Avtor: Nace Ahlin

Hlapec pri bavarskem kmetu

Od Dachaua do Monakova je nekaj več kot 20 km in južno ob železnici je bilo že takrat vse pozidano. Severno, jugovzhodno in zahodno od Monakova pa je bilo še popolnoma kmečko. Svet je nekoliko hribovit, podoben okolici Novega mesta. Bavarska kmečka hiša je skoraj na las podobna slovenski, tudi način obdelave zemlje je podoben, vendar ne poznajo ajde, prosa, rži, fižola, koruze in repe. Sejejo dosti pšenice, malo ječmena in pa peso za krave pozimi. Večina kmetov pridela po 60 do 100 ton pšenice in molze 30 krav dnevno. Pri kravah je bil navadno en sam hlapec, ki jih je krmil, molzel in pasel, ni pa opravljal nobenega drugega dela. Cel dan je imel privezan stolček, šele zvečer ga je odložil.
Kmet, ki me je sprejel, je bil star čez šestdeset let in se nikoli ni oženil. Gospodinjila mu je sestra njegovih let. Za deklo je imel starejšo žensko iz vasi in njena družina je obdelovala blizu četrtine njegove zemlje. Med vojno je imel štiri francoske vojne ujetnike, po vojni pa so šli domov in se je sam ubijal z delom. Imel je par konj in dva para vprežnih volov. Mene je postavil za konjskega hlapca. V drugem hlevu je imel še dvajset krav, ki sta jih molzla sam in sestra. Volom v teh krajih dajejo vprego na roge in ne na vrat kakor v Sloveniji. Poleg vprežne živine je imel še traktor in stroj za žetev žita.
Ko sem prišel tja, se je že začenjala žetev. Mislim, da je imel posejanih vsaj 50 ha pšenice v enem kosu in ne, kakor je pri nas v Dednem Dolu, ena flika tu, ena pa na drugem koncu doline. Zavidal sem mu, ker tako velikega in lepega posestva v naših krajih ni imel nihče, niti baroni ne. Cel mesec je žel, jaz in par dninarjev pa smo skladali v kopice po štiri snope. Po enem mesecu smo snope naložili na vozove in speljali domov v ogromne šupe. Vozove je razkladal gospodar sam, z dvigalom je pol voza dvignil naenkrat in samo malo je zamukalo, pa je odneslo snope daleč na drugo stran šupe. Mlatiti smo začeli šele pozno v jeseni, pa še tedaj smo mlatili samo po dve uri na dan, tako da je bilo slame za nastil. Jaz in dninarji smo delali od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer, gospodar in sestra pa sta delala še do pozne nočne ure in siromak je bil pri večerji tako izmučen, da je že pri mizi dremal in tedaj mu tudi nisem več zavidal, da je bil gospodar tako lepega posestva.
V nedeljo sem samo nakrmil vole in konje, potem sem šel k maši v Dachau. Tam sem se redno srečal z Boljkom, Kalanom in Lipovcem, popoldne pa sem obiskal dr. Pirkmajerja, ki je dobil stanovanje pri ženi nekega nacističnega učitelja. Mož je nekje izginil, pa se je bala, da bi ji odvzeli stanovanje, in tako je našel lepo sobo, posteljo in vedno ga je spoštljivo klicala z gospodom doktorjem. Za hrano je bila velika stiska in bil je lačen, čeprav mu jo je servirala na lepem krožniku. Že sredi poletja je ponovno zbolel, zdravil ga je starejši zdravnik iz Banata. Ugotovil je, da je vzrok bolezni lakota in mu predpisal bolniški dodatek. Tako je dobil še pol litra mleka na dan, dva jajčka in par dkg maščobe za mesec dni. Še bolj kakor lakota ga je mučila negotova prihodnost. Pošta takrat ni delovala, vendar je dobil zvezo z bratom v Švici. Upal je, da bo mogel iti tja, a je že prvo pismo razblinilo upe, ker se je Švica branila beguncev kakor uši. V tem času mu je tudi uspelo dobiti nekaj pisem iz Ljubljane. Hčerka mu je dobro opisala stanje in ta pisma nam je redno bral naglas. Veliko pozornosti je posvetil prelomu med kraljem in Titom. Strašno se je trudil, da bi našel proglas v časopisu, kaj je točno rekel kralj. Rad bi razčlenil in ocenil vsako besedo, vendar mu proglasa nihče ni mogel priskrbeti.
Zvedeli smo, da je v Nemčiji od 10 milijonov zapornikov ali ujetnikov ostal le dober milijon. To so bili predvsem Poljaki, Jugoslovani, Ukrajinci, Rusi in prebivalci baltiških držav. Od držav pod rusko upravo so samo Čehi in Slovaki šli vsi domov. Zavezniki niso vedeli, kaj početi z nami. Radi bi, da bi se pobrali domov in to so nam tudi brez ovinkov povedali. Ponujali so vsakemu za tri mesece hrane, če se odloči za vrnitev, a brez uspeha. Dajte nam svobodno domovino, kakor ste obljubljali med vojno, smo jim odgovarjali.
Ustanovili so organizacijo UNRA, ki naj bi skrbela za ta milijon ljudi. Dr. Pirkmajer se je ponudil v upravo tej organizaciji, a so mu odgovorili, da so vsa glavna mesta rezervirana za državljane ZDA. Že proti jeseni je dobil mesto rektorja univerze UNRE v Monakovem. S tem je dobil plačo in znaten dodatek za hrano. Bil je vesel in obljubljal nam je, da nas ne bo pozabil in bo za vsakega našel kako mesto. Žal je to trajalo samo nekaj mesecev. Ker je dobil to službo, je padel Titovim junakom v oči; skovali so obtožnico in ga obtožili vojnih zločinov. Na podlagi te obtožbe so ga Amerikanci zaprli v Dachau v isti bunker, kjer sem bil maja in junija zaprt jaz. Postopali pa so z njim brez primere lepše. Imel je dobro hrano, posteljo, sprehode in vojaškega advokata. Ante ga je obiskal enkrat in ga našel dokaj potrtega, vendar pa zdravega in samozavestnega, ker je imel možnost zagovora pred ameriškimi pravniki. Bil je prepričan, da ga na silo ne bodo vrnili v Titovino. Res so ga po nekaj mesecih izpustili, a službo rektorja je medtem prevzel neki Poljak, in spet je bil brez dela. Ko smo drugi odhajali prek morja, on ni nikoli poskušal iti nikamor. Po nekaj letih je našel stanovanje v Monakovem, kjer je vsaj lahko hodil v knjižnico in si krajšal čas. S časom so se stvari izboljšale, ni bil več lačen, a živel je od pičle državne podpore in od majhne vsote frankov, ki mu jih je brat tu in tam poslal. Vsak dan je pisal dnevnik v upanju, da ga bo dal brati svoji ženi, ko se bosta srečala. Občudoval sem njegovo vdanost ženi, vendar sem se čudil, kako je mogel v teh okoliščinah upati na srečanje z njo. Imel je prav, srečala sta se. Žena je zbolela, in ko je bilo jasno, da bo umrla, ji je nekdo izposloval, da je prišla v Nemčijo k možu na obisk, se vrnila v Ljubljano in kmalu zatem umrla. Sam pa je še nekaj let živel v Monakovem, potem si je izposloval nemško pokojnino in se vrnil na svoje posestvo v Dobrno. Tam je preživel zadnjih 10 let v invalidskem vozičku. Umrl je pred dobrim desetletjem in je v Dobrni tudi pokopan. V Ljubljani ni imel svoje hiše in v Dobrno je bil zaljubljen. Naj počiva v miru ta vrli, bistri mož, meni je storil usluge, ki jih ne bi mogel poplačati z goro zlata.
Kar naenkrat je prišla jesen in s tem dež vsak božji dan. Namesto, da bi sedeli pod streho, smo s tremi pari orali pšenična polja za praho; tako smo včasih imenovali jesensko oranje, če se ni nič sejalo. Čevlji, ki sem jih dobil v taborišču, so v blatu in dežju popolnoma razpadli. Pokazal sem jih kmetu in rekel, naj mi oskrbi druge. »Jej, kje pa naj jih najdem, poglej, saj jih tudi jaz nimam,« mi je pokazal še skoraj slabše čevlje od mojih. Dal mi je kos vreče, privezal sem jo z žico, pa je šlo še en dan.

