Avtor: Peter Urbanc

Slovenca, ki pozna dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, gotovo zanima tudi to, kako so tisti čas preživljali drugi narodi pod nemško in italijansko okupacijo. Kakšen je bil njihov odpor do okupatorja, kako so se mu upirali ali mu pomagali, koliko je njihovo delovanje vplivalo na izid vojne? Na ta vprašanja skuša odgovoriti dr. Peter Urbanc iz Kanade v daljšem spisu, ki ga objavljamo v skrajšani obliki.
Ob nemško-italijanski zasedbi evropskih držav so se njihove vlade in kraljevske družine, z izjemo Danske in Belgije, umaknile k zaveznikom v London. V zasedenih deželah pa so se spontano začela ilegalna osvobodilna gibanja, ki jih bomo imenovali s skupno besedo Odpor (fr. Resistence, angl. Resistance, it. Resistenza). Odpor je imel različne oblike: obveščevalne dejavnosti, sabotaže, vojaške akcije. Vojaški položaj zaveznikov je bil vse do poletja 1942 zelo težak. Nemci so jih bili prehiteli v oborožitvi in jih leta 1939 presenetili. Bila so potrebna leta, da so zavezniki izurili dovolj divizij in pognali proizvodnjo vojnega materiala, ki je odločil izid druge svetovne vojne. Zato so v prvih letih vojne toliko bolj računali na podtalno vojskovanje v zasedeni Evropi. V ta namen so ustanovili dve organizaciji.
Britanska Special Operation Executive – SOE (Uprava za posebne operacije) je bila ustanovljena poleti 1941 na osebno pobudo W. Churchilla. Njena naloga naj bibila v prvi fazi organiziranje obveščevalnih služb, sabotaž, pomoči britanskim komandosom. V zadnji fazi pa naj bi prišlo do splošne vstaje okupiranih nrodov. Na ameriški strani je bil v ta namen ustanovljen The Office of Strategic Services – OSS (urad za strateške naloge).
Organizaciji sta se razlikovali po odnosu do prihodnjega političnega razvoja v okupiranih deželah. Medtem ko so Američani upoštevati le boj proti Nemcem in se za politiko niso dosti menili, so Angleži gledali korak dlje in pazili, da bi se politika v teh deželah razvijala v skladu z interesi Anglije.

Odpor v posameznih deželah

ČEŠKA. Pod okupacijo so Čehi takoj formirali tri tajne organizacije. Eno so vodili bivši častniki, drugo politiki predvojnih sredinskih strank, tretjo pa levičarji brez komunistov. Komunisti so se držali moskovske linije in so do 22. junija 1941 mirovali. Ob zasedbi so Nemci proglasili deželo za svoj protektorat pod imenom Protektorat Češka in Moravska (Slovaška je postala protektorat zase). Protektorat je formalno vodila marionetna vlada, medtem ko je bila legitimna vlada s predsednikom Benešem v Londonu. V tej prvi fazi ni bilo protinemških akcij – razen komuniciranja z Londonom, ki je bilo ves vojni čas intenzivno in uspešno. Češka fašista Vlajha in Moravec sta pridobila 16.000 članov. Emil Hacha, zdaj predsednik protektorata, je skušal reševati življenja, zato je v javnih nastopih hvalil Nemčijo in »slavno nemško orožje, ki brani tudi češki narod«. Tako kot Hacha so z Nemci sodelovali tudi novi premier Alois Elias in ministri – vse to z odobravanjem Beneša in londonske vlade. Nemci niso vedeli, pri čem so. Potem ko so leta 1941 pobili 1.500 izobražencev, med njimi tudi duhovnikov, je kazalo, da so Čehi že ukročeni. Aktivnega odpora ni bilo, celo nasprotno: Čehi so pridno delali v industriji.
Jeseni 1941 so Sovjeti odvrgli s padali tri skupine partizanov. Ti so bili takoj ujeti. Angleška SOE je urila v Angliji 158 Čehov. V tem obdobju je Beneš že zahteval akcije in prenehanje sodelovanja z Nemci. Prišlo je do majhnih sabotaž in stavk, ki pa so se po nekaj urah končale, ker so Nemci takoj pobrali talce in grozili s streljanjem.
