Avtor: Blaža Cedilnik

Na prvi pogled pesem nima prave povezave s tematiko. Morda pa le.
Kocbek zame ni bil povsem neznana oseba, saj je njegov sin hodil v isto gimnazijo kot jaz. Dokler je bil njegov oče v milosti božji, so ga profesorji stalno postavljali za zgled ostalim in stalno ga je bilo videti (lahko bi se reklo, da so ga razkazovali, češ, poglejte, na našo šolo hodi sin tako pomembnega človeka). Pa je nenadoma ne samo izginil v anonimnost, pravzaprav je bil še bolj na očeh zaradi silne želje in prizadevanja, da bi postal neopazen. Ostali smo bili opazni samo toliko, kolikor smo bili zelo dobri učenci (da se malo pobaham, taka sem bila npr. sama) ali pa tisti, ki so kaj resnega ušpičili (npr. sošolec, ki je zmešal minerale v omari in je bilo treba poklicati strokovnjaka, da je kamne spet uredil po predalčkih z napisi – seveda v veliko zabavo vseh nas ostalih).
Vendar seveda v tistih letih nisem vedela – nismo vedeli, za kaj pri vsej stvari gre. Ker pa nas je bila precejšnja večina obremenjena s takim ali drugačnim izvirnim grehom, ki smo se ga na neki način zavedali in o takih rečeh niti doma nismo govorili, v šoli pa seveda še toliko manj, smo nagonsko vedeli, kam ta reč spada.
Potem smo se razšli po raznih koncih, po različnih šolah, pozneje po službah, si ustvarjali družine, skratka, se ubadali s problemi vseh vrst, ki doletijo mladega človeka, preden se za silo postavi na lastne noge. S tovrstnimi problemi se nismo kaj dosti ubadali, čeprav niso izginili, samo potuhnili so se in čakali na ugodno priložnost, da planejo na dan. Mislim, da se je podobno dogajalo z vsemi tistimi od nas, ki smo se rodili z izvirnimi grehi in ki smo hodili skozi življenje vsaj s priprtimi, če že ne z odprtimi očmi. Večkrat se mi je zgodilo kaj takega, da sem se zavedela, da me je preblisnilo, da se tisti mozaik, ki se je začel zlagati v meni že v najrosnejših letih, še kar naprej dopolnjuje, in da vse kar spada skupaj; saj so ostale bele lise, ampak čedalje bolj je reč dobivala prepoznavno podobo.
Spet sem se zagovorila. Pravzaprav sem hotela pisati o fenomenu Kocbek, niti ne o Kocbeku samem, še manj o mojih rosnih letih. Ampak videti je, da je vse skupaj tako prepleteno, da se ne da razrezati na lepe kvadratke in obdelati, izdelati, analizirati vsakega posebej.
Vsi vemo, kdaj se je Kocbek spet intenzivno pojavil v javnosti, mislim na tak način, da so ga vsi od kraja prežvekovali, pač top tema. Vsi listi, ki so se brali, so ga bili polni. Izhajala so njegova dela, velik boom je bila njegova Listina, še večji pa potem povojni dnevniki v Novi reviji.
In tako sem nekje prebrala o tem, kako mu je (Kocbeku namreč) prišlo na ušesa, da so baje partizani po vojni pobili vse domobrance, ki so jim prišli v roke. Takoj je vprašal Kidriča, če je to res. Kidrič mu je odvrnil češ, ali verjameš, da bi bili mi kaj takega sposobni storiti. In Kocbek je bil pomirjen, potolažen, zadovoljen. Ali res? Nikoli ne bom imela priložnosti, da bi ga vprašala. Ampak prav to, kar se vidi – čuti – veje iz te zgodbe, je tisto, kar imenujem fenomen Kocbek. In o tem bi rada kaj povedala. Ampak občutek imam, da je vsega skupaj preveč, da je vse tako prepleteno, da ima morda še najbolj prav tisti, ki o tem ne razmišlja, ampak samo krepko prekolne komuniste in tiste, ki so jim držali ravbarske šteng’ce.