Opis slike: Fantovska Marijina družba v Višnji gori okoli leta 1932. Štela je sto članov in sto je tudi število domobranskih žrtev – padlih in pomor jenih

Med jugoslovanskimi vojaki

Neko nedeljo me je obiskal Franc Kotnik. Ta je medtem našel v Monakovem dekle in pri njej tudi stanoval. Povedal mi je, da je na Leopoldovem trgu vojašnica dana Srbom, bivšim vojnim ujetnikom. Res, da je delno podrta, a jo popravljajo. Imajo tudi dobro hrano. Dal mi je naslov in povedal, kako naj pridem tja. Mislim, da sem še tri dni tehtal, naj grem tja ali ne, končno sem se odločil in gospodarju povedal, da grem. Hudo ga je potrlo. Prinesel mi je pol hlebca kruha in mi ves objokan segel v roke, želeč srečo. V vojašnici je bilo okoli 200 Srbov. Večinoma so bili vojni ujetniki še od leta 1941. Skoraj polovica od teh je bila aktivnih častnikov in podčastnikov. Mene so radi sprejeli in takoj odpeljali v sobo, kjer je bilo za vagon oblek in čevljev. Bilo je vse rabljeno in je prišlo iz ZDA od neke organizacije, ki se je imenovala Srbobran. Ko so po vojni slišali, da je dobršen del Srbov ostal v Nemčiji, so uganili, da so potrebni obleke in so nošene nabrali na tone. Ameriški Rdeči križ jim jo je brezplačno pripeljal v Nemčijo v njihovo taborišče. Spomnil sem se že takrat med brskanjem po obleki, da je v Ameriki in Kanadi precej Slovencev, pa ni nihče dobil take ali podobne ideje. Šele čez čas sem zvedel, da so v Ameriki in Kanadi Slovenci ob istem času nabirali denar, da so kupili nov avto za Brozovega Pepčka, ker jim je osvobodil domovino, pobil in pokopal 10 odstotkov prebivalcev, še več pa pregnal.
V kasarni so mi odkazali sobo in posteljo. Hrana je bila dobra in izdatna. Na vsake dva tedna smo dobili še paket ameriškega Rdečega križa. Razdeljeni smo bili v čete in bataljone. Malo smo korakali po dvorišču in peli: Marširala kralja Petra garda … Tu sem našel še desetino Slovencev, a poznal sem samo Martina Boljka. Bila sta še dva druga aktivna narednika, oba iz okolice Konjic, imeni sem pozabil. V moji sobi so bili večinoma Bosanci – četniki. Umikali so se preko Slovenije v Italijo, pa so jo samovoljno ubrali v Nemčijo, čeprav je bilo nepopisno težko potovati in so bili nepismeni, razumeli pa so samo srbsko. Postali smo na mah prijatelji, saj so bili iskreni fantje.
Po novem letu nas je obiskal vrhovni poveljnik jugoslovanske kraljeve armade na Bavarskem. Pričakali smo ga na dvorišču, on nas je počasi pregledal od nog do glave, nato pa govoril nekako takole: »Jaz sem se že boril v prvi svetovni vojni, bežal prek Albanije, od koder so nas zavezniki prepeljali na otok Krf. Lakota in bolezni so redčile naše vrste, in ko smo mislili, da je že vse izgubljeno, nas je kralj poklical v boj. Zavezniki so nas ponovno oborožili, prepeljali na solunsko fronto in po srditih bojih smo pregazili naše sovražnike in se ustavili šele pod Triglavom. Sedaj smo v podobnem položaju. Naša domovina je podjarmljena, ampak nas je sedaj dosti več kakor na solunski fronti in kralj nas ponovno kliče, da osvobodimo našo drago domovino, samo da bomo to pot udarili z druge strani, od Triglava. Zavezniki nas bodo oborožili in prepeljali do meje. Ko bomo imeli puške v rokah, bomo udarili po sovražnikih kakor en sam mož in nič prej se ne bomo ustavili kakor v Solunu.«