Septembra 1941 je postal »Reichsprotektor« Reinhart Heydrich, eden najbolj pretkanih in surovih policistov. Takoj ko je prevzel položaj, je zavladal s terorjem, eksekucijami in aretacijami. V drugi fazi, ko je presodil, da so ljudje že dovolj ustrahovani, jim je povečal obroke živil in zboljšal delovne pogoje. Njegova teorija »najprej zlomi, potem ukloni« je povsem uspela. 350.000 čeških uradnikov je delalo pod vodstvom komaj 1.900 Nemcev. Ljudje so aktivno sodelovali v nemških organizacijah, odpor je postal nepomemben. Še leta 1944 je bila delovna morala na Češkem boljša kot v Nemčiji. Hitler je bil navdušen!
Beneš je bil v škripcih. Za ugled svoje vlade v Londonu je nujno potreboval uspehov. Predlagal je atentat na Heydricha. Enotna odporniška organizacija, ki je medtem nastala iz prejšnjih treh, je bila proti temu, češ da bi bile posledice strašne. Beneš pa ni popustil (po vojni je to zanikal). Dva Čeha, padalca, sta 27. maja 1942 ubila Heydricha. Hitler je še isti dan ukazal ustreliti sto Čehov, 10.000 pa zapreti, da bi jih imel za talce, dokler se storilci ne bi odkrili. Hacha je skušal Nemce pomiriti, na radiu je obtožil Beneša kot zločinca. 500 Čehov je poslalo Gestapu ovadbe zoper možne storilce. Nič ni pomagalo. Uničene so bile Lidice, Ležaky, ustrelili so 1331 oseb, med njimi premiera Eliasa, 252 Čehov in 1.000 čeških Židov so poslali v Mauthausen. Odpor je bil strt, dvignil se je šele maja 1945, vendar oslabljen in duhovno uničen. Ni se bil več zmožen upreti novi nevarnosti, komunistom. Beneš, ki je bil zaveznikom gorak zaradi Munchna, je podcenjeval komunistično nevarnost, v Sovjetih je videl predvsem velikega slovanskega brata …
SLOVAŠKA. Gverila se je pojavila pozno, toda silovito. Razlog je bil v posebnem statusu dežele v Hitlerjevi Evropi. Slovaška ni bila okupirana v pravem pomenu besede, morala pa je dovoljevati nemške vojaške transporte. Slovaki so dali precej vojakov na vzhodno fronto. Žide so izročali Nemcem, misleč, da jih vodijo v navadna delovna taborišča. Ko so zvedeli, da jih tam morijo, so začeli transporte zadrževati. Proti koncu vojne so se Slovaki skušali rehabilitirati. Ko so se avgusta 1944 Sovjeti bližali prelazu Dukla, sta se dve slovaški diviziji uprli. Nemci so upor zadušili in pri tem zajeli ali pobili 60.000 partizanov. Slovaki so se očitno ušteli. Računali so na hitrejši prodor Rusov, ki pa se je zavlekel. Slovaška ne pred to ne po tej akciji ne zaznamuje drugih dejanj proti Nemcem ali Madžarom.
POLJSKA. Nemci so napadli 1. septembra 1939 in s silovito premočjo zmagali kljub junaškemu boju Poljakov. Takoj po zmagi so velik del ozemlja anektirali in zavladali z vso brutalnostjo. Poljaki so bili nezadovoljni, ker Pij XII. ni obsodil Nemcev zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali na Poljskem. Šele 2. junija 1943 je papež v nekem govoru omenil Poljsko, ki naj bi zopet vstala. Premalo in prepozno!
General T. Kutrzeba je septembra 39 organiziral gverilo SZP (Služba Zwyciestwu Polski). Kasneje se razne samostojne organizacije (razen maloštevilnih komunistov) združijo v osrednjo gverilo z imenom Armia Krajowa (AK) – domača armada. AK je nameravala v prvi fazi delovati le z diverzijami, sabotažami, obveščanjem. Vstajo naj bi oklicala šele tedaj, ko bi bili Nemci na koncu moči. V AK so bili previdni zaradi strašnih represalij. V 6 letih je Poljska zgubila 6.028.000 ljudi ali 22 odstotkov prebivalstva, kar je najvišji odstotek v Evropi. Približno 50 odstotkov teh žrtev je bilo poljskih Židov. Izmed 10.000 duhovnikov jih je padlo 1.800. Izobražencev (zdravnikov, profesorjev, inženirjev, advokatov) je padlo ali umrlo v taboriščih kar polovica.
