Avtor: Stane Štrbenk

Ob konstituiranju slovenskega parlamenta je njegov predsednik gospod France Bučar slovesno izjavil: »Državljanska vojna je končana.« Tej deklarativni izjavi je sledila nova slovenska ustava, ki je med drugim določila, da so v R Sloveniji pred zakonom vsi enaki in da so zato vsem državljanom R Slovenije zagotovljena enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, vero, politično ali drugo prepričanje ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Nova Slovenska zaveza stoji na stališču, da je bila z navedeno deklaracijo in novo ustavo revolucija končana in da so bili s tem udeleženci obeh strani v državljanski vojni izenačeni v vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Protikomunistična stran je pričakovala, da bo država z ustreznimi državnimi akti zagotovila uveljavljanje enakopravnosti vseh državljanov, zlasti preživelih in pomorjenih protirevolucionarjev, ki so bili celotno obdobje totalitarnega sistema neenakopravni in v določenih pravicah izven zakona.
Žal se to ni zgodilo. Nasprotno! Diferenciacija med stranmi v državljanski vojni se je ohranjala, zagovarjala in poglabljala. Vedno bolj je postajalo jasno, da komunistični strani ni do pomiritve sprtih strani v državljanski vojni. Obstajala je le volja in želja, da se zadeva spravi »ad acta«, kot da je nikoli ne bi bilo. Vstop v javnost, obujanje spomina in uveljavljanje enakopravnosti protirevolucionarjev so šteli za revanšizem.
Iz navedene konstelacije je izhajala utemljena ugotovitev, da tudi vlada R Slovenije in državni zbor nimata volje in vizije za izhod iz totalitarnega sistema v demokracijo in s tem za zagotovitev ustavnih pravic vsem državljanom R Slovenije, zlasti ne protirevolucionarjem.
Ob navedenem spoznanju in ob dejstvu, da se zadeva v dveh letih po sprejetju ustave ni premaknila z mrtve točke, je izvršni odbor NSZ v septembru 1993 sprejel »Izjavo NSZ o nalogah države R Slovenije pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo« in jo objavil v časopisu Delo in Slovenec ter v 10. št. revije Zaveza. Dostavil jo je tudi predsedniku državnega zbora in predsedniku vlade R Slovenije, nekaterim poslancem državnega zbora in političnim strankam. Izjavo je podal kot kritiko dosedanjega stanja in kot poziv državnemu zboru R Slovenije, da sprejme zlasti: izjavo o državljanski vojni, o slovenski politični emigraciji, o ničnosti privilegijev in enakopravnosti državljanov R Slovenije ter o slovenskem holokavstvu.
Vlado R Slovenije je z izjavo pozval, da: ustanovi zgodovinski institut za raziskavo polpretekle zgodovine, ustanovi slovensko zgodovinsko biblioteko in razpiše natečaj tudi za ureditev Kočevskega Roga in Orlovega vrha na Ljubljanskem gradu itd.
Na izjavo NSZ ni bilo ustrezne reakcije. Nasprotno. Zakonodajna iniciativa s strani pristojnih ministrstev in vlade je šla v povsem nasprotno smer, kot npr. s predlogom zakona o vojnih veteranih in predlogom zakona o žrtvah vojnega nasilja. Oba predloga zakona se zadirata globoko v bistvo protikomunističnega odpora v državljanski vojni in neposredno zavračata predloge in pobude NSZ, podane v navedeni izjavi.