Opis slike: Dolenjski svet – Zlaganje snopov

Mož je bil star in njegova uniforma ponošena, a bil je odličen govornik. Mahal je z rokami, iz oči se mu je bliskalo. V hipu nas je vse navdušil in glasno smo mu vzklikali. Takoj prvi trenutek sem ugotovil, da je to mož popolnega drugega kova kakor oni na Turjaku ali pa naši domobranski poveljniki. Počasi so se pojavili dvomi, če je prav, da se z orožjem v roki vrnem v domovino in v taki druščini. Nastali bodo hudi boji in spet bo na tisoče mrtvih. Iz izkušenj sem vedel, da umirajo največ in najprej nedolžni, pa požigalo se boše tisto malo, kar je ostalo. Če že jaz tega ne morem preprečiti, se pa vsaj lahko odstranim. Brez vsake težave lahko vzamem teh par stvari, ki jih imam, in se vrnem k kmetu. Spet bom imel svoj par voličkov, in če se bom izkazal, bom morda povišan za kravjega hlapca. Namolzel bom za cele potoke mleka, ki je sestradanim ljudem tako potrebno. Pa se je spet oglasila druga polovica mene: »Daj no, Nace, ne bodi taka šleva! Po telesu si velik, po korajži pa pritlikavec. Pojdi v vojsko. Je že res, da boš morda komu pihnil življenje, a to te bo storilo imenitnega in slavnega, saj vidiš, ljudje cenijo samo morilce, lažnivce in barabe. Če preživiš, boš dobil blesteča odlikovanja, kup pohval in bogato pokojnino, dokler boš živ. Še tvoji potomci se te bodo z veseljem spominjali, češ, moj oče je bil triglavski prostovoljec. Če greš na kmete in še toliko mleka in kruha pridelaš, bodo rekli, da si bedaček, ki tako nisi za nobeno drugo rabo kakor za kmeta. Ali so že kdaj v zgodovini odlikovali kakega hlapca? Še danes ne vem, kako bi se odločil, če bi se moral, a dogodki so potekali drugače.
Komaj teden dni po obisku hrabrega generala smo poslušali novice iz Beograda in slišali, da je Titov zunanji minister Kardelj na zasedanju Združenih narodov krepko ožigosal naše in svoje zaveznike, ker nameravajo oborožiti skupino gardih banditov, kriminalcev in menda vojnih zločincev, center tega pa naj bi bila ravno naša vojašnica. Poleg tega nameravajo pustiti poljski armadi v Italiji, da pomaga pri tem umazanem delu. Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo, da je med nami nekdo, ki vohuni, in takoj je padel sum na dva Ljubljančana. Sicer pa je bilo smešno obravnavati nas kot nevarnost, saj nismo imeli niti ene puške. Po tem je nastala med nami zelo priljubljena šala: »Ej, ne govori, da gremo nad titovce, saj bodo od strahu poskakali v vodo.« Komaj nekaj tednov zatem pa smo se zbudili in videli, da je vojašnica obkoljena od ameriške oklopne enote. Kar cela vrsta topovskih cevi je gledala v naša okna. Na vhod je prišla četa vojaške policije z ogromnimi pištolami, za vsakim policistom pa še dva novinarja. Neprestano so slikali. Pretaknili so vse in menda našli sedem pištol. Še isti dan so povedali, da nas bodo razpršili. Menda so že drugi dan prišli z velikimi tovornjaki, nas nagnali gor in odpeljali v Boblingen.

Spet taboriščnik

Boblingen je majhno mestece okoli 15 km od Stuttgarta. Tam je bila že cela pomlad in seveda čisto brez snega. Pred nami je prišlo že okoli 500 Srbov, tudi vojnih ujetnikov, vmes pa še desetina Slovencev, samih Belokranjcev. Leta 1943 so bili mobilizirani v partizane, sodelovali so pri napadu na Turjak, Kočevje, Grahovo in še kje. Lahko bi se že prej predali domobrancem, a so videli, kako so domobranske postojanke padale druga za drugo, zato so čakali tako dolgo, da so prišli čez Savo in tam so se takoj javili na bližnji postojanke. Nemci so jih nahranili in jih poslali v taborišče za vojne ujetnike, kjer so preživeli ostali čas vojne med samimi Srbi. Ves čas so prejemali pakete ameriškega Rdečega križa in nikoli poprej niso živeli tako udobno. Bil sem edini domobranec med njimi in do podrobnosti smo se pogovorili, kje je kdo bil ob tem in tem času, in nikoli mi ni nobeden rekel žal besede niti jaz njim. Lahko bi trdil, da smo napravili spravo kar brez one dame, ki je doma v Tomišlju, saj ona morda takrat še rojena ni bila. Do malega vsak večer smo se sestali na hribčku za taboriščem in redno zapeli kakšno pesem, saj smo bili večinoma dobri pevci. Eden teh fantov, Franc Flajnik iz Nove Lipe pri Vinici, je vse od takrat ostal moj prijatelj. Skupaj sva šla v Avstralijo, kar nekaj let delala pri istem delu, pomagala drug drugemu sezidati hišo, si bila priči pri poroki in botra najinih otrok. Ves ta čas nikoli ni prišlo med nama do nesporazuma ali jeze. Po 38 letih se je zgrudil in umrl v svojem domu. Drugi so se razšli na vse kraje, deloma v ZDA, deloma v Kanado. Ko sem bil pred leti na obisku v Kanadi, sem našel Jožeta Štruclja in od tedaj se me vedno vsak božič spomni s kartico.
V tem taborišču sem imel prijetno družbo in lepo okolico, polno zelenih gozdov. Kmetje so nasprotno od bavarskih imeli samo po eno kravico ali dve in obdelovali so zemljo brez traktorjev. Med letom je uprava zahtevala, naj bi dopustili, da v taborišče pride Titova komisija, ki nam bo povedala resnico o stanju v domovini. Odklonili smo, češ da mi že vse dobro vemo, vendar niso odnehali in začeli so nam pritrgovati hrano. Kruh smo še dobili kot po navadi, vendar nikoli dosti, a za kosilo smo dobili samo grahovo juho in za večerjo ovsene kosmiče. Po dobrem tednu so nas omehčali in prišli so trije, a ne Slovenci. Že pri prvih besedah smo se drli kot čredniki in čisto nič jim ni uspelo povedati. Po dobri uri so odrinili vsi rdeči v obraz. Spet so nas dali na juho in otrobe in ponovno smo se vdali, a na sestanku smo spet tako kričali kakor prvič. Ta komedija se je ponovila še nekajkrat, a ukrotili nas niso.
Največ so zaradi tega trpeli okoliški kmetje, ker smo si lakoto tešili z njihovim korenjem in povrtnino.