Armia Krajowa je imela 380.175 vpisanih borcev. Izmed teh pa jih je bilo le 10.000 skromno oboroženih. Odpora v vojaškem smislu ni bilo, vse do varšavske vstaje. Zelo obširna in učinkovita pa je bila sabotažna dejavnost. Z vstopom SZ v vojno so se Poljaki znašli med dvema kamnoma. Nemci so jih hoteli uničiti, Sovjeti pa obdržati Curzonovo linijo in vsiliti komunistični režim. AK je že leta 1942 naredila načrt, kako bi osvobodila Poljsko, preden jo zavzamejo Sovjeti. Zavezniki pa ji niso hoteli dati orožja, da se ne bi zamerili Sovjetom.
V Zamošču, vzhodnem delu Poljske, so komunisti po letu 1941 organizirali partizansko enoto 3.000 mož, ki so ji dali ime Armia Ludowa (AL) – ljudska armada. Iz te skupine je potem izšel Lublinski komite, poljska levičarska vlada. Gverila, desna in leva, sta se nekajkrat spopadli, potem pa se je to nehalo, ker so bili komunisti prešibki.
Poljska obveščevalna služba je bila poleg češke najboljša. Še pred vojno so Poljaki izmaknili Nemcem (in izročili Britancem) njihovo »enigmo«, aparat za dešifriranje. Tako so Britanci vnaprej vedeli za razne nemške akcije, lokacijo podmornic itd. Poljski delavci so ugrabili dele rakete V2. Na Poljskem je delalo med vojno sto tajnih radijskih postaj.
Ko so se Sovjeti približali Varšavi, je nastalo silno navdušenje. Sovjeti so pozivali k vstaji. Odločitev za vstajo pa je bila zgrešena, kajti AK je imela samo 2.500 dobro oboroženih mož, Nemci pa 15 do 16.000. Vstaja je trajala od 1. avgusta 1944 do 5. oktobra, ko so se Poljaki morali vdati. Nemci so se znesli nad uporniki z nepopisnimi grozovitostmi. 10.000 poljskih vojakov je padlo, 65.000 je bilo ranjenih, mnogi pogrešani. Civilne žrtve so šle v desettisoče, mesto pa je bilo dobesedno zravnano z zemljo.
FRANCIJA. Po porazu spomladi 1940 so se Francozi organizirali v številnih ilegalnih enotah, društvih, frakcijah. Komunisti so se do junija 41 zvesto držali direktiv iz Moskve. Ko je bila Francija še v vojni, so celo sabotirali francoske vojaške akcije. Po letu 1941 so poskušali prevladati v Odporu z organizacijo Front National. De Gaulle je takoj uvidel, da jim ne gre le za vodstvo Odpora, ampak tudi za vodilno vlogo v povojni politiki. Zato je ustanovil enotno organizacijo FFI (Force française de l’intérieur), ki je vključevala tudi komuniste. FFI je s težavo obvladovala položaj do osvoboditve. Gverilcev (makijevcev) je bilo ob osvoboditvi okrog 140.000. Delovali so predvsem s sabotažami, ki so bile številne in uspešne, zlasti v času dneva D v Normandiji. Zavezniki z De Gaullom so zahtevali iz vojaških in političnih razlogov (nezaupljivost do komunistov), naj se gverila vzdrži vojaških akcij do izkrcanja Angloameričanov. Predčasne akcije bi naredile mnogo več škode kot koristi. Veliko vlogo je igralo obveščanje, špijonaža. Med največje uspehe na tem področju štejejo to, da so se dokopali do načrta nemške obrambe atlantske obale. Uspešni so bili tudi v propagandi, saj so imeli kar 1200 ilegalnih glasil.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Vsaksebi Mirko Kambič

V Franciji so Nemci ustrelili 2.039 talcev, v zaporih pa je bilo 39.000 oseb.
