Avtor: Justin Stanovnik

Ko v nadaljevanju pripovedi o izgubljenem boju Evelyna Waugha govorimo o izgubljenem boju junaka enega njegovih romanov, ne bo odveč, če na začetku opozorimo na okvir, ki ga je evropsko kulturno izročilo zarisalo okoli nekaterih izgub in nekaterih porazov. Ko angleški pisatelj G. K. Chesterton v knjigi Večni človek govori o Iliadi in njenem pomenu, pravi med drugim tudi tole: Pesnik si je svojo pesnitev zamislil tako, da je njegova naklonjenost, na vsak način pa naklonjenost njegovih bralcev, na strani premaganca in ne na strani zmagovalca. In to občutje v pesniški tradiciji raste, čimbolj se pesniški izvor sam umika. V poganskih časih je Ahil kot polbog imel neko veljavo, pozneje pa ta izgine povsem. Hektorjeva pa nasprotno z leti raste. Njegovo ime nosi eden od vitezov Okrogle mize in njegov je meč, ki ga daje legenda v roke Rolandu: z orožjem premaganega Hektorja bije ta junak zadnji boj, ki je njegovo uničenje in njegova slava. Tako je to ime postalo znamenje za vse poraze, skozi katere sta morala iti rod in vera; znamenje, da po sto porazih prideta življenje in slava.
Pesniškemu uvidu v človekovo usodo, ki ga je izpričal Homer, se je podredil tudi pisatelj Evelyn Waugh. Ljudje, ki se mu zdijo vredni zanimanja in ki jih dela za junake svojih romanov, so poraženi ljudje. To velja tudi za Guya Crouchbacka, prvega človeka njegove vojne trilogije Meč časti. Toda poraženost zavlada samo nad eno ravnino junakovega obstajanja, na drugi se pred nami odvijajo dejanja, ki so tako rahla in tenka, da se nam sicer upira govoriti o zmagi, vendar čutimo, da so z življenjem tako tesno povezana, da jim pripada prihodnost.
Prvi del Waughove trilogije nosi naslov Možje v orožju (1952), drugi del Častniki in gentlemani (1955), tretji pa Brezpogojna vdaja (1961). Kot smo rekli že v prejšnji številki tega časopisa, nas zanima predvsem tretji del, ker se njegova zgodba delno dogaja na ozemlju tedanje Jugoslavije. Že površno branje daje človeku slutiti, da je mogoče iz pripovedi izluščiti nekatere prvine, ki so odločale ali soodločale o britanskem odnosu do medvojne Jugoslavije. Imamo vtis, kakor da bi od nekod prihajali sunki vetra, ki na določenih mestih odrinejo meglo, da se nam za trenutek pokaže prava pokrajina. Zagledamo pravzaprav dve stvari. Na eni strani je tu cinični pragmatizem odločujočih ljudi v angleški vladi in vojski, na drugi pa organizirani komunisti, ki preko visokih zvez uveljavljajo svoje ideološke interese. Ta zadnja stran nas bo posebej zanimala.
Toda preden ji posvetimo nekaj več pozornosti, se moramo vsaj bežno ustaviti pri splošnih propozicijah zgodbe. Guy Crouchback je potomec stare angleške katoliške družine, ki je ostala zvesta katolištvu in zavračala anglikansko versko ureditev. To so bili tako imenovani rekuzanti – danes bi rekli oporečniki – ki so svojo zvestobo drago plačevali, a so hkrati v množici tistih, ki so se bili vdali in spremenili, ohranjali svoje katolištvo na globok in bistven način. Vse Guyeve osnovne odločitve, o katerih bomo še govorili, rastejo iz tega bistva.
