Avtor: Tine Velikonja

V slovenski kulturi zaseda ženska posebno mesto, vendar ne v svoji najpogostejši vlogi kot ljubica ali zakonska družica. Cankar nam jo ponuja kot trpečo mater, Prešeren kot objekt neuslišane ljubezni. Obdobje zadnjih 50 let je skušalo uveljaviti novo žensko, borko – partizanko. Njen blesk je hitro potemnel.
Morda bi to mesto zaslužile teharske ženske. Nismo vedeli zanje, dokler se niso pred nekaj leti pojavile že na naših prvih srečanjih in slovesnostih, vedre in resne, polne presunljivih zgodb in bolečih izkušenj.
Fantje, ki smo šli skozi Teharje kot mladoletni domobranci, jih prej nismo poznali. Vedeli smo že, da obdajata dvorišče C, kjer se je dogajalo najhujše, naša baraka B in baraka, v kateri so delile sobe z moškimi civilisti. Pravili so, da so jim vzeli otroke, od daleč smo opazovali, kako nekatere od njih pospravljajo poveljniško barako, in šele zdaj izvedeli, da so bile to Kočevarke, in videli smo jih pomagati v kuhinji. Kasneje smo slišali, da so jih tudi pobijali. Prepričani smo bili, da so bile podobno kakor moški civilisti žrtev zasebne vojne, ki je po taborišču divjala prve dni, ko so partizani odbirali znance iz domačih krajev in jih vlačili v morilsko grapo.
Da pa je bilo z njimi drugače, se nam je začelo svitati šele tedaj, ko smo pisali zgodbe o družinah, kot sta Kukovčeva iz Polja (Zlagana umetnost, Zaveza 6, str. 26) ali Opekova z Menišije, in ko smo zagledali na spominskih nagrobnih ploščah v Begunjah, Sv. Vidu in Dolenji vasi pri Ribnici toliko deklet in žena z letnico smrti 1945. Kako, da so se ponekod vrnili domov samo očetje, čeprav samo umret, žene in hčere pa so v taborišču izginile za vedno?
V družbi z vojaki Rupnikovega bataljona in drugih enot je prišlo na Telovo 31. maja 1945 na Teharje tudi okrog 300 civilistov. Vetrinj so zapuščali predzadnji, pa prišli prvi na cilj. Partizani se niso zavedali, da jim je padel v roke cvet domobranske vojske. V tej skupini je moralo biti okrog 1500 ljudi. Naslednji transport, v katerem je bilo okrog 3000 ljudi, je prišel v taborišče v petek, 1. junija. Bili so tisti, ki so šli iz Vetrinja na pot proti Pliberku v ponedeljek 28. in torek 29. maja, se prebijali po Mislinjski dolini, pešačili skozi Hudo luknjo in vozili po Savinjski dolini. Med njimi je bilo okrog 150 civilistov. Zadnji transport, 500 do 600 domobrancev, pa je zaključil svojo pot v soboto 2. junija. Vrata taborišča so se hermetično zaprla, čez nekaj dni pa odprla za pot brez povratka.
Kljub temu, da so dokumenti o poboju uničeni in storilci molčijo, je zgodba o pomorjenih domobrancih znana, saj je ni bilo mogoče skriti. Manj vemo o usodi civilistov in se ob njej vprašujemo, kako da so Angleži dopustili, da so šle z vojaki v smrtno past tudi družine z majhnimi otroki, zakaj so se partizani pri civilistih spravili predvsem na ženske, kako so bile razdeljene pristojnosti med vodstvom taborišča in OZNO, saj se dozdeva, da je OZNA prevzela domobrance, civiliste pa prepustila knojevski posadki, in končno, ali se bo dalo izvedeti, kdo so bili ti ljudje, ki jim je bila dana božanska moč odločati o življenju in smrti.

Opis slike: Pregnanke iz Loške doline – Logatec 29. november 1943 – Prva z leve sedi Lojzka Okoliš (1922 –1945) ubita v Teharjah