Legitimno sodelovanje z okupatorjem je bilo v Franciji množično. Mnogo Francozov je sodelovalo bolj, kot bi bilo treba. Med 500.000 Francozi, odpeljanimi na delo v Nemčijo, je bilo tudi precej prostovoljcev. S prostovoljci so bili prisotni tudi na vzhodni fronti. Najbolj mučno in še ne povsem razčiščeno je vprašanje nedopustne kolaboracije, zlasti preganjanja Židov, ki je bilo množično in v glavnem delo Francozov samih.
BELGIJA. Formirale so se tri odporniške organizacije, ena od teh je bila komunistična. Podtalna dejavnost je zajemala tri področja: organiziranje kanalov za reševanje zavezniških vojakov, zlasti pilotov (v glavnem prek Francije v Španijo), zelo uspešno obveščevalno službo in sabotaže, učinkovite zlasti v elektrarnah in na elektrovodih. Prave gverile ni bilo, že zato, ker ni bilo naravnih pogojev. Nemci so po uradnih podatkih ustrelili 239 patriotov, do 50.000 pa so jih imeli v zaporih. Po drugi strani pa je bilo tudi število prostovoljcev za vzhodno fronto precejšnje. V Belgiji je obstajala močna pronacistična stranka, ki jo je vodil L. Degrelle. Ta se je zavzemal za priključitev Belgije Nemčiji.
NIZOZEMSKA. Največji prispevek zavezniški strani je dala obveščevalna služba. Ta pa je tudi doživela strašen udarec. Nemci so zajeli ilegalnega radiooperaterja, ki je potem moral več mesecev delati zanje, česar Angleži niso vedeli. Posledice: zajetje 52 agentov, odkritje 15 ton eksploziva, več tisoč kosov lahkega orožja, 75 oddajnikov itd.
Izmed vseh zasedenih dežel je imela Nizozemska največjo pronacistično stranko: 40.000 članov. Na vzhodno fronto je šlo več tisoč prostovoljcev. Izmed 160.000 nizozemskih Židov se jih je rešilo le 20.000.
Leta 1944 je imel nizozemski Odpor 2.000 članov. Nemci so jih ustrelili 36, zaprli pa kakih 50.000.
DANSKA. Ob okupaciji sta kralj in vlada ostala doma. Sodelovanje je bilo korektno in Nemci do leta 1943 niso imeli težav. Dopustili so svobodne volitve, na katerih je dobila pronacistična stranka 5 odstotkov glasov. Na vzhodno fronto je šlo precej prostovoljcev. Sčasoma sta se formirali dve uporniški skupini, ena komunistična. Sabotaž na železnici, v tovarnah, na elektrovodih je bilo toliko, da so Nemci z ultimatom izsilili odstop vlade. Nastopilo je pravo vojno stanje. Danska je bila za Nemce tako pomembna, da so imeli tam več vojaštva kot na ozemlju Jugoslavije.
Danci so bili edini v Evropi, ki so množično reševali svoje Žide. Ko so zvedeli za grozeče aretacije, so jih v nekaj tednih vse ilegalno prepeljali na Švedsko.
Statistike navajajo 25.000 partizanov, ki pa so čakali doma, ker naj bi udarili šele tik pred koncem. Nemci so ustrelili 46 talcev, v zaporih pa je bilo 14.000 ljudi.
NORVEŠKA. Že poleti 1941 so močni angleški komandosi napadli otočje Lofoten. Akcija ni uspela, nemško maščevanje nad domačini pa je bilo tako surovo in množično, da je norveška vlada v Londonu protestirala. Take akcije nudijo v vojaškem smislu malo, izzovejo pa strašne represalije. Willy Brandt, ki je takrat živel na Norveškem in bil celo norveški državljan, je dejal, da je bil »norveški odpor bolj zadeva duha kot pa dejanske akcije«. Bolj kot sporadične gverilske akcije je Nemce skrbela možnost splošne vstaje in britanske invazije. Zato so deželo »ščitili« s 13 divizijami, 90.000 mornarji in 6.000 esesovci. V sabotažnih akcijah so Norvežani uničili tovarni letal in lokomotiv in veliko tovarno žveplene kisline. Zavezniki so s padali, še bolj pa z majhnimi norveškimi ribiškimi ladjami, infiltrirali 214 agentov in 300 ton orožja. Velika akcija SOE in domačih naj bi bil napad na Norsk Hydro, ki je proizvajal težko vodo. Napad pa ni povsem uspel.