Ob izbruhu vojne je Guy že osmo leto v družinski hiši na Sardiniji blizu kraja Santa Dulcina. Živi sam, žena Virginija ga je zapustila, otrok nima. Vojna pride kot nekakšna rešitev. Svet se je razdelil med dobre in slabe, v čemer vidi Guy možnost, da se na strani dobrega udeleži boja za prenovo sveta. V njem se prebudijo viteški instinkti, ki jih je nosilo v sebi njegovo specifično, predrenesančno katolištvo. Na simbolni ravni je ta prebujenost prikazana z naslednjo okoliščino. V cerkvi v kraju Santa Dulcina je bil grob nekega angleškega križarja, ki je na poti na drugo križarsko vojno v bližini doživel brodolom in nato ostal na otoku. To je bil sir Roger iz Waybrokea in je pri domačinih užival domala svetniško slavo. Grob tega viteza je tisti posvečeni kraj, iz katerega Guy sprejema napotilo in duhovno popotnico za svojo križarsko službo v modernem času. Ta pa zahteva in predpisuje, kakor naroča katalonski pisec iz trinajstega stoletja Ramon Lull, med drugim tudi naslednje: Prva dolžnost viteza je, da brani katoliško vero, druga pa, da brani svojega zemljiškega gospoda; vedno in povsod mora vzdrževati red; kar naprej vadi telo in duha, telo na turnirjih in v bojih, duha pa z modrostjo in usmiljenjem, zvestobo in človečnostjo; mora biti pogumen, a mora svoj pogum brzdati s pametjo; zavezan je, da brani ženske, posebej pa bolne in slabotne; pa tudi otroke; opravljati mora dela ljubezni in usmiljenja. S temi mislimi je odhajal na vojno Guy Crouchback.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Po vojni Vlastja Simončič

Po štirih letih – to je nekako čas, ko se jeseni 1943 začenja del zgodbe, ki nosi naslov Brezpogojna vdaja – , je v Guyu ostalo malo od začetne viteške vznesenosti in križarske volje. Opazil je, da svet okoli njega noče opraviti velike naloge, ki se je zdelo, da jo je prevzel nase ob začetku vojne. Še več, opazil je, da tega sploh ne more, ker tega nima v sebi. Spoznal je, da moderni čas ni viteški čas. Konec je potovanja po »sveti deželi Utvare«, sedaj je spet sredi stvarnosti, kjer so »galantni prijatelji izdajalci in blodi njegova domovina vedno globlje v nečastnost«. Poleg vsega čuti, da ga odrivajo od važnih opravil. Ko mu predlagajo neko rezervno mesto v zaledju, si pravi, da se za to pač ni »zaobljubil na meču Rogerja iz Waybrokea, tistega upanja polnega jutra pred štirimi leti«.
V skladu z novim občutjem, da velika javna dejanja sveta ne rešujejo, se odvija tudi pogovor med Guyem in njegovim očetom, ki ga pisatelj postavlja kot prolog na čelo Brezpogojne vdaje. To je bil ravno čas, ko je Italija kapitulirala. To napelje Guya, da začne pravcati politični govor, v katerem obžaluje, da je papež sklenil Lateransko pogodbo. Koliko let je trajala? Petnajst let! In kaj je petnajst let v zgodovini Rima? Koliko bolje bi bilo, ko bi bil papež presedel tudi ta leta in potem vstal in rekel: Kaj je vse to bilo? Risorgimento? Garibaldi? Cavour? Savojska kraljeva hiša? Mussolini? Nekaj mestnih huliganov, ki so prišli delat nered. Ta govor dokazuje, da se Guy še ni odpovedal političnemu reševanju stvari. Oče se seveda s sinom ne strinja. »Cerkev ni taka. To niso stvari, za katere je Cerkev tu.« Tedaj sta pogovor prekinila, čez nekaj dni, ko je bil Guy že v polku pri Helebardirjih, pa je prejel očetovo pismo, v katerem ga oče uči, da mora pomisliti, koliko duš se je spravilo in umrlo v miru kot posledica te pogodbe; koliko otrok je bilo poučenih v veri, ki bi sicer umrli v nevednosti. Jedro pisma pa je bilo v stavku, ki si ga je Guy posebej zapomnil: Kolikostne sodbe ne veljajo: če je bila ena sama duša rešena, je to obilno nadomestilo za ponižanje.
Ta pogovor je nekakšen moto celemu romanu. Začenja se pot navznoter, upanje na velika dejanja vedno bolj ugaša, nazadnje Guy obstane v skromnih, osebnih merah. Čez nekaj mesecev, med pogrebno mašo za umrlim očetom, že prosi, naj mu Bog, če se bo v njegovem obzorju pojavila kakšna stvar, ki bi jo lahko samo on rešil, to tudi pokaže. Guy je potem dvakrat doživel, da mu je postalo popolnoma jasno, kaj mora narediti.
Prvič je to bilo v zvezi z ločeno ženo Virginijo. Ko se razočarana od sveta vrne in predlaga, da bi obnovila skupno življenje, ji Guy razloži, da bo to nemogoče in da ga to ne veseli. Ko pa mu nazadnje pove, da pričakuje otroka, Guy pomisli, da mu je na ta način bilo nekaj pokazano. Ko privoli v ponovno poroko, razloži neki znanki, ki ne more razumeti te norosti, da je bilo tu enostavno neko življenje, na katero se je bilo treba ozirati. Ko ta odvrne, da to pač ni bila njegova stvar, pravi Guy: Postala je moja stvar, potem ko mi je bila ponudena.
Drugič pa je Guy začutil tak namig že v Jugoslaviji, ko je srečal skupino Judov, ki so po razpadu Italije ušli z Raba k partizanom. Ti so jih imeli za nekakšne ujetnike in so z njimi slabo ravnali, zato so na vsak način hoteli preko Jadrana v Italijo. In začel je neuspešen boj s partizanskim vodstvom, da bi jim dovolili odhod.