Med vojno se je Kocbek priključil ali so ga priključili OF in prav zanimivo je brati njegove dnevnike, ki so nastajali v tem času. Čas je bil seveda tak, da je njegovo svobodomislečo in pesniško dušo preplavila evforija in občutek, da soustvarja zgodovino, mu večkrat zameglil vest in zavedel zdravo pamet, da si je izvedla vse mogoče konstrukte, ki so mu utrjevali vero, da pomaga graditi boljši, pravičnejši, srečnejši svet. Seveda so bile stvari čedalje bolj komplicirane, pa tudi umazane, vendar se je še nekako dalo opravičiti z vojno, z revolucijo, ki bo na koncu prinesla svobodo, demokracijo, blagostanje in vse, kar še spada zraven. Po vojni bodo demokratične volitve, pluralizem, skratka, da ne naštevam. Kaj pa seje zgodilo po vojni, pa tako vemo.
Že leta 1944 se je na osvobojenem ozemlju v Črnomlju Nikolaju Pirnatu, znanemu slovenskemu kiparju, zapelo: Iz krvi rdeče mladih partizanov vzklije nova čaršija. Vsak človek, posebej pa še umetnik, ima včasih trenutek, ko ga obide neko razsvetljenje, preroška vizija. Sama bi temu rekla avtomatična miselna ekstrapolacija na osnovi podatkov, ki so se zavestno ali podzavestno kopičili v njem, na osnovi dogodkov, ki jim je bil priča, v katere je bil vpleten, ki jih je zavestno doživljal ali pa so ga samo oplazili, skoraj obšli, na osnovi reakcij znanih in neznanih ljudi na te dogodke, na osnovi pripovedovanj, poznavaja zgodovine – pa zdrave pameti.
Marjan Rožanc je nekoč analiziral Kocbeka in njegovo vedenje po vojni, ko je bil prav tako kot med vojno ves čas v družbi tistih, ki so ustvarjali novi družbeni red in krojili prihodnost slovenskemu narodu (sliši se cankarjansko in jelinčičevsko, ampak ali naj rečem delovnemu ljudstvu, ali delavskemu razredu, ali … ). Študiral je stenograme in posnetke različnih sej, kjer so se sklepale odločitve, ki so korenito posegale v narodov razvoj in oblikovale njegovo prihodnost, bile pa so v popolnem nasprotju z idejami, ki so Kocbeka prevevale med vojno, večkrat popolno zanikanje načrtov, ki so jih skupno delali v hosti. In kaj je rekel Kocbek? Nič. In kaj je storil Kocbek? Nič. To je Rožanca zelo pretreslo. Ni si mogel razložiti, zakaj, kako.
Pa vendar je stvar zelo preprosta. Vsi smo počeli stvari, s katerimi smo dajali legitimnost režimu, oprostite, sistemu, ki nas je skoraj petdeset let vztrajno vodil rakovo pot, tako da smo se po gospodarski, kulturni (naj mi gospodje kulturniki ne zamerijo, tu mislim le na kulturo v tistem splošnem, občečloveškem pomenu), moralni, etični in ne vem še po kateri drugi plati dokončno odmaknili od Srednje Evrope in se preselili na Balkan. Eni več, drugi manj. Nekateri so imeli od tega male koristi (Neki moj znanec – danes bi rekli Slovenac – je vedno rekel: Kako ja volim ovaj režim. Oni me plate, a ja ovde ležim.), nekateri pa veliiike koristi. Nekateri koristi za tisti čas, nekateri za prihodnji čas. Ampak to je že druga zgodba. Če me boste pripravljeni poslušati, vam jo morda enkrat povem. Vsi smo si pomirjali vest s tem, da pač sam ne moreš nič. Pa še res je bilo (je kar še, malo zaradi sistema, malo zaradi navade). Sama sem imela vedno dolg jezik, tako doma kakor tudi v šoli in pozneje v službi, pa v svetu šole, povsod pač. In povsod (skoraj povsod, naj bom poštena) sem povedala svoje mnenje, ali kot se reče lepo po slovensko, otresala jezik. Pa ni bilo iz vsega skupaj nič. No, nekajkrat sem jih dobila po jeziku, pa najbrž še kaj drugega, ampak, ker nisem delala kake velike propagande, nisem imela javnih nastopov, ni bilo nič, česar se ne bi dalo preživeti.