Norveška je dala Quislinga, ki pa je bil Nemcem neprijeten, ker je vztrajal pri norveški neodvisnosti. Na smrt je bil obsojen zaradi uničevanja Židov in podpisov na odlokih za streljanje talcev. Norveška je dala močan kontingent prostovoljcev za vzhodno fronto.
Statistike: formalno članstvo v gverili (Milorg) leta 1944: 35.000. Nemci so ustrelili 25 talcev in zaprli 18.000 oseb.
ITALIJA. Do septembra 1943 so bili Italijani v nemškem taboru. Oboroženega upora dotlej ni bilo. Pomembne pa so bile množične stavke v Torinu in Milanu marca 1943. Po kapitulaciji septembra 1943 so ustanovili CLN (Comitato di liberazione nazionale). Komunisti so ustanavljali svoje partizanske enote, garibaldince. Uporniki so bili najbolj aktivni v Piemontu, že septembra 43, kasneje pa tudi na fronti, zlasti med Firenzami in Bologno. Komunisti so delali na svojo roko, ne meneč se za represalije. Ko so v Rimu z bombo ubili 32 nemških pomožnih vojakov, starih letnikov iz Bozna, so Nemci ustrelili 345 talcev. Zavezniki so v glavnem odklanjali vojaško pomoč Italijanov iz vojaških, pa tudi političnih razlogov, zato jim tudi niso hoteli pošiljati večjih količin orožja. Partizani, bilo naj bi jih 200.000 (?), so dvignili glave šele aprila 45, ko je šla vojna že h koncu in so se Nemci umikali proti severu.
Ob slovensko-italijanski etnični meji so slovenski partizani sprejeli pod svoje okrilje italijanske levičarske gverilce. Zmenili so se, da etničnega vprašanja ne bodo načenjali. Ob tej meji je nastala »Repubblica d’Osoppo«, ki so jo Nemci zlahka razbili. Brez potrebe so padli tisoči.
Komunistični partizani so dolgo časa delali za to, da bi po vojni prevzeli oblast. Začeli so likvidirati »kolaboracioniste«, ki pa so bili večinoma le potencialni nasprotniki levice. Ko je v vlado vstopil Palmiro Togliatti, je ukazal svojim partizanom, naj se vključijo v skupni CLN. S tem je nevarnost komunistične prevlade minila.
AVSTRIJA. Po anšlusu je bila skoraj vsa opozicija strpana v zapore in taborišča. Polovica Židov se je izselila, druga polovica pa je šla v taborišča in smrt. Dejanskega odpora ni bilo. V Avstrijo so prodrli slovenski partizani, z avstrijskimi komunisti pa sodelovanje ni steklo zaradi izdaje. Slovenski partizani so kljub velikim izgubam ostali na Koroškem. Njihove akcije niso imele vojaškega pomena. Avstrijci so po vojni našteli kakih 60 primitivnih zločinskih likvidacij. Britanska SOE je s pomočjo partizanov prišla tudi v Avstrijo. Ko je neki agent te službe padel v sumljivih okoliščinah na Svinji planini, so Angleži svoje agente umaknili z motivacijo, da se za komunizem ne mislijo boriti.
GRČIJA. Takoj po italijanski in nemški zasedbi so Grki ustanovili ducate podtalnih osvobodilnih organizacij. Marionetna vlada, ki so ji okupatorji pustili 8.400 vojakov, je nesposobna, tare jo silna inflacija in huda lakota, od katere umre 70.000 Grkov. Proti sredi leta 1942 se Odpor kristalizira v dve organizaciji: desničarsko EDES, ki jo vodi polkovnik Zervas, in komunistično ELAS, ki jo vodi Aris Veluhiotis. Obe organizaciji sta imeli poleti 42 na terenu le nekaj sto mož. Zelo močna je sabotažna dejavnost, posebno na železnicah. Junija 1943 sklenejo gverilci sporazum o skupnem nastopu. Po kapitulaciji Italije njihovo število močno naraste. Prihaja do frontalnih spopadov z Nemci, ki se pa slabo končajo, s tisoči mrtvih.