Opis slike: Dolenjski svet – Cambah

Listje je že povsem odpadlo in hladno je bilo, ko so nas obvestili, da bo celo taborišče preseljeno v Bad Aibling blizu avstrijske meje na Bavarskem. Po treh dneh prerekanja je bil dosežen sporazum, da bomo potovali v odprtih tovornjakih, kajti bali smo se, da bi nas poslali morda Titu kakor domobrance, če bi nas zaprli v vagone. Zvečer smo prišli na cilj. Mestece je lepo, in kar že ime pove, je tam zdravilišče z velikimi hoteli. Med vojno ni bilo porušeno, zato je bilo vse lepo urejeno. Odpeljali so nas še nekaj kilometrov stran na neko letališče. Tam so Amerikanci na hitro postavili na stotine barak za vojne ujetnike, Nemce seveda. Ker so jih teden poprej spustili domov, so od veselja razbili okna in vrata in v take barake so napotili nas. Človek bi se zjokal, kakšno razdejanje smo našli. A vozniki, skoraj sami črnci, so nas spodili s kamionov in morali smo pospravljati, kolikor se je dalo. Ponoči je zapadel sneg in zbudili smo se s snegom na ležiščih. Veter je neusmiljeno tulil po planjavi. Peči ni bilo nobene, na prostem smo zakurili ognje in za kurjavo smo razdrli eno barako.
Zima ¹⁹⁴⁶⁄₄₇ je bila izredno huda in začela se je takoj po našem prihodu. Jaz sem zbolel med prvimi za influenco in v nekaj dnevih je bilo prek 100 bolnikov. Imeli smo samo enega zdravnika Srba, ki ni bil kos nalogi. Pripeljali so še dva Madžara in preuredili eno zidano zgradbo za bolnico. Dali so nam boljšo hrano in za večerjo smo dobili mlečni riž. Prvič je dobil vsak par čevljev, novo obleko, narejeno iz istega blaga kakor vojaške uniforme, in topel površnik v civilnem kroju. Dobili smo šipe, za vsako barako po eno peč in kupček drv za vsak dan posebej. To je močno potolažilo našo jezo, vendar sem bil jaz večino zime bolan in v zasilni bolnici.
Pomlad 1947 je bila lepa. In z Lojzetom Kramarjem in Tonetom Volčanskim smo napravili izlet v bavarske hribe. Videli smo Hitlerjev planinski dom. Bavarska je zelo lepa, v teh krajih tudi ni bilo sledu o bombardiranju.

Opis slike: Taborišče Bad Aibling na Bavarskem leta 1947 – Od leve Lojze Kramar, Nace Ahlin, Tone Volčanšek

Rudar v Belgiji

Še pred poletjem je prišla v taborišče komisija za Belgijo. Vabili so nas, naj bi šli na delo v njihovo deželo, ker rabijo rudarje. Takoj se nas je prijavilo čez dvesto, seveda med nami ni bilo nobenega častnika. Od Slovencev smo se prijavili štirje, poleg mene še brata Lojze in Ivan Kramar, doma iz Šmarja, in Tone Volčanšek iz Device Marije v Polju. Ta je bil rojen v avstrijski Koroški in se je še mlad preselil v Polje, kjer je oče dobil službo pri železnici. Bil je moj letnik. Končal je gimnazijo, na univerzo pa ni mogel iti, ker je bila zaprta. Nikoli ni bil ne partizan ne domobranec. Kako mu je uspelo preživeti vojni čas v tem partizanskem gnezdu. Bil je tih, resen fant in se je držal sam zase.
Že po tednu dni so nas naložili na vlak v zelo spodobne vozove, vsak je imel zagotovljen sedež. Imeli smo srečo, da smo se vozili ob reki Ren podnevi. Lepota te doline je bila nepopisna, zorele so češnje, in to na brezkončnih hektarjih, pa trte, pa hruške, vse lepo negovano in obloženo. Poslali so nas v majhno naselje Zollder. Tudi v tem rudniku smo zamenjali nemške vojne ujetnike, ker domačini niso radi delali pod zemljo. Stanovanje so nam dali v baraki, kjer je spalo 200 mož. Delalo se je v treh izmenah. Ivan Kramar je dobil jutranjo izmeno, jaz in Volčanšek pa sva dobila večerno od enajstih zvečer do sedmih zjutraj. Podnevi se je komaj kaj dalo spati, saj ni bilo miru. Delali smo šest dni, le nedelja je bila prosta. Kopali smo 800 metrov pod zemljo in plast rude je bila komaj meter debela, zato smo delali kleče ali leže na trebuhu v silni vročini in prahu. Plačo smo imeli vsi enako, 110 frankov. To je bil minimum. Če bi hotel tam tako jesti kakor v Avstraliji, bi ne zaslužil niti za hrano. Lepo pa je bilo pogledati v trgovine, ker so bile polne vsega, tega pa že dolga leta nisem videl.
V pogodbi, ki smo jo podpisali že v Nemčiji, je bila klavzula, ki je dala vsakemu pravico, da se po treh mesecih vrne v Nemčijo. Že prvi dan je menda sleherni sklenil, da se vrne, tudi jaz. Hotel pa sem kupiti spodobno obleko in morda še srajco, saj le-teh že leta nisem imel. Kuhati sem si začel sam in jedel sem skoraj izključno krompir, ki je bil poceni, pa kruh in sadje. Medtem so nas obiskali neki slovenski rudarji, ki so bili že čez 20 let na delu v sosednih rudnikih. Vsi so se pripravljali na vrnitev domov in nas vabili, češ, tu boste samo zdravje izgubili in potem vam bodo vrgli pokojnino, ki je premajhna za življenje in prevelika za smrt. V Belgiji tujcu ni bilo mogoče dobiti drugega dela kakor v rudniku, dokler ni dobil belgijskega državljanstva. Na tega pa je moral čakati vsaj pet let in ga tudi drago plačati. Nismo se hoteli prerekati, kar zmuznili smo se iz barake.
Po kakih dveh mesecih nas je obiskal študent Janez Arnež. Tudi ta je menda prišel iz Avstrije in se vpisal na katoliško univerzo, kjer je študiral ekonomijo. Meni in Ivanu je posvetil malo pozornosti, pač pa sta s Tonetom cel božji dan tiščala skupaj glavi in zvečer je Tone naznanil, da bo po preteku treh mesecev šel na univerzo in se lotil medicine. Tako se je tudi zgodilo. Jaz sem se vrnil v Bad Aibling, Tone je šel na univerzo, Ivan pa je še pet let ostal v istem rudniku. Brata Lojzeta niso sprejeli v Belgijo, ker je pred leti imel operacijo slepiča. Medtem ko smo bili v Belgiji, je imel priliko za izselitev v Kanado, kjer je bil sprejet. Jaz sem ga ujel zadnji dan pred odhodom čez lužo. Vse sem mu povedal o rudništvu in mu priporočil, naj nikoli ne gre pod zemljo delat prostovoljno. Poslovila sva se, vedoč, da se nikoli več ne bova srečala. Pa sva se še dvakrat. Ko sem obiskal svojega brata, sem redno obiskoval tudi Kramarje. Čez pet let je za Lojzetom prišel v Kanado še Ivan in iz Avstralije še brata Jernej in France. Zadnji je kmalu po mojem prvem obisku podlegel kruti bolezni. Ivan si nikoli ni ustvaril svoje družine in živi pri Jerneju. Vsi pa so se v Kanadi lepo vživeli. S svojo pridnostjo in varčnim življenjem so prihranili toliko denarja, da bi po pravici morali imeti svojo banko. Volčanšek mi je enkrat pisal, da je začel študirati medicino, zraven pa je delal v neki kuhinji. Potem se ni nikoli več oglasil. Janez Arnež, vidim, da je še živ, kot piše v časopisih. Z njim si nikoli nisem dopisoval in verjetno si mojega imena ni zapomnil.

