Avtor: Vladimir Kos

Polmračen advent

V polmrak

na zadnji list jesenske knjige

napisala je pesem

drobna zarja.

Morjé pritisne nanj svoj solnat žig,

svoj up rudarja.

Ta vonj soli prastarega morjá

zbudi željó

po tisti božji poti,

ki s pravimi besedami ustvarja

jesen dobroti.

Po kiticah te biserne verige

se raki s škarjami povzpnó

na skale

in želve zdrknejo

morjú naproti.

Nov dan bo vstal.

Moja mama

Žené so tudi božji umotvor!

Ves svet od Eve tja do zadnjih krajev

je prav zato za kak trenutek raj –

pred zadnjim dnevom košček prve zore.

In včasih noč iz urejenih sil

sestavi s časom očarljivo bitje:

potem je, kot da starodavni mit

uspe in končno uresniči vilo.

A moja mama bolj je čudovita!

Sam Bog mi jo je dal in z njo življenje,

in tisto prvo božjo vez – ljubezen.

Pod gubami

so skrite ur zareze,

pod belimi lasmi

spomin umit,

pod srcem up

na najino Vstajenje.

Dejanje nevidnega vetra

Ko svet se zdi neskončno siv,

rjav do enoličnosti, polživ s spomini,

ki veter grebe jih spod suhih vej,

s stezá preraslih, z mrtvih mej

ravnini pod Fudži,

tihi,

žalostni od cest,

kjer ni vesti

o vigredi v daljavi;

ko svet se zdaj prav tak, ves siv;

na robu griča zaiskri pomlad se v travi.

O, veter ve za daljni čas,

ko Bog v Mariji se za nas je učlovečil.

In veter pleše v mrak gorá

in poje (kakor veter zna)

o naši sreči.

Goré zadihajo v temó

in mesec strese s skled zlato

na rečne struje.

K zastrtim oknom

vetra dih se vrne,

piska stih na stih –

nihče ne čuje.

O, veter ve za daljni čas,

ko Bog v Mariji se za nas je učlovečil.

In veter gre nazaj h gorám.

Ker noče biti tokrat sam z boljó ob sreči.