A to je bilo šele mnogo pozneje. Sedaj je Guy še v Londonu in opravlja neko nepomembno službo pri glavnem štabu za tvegane ofenzivne operacije. A preden se vrnemo k zanimivim ljudem, ki hodijo skozi to ustanovo, je prav, da si ogledamo neki dogodek, ki je razgibal London, v Guyu pa utrdil spoznanje, da so se vrednote, zaradi katerih se je začela ta vojna, zameglile in onečastile. Dne 23. oktobra 1943 so se začele zgrinjati množice proti Westminstrski opatiji; tu so se ljudje uredili v kolone po štiri in se tako počasi pomikali v notranjost te starodavne cerkve. Tu je bil na odru v sredini razstavljen umetelno izdelan meč, ki naj bi ga angleško ljudstvo poklonilo Stalinu, ki se je sedaj »kvalificiral za naziv striček«, v zahvalo za Stalingrad. Potem ko je obšel vsa važnejša mesta – Birmingham, Manchester, Glasgow, Edinburgh – so ga prinesli sem in je tu »doživel svojo apoteozo, postavljen v čaščenje tik poleg groba sv. Edvarda Spoznavalca in svetega mesta angleških kraljev«. Pisatelj pravi, da so ljudje hoteli biti pobožni, a niso vedeli, kaj naj narede, saj so bili nekateri prvič v cerkvi: »Samo ustavili so se, gledali, dihali in šli dalje.« Dober mesec za tem je Churchill v Teheranu slovesno izročil darilo Stalinu in ga v »imenu njegovega veličanstva kralja Jurija VI. prosil, da ga preda mestu Stalingradu kot meč časti«.
Stalingrajski meč je bil tema pogovora tudi v glavnem štabu za tvegane operacije. Glavni človek je tu sir Ralph Brompton. To je upokojen diplomat, nekdanji veleposlanik, sedaj pa politični svetovalec pri tej ustanovi. Hodi od sobe do sobe in skrbi, da pride vsakemu v roke njegov bilten Zunanje zadeve v povzetku. Hkrati ljudi poučuje, da je treba brati med vrsticami. »Ne morem vsega povedati črno na belem. Še je namreč nekaj predsodkov, ki jih je treba razjasniti – ne v vrhovih seveda ali med ljudstvom, pač pa tu, na pol poti dol … V mojem poklicu, veste, se človek nauči nekaj diskrecije. Ta po vojni seveda ne bo več potrebna, zaenkrat pa človek lahko le namiguje. Poglavitne stvari pa vam le lahko povem: Tito je prijatelj in ne Mihajlović. Čang je kolaboracionist. Imamo dokaze. Edini resni odpor je na severu – z ruskim orožjem in ruskimi lastniki seveda.« Še preden pa odide, mimogrede opomni enega od podčastnikov, naj ne pozabi »na zvečer«. »Mene najbrž ne bo, a nate z gotovostjo računajo.« Mišljen je seveda partijski sestanek.
Kljub Guyevi starosti je po čudnem naključju prišlo do tega, da so ga izbrali za možnega člana zavezniške misije, recimo v Italiji ali v Jugoslaviji. Morda zaradi njegovega znanja italijanščine. V pogovoru s polkovnikom, ki je odgovoren za gverilo v Italiji, zadenemo na zanimivo razpoloženje: »Nekateri Lahi so na naši strani. Pravijo, da so partizani, kar zveni precej levičarsko. Ne da bi bilo to kaj narobe, seveda. Vprašajte sira Ralpha Bromptona.« A bolj zanimiv in razločen je prizor na avtobusu, s katerim se peljejo bodoči člani misij na neko mesto na deželi, da bi vadili padalske skoke.
Tu se Guy sreča s starim vojaškim tovarišem, helebardirjem Frankom de Souzom, ki pove, da je tu verjetno zato, ker je nekoč preživel nekaj mesecev v Dalmaciji in se je tam naučil malo jezika. Bolj važno pa se mu zdi prijateljstvo z Bromptonom, ki ga je potegnil od polka v Italiji. Guy se čudi, od kod neki se z Bromptonom poznata, a de Souza mu ponovno zatrdi, da se dobro poznata in še doda: »Sploh se ne bi čudil, če bi bila polovica tega avtobusa na ta ali oni način Bromptonovih prijateljev.« Zanimivo je tudi nadaljevanje tega pogovora, deloma še v avtobusu, deloma pa zvečer na cilju. Ob de Souzovih besedah se namreč človek na sedežu pred njim obrne in jezno ošine de Souzo. Na avtobusu je bila s tem stvar končana, zvečer pa je Guy neopazen ujel prizor, ko je človek z avtobusa – med tem se je izkazalo, da je to učitelj Gilpin – nekaj prijemal de Souzo, ki se je »z neznačilno ponižnostjo opravičeval«, češ da je »Crouchback v redu«. A Gilpin ni popustil: »Vseeno. Nimaš pravice omenjati Bromptonovega imena. Pazi, s kom govoriš. Nikomur ne smeš zaupati.«
