Avtor: Tamara Griesser-Pečar

Zlom komunističnega režima v Vzhodni Nemčiji novembra 1989 je bil za Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) presenečenje kljub temu, da je bilo – če danes gledamo nazaj – nešteto kazalcev na takšen konec. Zahodnonemška politika je bila desetletja preveč prepričana o neizogibnosti obstoja dveh nemških držav. Saj so še pred dvema letoma v Zvezni republiki z vsemi državnimi častmi sprejeli Ericha Honeckerja, šefa Enotne socialistične partije Nemčije (SED), državne stranke NDR. Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) je pod omamnim vplivom politike popuščanja skupaj s SED izdelala »strateške načrte«, zahodnonemški politiki – na primer spodnjesaški ministrski predsednik Gerhard Schroder (SPD) – so se zavzemali za dvojno državljanstvo, kontrolnemu uradu v kraju Salzgitter, ki je zbiral dokumente o vseh zločinih SED na mednemški meji, so tiste dežele, ki so jih vodili člani SPD, odtegnile finančna sredstva. Dvolične legalne in nelegalne vezi so se pletle med zahodno- in vzhodnonemškimi politiki. »Ponovna združitev« je bila sicer še vedno zapisana v temeljnem zakonu zahodnonemške ustave kot najvišji cilj, ni pa z njo nihče resno računal, čeprav ni nikomur moglo ostati skrito, da so ljudje v NDR dvomili o svoji državi. Kdor je v Zvezni republiki grajal ta režim, je bil večkrat ožigosan kot »privrženec hladne vojne«. Ni bilo več demonstracij za ponovno združitev in od 1988 nobene podpore opoziciji v NDR.
Tudi po zlomu NDR, ki so ga povzročile množične demonstracije ljudi, ki jih ni bilo več mogoče ustrahovati s sovjetskimi tanki, je v Zahodni Nemčiji prevladovalo mnenje, da se bi NDR, četudi v drugačni, demokratični obliki, obdržala kot samostojna država. Mnogi prejšnji privilegiranci SED so romali od enega TV omizja k drugemu, propagirali lastno »demokratično« NDR poleg ZRN in v glavnem protestirali proti temu, da bi jih zahodni Nemci imenovali »rojake«. Toda ljudje v osvobojeni deželi so jim prekrižali račune na marčnih volitvah 1990. Odločili so se za programe tistih strank – predvsem za CDU (Krščanskodemokratska stranka) – ki so jim jasno predstavile ponovno združitev. Po vsej državi je prišlo do velikih demonstracij za »takojšnjo« ponovno združitev. Še preden pa je prišlo do prvih volitev v zgodovini NDR, je morala vlada NDR pod ministrskim predsednikom Modrowom zaradi močnega pritiska javnosti pred parlamentom NDR dne 12. januarja 1990 sprejeti sklep, da se brez nadomestila razpusti služba državne varnosti (STASI). Sodelavci STASI bodo odpuščeni do 31. marca 1990, nekaj sto, predvsem v upravi obveščevalne službe za tujino, pa je dobilo nekoliko daljši odpovedni rok.
Ministrstvo za državno varnost (MfS) je imelo ob razpustitvi 97.000 poklicnih sodelavcev. Število tako imenovanih »neuradnih« sodelavcev še do danes ni znano, je pa ogromno in ni omejeno le na področje nekdanje NDR, ampak je zajemalo tudi Zahodno Nemčijo. Joachim Gauck, sedanji pooblaščenec za dokumente STASI ocenjuje, da je bilo »neuradnih« sodelavcev 109.000. Ovaduhi so sedeli v vseh važnih institucijah Zvezne republike, tudi v pisarni predsednika vlade. Znano je, da je zvezni kancler Willy Brandt leta 1974 padel zaradi vohuja Günterja Guillauma, ki je bil nameščen v njegovem najožjem okolju. Štirideset let je zbiralo ministrstvo za državno varnost podatke o milijonih ljudi, posegalo je v najintimnejša področja, ne da bi spoštovalo zdravniško molčečnost, bančno ali poštno tajnost. Spektakularen je bil primer Vere Wollenberger, borke za človekove pravice, ki je bila poročena s svojim ovaduhom.