Slovo od Evrope

Vrnil sem se v taborišče. Med mojo odsotnostno je več skupin odšlo v Francijo in Anglijo. Jaz sem imel poleg obleke še kravato in čevlje na boks, kot smo mi včasih rekli, in sam sebi sem se zdel gosposki. Menil sem, da bom sedaj oči vrgel naokoli in si našel kakšno frajlo, morda celo tako, ki bi kaj imela, saj je tako bilo v navadi doma.
Listje od dreves je že odpadalo in moral sem pometati okoli barake. Mimo sta prišla Franc Flajnik in Jože Božič, doma iz Krškega. »Kam sta se namenila?« ju vprašam. Šla sta se prijavit v pisarno za izselitev v Avstralijo. Rekla sta: »Kaj nič ne veš, da je prišla komisija?« »Ne, čisto nič, pa saj je tam samo puščava in kenguruji, kaj bosta tam?« »E, pravijo, da je tam dosti dobre zemlje in visok življenjski standard.« V hipu sem se odločil in se šel z njima zapisat za izselitev. Čez nekaj dni so nas napotili v Monakovo, kjer so nas gnjavili več kot dva meseca s pregledi in vedno napovedovali, da zdaj zdaj gremo. Hrana je bila obupna, edino kos kruha je bil gotov. Zeblo nas je kot mlade peske. Šele nekaj dni po novem letu 1948 so nas naložili na vlak in odšli smo v severno Nemčijo v okolico Bremna. Tam smo čakali še tri dni, potem pa je res prišel dan odhoda.
V pristanišču nas je čakala ladja General Steward. Med vojno in po njej so jo rabili za prevoz vojaštva, sedaj pa so naložili nanjo 800 beguncev. Jugoslovanov je bilo 200 moških in dve dekleti. Od teh smo bili Slovenci štirje, poleg že prej omenjenih se nam je pridružil še Vilko Potnik iz nekega drugega taborišča, ta se je štel za Trboveljčana. Celo družino so Nemci izselili v Srbijo. Že 1941 se je pečal s četniki in kmalu so ga poslali v Dachau, kjer pa se po vojni nisva srečala. Osvoboditev je dočakal hudo bolan in so ga poslali v Anglijo na zdravljenje, nato pa vrnili v Nemčijo. Bil je boleč in nezaupljiv, komaj sem dobil kakšno besedo od njega. Srbi so lepo ravnali z našimi izgnanimi ljudmi in se je rajši družil z njimi. Čeprav je bila na ladji skoraj polovica deklet mladih, so nas držali strogo ločeno. Vojaška policija, oborožena z ogromnimi pištolami, je bila stroga. Imeli so temnico. Če kdo ni ubogal, so ga hitro posadili noter za dan ali dva. Policisti so bili izključno pripadniki baltiških držav in se je bilo moč pogovarjati z njimi samo nemško.