Po koncu tečaja je Guy kljub nekim zapletljajem dobil potrdilo, da ga je uspešno opravil. Sedaj je nastalo vprašanje, kam naj ga razporedijo. Pred bralcem se odvijata dva prizora. V enem vidimo, kako polkovnik Grace-Groundling-Marchpole pregleduje seznam s kandidati za italijansko gverilo. Ko pride do imena Crouchback, ga izloči: »Tam ga bo težko kontrolirati.« Drugi prizor pa nam kaže sestanek dveh ljudi. Enega že poznamo, to je sir Brompton, o katerem nam pisatelj mimogrede da še nekaj informacij: da si ga lahko videl povsod; da je v ohlapni organizaciji totalne vojne nemoteno lahko hodil od urada do urada, od komisije do komisije. Poleg tega pa še tole: »Osvobojevanje je bila posebna skrb sira Ralpha Bromptona. Kjerkoli so ljudje niže od vlade ali glavnega štaba delali načrte za razkosanje krščanskega sveta, tam si našel tudi sira Ralpha.« Drugi človek pa je bil neki novopečen general, človek z neopredeljeno funkcijo, vedelo se je le, da prihaja iz obveščevalne sfere. Ta dva moža sta se dobila na neformalnem klepetu o »balkanskih teroristih«. Pisatelj pravi, da sta to bila zelo različna človeka, a ju je družila ena reč: »Njune politične simpatije so bile identične.« Ko sta pretresla položaj, sta menila, da sta lahko zadovoljna. Velika stvar se jima je zdela, da je kontrola nad Balkanom prišla iz Kaira v London, ker je bilo »srednje vzhodno vodstvo brezupno kompromitirano z rojalističnimi begunci«. Nekaj zanesljivih ljudi bodo še obdržali, ostale pa premestili drugam. »Na Island,« sta se oba razveselila posrečene domislice. Spet sta ponovila nam že znano zadovoljstvo, da so jih na vrhu že sprejeli, in obžalovala, da de Souza odhaja, ker so tu, v Londonu, v stiski za dobre kadre. Na tem sestanku seje odločila tudi Guyeva usoda; poslali ga bodo v Jugoslavijo.
Naslednja postaja, ki bi bila za naše spremljanje romana zanimiva, je Bari. Tu se je Guy srečal z dvema možema, ki sta imela nalogo, da ga uvedeta v jugoslovanske razmere. Prvi je major Cattermole, oxfordski človek. Pravkar se je vrnil iz Jugoslavije, kjer je preživel šesto ofenzivo in je poln hvale. Zadnja dva tedna so ga, izčrpanega, morali nositi. Hvalil jih je, kako prenašajo lakoto in kako ranjenih borcev nikoli ne zapuščajo. Da nihče nima predstave, kako velikih razmerij je ta stvar, in je tudi ne bo imel, dokler bo kraljeva begunska vlada čepela v Londonu. Partizani so slabo oboroženi, pa držijo trikrat več nemških divizij kot vsa italijanska fronta. Nekaj se je hvalabogu že naredilo: do nedavnega so namreč neki ljudje iz Kaira pošiljali orožje Mihajloviću in je bilo uporabljano proti našim lastnim ljudem. Posebno veliko partizanom pomeni, da so dobili rusko misijo. Njihovo stališče je sploh takole: Angleže imajo sicer za zaveznike, a samo na Ruse gledajo kot na voditelje. A v tem ni nobene politike, tu gre za zgodovino. Tu govori panslavizem, ki ni nič manjši, kot je bil v carskih časih. Tu ni nič političnega. (Upam, da tudi vi ne boste delali te napake!) V tem je samo ljubezen do domovine in ljubezen do rodu. Ko pisatelj opisuje majorjevo navdušenje nad partizani, pravi naslednje: »Ko je govoril o svojih tovariših v orožju, je iz njega govorilo nekaj globljega, kot je samo lojalnost. To je bilo nekaj ravno tako neosebnega, nekaj podobnega mistični ljubezni, kakor so jo čutno slikali umetniki v visokem baroku.«
Po majorju ga sprejme še general Cape, da mu da zadnja navodila in naloge. Ta je hladnejši in treznejši. Cattermole da mu je postregel z eno stranjo položaja. Major je pač navdušenec, a sicer imeniten človek.
V Jugoslaviji se je zelo dobro odrezal in si pridobil ljubezen partizanov. Že to je nenavadno, še bolj nenavadno pa je, da jih je vzljubil tudi on. Gotovo ti je pravil, da partizani držijo pol milijona sovražnikov. No, stvar je nekoliko drugačna. Nemci hočejo samo dvoje, hočejo imeti odprto pot v Grčijo in dobro branjen bok proti Jadranu. Ko so Italijani odšli, je bil zanje Balkan izgubljen. Hočejo torej samo tisto pot in varen zid proti zavezniškemu prodoru proti Dunaju. Nemci vedo, da so Amerikanci za izkrcanje na južnofrancosko obalo, a se nikoli ne počutijo povsem varne, zato morajo tam imeti veliko vojsko.
Pred odhodom mu še zabiča, naj se drži stran od politike. Povsem stvar Jugoslovanov je, kako si bodo uredili življenje po vojni. »Ne ti ne jaz si po vojni ne bova ustvarila doma v Jugoslaviji.« Med stvarmi, ki jih je Guy opazil v Bariju, so ga posebej presenetili Rusi, ki so ameriške konzerve opremljali z nalepkami v cirilici, kar naj bi pomenilo, da so bile narejene v Sovjetski zvezi. Potem pa so jih ameriška letala odmetavala komunističnim gverilcem v Jugoslaviji.