Poleg tega je prišlo STASI prav vsako sredstvo, ki bi Zvezno republiko moralno razkrojilo. Danes je znano, da je RAF, teroristično združbo, ki je v 70. in 80. letih morila vrhunske zahodnonemške gospodarstvenike, podpirala NDR. Številni pripadniki RAF so dobili zatočišče v SED; tam so jim priskrbeli novo identiteto. Tudi nemško »Mirovniško gibanje«, ki je na Zahodu demonstriralo proti predsedniku ZDA Reaganu, proti NATU in ameriški »vojni politiki«, molčalo pa o krivičnem režimu na Vzhodu, prav tako kot danes o vojni na Balkanu, je bilo tesno povezano s SED. Domneva, da je STASI infiltrirala svoje obveščevalce v mirovniško gibanje, se danes vedno jasneje potrjuje z različnimi odkritimi dokumenti – tudi to, da je STASI gospodarsko in logistično podpirala gibanje. Oficirji HVA (general Markus Wolff) navajajo »Krefeldski apel« 1980, ki ga je podpisalo 2 milijona mirovnikov, kot enega največjih uspehov v boju proti dodatnemu oboroževanju NATO.
Strukture tega »mirovniškega gibanja« se po preobratu niso spremenile, isti ljudje ga vodijo. Spremenili pa so se njegovi cilji. Ker ob eklatantnih kršitvah človekovih pravic v komunističnih deželah prejšnja ekstremna protiameriška propaganda za mnoge pripadnike gibanja ni več prepričljiva, se nova parola glasi »fašistična nevarnost«. SED, ki se je medtem preimenovala v »Stranko demokratičnega socializma« (PDS), upa, da bo izgubljeni položaj s pomočjo mirovniškega gibanja znova pridobila. Hkrati pa PDS pošilja v nemški zvezni parlament poslance, ki »so prej na vodilnih mestih delali za teroristični režim SED«, kot je ugotovil berlinski senat junija 1992. Isto sodišče je 10. junija 1992 razsodilo, da je PDS mogoče imenovati »zločinsko in morilsko tolpo«, ne da bi bil za to kaznovan. Demokratične sile – očitno zaradi napačno razumljene liberalnosti – tu ne potegnejo nujnih meja. V rednih presledkih se vedno znova pojavljajo zahteve po nadzoru in prepovedi te stranke – bavarski notranji minister Günter Beckstein je označil PDS kot nedvoumno protiustavno – toda mnogih volilcev to očitno ne moti. Pri občinskih volitvah v vzhodnonemški zvezni deželi Brandenburg je stranka dobila 24 odstotkov glasov in bila druga najmočnejša stranka. Manfred Stolpe, prejšnji konzistorialni prezident evangeličanske cerkve v NDR in današnji ministrski predsednik Brandenburga, ki ga po sklepu sodišča lahko označujemo kot neformalnega sodelavca, javno spodbuja sodelovanje SPD in PDS.

Opis slike: Mir

Listine nadzornega aparata

Po padcu berlinskega zidu velja posebna skrb borcev za človekove pravice listinam gigantskega nadzornega aparata – problem, s katerim se morajo soočati vse nekdanje komunistične dežele. Ko so konec novembra in v začetku decembra prekrili nebo črni dimni oblaki nad okrajnimi upravami državne varnosti v nekaterih mestih, v Erfurtu, Dresdenu in Leipzigu – so razjarjeni meščani ustavili uradnike STASI, ki so uničevali akte. Zasedli so okrajne in okrožne sedeže STASI, državljanski odbori pa so prevzeli varovanje. Višek tega dogajanja pa je bil napad na centralo MfS na Normannenstrasse v Berlinu sredi januarja 1990. Poslej sta centralo varovali dve instituciji: delovna skupina Varnost, ki je ustanovila široko zasnovani državljanski forum »okrogla miza«, in državni komite za ukinitev urada za nacionalno varnost, ki je začasno prevzel mesto MfS.