Želimo obuditi nekaj drobcev iz tistega časa. Poiskali smo te živahne in zgovorne ženske, ki vse po vrsti presenetljivo skrivajo svoja leta, in jih vpraševali, kako je bilo tisti mesec, ko je njihovo življenje viselo na nitki in bilo odvisno od muhavosti zadnjega partizana. Pri tem smo hitro uvideli, da nam o sebi ne bodo povedale veliko. Čim so se le malo razgovorile, so začele praviti o fantih in možeh, katerih usodo so pristno in globoko spremljale. Zgodba o teharskih ženskah je v resnici zgodba o domobrancih z dvorišča C. Skoraj vsaka je imela tam brata ali brate, nekaj tudi moža, vse njihovo bitje in žitje je bilo povezano z njihovo usodo. Skozi okna svoje barake so skrivaj sledile vsaka svoji točki, svoji piki, svoji sivi senci ali sencam. Niti eden od njih se ni vrnil domov. Tako pove Justina Rot za brata Korleta: »Nič ni bil razbit, ni kazal, da bi kaj hudega prestal. Naslednje jutro ga ni bilo več.« Ali Marija Šivic za brata Karla: »Zagledal me je, za glavo dvignil roko, kot da se bo popraskal, in pomahal v slovo, potem so ga zvezali, videla sem še, kako se je povzpel na zaboj … «
Pogovarjali smo se z enajstimi, ki so preživele. Takrat je imela najmlajša od njih 16 let, najstarejša 29 let. Nekaj jih je že hodilo v službo, mlajše so hodile v šolo (učiteljišče, licej).
Ljudmila Bešter iz Selc nad Škofjo Loko (por. Jeglič – Gruntar),
Fani Luzar iz Bizovika (por. Božič),
Francka Bančič iz Rakitnice (por. Oberstar) in Vida Lovšin iz Prigorice (por. Oberstar),
Marija Šivic, Pako pri Borovnici (por. Verbič),
Justina (por. Zalar) in Francka (por. Švigelj) Rot iz Župenega na Vidovski planoti,
Fanči (por. Žarnic) in Marjanca Bonač, Ana Obreza (por. Škrlj) iz Begunj pri Cerknici,
Francka Avsec iz Šmarate v Loški dolini (por. Tivadar).
Niso same silile v nesrečo. Kar jih je doletelo, jim je bilo vsiljeno. Niso bežale pred namišljeno nevarnostjo, ampak pred pravo, pred ljudmi, ki so korakali iz temnih gozdov, kamor jih je stisnila domobranska vojska, in hlepeli po maščevanju. Ko so jim nazadnje padle v roke, se vseeno niso zavedale, kako nevarni so.
Komandant taborišča je bil Tone Turnher, ki pa seje držal v ozadju. Med tistimi, ki so jim stregli po življenju, izstopa Jože Škulj, komandant taboriščne knojevske posadke. Zgodba o teharskih ženskah je tudi zgodba o tem človeku iz Iške vasi. Ko je zapustil vojsko, je bil vodja voznega parka v mestni klavnici. Dvajset let je v veži njegove hiše viselo konjsko sedlo v spomin na slavne dni. Zdi se, da pri poboju domobrancev ni odločal, vzel pa si je glavno besedo pri ženskah, saj je bil zraven povsod, kjer se je z njimi kaj dogajalo. Ko so začela zla dejanja prihajati na dan, je sedlo snel in spravil in do konca molčal o svoji vlogi.
Ženske niso čutile nevarnosti tako naravnost kot domobranci, s katerimi so šle na pot in za katere partizani niso skrivali, da ne bo z njimi nobene milosti. Samo dve prevari sta bili dovolj, da so se znašli na morišču, angleška: »Greste v Italijo!« in partizanska: »Greste delat!« Potrebne so bile dobra organizacija, nezaslišana surovost in zločinska narava. Le tako jim je uspelo izpeljati hladnokrvni in prikriti poboj množice, ne da bi pri tem naleteli na resnejši odpor.
Nobena od zgodb, ki so jih pravile, se v vsem ne ujema z drugo. Od takrat je minilo pol stoletja in vemo, kaj je s človeškim spominom. Za končno resnico bi potrebovali pomoč nasprotne strani, ki pa vztrajno molči. Ne branijo se in ne protestirajo. Gola resnica je zanje tako porazna, da so se dogovorili za zaroto molka. Nočejo spregovoriti, čeprav jim ne bi skrivili niti lasu.
Morilec pazi, da nima prič. Vse resnično se je dogajalo odmaknjeno in v temi. Taborišče ni dajalo vtisa, da umira, bolj, da se v njem nič ne dogaja. Osnovna ujma je bila lakota, ne zahrbtno pomanjkanje hrane, ampak načrtno stradanje kot priprava na pobijanje. Večina taboriščnikov je bila nametana za ogrado na dvorišču, izpostavljeno soncu in hladu, teh je po enem mesecu zmanjkalo, manjši del je živel v barakah. Iz njih so se prikazali kot sence nekajkrat na dan. Po enem mesecu so bili preživeli že tako oslabeli, da so se komaj dvignili za pot v kuhinjo. Kar se je pridružilo, je bilo samo nekaj več. Uši se je dalo prenašati. Resnična groza so bile stenice, lačne krvi, ki so čakale v špranjah na svoj trenutek, da se je stemnilo. Začeli sta se že epidemiji griže in tifusa in je bilo samo še vprašanje nekaj tednov, pa bi pomrli vsi in bi si mučitelji lahko prihranili transporte na morišče.

Opis slike: Oblakova družina s Selščka leta 1942 ali 1943 – Z leve v zadnji vrsti: Mirna, Antonija, Francka, Milka, Ančka, Alojz, Angela, Anton; v prvi vrsti Matevž, mati Marija, Ivan, oče Matevž z Jožetom, Stane – Sestre Antonija (1919), Milka (1924), Ančka (1927), Angela (1920) so prišle z domobrancema Alojzom (1923) in Antonom (1926) s Koroškega v Teharje – Vseh šest je tam izginilo

Opis slike: Dekleta z Vidovske planote. Z leve stojita Pepca Makovec in Justina Rudolf; sedita z leve Nežka Rudolf in Zofka Tekavec. Vse štiri so umorili v Teharjah

Tistim, ki so šli po njihovi poti, zgodbe morda ne bodo všeč. Motile jih bodo netočnosti, pa naj gre za imena, obdobje posameznega dne, datum in številke. Res so posamezni dogodki ostali v spominu, kot da se je zgodilo včeraj, vendar so vpleteni v nedoločljivo meglo ostalega. Prva leta bi moral vsak od preživelih napisati svojo zgodbo. Žal smo to priložnost za vedno zamudili.

Gremo v Italijo

Domobranci in del civilistov je prebival na Vetrinjskem polju v šotorih in zasilnih utah, ki so jih prekrili s smrekovim lubjem, drugi del civilistov pa je našel zavetje v samostanu. Življenje je postajalo nevzdržno, s straniščnimi jamami na prostem, brez tekoče vode, ob vedno večjem pomanjkanju hrane. Nekaj se je moralo premakniti in so glasovi, da gremo v Italijo, večino navdajali z olajšanjem.
Oddahnila si je slovenska vojska, še bolj pa begunska vlada, saj je čutila, da položaja ne obvladuje več. Dvomili so samo civilisti, zlasti tisti, ki so prišli iz Celovca, kamor so se najprej zatekli. Niso pozabili, kako jim je prelat na škofijskem dvorišču dajal vesoljno odvezo in jim prigovarjal, da morajo biti pripravljeni na vse.
Zato so bili bolj dovzetni za zlovešče govorice, ki so krožile po taborišču. Rotova Francka je nekaj dni, preden je šla na pot, prala pri potoku pod spodnjim jezercem:
»Iz grmovja se je prikazal moški, spraskan in raztrgan. Povedal je, da je Hrvat, in vprašal, kako je v taborišču. Odgovorila sem mu, da se selimo v Italijo. V nobeno Italijo da ne gremo, Angleži nas izročajo partizanom. Na pot je šel s prvim transportom 24. maja in pobegnil. Ker mu nisem verjela, je nadaljeval, da se ga bom spomnila, ko se bom znašla na travniku, posutem z raztrganimi lističi, osebnimi izkaznicami in pismi.
Čez čas ga je obdala gruča domobrancev. Po glasnem pregovarjanju so ga odpeljali. Pozneje sem izvedela, da so ga zaprli. O vsem tem sem pripovedovala bratu Korletu. Ujezil se je in me ni hotel niti poslušati. Trdil je, da nas s takimi govoricami skušajo razbiti in povzročiti paniko.«
Bonačeva Fanči je razcapanega begunca prepoznala. Pisal seje Mandič. Pred vojno je bil aktivni oficir v Logatcu in bil prijatelj brata Toneta, ki je vodil oddelek na sreski upravi. Do njega se ni mogla preriniti, izvedela pa je, da so ga pripeljali v štab, kjer pa njegovi zgodbi o izdaji in begu niso verjeli.
Ni pozabila angleškega vojaka, ki jo je opazoval, ko je vodila otroški vrtec. Stal je zamaknjen, poslušal otroško petje in ni skrival, da mu je dekle všeč. Dan pred odhodom seje približal skupini in z rokama kazal proti Karavankam. Dopovedoval jim je, naj ne hodijo tja in da morajo ostati tukaj. »Stay here, stay here!« Šele kasneje se ji je posvetilo, kaj jim je želel povedati.
V samostanski stolp, kjer so našle zavetje Bonačeve, 64-letna mama, dekleti Marjana in Fanči, sta z domobrancema Tonijem in Francijem prihajali znanci in prijatelji, tudi vodilni oficirji Rupnikovega bataljona, kot Hočevar in Rihar »Ice«. Pogovarjali so se o položaju in ugibali, kaj jih čaka. Na Vetrinjskem polju se na tak način ne bo dalo dolgo živeti. Tudi partizani so preblizu. Morajo proč! Angleži so jih samo usmerili na te travnike, ne nudijo jim pa nič. Če se bo tako nadaljevalo, grozijo lakota in epidemije.