Guy se za odhod v Jugoslavijo ni posebej pripravljal. Pripravil je samo sebe. Stopil je v eno od cerkva k spovedi. Tu se je med njim in spovednikom razvil tale pogovor: »Oče, rad bi umrl.« »Da, kolikokrat?« »Skoraj kar naprej.« Ob tem se je duhovnik prebudil: »Kaj ste rekli, da bi radi storili?« »Umrl bi rad.« »Ste poskušali samomor?« »Ne.« »Kaj pa se potem obtožujete? Če si danes kdo želi umreti, je to nekaj čisto navadnega.« Tu je še tipični waughovski konec. Po odvezi duhovnik vpraša Guya, ali je tujec, in ko dobi pritrdilen odgovor, pravi: »Ali imate kakšno cigareto? «
Še isti večer je letalo z Guyem pristalo v kraju Begoy sredi tako imenovanega osvobojenega ozemlja. Ta je bil planinski pas, dvajset milj dolg in deset širok, primerno daleč od velikih prometnih žil, da so ga Nemci puščali vnemar. Tu se je življenje odvijalo normalno, če besede razumemo v pomenu, ki je pozneje veljal za celo državo. »Duhovniki so po cerkvah brali maše pod nadzorstvom partizanske varnostne službe, ki je čepela v ozadju in pazila, če je v pridigi kaka politična implikacija.« Hiše so bile še nekatere cele, mošeje in pravoslavne cerkve pa so ustaši že vse požgali. Na obrobju mesta je bilo nekaj vil: »V največji je nevidno ždela ruska misija.«
Guy se je seznanil s prvimi partizani. Tu je bil predvsem tolmač Bakić, ki je seveda bil v prvi vrsti obveščevalec. Njegova prisotnost je opozarjala na nevaren, nadziran svet. Z letalom, s katerim se je pripeljal Guy, je odpotoval njegov predhodnik. Bil je povsem na koncu z živci: »Pazi na šifre! Bakić prebere vse. Ti tovariši so ena sama zadrta svojat.« Morali so ga umakniti, ker tega življenja ni mogel več prenašati. Omeniti moramo še nerazumevanje, ki ga je doživljal med svojimi. Zadnje čase, pravi eden od njih, je postal že prava nadloga. Vse naj bibila samo preganjavica. Mi, ki po tolikih letih in izkušnjah roman beremo, takoj vidimo, da je ta odnos dobil splošno veljavo: vsako jasnejše govorjenje o komunizmu se označuje s paranojo.
Partizanski štab je delal samo ponoči. V njem je bil star pravnik iz Splita, potem sta bila tu komandant in komisar, oba španska veterana, namestnik komandanta je bil neki oficir nekdanje kraljeve vojske. Njihov način je bil arogantnost, ki se je pri Britancih izkazala za zelo uspešno. Pozvoni telefon, priteče Bakič in pravi: »General hoče, da gremo takoj v štab.« In Guy je ubogljivo hodil tja in sprejemal naročila.
Že po nekaj dneh se je Guy prvič srečal s skupino Judov, ki smo jih že omenili na začetku. Prišli so prosit pomoči: pribežali so pred Nemci, a se počutijo, kakor da bi bili interniranci. Vodila jih je gospa Kanyi, ki jo bomo še srečali. Njen mož je bil inženir in je moral skrbeti za krajevno električno centralo. Vsak je dobil keks in kokto. A ponoči je že pozvonil telefon iz štaba. Guy se je moral iti zagovarjat, da je imel stik z Judi. Sedeli so tam, »bolj podobni sodišču kot pa konferenci med zavezniki«.
Guy je čutil, da se v velikem svetu politike dogajajo spremembe. Angleži so se povsem odvrnili od Srbov. Pozabili so, da jih je Churchill nekoč hvalil, da so »spet našli svojo dušo«. Ubežni kralj je moral zamenjati svetovalce z bolj prilagodljivimi. Guy je ob tem postajal še bolj prepričan, da so se stvari velikega sveta sprevrgle in da lahko samo majhna dejanja »odrešijo čas«.