Ob tem dejstvu je NSZ s posebnim pismom z dne 14. 10. 1993 zaprosila za sprejem delegacije NSZ pri predsedniku vlade R Slovenije dr. Janezu Drnovšku. Predsednik Drnovšek je na pismo reagiral tako, da je za pogovor z nami pooblastil svetovalca v kabinetu predsednika vlade gospoda Aleša Malovašiča, ki nas je povabil na pogovor dne 2. 11. 1993. Takoj ob začetku srečanja je nakazal, da nas je pripravljen poslušati, da pa za sprejem kakršnihkoli zaključkov nima pooblastila. Zato smo s strani NSZ ta sestanek razumeli kot pripravljalni pogovor za sestanek z dr. Drnovškom. Gospodu Malovašiču smo zato ob zaključku sestanka izrecno izjavili, da vztrajamo pri želji, da se sestanemo s predsednikom vlade, in mu izrazili zahtevo, da to sporoči gospodu Drnovšku. Ker do tega ni prišlo, smo prošnjo za sprejem ponovili s pismom z dne 16. 11. 1993. Ker tudi na to pismo ni bilo odziva, smo prošnjo ponovili s pismom z dne 10. 12. 1993, nato s pismom z dne 3. 1. 1994 in končno še s pismom z dne 4. 2. 1994, torej pet pisem s prošnjo za sprejem na pogovor v zadevah, ki ne zadevajo samo interesov članov NSZ, pač pa veliko širši krog slovenskih državljanov. A bilo je vse zaman, čeprav gre za trenutno izredno urgentne zadeve v zvezi s prehodom iz totalitarizma v demokracijo in slovensko spravo. Tako NSZ ne bo mogel nihče očitati, da ni ponudila dobre volje in storila vsega, da bi presegli spor in razdvojenost iz časov državljanske vojne.
NSZ je z enakim namenom zaprosila za sprejem in pogovor pri predsedniku državnega zbora R Slovenije mag. Hermanu Rigelniku s pismom z dne 2. 11.1993. Z zadovoljstvom smo že 20. 12. 1993 prejeli povabilo predsednika Rigelnika na sestanek, ki je bil dne 16. 12. 1993. Srečanje je bilo obojestransko korektno in je potekalo, kot je razvidno iz naslednjega zapisa:
»Predsednik državnega zbora je sprejel predstavnike NSZ dr. Tineta Velikonjo in prof. Justina Stanovnika, ki sta želela osebno predstaviti stališča NSZ v zvezi s prehodom iz totalitarizma v demokracijo.
Predsednik državnega zbora jima je najprej obrazložil potek priprave in sprejema stališč državnega zbora o načinu proučevanja nekaterih vprašanj iz novejše slovenske zgodovine. Izročil jima je izvod tega dokumenta.
Predstavnika NSZ sta predstavila poglede društva in poudarila občutek, da se v treh letih po volitvah 1990. leta ni pokazalo dovolj volje, da bi se preteklost razčiščevala in da bi se odpravile krivice totalitarizma, ki je odrival drugače misleče med četrtorazredne ljudi. Izrazila sta upanje in pričakovanje, da bomo zmogli dovolj moči in volje za kulturno in duhovno osvoboditev družbe. S tem namenom so dali predloge državnemu zboru in vladi. Menila sta, da so pristojna ministrstva neučinkovita, da kot državni organi ne izpolnjujejo svojih obveznosti do prej prikrajšane populacije in da je treba vrsto stvari izsiliti. Tak primer so predpisi o izgnancih, o odpravi krivic, o urejanju grobišč, popis pogrešanih in umrlih oziroma pobitih itd. To je bila njihova dolžnost z občečloveških izhodišč in v duhu demokracije. Izrazila sta prepričanje, da bosta državni zbor in vlada pozorno obravnavala njihove predloge, da bo državni zbor vplival na vlado, da bo hitreje reševala hipoteke preteklosti in poskrbela za grobišča.
Predsednik državnega zbora jima je svetoval, naj se za vprašanja operativne kratkoročne narave obrnejo neposredno na predsednika vlade, ki mu bo zapis pogovora z Izjavo NSZ takoj posredovan. V državnem zboru pa bo ob upoštevanju že sprejetih stališč in ob številnih drugih nalogah te zahteve NSZ mogoče upoštevati. Seznanil ju je, da so že opravljeni prvi pogovori za realizacijo teh stališč, in to tako, da bo s strani Instituta za novejšo zgodovino do sredine januarja predložen celoten projekt proučevanj z nosilci, potrebnimi kadri in s finančno konstrukcijo. Ta bo potem predložen kolegiju predsednika.