Opis slike: Dekleta z Vidovske planote. Z leve Justina Rudolf, Anica Tavželj in Micka Tavželj. Vse tri so umorili v Teharjah

Ko je nekega večera tekel pogovor o domu, ki so ga morali zapustiti, je Fanči odšla čez pot v visoko travo, se naslonila na eno od mogočnih dreves in jokala. Za njo je prišel Leopold Legat –Popi in ji brez besed položil roko na glavo. Naslednje jutro ji je prinesel na lističu pesem, ki jo je skrivala na Teharjah in nosila še skozi tri zapore. Druge pesmi, ki so povezane z njo, je pustila doma v Begunjah. Niso jih odkrili, čeprav so premetali vso hišo.

Vetrinj 1945

Počasi na stopnišče stare opatije lega
prežarjeni večer utrujen k najinim nogam.
Nemir večerni nama plahe misli bega,
vprašujem se, kje gre naša pot in kam?
Na oni strani ribnika luči so v vodo pale
in zdaj jih vidim v tvojih žarnih očeh.
Kot so v gladini ribnika luči in sence se vrstile,
tako vrstita v tebi se bridkost in smeh.
Večer ugaša. Luči so zbledele:
»Pozabi vse in le poljub mi daj v slovo,
vse te večerne sanje so se obletele,
bodiva trezna, voščiva si lahko noč.
Na oni strani so trobente povečerje že zapele,
na svidenje, podaj mi še roko!«

Pliberško polje

Večina teharskih civilistov je zapuščala Vetrinjsko polje v sredo, 30. maja, z Rupnikovim bataljonom. Jedro bataljona so bili Notranjci, z njimi pa so šli na pot skoraj izključno najbližji svojci. Smer proti vzhodu se jim je zdela nenavadna, še bolj ostri ovinek proti Karavankam in vožnja po mostu čez Dravo pri Velikovcu. Najbolj glasni so bili starejši možakarji, tako Makovčev, Rudolfov in Pavletov ata z Vidovske planote. Kraje so dobro poznali še iz časov Avstro-Ogrske, ko so tam vozarili. Eden ali dva sta celo služila v polku kranjskih Janezov, ki se je leta 1917 uprl v Judenburgu. »V Jugoslavijo gremo! Ta pot pelje na Jezersko!«
Rotova Francka pripoveduje:
»Ko so začeli pred Pliberkom tovornjaki zmanjševati hitrost, seje prikazala Korletova glava. Držal se je za stranico tovornjaka in nama zaklical: “Izdani smo, izdani smo! Takoj ko se bo avto ustavil, skočita z njega in na njivo. Delajta se, da sta domačinki. Jaz že bežim!”

Opis slike: Tinca Stražiščar, Pavlova Tinca s Kožljeka (1922 – 1945). Odpeljana z drugo skupino in umorjena

Videli sva, kako je hušknil v grmovje in izginil. Zlezli sva s tovornjakov skupaj z ostalimi. Znašli sva se na ravno takem travniku, o katerem je pravil Hrvat, posutem z lističi in zmečkanim denarjem. Bili sva bolj spredaj, blizu štaba. Slišali sva, kako se Vuk nekaj pregovarja z Angleži. Kasneje so mi pravili, da jim je dopovedoval, naj ga ustrelijo, saj ima kot vojak pravico do častne smrti. Osupli smo gledali njegovo ženo, kako kleči in vije z rokami.«

Opis slike: Angelca Turk (1920–1945) s Kožljeka. Umorjena v Teharjah

Justina je z enim očesom vseeno gledala v smer, kjer se je izgubil Korle. Od tam so namreč prihajale tri postave. Končno je razločila dva Angleža in brata v sredini. Nič več je ni zanimala Rupnikova usoda. Strmela je v brata, ki se je bled približeval. Ko je šel mimo, je zašepetal: »Tako je pač!« in skomignil z rameni.
Nekaj deklet je šlo na stranišče v bližnjo hišo. Gospodarica je govorila slovensko in jim povedala, da jih vračajo v Jugoslavijo. Takoj zraven je železniška postaja in tam so partizani. Da jih je pripravljena skriti. Niso se dale pregovoriti, saj svojih ljudi niso mogle pustiti kar tako.
Jegličeva je z možem vztrajala do zadnjega. Na travniku so ostali samo oficirji ožjega štaba z Rupnikom in jokajočo ženo. Na koncu so se za Vuka in ženo pustili pregovoriti, ostale pa so na silo spravili na tovornjak in odpeljali do postaje.
Stlačili so jih v vagone. Pretežno so bili vojaki in civilisti ločeni, nekje pa pomešani. Partizani so najprej ropali vojake, jim jemali vse, kar so imeli, zlasti obleko in čevlje, nato pa se spravljali tudi na civiliste in je bila govorica že enolična: »Daj sat, daj novac, daj zlato, daj naliv pero!«
Ko se je temnilo, se je vlak premaknil. V pravih zgodbah o mučenju so natezalnice in teče kri, režejo ušesa, iztikajo oči in padajo udarci, da pokajo kosti. Vendar zgodba o teh vagonih, ki so drveli skozi noč v neznano, ni manj grozljiva. Bili so zgneteni, da niso mogli čepeti ali sedeti, še manj ležati. Zrak je vdiral skozi line komaj toliko, da se niso zadušili. Prepotena človeška masa seje ogrevala, žeja je postajala vedno hujša. V teh 20 urah, kolikor je trajal prevoz, se je dalo odtočiti ali otrebiti samo na mestu, kjer si stal. Nikomur niso bili mar ne otroci ne stari ljudje.