Državljanski komiteji so hoteli doseči troje: vse, kar je vedela oblast, pokazati in dati v roke ljudem, omogočiti juridično obdelavo materiala in podpreti politične spremembe s pomočjo aktov, na podlagi katerih bi lahko izvedli pravilne personalne zamenjave. Hoteli so preprečiti, da bi se nekdanji sodelavci na novo povezali in v novi demokraciji zasedli vplivna mesta. Kljub temu je bilo v nekaj tednih uničenih ogromno dokumentov. V 17.200 vrečah so ostali raztrgani papirji, ki jih bo treba mukoma spet sestaviti. Tudi kartoteke, ki so olajševale dostop do dokumentov državne varnosti, so bile prerešetane. V nekaterih okrožnih upravah manjkajo pomembni dokumenti. In obveščevalni službi za tujino – inozemski špionaži – je bilo pod vlado starega komunista Modrowa omogočeno, da se je sama razpustila in uničila celoten fond aktov. Pred kratkim so ugotovili, da so bili originalni akti poslani v Moskvo, po kanalih pa se vedno znova (na primer na Slovaškem) ponujajo naprodaj.
Seveda so se ljudje upravičeno bali, da bi ta eksplozivni material prišel v napačne roke in lahko povzročil hudo škodo. Zaradi tega je februarja 1990 Okrogla miza sprejela sklep, ki je imel težke posledice: elektronski nosilci podatkov naj se uničijo. To v celoti ni bilo izvršeno, je pa privedlo do tega, da je bil dostop do STASI dokumentov poslej zelo otežen. To seveda žrtvam ni bilo prav. Zaradi tega se je kmalu uveljavilo prepričanje, da je treba temne posle represivnega aparata neusmiljeno razčistiti, da imajo žrtve pravico, izvedeti imena storilcev. Zato je edini demokratično izvoljeni parlament v zgodovini NDR 24. avgusta 1990 sprejel Zakon o varovanju in uporabi podatkov nekdanjega ministrstva za državno varnost. V njem je bila določena ne samo politična, zgodovinska in pravna obdelava dela MfS, ampak tudi pravica vsakega prizadetega na vpogled v akte, varstvo žrtev pred zlorabo ter uporaba podatkov za preverjanje ljudi. Pri tem ni šlo za to, da bi preganjali 2,5 milijona dotedanjih komunistov, ampak za to, da bi v novih političnih strukturah prišle na oblast druge skupine in da obremenjeni ne bi mogli biti nastavljeni kot sodniki, učitelji, policisti. Joachimu Gaucku, župniku v Rostocku, je bila zaupana naloga, da to izpelje.
Po pogodbi o združitvi 3. oktobra 1990 tega zakona niso avtomatično prevzeli, ampak so predvideli zakonsko ureditev. Gauck je tako postal »posebni pooblaščenec zvezne vlade« za osebne dokumente nekdanje službe državne varnosti, sicer podrejen nadzoru zveznega notranjega ministrstva, toda strokovno neodvisen. 12. decembra 1990 je bil izdan »začasni pravilnik za delo«. Gaucku so pomagali sodelavci nekdanjega posebnega skupščinskega odbora, ki so že imeli izkušnje pri razpustu okrajnih uprav. Za direktorja je bil nastavljen neki bavarski pravnik. Razen tega je bil ustanovljen poseben štab z nalogo, da izgradi oblastveno strukturo. V tem času je bil vpogled v dokumente možen le v izjemnih primerih: za preverjanje kandidatov za javne službe in za kazenski pregon. Nekateri pa so razmišljali tudi o tem, da bi akte sploh zaprli ali celo uničili.