Enak med enakimi v Avstraliji

Po tridesetih ali dvaintridesetih dnevih vožnje je zgodaj zjutraj zašumelo: Avstralija, Avstralija! In res so se videle neke bele sence, čez nekaj ur pa čisto jasno venec skalovja in bolj smo se bližali, bolj pusto je bilo videti. Tihi in potrti smo stali in zamišljeno gledali to pusto deželo. Na poti smo videli puščavo v Egiptu, ki je bila pusta, vendar je tu in tam rasla palma, stala majhna hišica in kmet z osličkom. Tu ni bilo žive duše nikjer. Te skale so dejansko peščeni hribi brez vsakega znaka življenja. Bližali smo se pristanišču Perth, glavnemu mestu pokrajine Zahodna Avstralija. Jugoslovanom je bilo že prej povedano, da se bomo izkrcali, vsi drugi in dve srbski dekleti pa so se peljali naprej v Vzhodno Avstralijo.
Tu bom poizkusil na kratko povedati nekaj stvari o Avstraliji. Dežela je neverjetno velika in najtežje za Evropejca je razumeti te strašne daljave. Če rečem daleč, si komaj morem predstavljati, kaj to pomeni. Morda to lažje razumejo Rusi. Ta otok je zelo star. Obkrožen je z visokimi hribi v obliki narobe poveznjenega klobuka. Raven svet ob hribih je porasel z grmovjem in na mnogih krajih tudi z gostimi gozdovi, kar izboljšuje zemljo. Notranjost dežele je za več kot 100 m nižja kot morje. Čeprav se v notranjost izlivajo številne reke, je še niso zasule. Zelo je vroče in dež na mnogih krajih pada neredno ali samo enkrat vsakih sedem let. Tam ni mogoče obdelovati zemlje, tudi ni pitne vode, je pa polno jezer, vsaj na zemljevidu, v resnici pa so to velike mlake, in če je kaj vode, je do sedemkrat bolj slana kot morje. Vse prebivalstvo je v glavnem naseljeno ob morju, kjer je pitna voda in nekaj rodovitne zemlje. Dežja je zadosti, da je moč pridelovati pšenico in malo ječmena. Dež navadno pada samo okoli hribov in v nekaterih primerih še 200 km od obale.

Opis slike: Bundoom v Avstraliji 1948 – V takem živijo prvotni avstralski domačini