Temu se ni smejati in ne privoščiti!

Prvi transport je dospel v Celje na Telovo 31. maja. Mimo kolone so hodile belo oblečene deklice, nekaterim se je med potjo zdelo, da se tam daleč vije procesija. Ne vedo, kje so jih iztovorili, v spominu pa so jim ostale mestne ulice. Videti je, da so jih vsaj del iz tega transporta izročili na postaji Štore ali predmestju Celje. Avsečeva trdi, da tam, kjer so obstali, ni bilo nobenih hiš. Morali so se povzpeti na breg in na cesto. Tudi sicer se ne spominjajo, da bi šli kje čez progo, kar smo tisti, ki smo dospeli naslednjega dne, napravili kar dvakrat: najprej skozi železniški podvoz pri postaji in nato čez progo pri Teharjah. Opisujejo tudi, da so šli po cesti ob vodi, zastrti z živo mejo. Te poti se dobro spominja Šivičeva. S prijateljico Mici sta si pripravili za pot velika hlebca kruha. Ker sta bila pretežka, sta ju zakotalili po bregu.
Luzarjeva se spominja:
»Spredaj so šli oficirji, bilo jih je kakih trideset. Morali so legati na tla in vpiti:
‘Mi smo belčki! Mi smo izdajalci slovenskega naroda!’ Pri tem so leteli udarci z vseh strani, da se ni dalo gledati.
Nasproti je prišel sprevod ljudi, ki so nekaj vzklikali. Zdelo se nam je, da gredo na nas, najbrž so manifestirali za Trst in Primorsko. Mi smo jih prišli kar prav, da so se razživeli. Zmerjali so nas in se nam posmehovali, vendar ne vsi. Dve dekleti sta hodili zase in ena od njiju je rekla glasno bolj nam kot prijateljici: ‘Temu se ni smejati in ne pri voščiti. Bog ve, kje bomo še mi hodili.’ Na pot je priletel rdeč nagelj, ne vem od kod. Morda od ljudi, ki so nas opazovali izza priprtih zaves.«
Kaj pa oficirji na konjih? V transportu, ki je dospel na celjsko glavno postajo v petek, 1. junija, je bilo okrog 150 civilistov.
Bančičeva in Lovšinova pripovedujeta:
»Civilistov niso tepli. Postavili so nas nekam v stran in smo z grozo gledali, kaj se dogaja. Odpirali so vagon za vagonom. Kakor hitro so se vrata odprla in so ujetniki poskakali na tla, so že padali udarci, predvsem s puškinimi kopiti, palicami in biči. Huje ranjeni so obležali. Ostali so jim pomagali in jih vlekli v vrsto. Poveljevali so partizanski oficirji na konjih. Tam blizu postajnega poslopja jih je bilo zvrščenih pet ali šest. Sedeli so na nemirnih vrancih, bili so brezhibno oblečeni, škornji in epolete so se jim bleščali v jutranjem soncu. Ko so se domobranci na ukaz polegli in tiščali usta v pesek in prah, so morali ponavljati: ‘Poljubljam slovensko zemljo, poljubljam … ’ Po opozorilu, da bo vsak, kdor bo dvignil glavo, ustreljen, so se oficirji na konjih zapodili po ležečih. Zavladala je tišina, nobenega stokanja ali ihtenja, samo topotanje konjskih kopit. Ob koncu predstave so se dvignili skoraj vsi. Videli sva nesti domobranca, ker mu je konj zdrobil prsni koš. Štirje so ga nosili na deki. Enega sva prepoznali, bil je Češarkov, postaven fant, od nas doma. ‘Dušan, kaj bo z nami?’ ‘Eh, izpustili nas bodo!‘«

Nekaj imajo za bregom

Teharsko taborišče je bilo vzorno urejeno in udobno za štiristo ali petsto ljudi, postalo pa pekel, ko se jih je v njem znašlo desetkrat več. Jedro je bilo šest barak, postavljenih v dveh vrstah v smeri sever-jug, okrog pa še kakih deset funkcionalnih barak, tako za poveljstvo, kuhinjo, sanitarije, skladišče, taboriščno posadko. Ko so prispeli na glavno dvorišče civilisti, so jih takoj spravili v najbolj južno in vzhodno barako, kjer so ostali. Veliko sobo spredaj, ki je prvotno služila kot učilnica ali garderobna soba, so zasedli moški, nad 100 po številu. Po sredi ostale barake je bil hodnik, na vsako stran pa sobe, nekatere s pogradi, druge prazne. Vanje so natlačili približno 300 žensk in 50 otrok.

Opis slike: Marica Turk (1928–1945) s Kožljeka. Umorjena v Teharjah

Ženske, ki so bežale, niso jemale s seboj dojenčkov. Večina otrok je bilo starejših od 5 let, samo Luzarjeva se spominja, da je v vagonu videla mater s polletnim otrokom. Pobrali so jih četrti ali peti dan. Nič ni pomagalo upiranje, jok in tarnanje. Če ni šlo drugače, so jih s silo trgali iz rok. Odpeljali so jih z avtom k Petričku, dvorcu na desnem bregu Savinje blizu Medloga. Le petletnega fantka, Boža iz Loške doline, so ženske skrivale še nekaj dni, dokler ga niso odkrili. Makovčeva od Sv. Vida, poročena na Rakitni, je imela s seboj kar tri otroke v starosti 5 do 8 let in vse so ji vzeli. Dobila jih je nazaj čez mesec dni. Tem je ostala vsaj mati, zaman pa so iskali mater in očeta mali Božo in drugi.