Za uničenje aktov je – tako Gauck v političnem tedniku Spiegel 27. 12. 1993 – jasno razpoznavna plast tistih, ki bi imeli od tega koristi. To so na Vzhodu »delavci ministrstva za državno varnost in njihovi pomočniki, skupaj okrog 200.000 do 250.000 oseb«. Koristilo pa bi tudi »nekdanjim državnim zgodovinarjem NDR« in »vsem, ki so nam to državo ponujali kot socializem, kot novo družbo«. Na Zahodu pa so to tisti, ki so se do preobrata upirali in niso hoteli videti NDR takšne, kakršna je v resnici bila: »diktatorski, nepravni režim«. Mednje ne spadajo le nekateri raziskovalci NDR, ampak tudi mnogi novinarji in ustvarjalci javnega mnenja. »Vsi ti,« pravi Gauck, »ne želijo, da bi jih spominjali na njihove včerajšnje sodbe in izjave.« Koristilo pa bi nazadnje tudi »politikom, ki jim je neprijetno, če bo iz dokumentov STASI razvidno, da so bili nekoliko preveč razumevajoči in pripravljeni pomagati diktatorjem SED«.
Bili pa so tudi načrti, da bi akte vključili v zvezni arhiv v Koblenzu. Temu se je Gauck odločno uprl, saj bi to pomenilo avtomatično zaporo za 30 let, žrtve pa imajo pravico do vpogleda in uporabe. Zapora ali celo uničenje aktov bi ponovno kaznovalo žrtve, saj bi bila s tem moralna in pravna rehabilitacija vsaj zelo otežkočena, če ne celo onemogočena. Prizadeti ljudje bi bili tako prepuščeni »milosti« svojih nekdanjih mučiteljev.
Sledile so burne debate v zveznem parlamentu in komisijah, pa tudi javne razprave strokovnjakov. Slednjič so izdelali nov zakon o vzhodnonemški varnostni službi in ga 20. decembra 1991 sprejeli. Ta zakon je prevzel vse bistveno iz omenjenega skupščinskega zakona in ga razširil; ta skupščinski zakon je edinstven v nekdanjem komunističnem svetu. Ureja zajetje, obdelavo, upravljanje in uporabo dokumentov. Posamezniku je omogočen vpogled v informacije, zbrane o njem, da lahko »pojasni, kako je to vplivalo na njegovo usodo«, hkrati pa mu nudi varstvo pred zlorabo njegovih osebnih podatkov. Pri rehabilitaciji prizadetih in kazenskem pregonu izvajalcev naj se nudi vsa možna pomoč; javnim in zasebnim službam je zagotovljena priprava informacij in pomoč pri politični, zgodovinski in pravni obdelavi.
Obstoječa dokumentacija obsega 178 km (pisanega in tiskanega) gradiva; od tega je centrala zapustila 48 km. V 15 nekdanjih, okrajnih upravah so našli skupaj 74 km; kartoteke v dolžini 9 km, mikrofilne na milijonih filmskih zvitkov, ki bi, preneseni na papir, dali še 47 km. Trenutno mora oblast obdelati 1,9 milijonov tožbenih vlog, od tega je 1,2 milijona usmerjenih v preverjanje zaposlenih v javnih službah, v parlamentih in javnih institucijah. 700.000 vlog so vložili državljani, ki bi radi izvedeli, ali je STASI tudi zanje pisal dosje in kaj je v njem. Okoli 270.000 vlog so doslej obdelali. Ko najdejo ustrezen dokument, povabijo predlagatelja vloge, da si ga ogleda. Ima tudi pravico, da izve za prikrita imena uradnih in neuradnih sodelavcev in sme svoje akte tudi kopirati. Ker je pri tolikem delu treba dolgo čakati, je predvidena prednostna uvrstitev: starejši ljudje, politični zaporniki in drugače težko oškodovani, na primer ljudje, ki jim je bilo nasilno odvzeto državljanstvo, in tisti, ki so bili iz mejnih področij nasilno izseljeni, imajo prednost pri vpogledu v dokumente. Slabo pa je, da zakon STASI ne predvideva sistematičnega preverjanja aktov. Sodelavci tudi niso ustrezno kriminalistično izobraženi, tudi ne morejo biti, kajti v glavnem z vzhodnimi Nemci zasedena oblast ne more vključevati strokovno usposobljenih, saj so le-ti večinoma obremenjeni.
