Avtor: Neoznačeni avtor
Pred kratkim smo dobili pismo od našega prijatelja Viktorja Tominca iz Clevelanda. V prvem delu njegovega pisma je podano kratko poročilo o delu clevelandskega Društva slovenskih protikomunističnih borcev, v drugem delu pa je gospod Tominc strnil nekaj osebnih vtisov o obisku Slovenije v letu 1992. Pismu je priložen tudi zapis govora župnika slovenske župnije Sv. Vida gospoda Jožeta Božnarja, ki ga je imel 19. decembra 1993 pribožičnici Društva SPB v šolski dvorani Sv. Vida. Naj to pismo pripomore k boljši povezanosti med nami in našimi rojaki v ameriški Ljubljani onkraj oceana.
Dragi prijatelji v Novi slovenski zavezi!
Mogoče vas bo zanimalo, kako živi in dela naša mala skupnost tu v Clevelandu. Vedno manj nas je, pa vendar skušamo obdržati tradicijo prireditev in srečanj, ki je stara že več kot štirideset let.
Seje odbora našega društva imamo po potrebi. Navadno se v enem letu zvrsti sedem ali osem sej.
Vsako leto v ponedeljek po zadnji nedelji v maju je tu državni praznik »Spominski dan«, posvečen spominu na vse umrle, posebno na padle vojake. Naše društvo ima spominsko mašo na nedeljo pred tem praznikom v cerkvi Lurške Matere božje v predmestju Clevelanda. Pri tej maši se spominjamo predvsem vseh pomorjenih žrtev komunističnega nasilja, pa tudi drugih naših rajnih. Mašo navadno opravi dr. Pavle Krajnik ob dvanajstih, ob treh pa se zberemo na 30 km oddaljenem pokopališču zunaj mesta. Župnika obeh slovenskih župnij tu pri velikem križu sredi pokopališča zmolita molitve za rajne, skupno zapojemo nekaj pesmi, nato pa se razkropimo in obiščemo grobove sorodnikov in znancev.
Opis slike: Božjepotna cerkev Žalostne Matere božje na južnih bregovih jezera Erie
Konec septembra romamo k Žalostni Materi božji, nekako 100 km zahodno od mesta. Tudi to romanje je posvečeno spominu vseh rajnih, zlasti pa spominu vseh žrtev komunistične revolucije. Ljudje pridejo na to romanje v velikem številu, en avtobus romarjev se vedno pripelje prav iz Windsorja v Kanadi.
V nedeljo pred božičem se pa zberemo k božičnici, da ob jaslicah doživimo slovenski sveti večer. Zapojemo nekaj naših lepih božičnih pesmi, gospod Božnar pa prebere evangelij in po krajšem nagovoru blagoslovi jaslice. Nato se še pogovorimo ob čajanki in božičnih dobrotah. Udeležba je vsako leto manjša. Za zadnji božič se nas je zbralo samo okrog sto. So pa zato bile letošnje jaslice, delo gospe Likozarjeve, nekaj posebnega. Iz majhnih kamenčkov, ki jih je sama nabrala v Jeruzalemu in Betlehemu med lanskim romanjem v Sveto deželo, je sestavila betlehemsko votlino.
Župnik Božnar je pri božičnici povedal tudi tole: »V teh dneh pred božičem veliko premišljujemo o naših prednikih po veri; o Jožefu in Mariji, ta čudovita človeka! Premišljujemo o vseh naših drugih prednikih, ki so z življenjem potrjevali resničnost božjega Deteta, o mnogih naših prijateljih in znancih, katerih ni več med nami, ki so pa v življenju na tem svetu sprejemali božjo besedo v svoja plemenita srca ter sejali dela duha. Nam so bili odsvit božične Luči. Neizmerno smo jim hvaležni.
Ob pogledu na jaslice in na božje Dete se sami čutimo spremenjene. Ob njih zremo na vse naše drage, ki so prav tako iz tega črpali moč za upanje, vero in ljubezen, kot jo danes črpamo mi sami. Naj ta bleščeča luč nad betlehemsko poljano sveti nam in vsem, da bomo pravilno uravnavali naše življenjske poti … Bog bodi z nami v prihodnjih dneh in v vseh dneh novega leta.« Tako smo si tudi mi voščili, preden smo se razšli.
Sedaj pa še nekaj vtisov z obiska Slovenije. Čeprav sem si po tolikem času zelo želel videti domače kraje, sem bil kar malo na trnju, ko se je naše letalo približevalo Sloveniji. Še vedno so bili v meni živi spomini na leto 1945, ko sem moral zapustiti domovino. Ali se je res toliko spremenilo, da se lahko brez skrbi vrnem?
Kmalu smo pristali na ljubljanskem letališču. Na galeriji letališkega poslopja je bilo polno ljudi, ki so nam mahali v pozdrav. Velik napis je pozdravljal Fante na vasi, ki so prileteli skupaj z nami. Čeprav smo za vize nekoliko čakali in bili že zaskrbljeni, se je vse dobro izteklo. Kmalu smo bili sredi sorodnikov in znancev, ki so nas čakali že od ranega jutra, kajti imeli smo tri ure zamude. Njihov prisrčen sprejem je odgnal od nas še zadnje skrbi.
Teden skupnih izletov mi je ostal v lepem spominu. Še nikoli nisem videl toliko Slovenije. Prepričal sem se, da je res čudovita. Toliko lepote na tako majhnem koščku zemlje! Vsi smo bili polni veselja in občudovanja. Toda kar prehitro so se našemu veselju pridružile tudi nekatere grenke kaplje. Slovesnost v Rogu me je pretresla. Odpuščanje da, toda pozabiti ne smemo! Najbolj žalosten kraj zame so bile Teharje. Sramotenje teharskih žrtev se še vedno nadaljuje z odlaganjem vseh vrst odpadkov.
Mogoče je prav to bilo vzrok, da sem postal rezerviran in nerazpoložen. V rojstnem kraju se mi je zdelo vse tako tesno in majhno. Motilo me je tudi to, da je neprestano deževalo. Včasih sem se počutil kot poleti 1945, če sem podnevi kdaj prišel iz Kraljevega grabna, kjer smo v gozdu imeli skrivališče.
Reči pa moram, da so bili povsod zelo dobri in postrežljivi do mene. Žal mi je, če je kdo občutil mojo rezerviranost. Lahko rečem, da sem srečal veliko dobrih ljudi v domačem kraju, pri Novi slovenski zavezi in drugod.
Ko sem se pripravljal na odhod nazaj v Ameriko, meje sestra vprašala: »Kam zdaj greš? Domov?« Odgovoril sem: »Da, domov.« Čutil sem, da je bila užaljena. Toda Amerika mi je postala druga domovina in rad jo imam z vsemi njenimi napakami in slabostmi, saj nas je sprejela in nam omogočila dostojno življenje. Molim pa kljub temu še vedno po »naše« po slovensko.
Težko je razčleniti vse vtise obiska v domovini. Sreča, veselje, žalost in osamljenost so se mešali med seboj. Verjetno so podobno doživljali tudi drugi. Upam pa si trditi, da ni med nami nobenega, ki ne bi ljubil rojstne domovine.
Hvala vsem, ki se trudite in delate pri Novi slovenski zavezi. Vsem iskren pozdrav!
Viktor Tominc