Opis slike: Milka Koščak (1922-1945) s Kožljeka. Umorjena v Teharjah

Prve dni civilistov niso zasliševali. Na drugi strani poti so bili umivalnice in stranišča. Zjutraj so jih spuščali v skupinah, da so se na hitro umili in opravili toaleto. Nato pa se vrnili v barako in si obirali uši. Po nekaj dneh so poleg jutranjega nesladkanega čaja in večerne juhe dobivali tudi 50 g kruha. Hrana, ki so jo dobivali, je krila komaj desetino dnevnih potreb. Tako stradanje se da prenašati največ tri mesece, nato sledi smrt. Vode je bilo komaj toliko, da niso umrli od žeje. Še hujše je bilo z domobranci na dvorišču, ki kruha niso dobivali.
Ženske vedo povedati, da so jim že prvi dan zabičali, da ne smejo imeti nobenih stikov z ujetniki na dvorišču in da bodo za najmanjši prekršek kaznovane s smrtjo: »Če bo kakšna jokala, bo ubita, če bo na glas govorila, bo ubita … «
Neznosno je bilo, da so morale biti razen kratkih sprehodov do kuhinje ves dan v sobah. Hudo je bilo z osebno higieno, ves čas so imele na sebi isto perilo. Veliko so molile in tiho pele. Pravega dela, s katerim bi se zamotile, ni bilo. Ena od Oblakovih s Selščka si je napravila iz dežnikovih žbic pletilke, sparala deko in pletla brezrokavnik.
Z njimi so se šli čudno igro. Nanjo jih je opozoril stražar Tone. Pisal se je Medved, bil doma iz Hrastnika, po poklicu rudar. Med tistimi partizani je bil edini, ki se je obnašal človeško. Izdal jim je, da pripravljajo nočne raporte in bodo pobirali in pobili vse ženske, ki ob povelju ne bi vstale. Zato so se na presenečenje dobro pripravile. Za nočno stražo so izbrale starejše ženske, ki so se ponoči menjavale, bedele in nadzirale pot proti baraki, ki je bila dobro osvetljena. Res so nekaj dni po vrsti okrog polnoči prikorakali oficirji. Čuvarke so hitro budile speče, naj bodo pripravljene. Čim so partizani vstopili v sobo, je sledilo povelje: »Mirno!« Vse so skočile pokonci. Z baterijami so svetili po sobi, se zarežali in odšli.
Ker jim je nakana spodletela, so udarili naravnost. Francka Rot je prepričana, da je bilo po zajtrku, Lojze Tekavec, ki je vse dogajanje opazoval, saj je bila v skupini tudi njegova sestra, trdi, da je bila tista prezgodnja večerja že ob treh popoldne, večina pa meni, da je bila kot običajno ob šestih zvečer. Moralo je biti četrti ali peti dan, ko še niso bile zaslišane. Poslušajmo Šivičevo:
»Najprej so z večerjo opravili moški, potem smo prišle me na vrsto. Z Mici, Marijo Zvonec, sošolko in prijateljico, staro 16 let, sva šli kot navadno skupaj. Pred kotli sva se postavili vsaka v svojo vrsto. Na njeni strani je šlo hitreje in je prej opravila. Zunaj smo se morale takoj razvrstiti in nismo smele po svoje. Mici se je znašla nekaj parov naprej. Ko smo se v sprevodu spuščale proti naši baraki vsaka s svojo juho, je prijahal nasproti oficir, ki smo se ga najbolj bale, komandant taboriščne posadke. Bil je čvrste postave, močnega vratu, ves v odlikovanjih, zlikan in opran, za pasom mu je bingljala pištola z dolgo cevjo ali nekaj podobnega.
Poklical je stražarja. Ustavili so nas. Sledil je ukaz: ‘Ženske od 16 do 35 leta naj ostanejo, ostale v barako!’
Ponovno smo se morale razvrstiti po dve, kakor smo se znašle. Hotela sem k Micki, pa ni šlo, ker je bil oficir s konjem preblizu. Stražarje začel spredaj, odštel prvih 50 ali 60 žensk, se ustavil pri paru pred menoj in presekal vrsto: ‘Dovolj! Ve, ki ste ostale, pojdite v barako! Na vrsto pridete jutri.’
Justina se je ob pozivu na večerjo nekaj zamudila v baraki in se znašla v zadnji polovici. Vse njene so bile spredaj in Kavčeva Francka z Bezuljaka, ki je bila med njimi, ji je šepnila: »Pridi! Vrini se k nam! Domov gremo!« Ubogala bi jo, če ne bi bilo sestre Francke, ki je ostala še bolj zadaj.
Odbrane so zavile nazaj proti kuhinji in obstale na poti. Čez pol ure so izginile. Preostale so jim bile kar nevoščljive. Tolažile so se s tem, da so tudi njim obljubili odhod. Le to se jim je čudno zdelo, kako da so prijateljice odšle brez vsega, samo lahko oblečene za popoldansko večerjo. Za drugi dan se bodo morale bolj še pripraviti in vzeti vse, kar imajo.
Naslednjega dne so jih priklicali domobranci z dvorišča in jim povedali, da je dekleta odpeljal manjši avtobus modre barve, ki je čakal za barakami. Vpraševali so, ali je ostalo za njimi kaj hrane.
Na ta dekleta so mislile ves mesec, kolikor so ostale v taborišču. Blagrovale so jih in se ob odpustu veselile: »One pa so mogoče že doma in jih bomo tam dobile.« Lojze Opeka, ki je pobegnil izpred morišča na Hrastniškem hribu, se spominja tega avtobusa. Ko so zvezane domobrance sredi noči pripeljali na Brnico in začeli iztovarjati, so zagledali mali modri avtobus, ki je ravno obračal na travniku in se vračal nazaj. Od tam zgoraj s hriba, največ 300 metrov zračne črte, pa seje slišalo streljanje. Bilo je 5. junija.