Proti koncu 1943 ELAS že pripravlja revolucijo. Njen vodja Veluhiotis je ob neki priložnosti dejal: »Če je treba, ubijem deset nedolžnih, da le zadenem enega krivega.« In po spodleteli revoluciji: »Ker nismo dovolj ubijali, smo propadli. Revolucije uspevajo, če so reke rdeče od krvi.«
Leta 1944 so komunisti v premoči. Nasprotniki se morajo umakniti na Krf. Sledi množična intervencija Angležev, ki 1. oktobra 44 zasedejo Atene. Komunisti se umaknejo na sever in odvedejo s sabo 15.000 talcev – 4.000 izmed njih v smrt.
Grške žrtve zaradi gverile so bile grozljive: 1.700 vasi uničenih, 70.000 talcev ustreljenih. Italijani so jih usmrtili 9.000, Nemci 21.000, Bolgari 40.000.
ALBANIJA. Boj proti okupatorju se je hitro sprevrgel v čisto borbo za oblast. Prevladala je levica, Angleži so s težavo rešili nekaj njenih nasprotnikov v Italijo.
ANGLEŠKI ROKAVSKI OTOKI. Nad 100.000 Angležev se je držalo direktive iz Londona: »Sodelujte z okpatorjem v mednarodno predvidenih dopustnih oblikah, rešujte angleška življenja.« Odnosi z okupatorjem so morali biti res prisrčni, saj so nemški vojaki pustili tamkajšnjim Angležinjam nič manj kot 900 nezakonskih otrok. Domači funkcionarji so sodelovali z Nemci, dopustni okvir pa so nekajkrat prekoračili, posebno s svojimi podpisi na odlokih, ki so smrtno zadevali Žide.
SKLEP. Ocenjevati učinek evropskega Odpora na izid druge svetovne vojne ni lahko. Mnogih podatkov ni mogoče preveriti. Nedvomno je, da so vse strani v poročilih o svojih uspehih in nasprotnikovih izgubah krepko pretiravale: navajane številke so bile včasih tudi stokrat previsoke. Bi bil izid vojne brez Odpora ravno tak, kot je bil? Bi vojna trajala dalj časa? So ogromne žrtve, ki jih je zahteval Odpor, prevelike glede na rezultate?
Zdi se, da je Odpor največ pripomogel k zavezniški stvari z obveščevalno službo. Ta je bila nujna, brez nje bi bile žrtve marsikdaj veliko večje, nekatere akcije verjetno ne bi niti uspele. Zelo pomembna je bila tudi sabotažna dejavnost, vendar ne povsod enako. Najboljši so bili Francozi v času ob izkrcanju v Normandiji. Industrijska sabotaža je bila zelo uspešna na Norveškem in Danskem, slabše pa je bilo na Češkem in tudi v naši Sloveniji: industrijska proizvodnja je v teh dveh deželah med vojno krepko zrasla. Transport je bil s sabotažami oviran, vendar nikoli resno načet. To delo so morali opraviti bombniki.
Najmanj smotrna je bila v okupiranih deželah vojaška konfrontacija. Gverila s slabše izurjenimi vojaki, slabšim orožjem, težkimi pogoji ilegale ni mogla biti kos nemškemu vojaštvu in njegovemu orožju. Primeri za to: dve osvobojeni ozemlji v Visoki Savoji v Franciji, Repubblica d’Ossopo v Italiji, slovaška vstaja ter prestolnici Pariz in Varšava. Če je možen kak sklep, je vsekakor ta, da je bil Odpor v letih 1939–45 v vojaških konfrontacijah neuspešen in veliko predrag.
ODPOR IN POLITIKA. V vseh državah so skušali komunisti izkoristiti osvobodilni boj za svojo prevlado na koncu vojne. Na Zahodu niso uspeli, Moskva in sovjetski interesi so bili predaleč. Drugače pa je bilo v vzhodni Evropi: tu je bil Odpor le krinka na krvavem obrazu revolucije. Brez nje ne bi bila zmagala. Narodi so prišli z dežja pod kap. Trajalo je dolgih 45 let, da so se resnično osvobodili.