revoluciji vdane prebivalce v drugih krajih.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spomin Mirko Kambič

Potem, ko je bila vas izropana, je prišlo pozno popoldne do olajšanja: odprla so se cerkvena vrata, kar je pomenilo izhod, a hkrati tudi izgnanstvo. Žal ne za vse. Neki starejši in bolehen mož, ki ne bi mogel prenesti celodnevnega zadrževanja v cerkvi, je ostal doma v postelji. Pri izgonu iz vasi je vojska preprečila svojcem vstop v hišo, da bi ga rešili. Ko so se vrnili, so na pogorišču našli njegove ostanke. Sestradana množica, ki so jo stražarji gnali iz vasi, je le čutila olajšanje ob spoznanju, da je šla smrt mimo njih. Zadnja skupina še ni bila pol kilometra iz vasi, ko je silovita eksplozija, ki je cerkev zravnala z zemljo, postavila na laž predsednika ZB Dolničarja, ki danes trdi, da so podirali samo tiste cerkve, iz katerih so nanje streljali. Edini oboroženci v tej cerkvi so bili partizani, ki so tisti dan ustrahovali nagneteno ljudstvo in mu razlagali revolucionarne postulate! Ko se je skupina že bližala Strugam, so jo spremljevalci zapustili in se verjetno brezskrbno podali nazaj opazovat čudoviti ogenj, ko je gorela slamnata revščina. Tik pred Strugami smo srečali tri domobrance, ki so se hoteli na svojo roko, brez vednosti komande v Laščah, maščevati za ta komunistični podvig. Kljub opozorilu o številčnosti nasprotne vojske so pot nadaljevali. Na drugi strani hriba je vladala brezskrbnost ali celo razigranost kot v znani pesmici: »Še nikol se nismo tak smejal, ko je bajtica gorela«. Padle so žrtve. Vsi trije fantje so se vrnili v svojo enoto. Tu se je vredno vprašati, kaj bi se zgodilo s talci v cerkvi, če bi kakšna večja enota poskušala še pravočasno odgnati požigalce. Strokovnost miniranja in eksplozija skoraj tik za tem, ko so ljudje zapustili prag, potrjuje sum, da je bila cerkev minirana pred prihodom vaščanov. Naj tu mimogrede še omenim, da so enako usodo kot Žvirče, sredi zime in v hudem snežnem metežu, doživele tudi Hinje.
Življenje se je s težavo vračalo na pogorišča. Sprva je bilo samo tavanje po opustelih njivah in pašnikih. Najhujša kazen pa je prišla tri mesece kasneje, že po koncu vojne. (V Dražgošah je bila izvedena hkrati s požigom.) Silovite eksplozije in izdajalski dim, ki se je včasih zadrževalpo cel dan nad roškimi gozdovi, so pretresale te kraje in ljudem oznanjale, kje ginevajo njihovi bratje in sinovi. Pokrajina se je pogreznila v žalost, ki pa je bila toliko hujša od tiste v Dražgošah, ker je ljudje niso smeli kazati. Ker je bilo omenjanje tega gorja še do nedavna prepovedano, je ostalo toliko bolj sveže in neizbrisno. Da je bila mera polna, se je v času teh eksplozij (včasih so bile tudi po dve na dan) pojavil voz partizanov, s katerega so vidno visele domobranske uniforme. Razume se, da sta vrišč in harmonika spremljala to vožnjo. Čeprav se zavedam, da je vsaka žrtev tragedija zase in je vsaka poštevanka z njimi brezčutno ravnanje, bi vseeno pripomnil, da je bilo število žrtev na Žvirčah večje od onega na Gorenjskem.
KPS, ki prireja mogočne manifestacije ob mavzoleju v Dražgošah in ki je tudi sicer posejala deželo s svojimi spomeniki skoraj do stopnje onesnaženosti, se mogoče niti ne zaveda, da je hkrati postavila mnogo mogočnejši spomenik, ki sicer ni tako viden, kot so njihove marmorne in bronaste gmote in ki ga bo mnogo težje odstraniti kot tisto železje ob ljubljanskih vpadnicah. Zidaki tega spomenika so obup, zagrenjenost, razdvojenost in spoznanje nemoči. Ti zidaki so toliko bolj trdni, ker so se že preselili iz človekove misli v človekovo podzavest. Samo na partijskih dvorih izšolano družboslovje ne vidi usodnosti te dolgotrajne človeške potlačenosti. Če bi imeli družboslovje, ki bi ne bilo toliko časa prepleteno s politiko, bi z lahkoto prišlo do spoznanja, da se slovenska zavest javlja v manifestacijah enih in v odrinjenosti drugih. Kakovost življenja tu ne more biti velika. Zdi se mi, da to kakovost najbolje razkriva mati, ki je omedlevala takrat, ko je gledala tja, kjer so ginevali njeni sinovi, nekaj kasneje pa, kot da se ji je omračil um ali pa ob spoznanju usodnosti in nemoči začela razlagati, da sinov pač več ne bo nazaj in da moramo sodelovati z novo oblastjo. Udeleževala se je partijskih manifestacij, šla celo na volitve, svojih sinov pa ni več omenjala. Tudi laiku je jasno, da odnosi v skupnosti, kjer mora en del svoje mišljenje prikriti in svoje čustvovanje zatajiti, drugi del pa slabo vest skriva v neprestanih manifestacijah svoje moči, niso zdravi odnosi. Demonstracija take slabe vesti, s katero se še vedno otepa KPS, je bila lanska provokacija sredi zamolčanih grobišč v Kočevju. Da imajo težave z resničnostjo oziroma s slabo vestjo, dokazujejo tudi tisti, ki govorijo, da je bila vas obkrožena z verigo utrjenih bunkerjev, ki jih je njihova vojska razbila in osvojila in kot utrjeno postojanko vas zažgala. Več kot pol škatlice vžigalic ta vojska za svoje delo tedaj ni potrebovala. O bunkerjih ne tedaj ne kdaj pozneje ni bilo sledu.
Ostanimo za trenutek še na simbolni ravni. Oblast, ki v spomin na ljudi neke vasi zgradi mogočen spomenik in prireja redna slavja, o ljudeh iz drugega kraja pa molči in jim celo oporeka upravičenost do žalosti in žalovanja, samo dokazuje, da ni pripravljena ali sposobna priznati resnice in uveljaviti pravičnost. V taki neurejenosti bomo živeli vse dotlej, dokler ta oblast ne bo spoznala, da za urejanje medsebojnih navzkrižij ne potrebujemo nikakršnih raziskovalnih komisij. Za to je potrebna korajža in se že enkrat podati na pot, ki vodi v Nurnberg. Ta forum namreč ne pozna in ne trpi sprenevedanja.