Pomagale so, kakor so vedele in znale

Stik žensk z ujetniki na dvorišču je bil pristnejši, kot smo ga imeli domobranci, ki smo bili v barakah, čeprav je stala ena od naših barak ravno tako tesno ob mreži kot civilna. Zdešarjevemu Janezu je Vodopivčeva Nana vrgla misale. Ženske so tudi pomagale pri znanem begu. Domobrancem na dvorišču so priskrbele pilo, s katero so napravili luknjo v mreži.
Partizani niso pobrali vsega, pustili so del oblek in hrane. Pa tudi kasneje so svoj vsakodnevni košček kruha delile, saj je imela skoraj vsaka med njimi svojca, očeta, moža ali brata.
Verbičeva pripoveduje:
»Med prtljago odpeljanih deklet smo našle veliko konzervo paštete. Natrgale smo cunjo v krpice, v vsako zavile žlico hrane in ovile z nitko. Ko sem imela vse pripravljeno, sem šla v sobo, ki je bila obrnjena na dvorišče, poklicala brata in druge in jim pripravljeno zmetala skozi okno. Planili so, se prerivali in tepli med seboj. Videla sem brata, kako je tiščal v pesti plen, drugi pa so mu ga hoteli odvzeti. ‘Pustite mi vsaj to! Sestra nam je to dala.’
Stražarji so opazili, da se nekaj dogaja in se nevarno približevali. Ženske v sobi so začele kričati name, kaj sem napravila. Ali sem ob pamet in ne vidim, da nas bodo zdaj vse pobili. Stekla sem v svojo sobo in počepnila v kot ob omari. Čakala sem, da pridejo pome, pa ni bilo nič.«

Opis slike: Tončka Mikuž (1922–1945) z Brega pri Borovnici. Tudi ona je ostala v Teharjah

One so šle na kmete, me pa v kuhinjo!

Šele teden dni po prihodu so jih začeli klicati na zaslišanje, prej so imeli preveč posla z domobranci. Za vsakem okencem poveljniške barake je sedelo dekle, ki je zapisovalo, in oficir, ki je vpraševal. Zasliševalci so bili različni. Nekatere so hitro opravile, pri drugih pa je šlo bolj za surovo zmerjanje, polno groženj s kaznijo, ki ji ne bodo ušle. Nekatere so se vračale izmučene in obupane, samo usedle so se na pod in molčale. Koščakova Milka s Kožljeka je samo hlipala: »Ubili nas bodo, ubili nas bodo!« Starejša ženska s Topola, Anžkova, seje vrnila vsa bojevita: »Kar naravnost sem jim povedala, kaj mislim o njih!«
Po tistem so spet dobile obisk. Prišla sta dva oficirja, med njimi tudi knojevec, ki so se ga najbolj zapomnile. Justina pripoveduje:
»Hodila sta po sobi in nas gledala. Tršati oficir je vidno presenečen prepoznal postavno Pavlovo Tinco s Kožljeka in se ji začel rogati: Tinca, kaj tudi ti tu? Zakaj nisi ostala doma? Pa kako lepo si se uredila!’ Tinca mu ni ostala dolžna: ‘Kaj se nam posmehujete? Jesti nam dajte!’ Čim sta odšla, nam je povedala: ‘Baraba, ali ste ga videle! Z Iga je doma. Pred vojno je bil hlapec pri Gašperju na Kožljeku. Med vojno se je vsak dan pri nas do sitega najedel žgancev. Z debelimi ocvirki so bili zabeljeni!‘«
Tinco, Anžkovo, Koščakovo in poln tovornjak drugih so naslednji dan ali dva odpeljali.
Tistikrat so počakali, da se je znočilo. Vozilo so pripeljali po poti prav do njihove barake. Prišli so s seznamom: »Vse na hodnik, vse na hodnik!« Sledilo je: »Katera bo poklicana, takoj ven iz barake in na tovornjak!« Klicali so dekleta in žene vseh starosti, brez pravega sistema. Tako so bila med odbranimi vsa štiri Oblakova dekleta s Solščka, pa mati petletnega Boža, ki smo ga skrivale, Pavlovčičeva Joža z Dola pri Borovnici, mati zlatolase deklice. Odbrane so se tolažile: »Tiste prej so šle na polje delat, me pa gremo v kuhinjo!«
Videti je, da so tovornjak priključili domobranskemu transportu.
Lovšinovo Vido je čez nekaj dni partizanski oficir silil, naj prizna, da je bila domobranska kurirka. Zanikala je in v zadregi povesila oči, pri tem pa na nogah partizanke, ki je stala zraven, prepoznala čevlje svoje sestre, ki so jo tudi odpeljali. Dana se je rada lepo oblačila in šla taka tudi na pot. Bili so podloženi, nekaj posebnega.

Teharsko zlato

Reke beguncev, ki so se valile proti severovzhodu Jugoslavije, so nosile s seboj vse, kar se je dalo nositi ali peljati s seboj. Bežalo je veliko premožnih ljudi. Znane so zgodbe o kilogramih zlata, ki so si ga najbolj pohlepni prilastili, zlasti ob zajetju hrvaške vojske in civilistov na Pliberškem polju. O tem zlatu zmagovita vojska molči. Slovence so začeli ropati že Angleži, vendar se zadovoljili samo z urami, ropali so srbskohrvaško govoreči partizani v Pliberku in na vlaku, kar je ostalo, pa so pobrali na Teharjah. Vse dragocenosti je bilo treba oddati, zmetati na deko in grozili so s smrtjo, če bodo pri kom kasneje kaj našli. Bonačeve tri iz Begunj so nesle s seboj ves družinski zaklad, bogastvo nekaj generacij. Res je bil eden večjih, vendar ne edini. Fanči pripoveduje:
»Mami je rekla, da si bomo morale same pomagati in da bomo edino s tem lahko preživele. Že v Vetrinju nam je zlatnino všila v obleke. Nekaj tega smo oddajale med potjo, večji del pa prinesle na Teharje. Bile so debele ogrlice in zapestnice, zlata ura, briljantni prstani, z zlatom tkana očetova pipa. Skoraj vse smo oddale, le nekaj cekinov in verižic smo zadržale, vendar bolj iz pozabljivosti. Le to, da se bodo polastili tudi očetovega prstana z velikim briljantom, se nam je zdelo preveč. Marjanca ga je skrila in raje vrgla v stranišče.«