V tako deželo in med take ljudi sem prišel opoldne 13. februarja 1948. Pristanišče je bilo videti silno bedno. Vse zgradbe so bile zgrajene iz pločevine in tudi pokrite z njo. Na pomolu, kjer smo pristali, je bilo okoli deset ljudi, ki so nas nagovarjali po srbohrvaško. Povedali so, da je v tej provinci čez 10.000 Dalmatincev, nekaj Črnogorcev in štirje Slovenci. V starih avtobusih so nas peljali nekaj kilometrov daleč v taborišče. Bilo je bedno, vse iz pločevine. Barake so bile namenjene vojakom med vojno. Bile so skrite v velikih peščenih hribih, ki smo jih že od zore s strahom opazovali. Kuhali so nam civilni ljudje, vsak dan »ajmoht«, ki ni bil slab, in porcije so bile obilne. Že med tednom nas je obiskalo precej ljudi. Prišli so gledat, če je kdo iz njihove okolice ali celo sorodnik ali pa so samo pasli firbec, saj smo bili prva večja skupina ljudi iz Evrope, odkar so Angleži prisvojili ta konec dežele. V nedeljo je prišlo blizu 1000 ljudi, med njimi vsaj četrtina silno sovražnih do nas. Zmerjali so nas, da smo ustaši in zločinci, kar je bilo od sile neumno, saj med nami ni bilo niti enega Hrvata, če je pa bil, se je delal Srba. To smo pojasnili, a ni nič pomagalo, češ, če bežite iz domovine, od našega dragega Tita, je z vami nekaj narobe in tu boste plačali za svoje grdobije. V puščavi boste delali v taki vročini, kjer še kača in kenguru pogine. Tja vas bodo dali in preklinjali boste svoje matere, ker ste se rodili, in življenje bi si vzeli, pa si ga ne boste mogli, saj ni vode, da bi skočili vanjo, in tudi ni nobenega drevesa, da bi se lahko obesili. To nas je res prestrašilo, a jokal le ni nobeden zaradi teh napovedi. V nedeljo popoldne nas je obiskala skupinica Slovencev. Bili so štirje moški in ena žena z desetletnim sinom. Vsi so bili doma iz okolice Rakeka. Tja so prišli med leti 1928 in 1933, ko se že ni moglo iti v Ameriko. Sekali in tesali so železniške pragove v tej isti pokrajini, kakih 150 km južno od pristanišča. Delo je seveda bilo strašno težko, vendar so ga imeli ves čas, medtem ko je na tisoče domačinov tavalo naokoli brez dela. Takoj po vojni so začeli kuhati apno, ki se je lahko in dobro prodajalo. Človek, s katerim smo govorili, se je pisal Hribar. Bil je star kakih 40 let in videti je bil resen in moder. Dal nam je natančen opis dežele. Rekel je, naj nikar ne verjamemo čenčam, kako nas bodo v puščavi mučili, ker se v tej deželi pošteno delo in pošten delavec zelo cenita in dobro plačata. Včasih je res vroče in včasih mrzlo ali deževno, vendar se vseeno dobro živi. Tisti, ki so tako glasni s kritiko, so tu že leta in niso delavci, pa so sedaj zavohali, da so v domovini prišle do korita neke barabe, zato mislijo, da bodo na lahek način še oni prišli do korit. Že celo ladjo ljudi so spravili nazaj in še za eno jih pripravljajo, a njemu so pisali od doma, kako je doma in on verjame domačim, ne pa tem barabam. To nas je ohrabrilo in hvaležen sem mu bil za ta pošteni nasvet.
Po enem tednu so dali vsakemu po en par delovnih čevljev, dve srajci in dvoje hlač. Naložili so nas na vlak in odpeljali proti vzhodu. Že po trinajstih urah smo prišli do neskončne ravnine. Proga je bila čisto ravna in na sto in sto kilometrov ni bilo nobenega hribčka ne drevesa ne trave, samo kamenje. Kar kmalu so začeli odločati desetine mož za v to puščavo. Ob progi je stalo nekaj šotorov in velik pločevinast tank za vodo in to so bila delovna taborišča za večino od nas. Tu so se menjavali pragovi in tračnice, če je bilo treba. Biti vesel v taki puščobi je res težko. Mene, Flajnika in Božiča iz Bog ve kakšnih razlogov niso vrgli dol, temveč smo po dveh dneh in dveh nočeh vožnje prišli v Port Augusto. To mestece je na koncu zaliva Spencer. Od tu se je takrat odcepila ena proga proti severu, vendar ne čez celo celino, ampak do polovice, do mesteca Alice Springs, od tam pa gre samo cesta do Darwina. To progo so pred desetletjem premaknili 200 km proti zahodu in sedaj je to širokotirna proga, takrat pa je bila ozkotirna in silno zapuščena. Po enodnevnem počitku in kopanju v morju (prvič v življenju za vsakega izmed nas) so nas odpeljali proti severu. Pričakovali smo, da bo tam še bolj pusto in vroče, a vse od začetka je bila pokrajina hribovita, po dolinicah je raslo neko čudno drevje, podobno našemu boru in gabru. Ob progi se je pasel tu in tam trop ovac, tudi goved in videli smo prvič noja, kenguruja in divje zajce. Prihodnji dan je bila pokrajina bolj ravna in za spoznanje bolj pusta, tudi ovc ni bilo več videti.
Po dveh dneh in nočeh vožnje so nas tri Slovence in tri Srbe postavili pred barako, kjer je pisalo Bunduma. To je bilo že v Severni provinci okoli 50 km južno od mesteca Alice Springs. Že drugi dan smo začeli s kramparskim delom. Tam smo našli starega možička, ki je bil naš vodja, in mlajšega moža, ki je za nas kuhal. Delovni dan je trajal 8 ur, delali pa smo pet dni na teden. Kuharja je plačala železniška uprava, hrano pa je naročal v zadružni železniški trgovini. Stroški so se razdelili med nas vse enako in odtegnili od plače. Kuhal je odlične goveje zrezke trikrat na dan. Med vojno je bila ta proga zelo rabljena, saj je bila edina prometna suhozemska pot na sever, kajti ceste takrat še ni bilo. Menjati je bilo treba vse pragove. Imeli smo normo 10 pragov na delavca, in ko smo to končali, smo šli v barako. Lagal bi, če bi trdil, da je bilo delo težko. Vsak, ki si lahko nos obriše, lahko to dela z eno roko. Tudi vodja ni bil slab, kar hitro smo se sprijateljili in razumeli, a vseeno nam to in ono ni bilo všeč, celo velik zrezek za zajtrk nam ni več ugajal, rajši bi kopico žgancev, polito z mlekom, in podobno. Človek bi pričakoval, da bomo v tem božjem miru in obilju vsak dan od zore do večera peli hvalnice Bogu, ker nas je pripeljal še primerno zdrave v to oazo miru in izobilja, a ni bilo nič podobnega. Vse se nam je zdelo narobe, neumno, neznosno in kritizirali smo vse, in ko nam je zmanjkalo, smo začeli kritizirati drug drugega in nekajkrat smo se med seboj sporekli, pa se ne spomnim, za kaj je šlo. Vsega tega je bila kriva samota in neskončne ure prostega časa. To in obilna hrana človeka spremeni, saj niso doma zaman rekli: ta je od kruha pijan.
V tej baraki sem preživel 21 mesecev. Po dvanajstih mesecih bi lahko imel šest tednov plačanega dopusta, pa ga nisem vzel ne jaz ne kdo drug. Nekateri so poskušali uiti v mesto, a na sredi pota jih je čakal policaj, jih priprl za dan ali dva in poslal s prihodnjim vlakom nazaj s pripombo, da če bodo še enkrat poizkušali zbežati, bodo dalj časa zaprti in morda jih še pošljejo tja, od koder so prišli. Sleherni od nas je pogosto slišal: »Če ti ne ugaja tu, se skidaj in odpravi tja, od koder si prišel.« Meni in vsem drugim je bilo v veliko uteho in zabavo pisanje pisem sorodnikom in prijateljem, ki so se med tem časom selili po velikem svetu. Belokranjski rojak Tone Plut, ki je malo pred nami šel k sestri v Kanado, nam je naročil dnevnik Ameriška domovina. Pošto smo prejemali enkrat na teden in tako je redno prišel tudi šop Domovin. Tu smo čitali, kako je Tito prelomil s Stalinom, kako je frančiškan p. Bernard spodbujal ameriške Slovence, naj sponzorirajo slovenske begunce, da bodo prišli lahko v Ameriko, pa kako so dobri bratje Grdina, posebno Tone, čitali spomine Jožeta Grdina, kako se je vračal iz ruskega ujetništva, in podobno. S časopisom nam je storil uslugo, ki je ne morem dovolj ceniti. Po nekaj več kot tridesetih letih bivanja v Avstraliji sem se napotil na obisk v Kanado z namenom, da ga obiščem, pa sem zvedel, da je že nekaj let poprej umrl in kmalu zatem še žena. Upam, da mu je Bog poplačal to dobroto.
Po enaindvajsetih mesecih so nam dovolili, da smemo delo zapustiti in si poiskati zaposlitev v Južni Avstraliji. Šli smo v glavno mesto Adelaide, ki je takrat imelo okoli pol milijona prebivalcev. Zvedavo in nerodno smo gledali te silne množice ljudi in velike trgovine. V Port Augusti so nam izplačali, kar smo zaslužili. Vsak je dobil okoli 330 funtov denarja. Za ta denar bi lahko kupil pol starejše hiše ali rabljen avto, novega je bilo še silno težko kupiti. Jaz sem si nakupil nekaj perila, nogavice, robčke in podobno drobnarijo in počutil sem se prvič v življenju, da sem svoboden človek. Ni bilo treba gledati, če me kdo opazuje in bom kregan. Delovni urad nas je poslal na delo v opekarno, kjer je bilo delo težje, a zaslužek znatno boljši. V februarju 1950 smo bili prosti delovne pogodbe. Jože Božič je že prvi prosti dan pustil opekarno, pobral kovček in šel v pokrajino Novi Južni Wales. Po par letih se je oženil, kupil nekaj hektarjev zemlje v Horsley Parku, kjer še vedno gospodari. Nikoli več ni prišel sem niti na obisk, tudi v Slovenijo ni šel nikoli. Obiskal sem ga dvakrat in obakrat me je skoraj potunkal v slivovko. Flajnik in jaz sva ostala v Južni Avstraliji, se po nekaj letih oženila in si pozidala hiši komaj streljaj narazen.