Predstavnika NSZ sta izrazila pripravljenost za sodelovanje pri tem projektu, sprejela pa sta na znanje tudi priporočilo predsednika državnega zbora, naj se o nekaterih kratkoročnih operativnih vprašanjih, kot jih navajajo v svoji Izjavi, dogovorijo neposredno v vladi R Slovenije. Predsednik državnega zbora jima je tudi zagotovil, da bo njihovo Izjavo, skupaj z zapisom z današnjega pogovora, posredoval vodjem poslanskih skupin, vladi R Slovenije in Institutu za novejšo zgodovino. Predsednik državnega zbora je še poudaril, da bo v okviru svojih pooblastil ukrenil vse, da bi bila ta proučevanja zaključena v enem letu in javno objavljena, državni zbor pa bi potem takoj reagiral z ustrezno zakonsko regulativo.«
Predstavnika NSZ sta odhajala s tega sestanka z mešanimi občutki. NSZ ni pričakovala, da bo ta prvi sestanek na tako visoki ravni rešil vsa vprašanja iz Izjave NSZ, vendar pa smo le upali, da bo rešil vsaj najmanj sporno vprašanje, to je takojšnjo ustanovitev Zgodovinskega instituta za raziskavo začetka, razvoja in konca slovenskega protikomunističnega upora, na način, v roku in obsegu, ki je bil izpostavljen in dokumentiran v uradnem zapisu sestanka. Kot je NSZ poznano, se tudi ta naloga odmika tako od dogovorjenega roka, kot načina in obsega.
V obdobju po sprejetju in predložitvi Izjave NSZ in po opravljenih pogovorih v dokumentih oziroma aktivnostih vlade in državnega zbora ni bil upoštevan niti en predlog oziroma stališče NSZ. Nasprotno, zaradi nepopustljivega zavračanja predlogov in stališč NSZ s komunistične strani je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predložilo vladi R Slovenije besedilo predloga zakona o vojnih veteranih in predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja. V obeh predlogih zakonov je predlagalo, da zakona ne veljata za državljane R Slovenije protikomunistične strani. Ker je NSZ že v fazi osnutka navedenih zakonov zavrnila tako rešitev, je smatrala za nujno, da poda svoje ogorčenje nad ignoriranjem predlogov in pobud, podanih v Izjavi NSZ, ter da ponovno poda konkretne pripombe in predloge k navedenima predlogoma zakonov s prikazom posledic njihovega sprejetja, kot sledi:
»Vojaške osebe (vaški stražarji, domobranci, plavogardisti) in civilne osebe, tako ali drugače udeležene na protikomunistični stani v državljanski vojni, so bili v preteklem totalitarnem sistemu v nekaterih zadevah postavljeni izven zakona in zato neenakopravni v pravicah z drugimi državljani, zlasti veteranskih, to je tistih, ki so jih imeli udeleženci komunistične strani v državljanski vojni (pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravice do rehabilitacije in odškodnine itd.).
NSZ ugotavlja, da je ustava R Slovenije iz leta 1991 zagotovila vsem državljanom R Slovenije v vsem enakopraven položaj, zlasti v vprašanjih človekovih in državljanskih pravic. V nobenem členu ne omenja oziroma ne dopušča državljanov z različnimi pravicami in nikomur ne odvzema kakršnihkoli pravic. Nikjer ne omenja NOB in pravic, ki bi komur koli pripadale iz tega naslova, niti protikomunistične strani in omejitve pravic državljanov te strani. Pa tudi sicer ni drugega veljavnega državnega dokumenta, ki bi protikomunistično stran v državljanski vojni negativno opredeljeval in ki bi bil pravni temelj za omejevanje pravic te strani s kakršnimkoli zakonom.
Zakon o vojnih veteranih in zakon o žrtvah vojnega nasilja sta v 3. oziroma 6. členu protiustavna. Oba zakona sta postavila protikomunistično stran v državljanski vojni ponovno izven zakona, iz razloga sodelovanja na strani agresorja. Odvzela oziroma omejila sta človekove in državljanske pravice nemajhnemu številu slovenskih državljanov, ki jim jih kot enakopravnim državljanom zagotavlja ustava R Slovenije. Zato predlaga NSZ, da se 3. člen zakona o vojnih veteranih in 6. člen zakona o žrtvah vojnega nasilja črtata v celoti.