Hribarja

Taborišče so obiskovali visoki gostje. Matevž Hace seje izkazal. Rojaki so mu tožili o lakoti in takoj jim je priskrbel nekaj hlebcev kruha in jih bodril, da bodo šli v kratkem domov.
Slabo se je izteklo ob obisku ministra Janeza Hribarja, tudi rojaka iz Loške doline. Spremljala ga je žena, visoka in naduta. Ko sta stopila v sobo, so morale klečati. Rotova Justina je bila takrat hudo onemogla zaradi bolezni in se ni mogla dvigniti. Hribarjeva jo je obrcala in oholo zapustila sobo. Še prej pa je otresla cigareto na Fančinih laseh. Iskala sta ljudi iz Loške doline. Šumradovega Andreja sta poiskala na dvorišču med množico domobrancev. V sobi, kjer so bili moški civilisti, sta odbrala tri Ložane, med njimi Kraševčevega Franceta, »Kukca« iz Starega trga.

Ti partizanska prasica!

Ženske so počasi spoznavale svoje čuvarje. Medena smo že omenili. Prav pasji je bil Jaka, ki jih je zjutraj budil s piščalko. Avsečeva ga je srečavala po vojni, ker sta imela vrtičke na isti njivi v Zgornji Šiški. Ko mu je omenila, kakšen je bil, je samo zamahnil z roko: »Pustite to!« Tudi Lojz ni bil prida. Najhujši je bil stražar z otroškim glasom. Izgledal je smešen s preveliko kapo in puško, ki ga je tolkla po kolenih.
Iz Bizovika sta bili dve sestri, Slavka in Pavla, obe čedni, zlasti pa Slavka. Ko so se tako vračale v barako, je začel partizanček kričati, da so ga zmerjale: »Ti partizanska prasica!« V barako so pridrveli trije oficirji in pobič je z roko pokazal na Slavko: »Tale je bila!« Čeprav je dekle zanikalo in so se ostale zaklinjale, da se z njim ni nihče pogovarjal in da so bile popolnoma tiho, ko so odhajala iz kuhinje, ni nič pomagalo. Odpeljali so jo. Sestra Pavla je čepela vso noč na pogradu in hlipala.
Na splošno presenečenje se je Slavka naslednje jutro vrnila. Pravila je, da so jo zasliševali, nato pa vrgli v bunker, klet pod skladiščem, prostor brez poda. Tam je sedela na skali in vso noč molila. Zjutraj jo je rešil oficir, ki je večkrat zahajal v njihovo sobo in se pogovarjal z dekleti.

Beg na dan sv. Alojzija

Tekli so mimo njihove barake in nekaj se jih celo spominja bežečih korakov. Večina ni vedela, kaj se dogaja, saj je začelo pokati z vseh koncev. Partizani so tekali po taborišču in streljali kot ponoreli. Prvi hip so bili prepričani, da so napadeni od zunaj.
Civilisti so se morali poleči po sobah in niso smeli gledati skozi okna. Tega dne so odpadli vsakodnevni opravki, od jutranjega umivanja, sprehoda v stranišče in umivalnice, do zajtrka in večerje.
Že prejšnje dni so pretepali kurata. Ko se je onesvestil, so ga nosili v umivalnico in polivali z vodo. Ko se je pobral, so šli ponovno nanj. Ko je tako zapuščal umivalnico in naletel na ženske, ki so bile ravno na poti v kuhinjo, je vzdihnil: »Joj, punce, samo molitev nam je še ostala, drugega orožja več ni!«
Tega dne pa so se množično spravili na preostale domobrance za ogrado. Eden od domobrancev, bilo je tudi nekaj takih, je kazal, kdo so oficirji in izdal tudi Makovčevega Lojza od Sv. Vida. Njega se vsi spominjajo. Mučenje je hrabro prenašal. Pretepali so ga pred vsemi, dokler se ni zgrudil. Nato so njega in druge, okrog dvajset po številu, vlekli v umivalnico. Lojz je imel glavo tako razbito, kot bi imel dve, iz ust so mu vrele krvave pene. Vrgli so ga v bunker, kjer je čez noč umrl.
Naslednjega dne so zmagoslavno pripeljali enega od beguncev. Bil je Opekov Tone s Topola. Zadet je bil že pri plezanju čez ogrado. Obrezova se je srečala z njim, ko so ga vodili po taborišču. Bil je obvezan po glavi, ramah in prsih, njegove oči pa so izražale žalost in neskončno utrujenost. Pozdravila ga je, pa je samo utrujeno prikimal. Silili so ga, da je klical: »Včeraj zjutraj sem pobegnil, danes so me ujeli. Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo poskušal kaj takega.«

Opis slike: Domobranec Josip Jeglič z ženo Ljudmilo in sinom. V Teharjah ga je žena zadnjič videla

Naslednjega dne jo je ustavil stražar in jo vprašal, ali je bil ujeti domobranec res njen sošolec. Prikimala je. »Tamle spredaj pri kuhinji so ga dotolkli. Še vedno je tam.«
Popoldne seje zgodilo tudi tisto z Bonačevo Fani. Čeprav jim je bilo ukazano, da ležijo, se je Fani usedla za mizo. Mimo je prineslo Ižanca. Brez besed je snel brzostrelko in užgal skozi okno proti njej. Dobesedno padla je z mize in že mislila, da je zadeta. Njej ni bilo nič, pač pa je ena od krogel prebila steno in smrtno ranila možaka, ki je zraven v moški sobi slonel ob njej. Doma naj bi bil z Doba pri Domžalah, po poklicu mesar. Ženske so ga skušale zasilno poviti in klicale pomoč. Partizani so se samo smejali. Umiral je vso noč do popoldneva.