Že iz teh številk je razvidno, kakšno ogromno delo je prevzela oblast. Sodelavci so pretežno državljani nekdanje NDR srednjih let: kleparji, zdravniki, učitelji, pastorji itd., ki se morajo v to nalogo šele vživeti. Od sedanjih 2975 sodelavcev jih prihaja 2848 iz novih in le 127 iz starih zveznih dežel – slednji opravljajo naloge, za katere je potrebno obvladovanje zveznega nemškega zakona o upravi, varstvu podarkov in kazenskem pravu.

Uničiti dokumente?

Ne glede na pomen aktov za posameznika je vedno znova vračajoča se zahteva po uničenju dokumentov STASI tudi z zgodovinskega stališča skrajno problematična. Akti varnostne službe SED so za zgodovino izredno pomemben vir podatkov. Dejstvo, da so nastali z metodami, ki jih je treba odklanjati, z zasliševanjem, mučenjem, izsiljevanjem, ovaduštvom, prisluškovanjem in celo umorom, ni zadosten razlog, da bi dokumente uničili. Saj na primer nihče ni prišel na misel, da bi uničili gestapovske dokumente, ker so izraz zločinskega režima. Zgodovina »tretjega rajha« ne bi nikoli bila popolna brez teh dokumentov. Prav tako je tudi tu. Naravnost absurdno bi bilo, pisati zgodovino NDR, ne da bi osvetlili velikanski nasilni aparat SED. Vsekakor pa je treba dokumente STASI skrbno brati in razvrščati; različne je treba poiskati in primerjati. Dokumenti STASI niso samo dosjeji ovaduhov, vsebujejo tudi uradne zapisnike, poročila, ki razkrivajo ozadje, analize, ukaze, izobraževalni material.
Večkrat se ugovarja, češ da so akti deloma ponarejeni in da so uradniki MfS kartoteke tako prečistili, da je nemogoče ugotoviti dejansko stanje. Tu pa je treba vedeti, da akti v glavnem niso unikati; kopije, povzetki, navodila, sporočila so bila poslana različnim uradnim enotam. Kdor bi hotel akte v celoti uničiti, bi moral imeti dostop do mnogih uradov. Vedno znova se namreč naknadno ugotovi, da obstajajo kopije, kjer so bili originalni dokumenti uničeni. Prav zaradi tega je tudi mogoče pri skrbnem pregledu odkriti ponaredke. Poleg tega so bili akti STASI glavni delovni instrument ministrstva in so zato morali biti avtentični, saj jih je naslednik moral uporabljati. Gotovo, v aktih je mnogo propagande, toda ta se nanaša le na razlago informacije, ne pa na sama dejstva. Tudi podoba opozicije v NDR postaja iz teh dokumentov bistveno bolj jasna.