Vpliv nove politike se pokaže tudi v Begoyu. Nekega dne se zbere na letališču celotno partizansko vodstvo na velik sprejem. Iz letala izstopi šest visokih partizanskih častnikov, ki jih komandant in komisar takoj obstopita in odpeljeta. Za njimi pa pride iz letala na Guyevo začudenje še stari znanec de Souza – »komunist z dolgim stažem«. Ko se je zvečer vrnil iz štaba v barako misije, Guyu ni ušlo, da je partizana, ki sta ga spremljala, pozdravil s stisnjeno pestjo. A bil je očitno dobro poučen. Zadovoljno je pripovedoval, da vse teče tako, kot si želijo. Begoy bo postal važno središče. Tu se bo delala zgodovina. Sedaj je prispel prezidij. To je nekaj ministrov: za šolstvo, kulturo, transport. A vse je začasno in namenjeno predvsem tujini. Nekaj so jih morali vzeti samo zaradi lepšega, da bi ugodili zahtevam londonskih Srbov. Resnična oblast bo samoumevno ostala v rokah partizanskega vojaškega vodstva. Poleg tega mu je zaupal, da je Tito v Italiji. V Caserti čaka na pogovore s Churchillom. Če bo do sestanka prišlo, ga bo Tito že ovil okoli prstov. Stari nima pojma, s kom ima opraviti. Tito je izurjen politik, njemu pa so natvezili, da se bo sešel z nekakšnim Garibaldijem. Težave so seveda še z yankeeji, ki so še vedno nezaupljivi do levičarjev. To seveda ne velja za predsednika, pač pa za vojake. Sedaj so napravili imenitno potezo. Da bi preizkusili borbeno pripravljenost Mihajlovićevih ljudi, so jim ukazali, naj razrušijo neki most. Ti tega niso naredili, ker se bojijo, da bi ljudje zaradi tega trpeli represalije. »Strani, ki jo podpiramo, to ni nikoli motilo.« Mihajlović je torej dokončno vržen iz igre, a se Amerikanci vseeno hočejo še sami prepričati o partizanski učinkovitosti in nameravajo zato poslati sem nekega generala, da si zadevo ogleda.
Da bi partizani ustregli želji Amerikancev in dokazali svojo bojevitost in gverilsko izvežbanost, so se v štabu domenili, da bodo napadli eno od domobranskih postojank, prav za prav neki bunker na mejnem področju med vladnimi silami in partizani. Iz Barija pride skupina visokih oficirjev pod vodstvom ameriškega generala, da bi prisostvovala tej demonstraciji. V partizanskem štabu se vneto pripravljajo. Napadali naj bi dve brigadi, vsaka po sto mož. Tu intervenira de Souza, češ da bi bilo neugledno, če bi dve brigadi napadali en bunker, zato naj se brigadi spremenita v četi, generali pa naj postanejo za to vajo kapetani. Partizani protestirajo, češ da sta brigadi tako majhni zaradi pravkar prestane ofenzive in da čini v revolucionarni vojski niso pomembni. De Souza pravi, da vse to prav dobro razume, a je treba misliti na opazovalce. Da je de Souza partizansko vodstvo ne samo v tej, ampak tudi v drugih stvareh s tako lahkoto prepričal, nam pisatelj razloži z naslednjo, za nas važno pripombo: »De Souza je prišel s poverilnicami, ki sta jih general in komisar priznavala. Zato sta mu zaupala in sprejemala njegove nasvete s spoštovanjem, ki ga ne bi izkazovala ne Guyu in ne generalu Capeu. Ali pa, če hočete, generalu Alexandru ali pa gospodu Winstonu Churchillu.«
Pride dan za napad. Skupina britanskih, ameriških in partizanskih opazovalcev se skozi gozdove približa bunkerju na razdaljo petsto metrov. Na robu gozda se, skriti med drevjem, uredijo za opazovanje. Ameriški general opazuje bunker in izrazi začudenje, da Nemci kažejo tako malo življenja. Razložijo mu, da to niso Nemci, ampak domobrani, in dodajo, ko hoče še vedeti, kdo neki so ti ljudje, da so to »fašistični kolaboracionisti«. Vsi čakajo, a napada noče biti. Od nekod pride vest, da se je ena od brigad izgubila. Vsi so nestrpni, ker bodo vsak čas priletela letala Kraljevega letalstva. Potem se zasliši streljanje, a se izkaže, da ne pomeni napada, ampak neko pomoto. V tem je namreč prišla ona druga brigada. Prva jo je napačno presodila za sovražnika in začela streljati. Moment presenečenja je šel tako po vodi. Tedaj se pokažejo na nebu letala in začnejo odmetavati bombe. Ena od njih zadene bunker. Vsi čakajo, da bosta sedaj brigadi napadli. Nenadoma priteče kurir, da napada ne bo, ker se bliža nemška oklopna kolona. Ameriškega generala zanima, kaj partizani v takem primeru naredijo. Povedo mu, da se pred nemškimi oklepniki razbežijo: »To je skrivnost naših velikih in mnogih zmag.«
Zgodba je res zanimiva, ker v kratkem povzema praktično korist partizanskega vojevanja. Vsem je jasno, da napad ni uspel. Tudi ameriški general skraja ne ve, kaj naj naredi, a se nazadnje le odloči, da akcijo oceni kot dokaz, da partizani mislijo resno. lan Kilbannock, angleški časnikar, ki je bil v bližini, je njegove kretnje pospremil z naslednjim komentarjem: »Odločitev srca, bolj kot odločitev razuma, morda.«
Kilbannock je bil Guyev znanec iz Londona, poleg tega pa sta delala skupaj v glavnem štabu za tvegane ofenzivne operacije. Kilbannock je bil tam odgovoren za kulturne zadeve. Njegova premestitev na področje Jadrana je za nas zanimiva zato, ker kaže, kako velik vpliv je imel sir Ralph Brompton nad izbiro ljudi za to območje. Ko se je Ian naveličal Londona, je sklenil, da prosi za premestitev. Iz pogovora s poveljujočim generalom Whaleom zvemo, da mu je sir Ralph namignil, da lahko doseže, da ga pošljejo za dopisnika na Jadran.