Opis slike: Ahlinovi. Ottoway 1970. Nace Ahlin, žena Loti in otroci po starosti: Janko, France, Rozi in Ani

Tu velja povedati, da je bila Avstralija med vojno v veliki nevarnosti, da jo zasedejo Japonci. Ta dežela nikoli ni imela obvezne ali aktivne vojaške službe, imela je samo majhno mornarico, saj so se zanašali na materno domovino Anglijo, da jih bo branila. Ko se je vojna začela, so na hitro skrpali par divizij in poldrugo poslali v severno Afriko, kjer so branili prekop Suez, eno pa v Malajo, kjer se je skupaj z angleškimi enotami vdala Japoncem. Večina vojakov ni izstrelila niti strela, kar obupali so, češ, taki sili se ni moč upirati (pa se mi zgražamo nad obrambo Turjaka). Japonci jih sicer res niso takoj pobili, pač pa so jih odpeljali v Burmo, kjer so gradili železniško progo skozi tropsko džunglo in tam so skoraj vsi pomrli. Avstralija je ostala skoraj brez vojaštva in Japonci so s podmornicami napadli sidnejsko pristanišče in 28-krat bombardirali mesto Darwin ter ga poravnali z zemljo. Politični in vojaški voditelji so videli, da z maloštevilnim prebivalstvom ne bo mogoče braniti dežele, zato ga je treba pomnožiti in deželo poseliti, vendar zaradi vojne o tem niso hoteli govoriti. Ljudje se nevarnosti sploh niso zavedali in so menili, da ne potrebujejo nobenih priseljencev. Vsi smo jim izgledali malo neumni in so glasno godrnjali, kaj je treba te bedačke voditi sem, ko pa se sami znajo dobro komandirati. Poprej v puščavi tega odpora nismo čutili, tu v mestu pa skoraj dnevno. V tujem jeziku govoriti na javnem prostoru se ne spodobi, so rekli. Tako so tudi pisali v časopisu Dober sosed. Doma seveda lahko govoriš, kakor hočeš. Preteklo je desetletje, preden so se privadili na nas in, rekel bi, mi nanje. Plačani smo bili za enako delo enako, ker je to zahteval zakon, in zakoni se tu podobno kot pri Nemcih upoštevajo.
Ker sem tako kritično opisal to deželo, je prav, da zapišem tudi kaj pohvalnega. Jaz najbolj cenim, da država, policija in uradniki tu niso gospodarji, temveč služabniki ravno takim, kot sem jaz. Država se strogo drži tega, kar je rekel Lincoln, da dela za državljane samo to in samo, kar in kadar si državljan sam ne more napraviti. To pa jamči neki minimum varnosti za vsakega državljana in celo za ljudi, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v deželi. To je zelo velika dobrina. Vsaka država pod soncem bi lahko uživala te ugodnosti in pravice, pa si ne prizadevajo za to in kričijo, plešejo in se pogosto tudi pobijajo. Tu v vseh letih ni bilo enega politično motiviranega umora ne zapora ne pretepa. O politiki in veri se redkokdaj sploh govori in nikoli ne prepira. Tile ljudje izgledajo neumni in malo zaspani, vendar znajo sami sebi gospodariti in to je veliko vredno, če živiš med njimi.
Plače so tu okoli štirikrat večje kakor v Sloveniji, in kar je še hujše, so cene mnogim potrebščinam in nepotrebščinam tu pogosto nižje ali enake kot v Sloveniji. Tu si lahko vsak delavec za okoli tri do šest letnih plač kupi udobno moderno hišo in izbira je velika. Samo v Adelaide je ob vsakem času na ponudbo vsaj deset tisoč hiš, stanovanj ali posestev. Življenjski standard je tako uravnan, da sta soseda lahko avtobusni šofer, tovarniški delavec, zdravnik, profesor ali inženir. Vsi živijo v enakih ali močno podobnih hišah in vozijo podobne avtomobile, tudi razlike v plačah niso velike. Pokojnine so skromne, samo 22 odstotkov delavske plače, a so za vse enake in se nič ne vpraša, koliko let si delal. Tu je važno, da moraš imeti, kar je nujno, in če sam ne zmoreš, ti da država. Če znaš sam več zaslužiti, se pokojnina vzame in še odstotek od zaslužka, pa je mir! Komaj 15 odstotkov prebivalcev si samo oskrbi pokojnino, drugim jo da država.
Slovenci v Avstraliji so poleg Notranjcev na zahodu bili le posamezniki, ki so prišli pred 100 leti v Kraljičino deželo. Menda so sekali sladkorni trst. Teh seveda nisem nikoli srečal. Med leti 1950 in 1955 jih je prišlo okoli 2.000, večinoma Primorcev. Šli so preko Italije. Nekateri so imeli neverjetno srečo, z izkaznico so šli v Trst, se javili na Komisijo za izselitev in že v nekaj tednih odšli, nekateri celo z letalom. Tu so lahko izbirali, kje in kaj bodo delali. Naselili so se v glavnih mestih, največ jih je menda v pokrajini Viktorija.
Ker narodnostne fare tu niso dovoljene, so naši duhovniki ustanovili misijone, ki opravljajo iste službe kot fara. Tako so nastali trije verski centri, kjer se redno in manj redno zbere okoli četrtina rojakov. Druga četrtina se zbira v društvih – klubih, kjer se pije in malo popleše, tu in tam celo poje. Večina iz raznih razlogov ne zahaja nikamor. Eni so zrasli za časa nacizma in komunizma, ko so cerkev toliko črnili, da ne gredo blizu. Klubi so menda vsi razen v Canberri obesili zastavo z rdečo zvezdo in je to mnoge odbilo. Sedaj jih je malo sram, pa menda ne preveč. Svobodna Slovenija bi verjetno oživila narodno zavest, pa ga je s tistim nesrečnim zakonom o državljanstvu tako polomila, da tega nikoli več ne bo mogoče popraviti. Z eno besedo lahko povem: Ne pričakujte, da bomo tu ustanovili novo Slovenijo.
Končal bom brez dramatičnega konca. Pisal sem deloma v zabavo, deloma v poduk in deloma, ker sem se hotel na ta način zahvaliti ljudem, ki so mi storili usluge. Morda bom s tem spodbudil še koga. Če bi še enkrat moral na pot, ki sem jo prehodil, bi marsikaj drugače storil, zagotovo pa ne bi nikoli sodeloval s komunisti.