Svoj predlog utemeljuje z naslednjimi argumenti:
1. Oba člena kršita določilo 5. člena ustave, ki določa, »da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, določene z ustavo«. Z navedenima zakonoma jih država ne varuje oziroma zagotavlja, pač pa dovoljuje, da se z zakonom ustavne pravice omejujejo oziroma odrekajo iz povsem političnih razlogov.
2. Oba sporna člena kršita določilo 14. člena ustave, ki določa, da »so v R Sloveniji zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prpričanje, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno svoboščino. Vsi so pred zakonom enaki«. Sporna člena jemljeta oziroma omejujeta človekove pravice protikomunistični strani iz povsem političnih razlogov in postavljata državljane te strani izven zakona oziroma v neenakopravnost pred zakonom.
3. Oba sporna člena kršita tudi določilo 15. člena ustave. Ta namreč določa, da se »človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave«, torej ne na podlagi zakona. »Z zakonom je mogoče predpisati le način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo v primerih, ki jih določa ustava. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava, ali da jo priznava v manjši meri.« S spornima členoma pa se določa način uresničevanja človekovih pravic za vse prizadete, le za udeležence protikomunistične strani v državljanski vojni ne, jemlje ji celo ustavne pravice, kar prekoračuje pristojnost zakona in pomeni zato hudo kršitev 15. člena ustave.
4. S 6. členom predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja se krši tudi določilo 30. člena ustave, ki določa: »Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije in do povrnitve škode.« Člen 6 navedenega predloga zakona to pravico odvzema oziroma jo odreka protikomunistični strani. Nesporno je namreč, da so bili udeleženci protikomunistične strani v državljanski vojni pobiti ali jim je bila odvzeta prostost brez sodbe oziroma ne da bi jim bila krivda dokazana. Zato imajo po ustavi vso pravico uresničevati pravico do rehabilitacije in povrnitve škode.
5. S 3. členom predloga zakona o vojnih veteranih je kršeno tudi določilo 51. člena ustave, ki določa, »da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva v vrstah in obsegu, ki jih določa zakon«. Sporni 3. člen zakona odreka državljanom protikomunistične strani v državljanski vojni določene pravice iz zdravstvenega varstva, ki jih zakon priznava članom komunistične strani in drugim državljanom, ki so sodelovali v vojaških formacijah iz domovinskih nagibov.
6. Člen 3 predloga zakona o vojnih veteranih krši določilo 52. člena ustave, ki določa: »da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo«. Tega varstva 3. člen predloga navedenega zakona ne omogoča oziroma ne priznava vojaškim in civilnim invalidom državljanom protikomunistične strani v državljanski vojni.
7. Člen 3 in 6 spornih zakonov sta tudi v nasprotju s 63. členom ustave, ki določa, da je »protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«. Sprejem navedenih zakonov bo imel za posledico ohranjanje in poglabljanje sovraštva in nestrpnosti med sprtima stranema v državljanski vojni.
Upoštevajoč vse navedeno je dejstvo, da človekove pravice, ki jih urejata sporna zakona, niso nikakršna nerešena politična vprašanja, pač pa ustavno rešene in zagotovljene pravice, s katerimi ne more nihče manipulirati. Trditev predlagateljev zakona, da za vključitev protirevolucionarjev v sporna zakona ni pravne podlage, ne drži, kar dokazujejo navedeni ustavni členi, in je zato taka trditev samo dokaz, kako predlagatelj pojmuje uveljavljanje ustave in pravne države.
Ohranitev navedenih spornih členov v obeh predlogih zakonov bo zato dala trdno osnovo za sprožitev ustavnega spora in v skrajnem primeru internacionalizacijo zadeve preko pristojnih mednarodnih institucij s področja človekovih in državljanskih pravic.«
Iz predlogov navedenih dveh zakonov in iz načelnega odrekanja enakopravnosti v človekovih in državljanskih pravicah državljanom protikomunistične strani se da zaključiti, da se je komunistična stran odločila za nadaljevanje revolucije in izvedbo slovenskega genocida nad to stranjo do kraja. Protikomunistično stran je s tem ponovno prisilila, da nadaljevanje revolucije sprejme, ker ji ponovno ne preostane nič drugega.