Opis slike: Listek, ki ga je domobranec Leopold Legat vrgel Fanči Bonač dan ali dva, preden so ga odpeljali: »Če bi izginil in Ti ostaneš, sporoči domačim«

Izpustili nas bodo

Na praznik sv. Petra in Pavla se je dvorišče izpraznilo. Prejšnjega dne popoldne je preostale stolkla toča in namočil dež. Prezeble so spravili čez noč v sosednjo barako. Odvažali so jih pri belem dnevu. Niso veliko vpraševali po imenih kot prej. Kakor hitro so zvezani stopili na zaboj, so jih prevračali čez stranico, da so izginjali v vozilu.
Civilisti pa so zaslutili, da se nekaj pripravlja. Fotografirali so jih, dobili so nekaj več hrane, čuvaji so postajali prijaznejši. Za slovo so jih obiskali oficirji, med njimi tudi Ižanec. Vpraševal jih je, če ga kdo pozna. Šivičeva seje skrila za omaro. Po govoru ga je prepoznala, da je z ižanskega konca. Če bi vprašal njo, bi se izdala. Rešila jih je Dežmanova Pepca z Dobrunj ali Hrušice, ki je bila neka vrste sobna predstavnica: »O, jaz pa vem, odkod ste. Kovačev ste, Kovačev z Dobrunj!« Z odgovorom je bil zadovoljen in jih je pustil pri miru. Šivičeva je doma v Borovnici pripovedovala o tem Ižancu. Izvedela je, kako se piše in odkod je doma.
Nekatere so bile tako oslabele, da ne bi mogle na pot. Začeli so jih voditi na sprehod okrog taborišča. Avsečeva se spominja ženice, doma nekje z Menišije, kako je nosila s seboj deščico. Ko ji je zmanjkalo moči, je položila desko na tla in se usedla. Nobeno priganjanje ni nič pomagalo. Ko se je opomogla, je šla po svoje naprej.

Domov

Izpuščeni iz taborišča so bili v podobnem položaju kot komaj izlegle želve na pacifiškem otoku. Do morja morajo preteči širok obalni pas, tam pa prežijo nanje ptice . Le redkim uspe priti do vode, pa še tam jih čakajo požrešne ribe. To se je dogajalo zlasti z mladoletnimi domobranci, ki so jih spustili domov po amnestiji v začetku avgusta.
Civilisti so odhajali domov mesec dni prej. Ni jasno, kako so preživelim vračali otroke. Zdi se, da so jih pripeljali v taborišče, čeprav se drugi spominjajo, da so jih dobili na celjskem kolodvoru. Ganljiva je zgodba o Makovčevi in njenih treh otrocih. Oba fantka je takoj prepoznala, ne pa punčke, ki se je stiskala k njej in klicala: »Mami, mami!« Deklica je bila ostrižena na balin, po obrazu in lasišču je bila garjava in videti je bila kot fantek.
V petek, 6. julija, so spustili moške. Ti so se zavedali, da so v nevarnem položaju, zlasti starejši. Ko je pripeljal vlak na ljubljanski kolodvor, se niso obotavljali, ampak jo kar peš ubrali čez Barje v svoje hribe, na Vidovsko planoto, Menišijo, Cerkniško in Loško dolino. V Borovnici so se ustavili pri hiši, kjer je imel eden od njih sorodnika. Povabil jih je v hišo. Odgovorili so mu: »Smo ušivi. Kar zunaj nas odpravite!«
Prva skupina žensk je odšla proti domu v soboto, 7. julija. Spremljal jih je stražar, v Ljubljani spravil na tramvaj in jih pripeljal v draveljsko šolo. Jegličeva je s še eno skočila na postaji z vagona in stekli sta čez tire. Ustavil ju je vojak, ki je stražil na postaji. Odrinili sta ga, odrinili in zavpili: »Pustite naju! Kaj ne vidite, da se nama mudi?« in sta se rešili. Ostale so spravili na tramvaj in pripeljali v draveljsko šolo. Druga skupina ni imela spremstva. Ljubljančanke in okoliške so hitro zapustile postajo. Ostale so čakale na vlak, hodile po peronu in prosile hrane. Zalotila jih je straža, in še preden so se dobro zavedle, so že sedele na tovornjaku in v Dravlje k ostalim.
Sledila je karantena, pa prevoz v Cerknico, pa v Logatec, nekatere so ostale v zaporu še nekaj tednov, Lovšinovo so odpeljali še v Novo mesto in obsodili na 6 let zapora in čez pol leta izpustili. Dežmanovo so vključili v urhovski proces, Bonačevi sta oblezli skupno štiri zapore, zadnji je bil Šentvid. Zapirali so jih v samice, jim grozili s smrtjo in vozili v neznano.
Mesec Teharij jih je sicer usodno zaznamoval, ne pa strl. Nevarnost, pred katero so bežale, ni bila utvara. Ocenjujemo, da je polovica žensk, ki so prišle na Teharje, za vedno obležala v jamah, jarkih in jaških po Štajerskem. Zdaj, ko odkrivamo nagrobne spominske plošče, prihajajo na dan, nekaj smo jih omenili. Z Menišije je bežalo 33 žensk, vrnilo se jih je 15, iz Borovnice in okolnih vasi 7, vrnili sta se samo 2, iz Podgorice, Dolenje vasi in Rakitnice 7, vrnile so se 3 in tako naprej.
Opis njihovega življenja po povratku domov bi zahteval posebno pero. Zajeti bi moralo obdobje nekaj let po vojni, zlasti življenje na podeželju na Dolenjskem in Notranjskem.
Nekatere od preživelih teharskih žensk, ki smo jih vpraševali, so hodile na prisilno delo, s šolo ni bilo nič, čeprav jih je nekaj prej obiskovalo učiteljišče. Prišle so pretežno v pisarne, se uveljavile. Ko bi morale napredovati, se je izkazalo, da je z njihovim življenjepisom nekaj narobe.
Najhujše je bilo na deželi, kjer se ni dalo skriti. Obrezova pripoveduje:
»Tam na vasi so plesali, razlegala se je harmonika. Me pa smo se zatekle v kakšno dolino in jokale ali molile. Nismo verjele čisto zares, da so pobiti in jih ne bo nazaj. Vso tisto jesen sem hodila čakat od naše hiše proti gozdu, če se bo kdo prikazal. Bala sem se, da ne bi padel naravnost na sredo vasi in bi ga dobili na domačem pragu, potem ko je prehodil tako dolgo pot. Svojemu sem obljubila, da ga bom čakala tudi pet let, samo da bi prišel … «