General ne more razumeti: »Od kdaj pa so vojaška imenovanja njegov posel?« Ian odgovori, da je vse, kar ve, to, da ima Brompton »v rokah neke vzvode«.
Z Ianovo premestitvijo so malce pohiteli prav zaradi napada, o katerem smo govorili. Zato ga ne dolgo za tem srečamo v Bariju, kjer ga, kot vse novince, uvajata v položaj major Cattermole in general Cape. Tu se ne govori dosti o načrtovanem napadu, pač pa o splošnem političnem in vojaškem položaju: partizanski dosežki so izredni, Mihajlovićevi četniki so popolnoma neuporabni; nova vlada, čeprav začasna, je vsenarodna in pokriva velik del politične skale: izredne so predvsem osebne kvalitete maršala Tita, ki trenutno čaka na Capriju na predsednika britanske vlade. Nadalje izvemo iz tega pogovora, da je lord Kilbannock prvi novinar, ki so mu partizani dovolili prihod. Zvemo tudi, kako ga je bil označil sir Ralph: da sicer ni popolnoma predan stvari, da pa je »človek brez predsodkov«.
Po teh dogodkih je Begoy nehal biti središčno mesto komunistične gverile – sedaj pravzaprav že pravcate revolucionarne oblasti. Čete so se tu samo opremljale, potem pa so jih takoj pošiljali naprej v Srbijo, »preden bi četniki prevzeli oblast«. Tudi de Souzo so odpoklicali v Bari na novo dolžnost. Pred odhodom ga še vidimo, kako razlaga Guyu nastali položaj: »Pravzaprav moraš vedeti, kaj se dogaja. Tito je odšel z Visa k Rusom. Pravzaprav bi bil lahko to naredil bolj vljudno. Ne da bi bil komu kaj črhnil, je odletel, ko so vsi spali. Nekateri od naših so mu menda to hudo zamerili. Med njimi je prav gotovo Winston. Saj sem ti povedal, da ga bo ovil okoli prstov. Winston je mislil, da je tako očaral in prelisičil Tita, kot mu je to uspelo z britanskimi laburisti 1940. V Dalmaciji naj bi se izkrcali Angleži, v Beogradu pa naj bi se osnovala simpatična koalicijska vlada. Tako si je stvar Winston predstavljal.«
Ko de Souza vpraša, ali v Bariju lahko kaj naredi za Guya, ga ta prosi, naj jih tam spomni na Jude, ki še vedno čakajo na odhod. Po izgubi velikih upov in potem, ko se je oprijel politike majhnih dejanj, je Guy vse sile usmeril v rešitev vprašanja te male skupine, ki se je bila zatekla v balkanske planine. Pošiljal je v Bari signal za signalom. Nazadnje je dosegel, da so jim poslali obleko in hrano. Toda tu se je spet začel boj s komisarjem, ki je hotel pošiljko za partizanske potrebe. Nazadnje je na vztrajanje Barija, da je pošiljka iz privatnih sredstev, le popustil, da si judovska skupina nekaj vzame. A čez nekaj dni so Judje nekam izginili. Komisar je razložil, da so jih morali preseliti, ker so ljudje godrnjali spričo njihove privilegiranosti. Ostala sta samo gospa Kanyi in njen mož.
Z gospo Kanyi se je Guy tik pred svojim odhodom še enkrat srečal. Napotil se je proti njeni koči, da bi se poslovil. Dohitel jo je, ko je nesla drva proti domu. Ponudil se je, da ji pomaga. Sprva se je branila – videlo se je, da se boji – potem pa le dovolila. In tam na pragu je potem gospa Kanyi, tik preden sta se poslovila, povedala nekaj stavkov o vojni, ki so, ne da bi se tega zavedala, veljale tudi Guyu. Judje, je rekla, hočejo proč od zla, kamorkoli, nekateri bi radi šli v Palestino, drugi bi bili zadovoljni že z Italijo. »Toda,« je še rekla, »ali je kje kak kraj, kjer ni zla? Preveč preprosto bi bilo reči, da so samo nacisti hoteli vojno. Tile komunisti so jo tudi hoteli. Vojna je bila edini način, da pridejo do oblasti. Tudi mnogo mojih ljudi jo je hotelo: da bi se maščevali Nemcem, da bi ustanovili narodno državo. Vsepovsod je bila, se zdi, volja za vojno – želja po smrti. Celo dobri ljudje so mislili, da bo vojna zadovoljila njihov čut za osebno čast. Mislili so, da bodo lahko dokazali svojo moškost s tem, da bodo ubijali in se dali ubijati. Hoteli so jemati nase trpljenje kot zadostilo za sebičnost in lenobo. Nevarnost opravičuje privilegije. Poznala sem nekaj Italijanov, ki so tako čutili. Ali v Angliji ni bilo takih?« Na to vprašanje je Guy odgovoril: »Bog mi odpusti, jaz sem bil eden izmed njih.«
Guy se ni nehal zanimati za usodo svojih varovancev tudi potem, ko je bil že v Italiji. Končno je zvedel, da je zasebni dobrodelni organizaciji uspelo, da jih je za ceno, da so partizanom po opravljeni prošnji pustili tovornjake, prepeljala čez Liko in Kordun v Trst. Ko so mu povedali, da jih je nekaj od njih v bližnjem taborišču, se je takoj odpravil tja. Zakoncev Kanyi ni bilo med njimi. Pred odhodom je prišla tajna policija in ju potegnila z džipa.