Ampak (sem se že naučila, a ne?), nekaj drugega je, če ti ne zašpecaš tistega, ki je kradel, ali pa mu pomagaš krasti, če mu držiš žakelj.
In Kocbek je počel natanko to. Bil je zraven, ko so se sprejemale take odločitve. Bil je ves čas zraven. In bil je tiho. Zaradi želje po oblasti? Po slavi? Po blagostanju? Kdo bi vedel. Ampak potem, ko ga niso več rabili, so ga odvrgli. Potem je bilo jasno, da so ga ves čas zlorabljali. Med NOB, da je privabljal kristjane v partizane (ne neposredno, da se razumemo) in da so lahko naplahtali zahodnjake, da je OF pluralno sestavljena, kar je nekako obetalo pluralnost tudi po vojni. In potem še toliko časa, da so se zasidrali. Kratko in jedrnato, ostalo pa tako vsi vemo, saj smo bili na neki način udeleženi. Na tej ali na oni strani.
In zakaj premlevam to zadevo, ki sodi v zgodovino, kot se danes zelo popularno reče. No ja, danes. Velika koalicija. Komunisti, ZSMS, Krščanski demokrati in seveda Janša (Prekleto, si ga videla, kakšen je prišel na oblast, s prekratkimi rokami! Pa ga danes poglej. Samo za denar in oblast mu gre, barabi prekleti, samo krade. Pa Peterle, kako se obnaša, samo sramoto nam dela, ampak ti si … mi reče znanka. Sama gledam na te reči drugače, ji rečem. Saj nima smisla, si mislim.) s svojo majhno stranko, ki so ga morali zaradi popularnosti, ki jo je dosegel med slovensko vojno, vzeti medse. In on je edini, ki otresa jezik. Kaj pa Krščanski demokrati? Nič. In še enkrat nič. Ko so se stozdirali s komunisti, so imeli velike težave s svojimi člani na terenu. Pa so jih potolažili, prepričali, da je prav, da so na oblasti, da so zraven, da le tako lahko kaj naredijo, le tako lahko vplivajo. Pa je to res? Ali ne pomislijo, da se jim bo godilo kot Kocbeku? Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, da se pa tudi znanstveno dokazati. Edino, kar počnejo Krščanski demokrati (kar se vidi navzven) je to, da se ves čas bezajo z Združeno listo (se pravi s komunisti). Iz tega pa ZSMS oziroma LDS (saj se ti mora utrgati od smeha) kujejo dobiček. Edini so, ki jim je za prihodnost slovenske države. Pri tem pa izkoriščajo umanjkanje pravne države in lepo lastninijo. Krščanski demokrati jim pa tako rekoč držijo žakelj. Saj bodo tudi oni dobili kakšno drobtinico. Ko bo vse tako, lepo, kot mora biti, pa jim bodo pomagali še narediti pravno državo, ki bo ščitila njihovo lastnino. Potem bodo odpadli kot zrele hruške. Kot Kocbek.
Osel gre le enkrat na led. No, ja. Morda pa mislijo skupaj z Župančičevo Danes sem pal, jutri bom plesal po njem! Ne verjamem. Bilo bi lepo, prelepo. Rekla sem že enkrat, ne večkrat: Če prodaš dušo hudiču, jo pride prej ali slej iskat. Brez pardona.
Za veseli konec povojni vic (saj poznate tisto: bom že razumela, ko bom velika): Na terenu predavajo ljudem (konkretno delavcem in kmetom) o komunizmu. Kako bo takrat. Ne bo privatne lastnine. Vsi bomo imeli vse, kar bomo potrebovali. Delali bomo po sposobnostih, dobili bomo po potrebah. Seveda pa sedaj živimo šele v socializmu, to se pravi v prehodnem obdobju. Komunizem moramo šele zgraditi. Mi ga mogoče sploh ne bomo dočakali, ampak šele naši sinovi in vnuki. – Prav jim je, huliganom, se zadere starejši možak iz dvorane.
In kakšno zvezo ima vse skupaj s spravo? Vse, kar se je zgodilo od takrat, ko so se Slovenci razklali na dvoje, bodo plačevali naši sinovi in vnuki (Prav jim je, huliganom!).
In kdaj bomo dosegli spravo? Kdaj bomo zvedeli resnico? Morda čez sto let. Ali nikoooli, nikoooooli.