Zapisi v teh aktih so zelo natančni. Klaus-Dietmar Henke, vodja oddelka za izobraževanje in raziskovanje pri zveznem pooblaščencu za dokumente službe državne varnosti, pravi o njih: primerljivi so z akti nacionalsocialistov; napisani so tako natančno, da so avtentične priče druge totalitarne izkušnje v Nemčiji. Ko so te listine odprli, v Nemčiji ni bilo več mogoče plesti legend okoli državnega socializma. Tudi zaradi tega morajo ostati odprti. Henke upravičeno opozarja, da so akti SED še pomembnejši kot nacistični, kajti v NDR so v 70. in 80. letih začeli izvajati novo prefinjeno obliko totalitarne oblasti. Zgodovinsko nove in značilne za MfS niso v prvi vrsti njegove vohunske, zasliševalske in represivne metode, nova je njegova obsežna (prikrita) usmerjevalna in manipulacijska funkcija. Če je bilo potrebno, so svoje ljudi razporejali ne le na pomembna področja države in družbe, ampak tudi v primarne skupine in celo v osebne odnose.
Tako imenovani »vplivni agenti« so imeli zaradi svoje visoke funkcije natančne informacije o gremijih vseh vrst – v politiki, znanosti, cerkvi. Te informacije so posredovali varnostni službi, povratno pa so dobili instrukcije, navodila za prikrito usmerjanje področja, za katero so bili odgovorni, včasih celo za več let naprej. V zvezni republiki so opazovali okoli 25.000 pomembnih oseb – politike, urednike, novinarje, menedžerje.
Drugi pomemben kompleks je vpogled v dokumentacijo oškodovancev, ki so doživeli zapostavljanje v poklicu, ki so bili zaprti, ki so jim onemogočali potovanje v inozemstvo in jih cesto ne le spravili ob vse premoženje, ampak jih tudi izgnali iz države in jim odvzeli državljanstvo. Za marsikoga od njih je branje svojega dosjeja boleča izkušnja. Pri tem pogosto naleti na na videz dobre prijatelje in sosede, tudi na družinske člane, ki so iz najrazličnejših razlogov delali za državno varnost, ne redko so bili prisiljeni. V aktih pa se najdejo tudi drugačne stvari: primeri ljudi, ki so pokazali pogum in značajnost, ki niso bili pripravljeni sodelovati ali pa so se umaknili.
Vsak posameznik mora imeti pravico, da ohrani tajnost podatkov v svojih listinah ali pa sodno nastopi proti svojim mučiteljem. In čisto jasno se je pokazalo, da si državljani pravice do vpogleda v akte žele; kajti vedno, kadar se v javnosti pojavilo razmišljanje o zaprtju aktov, se poveča število zahtev pri oblasteh in prizadeti protestirajo. Ko je zvezni kancler Kohl pred parlamentarno anketno komisijo izjavil: » … vem, kaj bi z dokumenti napravil,« se je v Gauckovi pisarni znašlo za 20 odstotkov več vlog kot prej, kajti ljudje so se bali, da bo zdaj prišlo do zaprtja aktov. Po najnovejši anketi Wickertovega instituta v Tiibingenu je 76 odstotkov vseh volilnih upravičencev v Nemčiji mnenja, da se morajo akti še naprej analizirati. Na zahodu je teh, ki to zahtevajo, 77,2 odstotka, na vzhodu pa 71,1 odstotka.
Po pogodbi o združitvi naj bi bili nekdanji sodelavci STASI odstranjeni s posebno zaupnih položajev. Še pred tem preobratom je začela prva svobodno izvoljena skupščina preverjati poslance – podobno se je dogajalo tudi v deželnih skupščinah. Preverjanje je v glavnem potekalo brez težav. Po združitvi 3. decembra 1991 je zvezni parlament sprejel predpise o preverjanju poslancev. To preverjanje je prostovoljno, le če je predloženo konkretno opozorilo, lahko poslovni odbor z ²⁄₃ večino uvede preverjanje tudi proti volji poslanca. Nihče pa ni prisiljen odstopiti. Od 622 poslancev se jih je le 287 prostovoljno odločilo za preverjanje. Le poslanci »Bündnis 90« so se dali vsi preveriti.