Nadaljeval je s povpraševanjem in povsod zadel na začudenost in nerazumevanje. Major Marchpole seje takole izrazil: »Tam je sedaj vojne konec. Sedaj ne gre več za to, da bi ljudi od tam odvažali. Ta trenutek imamo polne roke dela s tem, da jih tja vozimo.« Pisatelj pripominja, da je s tem mislil na kraljeve častnike, ki so jih prav takrat pošiljali v Jugoslavijo – v gotovo smrt. Mogoče je Waugh tu malce prehitel dogodke. Ni pa povedal nobene neresnice: vse se je v grozljivih razmerjih uresničilo nekaj mesecev pozneje.
Bolj pomembno za celotno misel romana pa je bilo Guyevo srečanje z Gilpinom, ki smo ga spoznali na začetku naše pripovedi in ki je tudi že nekaj časa delal v sklopu jadranske odprave. Ker je Guy pred odhodom v Anglijo moral urediti nekatere vojaške stvari, se je oglasil v uradu, kjer je bil zaposlen Gilpin. Pogovor je nanesel tudi na zakonca Kanyi. Tedaj je zvedel, da so oba aretirali in ju obtožili: njega, da je povzročal sabotaže v električni centrali, njo pa, da je imela odnose z britanskim zveznim oficirjem. Ko je Guy izrazil skrb, kaj bo z njima, je Gilpin odgovoril: »Kaj pa misliš? Saj sta prišla pred ljudsko sodišče. Lahko se zaneseš, da bo pravici zadoščeno.«
Guy na to ni ničesar odgovoril, pač pa je pisatelj zapisal, kaj je čutil. S tem opisom se roman praktično tudi konča: »Že nekoč prej v njegovi vojaški karieri je Guya prijela skušnjava, da bi udaril drugega oficirja – Trimmerja v Southsandsu. Sedaj je bila skušnjava močnejša, toda še preden je mogel storiti kaj več kot stisniti pest, še preden jo je dvignil, je stopil vmes občutek nemoči. Obrnil se je in odšel iz pisarne.« Bralcem bi morali mogoče povedati, da je bil Trimmer oče otroka, ki ga je nosila Virginija. A sedaj to ni važno. Važno je, kako je Guy končal vojno.
Čeprav smo bralcem predstavili nekaj slik iz romana Brezpogojna vdaja predvsem zato, da bi pokazali, katere zunanje sile so prišle na pomoč notranjim pri postavitvi sistema, ki je ljudi tako zelo ponižal, smo morali te slike vendar dati v okvir neke večje zgodbe. To je zgodba o postopni Guyevi odpovedi dejanjem, ki bi lahko prišla na veliko fresko zgodovine. Njegova vrednost je v tem, da ni odšel in pustil vse, ampak je sklenil »odreševati čas« z majhnimi dejanji. Pa še tu mu je uspelo samo na pol: v balkanskih hribih je pustil sama dva prijatelja; in Virginijo, ki jo je rešil, da mu je rodila tujega otroka, je po porodu zasulo ob nekem bombnem napadu. A da to malo ni tako malo, lahko posnamemo iz odlomka, ki neposredno sledi opisu Guyeve spovedi v Bariju:
Skoraj ob istem času je v Westminstrski katedrali opravila svojo prvo spoved Virginija. Povedala je vse: v celoti, brez olepšavanja ali zapletanja. V bore petih minutah je povedala grehe pol življenja. »Zahvaljen Bog za vašo dobro in ponižno spoved,« je rekel duhovnik. Zmolila je kesanje. Iste besede so bile izrečene nad njo, kot so bile izrečene nad Guyem. Ista milost je bila obema podeljena. Mali Trimmer se je premaknil, ko je pokleknila pri stranskem oltarju, da bi zmolila pokoro. Potem se je vrnila k pletenju. Zvečer je rekla stricu Peregrinu: Zakaj ljudje delajo takšen hrup okoli tega? Vse je tako preprosto. Prijetno pa je misliti, da se mi nikoli več do konca življenja ne bo treba spovedati ničesar resnega.