Problem sodstva

Za žrtve režima SED ni važno samo to, da dobe vpogled v svoje akte, ampak gre tudi za to, da lahko proti storilcem sodno ukrepajo. Tu pa so seveda težave, kajti pri sodni obdelavi preteklosti NDR morajo uporabljati tudi takrat veljavni kazenski zakon. Tako je moralo zvezno sodišče v Karlsruheju sprejeti dve odločitvi, ki grobo prizadevata čut za pravičnost. Šlo je za prisluškovanje uradnikov MfS telefonskim pogovorom in za odvzem denarja iz pisem v mednarodni korespondenci. Kazenski zakon NDR za take primere ni imel predpisa, ki bi ustrezal nemškemu zveznemu zakonu. Zaradi te kazenskopravne vrzeli so bili storilci oproščeni. To seveda žrtev ne zadovoljuje in Gauck upravičeno opozarja, da ti mnogokrat mislijo, da bi pravna država morala krivico vedno kazenskopravno poravnati. Mnogi vzhodni Nemci zdaj s težavo spoznavajo, da je pravna država tudi država pravnih sredstev. Nekdanji oblastniki in njihovi pomočniki so se tega hitreje naučili. Tudi zato je važno, da se novinarji in zgodovinarji lotevajo te tematike, da imenujejo storilce in žrtve moralno rehabilitirajo.
»Očitno kršitev človekovih pravic« je vsekakor mogoče preganjati – tako zvezno sodišče – na primer »hude kršitve človekovih pravic in primere, »ko kazenski pregon in kazen nista služila za to, da se izkaže pravičnost, ampak da se onemogoči politični nasprotnik ali določena socialna skupina«. Kazenskipregon je mogoč tudi, kadar gre za prekoračitev zakonskih določil ali za zlorabo nedoločenosti zakona do take mere, da je kazen mogoče ovrednotiti kot očitno krivico, ali kadar je izrečena kazen, na primer pri obsodbah zaradi »bega iz države«, v neznosnem nesorazmerju s težo dejanja, tako da je kazen, ki je tudi v nasprotju s predpisi kazenskega prava NDR, zelo krivična in se mora šteti za težko kršitev človekovih pravic.
Preiskovalni urad, ki obstaja od leta 1990 in je odgovoren za postopek proti kriminaliteti vlade in združb, vodi preiskavo proti Erichu Honeckerju, Erichu Milkeju, Egonu Krezu, različnim strelcem ob berlinskem zidu in regionalnim ponarejevalcem volilnih rezultatov. Spet se bo zgodilo, da se bodo mnogi pravici izmuznili, čeprav so zelo obremenjeni: to pa spet hudo prizadene čut pravičnosti – kot v primeru Honecker. V pravni državi, proti kateri se je desetletja boril, so mu prizanesli in ga oprostili zapora – zaradi domnevnega življenjsko nevarnega rakastega obolenja. To je izkoristil in Nemčiji za vedno obrnil hrbet. Vodja preizkovalnega urada, Manfred Kittlaus, prej deželni policijski direktor v Berlinu, pravi: »Stojimo pred ogromnim temnim prostorom: umor, pregon, zloraba prava, trpinčenje, prisila, ponarejanje volilnih rezultatov, poneverbe, goljufije, izsiljevanje, trgovanje z orožjem in tako dalje. Kolikor več naredimo, toliko več bo znanega.«
Sodišča, revizorji, zgodovinarji, novinarji bodo potrebovali še leta, če ne desetletja, da bi razjasnili minulih 40 let v Nemčiji. Seveda so tudi mnogi, ki bi radi potegnili črto pod vsem. Šele pred kratkim je bilo na pobudo vzhodnih poslancev doseženo, da so ukinili rok zastaranja tako imenovanih »manjših deliktov«. Gauck je pred kratkim rekel v Hamelnu: »Kako se je mogoče drugače posloviti od diktature kot v sporu med tistimi, ki so vladali, in tistimi, ki so bili zatirani – s keep smiling morda? Kakšen mir bi to bil? To bi bil pač le gnil mir!«