Avtor: Janko Maček

Ko se pri Žlebiču prebijemo iz ozke, gozdnate doline, v katero se od Ortneka naprej stiskata cesta in železnica, se pred nami odpre Ribniška dolina. Od Žlebiča proti zahodu sega do Nove Štifte in Sodražice. Od tu do Nove vasi na Blokah je komaj 20 km. Na vzhodni strani omejuje Ribniško dolino Mala gora in jo ločuje od Dobrepoljske doline, na zahodu pa se dviga Velika gora, ki onkraj svojih prostranih in temnih gozdov prehaja v Loško planoto.
Prav lep pogled na Ribniško dolino se nam nudi s Hriba nad Dolenjo vasjo. Kot na dlani imamo pred seboj Ribnico in vasi, ki so razvrščene ob cesti, ki pod nami mimo Dolenje vasi hiti proti Kočevju: Hrovača, Gorica vas, Nemška vas, Prigorica. Le malo pod vrhom Male gore vidimo taborsko cerkev sv. Ane, nekje pod njo pa samo slutimo jamo Žiglovico, eno izmed mnogih kraških jam tega področja. Pogled proti kočevski strani nam zastirata hriba Strmec in Jasnica. Južno od Dolenje vasi pod vznožjem Velike gore ležita na Rakitniški planoti vasici Blate in Rakitnica. Cesta iz Dolenje vasi se tu prevali proti Jelendolu in Grčaricam, nato pa se nadaljuje proti Gotenici in Kočevski reki.
Dolenja vas je strnjena na desni strani potoka Ribnice večinoma v ravnini, nekaj hiš in tudi farna cerkev sv. Roka pa je razporejenih po pobočju Hriba. Včasih so menda Dolenji vasi rekli tudi Lončarija, saj je tu in v sosednji Prigorici bilo središče lončarske obrti, ki je bila poleg suhe robe značilna za Ribniško dolino.
Na ozemlju sedanje občine Ribnica so bile pred letom 1945 štiri občine: Ribnica, Sodražica, Dolenja vas in Loški potok. V Ribnici je sedež dekanije. Župnija Dolenja vas, kateri so sedaj pridružene tudi Grčarice, spada pod ribniško dekanijo.
Župnik in dekan v Ribnici je od leta 1914 do smrti leta 1940 bil Anton Skubic. Ni dvoma, da je njegovo delo močno vplivalo na duha tedanje Ribniške doline. Bilje dober dušni pastir, udejstvoval pa se je tudi na gospodarskem in političnem področju. To udejstvovanje je celo smatral za svojo dolžnost. V času prve svetovne vojne je prevzel vodstvo ribniške hranilnice in se kljub različnim težavam temu vodstvu do konca življenja ni odpovedal. Zelo vidno vlogo je dekan Skubic med prvo svetovno vojno imel v Slovenski ljudski stranki. Bil je med glavnimi sodelavci dr. Ivana Šušteršiča, ki je bil doma iz Ribnice. S propadom avstro-ogrske države je Šušteršičevo krilo Slovenske ljudske stranke izgubilo svoj vpliv. Tedaj se je Skubic pri političnem delu umaknil v ozadje. Njegovo mesto pri Slovenski ljudske stranki v kočevskem okraju je prevzel mladi dolenjevaški župnik Karel Škulj, ki je vneto podpiral jugoslovansko usmerjenost svoje stranke. Kasneje je postal Škulj tudi banski svetnik za kočevski okraj in je zaradi tega večkrat potoval v Beograd. Precej se je ukvarjal tudi z gospodarstvom. Pomagal je pri organizaciji mlekarne v Dolenji vasi. Bil je med ustanovitelji obrata za lesno galanterijo na Bukovici. Z nasveti in zvezami je pomagal pri prodaji suhe robe in lončarskih izdelkov.

Opis slike: Predvojna Prigorica – V ozadju Mala gora

Dekan Skubic je tudi po svojem umiku z vodilnega položaja v Slovenski ljudski stranki usmerjal krajevno politiko v občinskem odboru v Ribnici. Dolgoletni ribniški župan v tem času je bil trgovec Ivan Novak, ki je bil znan tudi kot oče številne družine. Kot vdovec se je poročil z vdovo Franjo Krže, rojeno Bokal, ki je v prvem zakonu s trgovcem Kržetom imela štiri otroke. Mati Franja je umrla že leta 1931, zato ni mogla vedeti, kakšno nasilje so komunisti zagrešili nad njenimi sinovi in hčerami v času revolucije in še po koncu vojne. Toliko nenavadnega in strašnega se je nakopičilo v dolini v letih državljanske vojne, da so težke usode posameznih družin ostale skoraj neopažene. Pa so prav te usode dale tistemu času poseben pečat in bi lahko postale posebno znamenje za celo dolino.
Škoda, da je pero dekana Skubica zastalo že leta 1940, ko je bilo v dolini še vse videti lepo in mirno. Ves čas svojega delovanja v Ribnici je namreč Skubic vztrajno raziskoval ribniško zgodovino. Sad njegovih raziskav in zapiskov je 786 strani obsegajoča knjiga Zgodovina Ribnice in Ribniške pokrajine, ki je leta 1976 izšla v Argentini. V času Skubičeve smrti se je v dolini še odvijalo živahno društveno in kulturno življenje.
Sokoli so imeli svoja telovadna društva, nekdanji Orli so pa bili združeni v Zvezi fantovskih odsekov in Dekliških krožkov. Močan vpliv je imela Slovenska dijaška zveza, kajti Ribnica je tedaj imela veliko število izobražencev različnih poklicev, pa tudi mnogo dijakov in študentov. Pod vplivom kočevskih komunistov in skojevcev je avgusta 1939 v Ribnici nastala komunistična celica in še posebej organizacija SKOJ-a (Saveza komunističke omladine Jugoslavije). Prav ti dve organizaciji sta v naslednjih letih odigrali odločilno vlogo v revoluciji in državljanski vojni, ki je neusmiljeno zajela celotno dolino in okolico.
Na cvetno nedeljo 1941 je dolino pretresla vest o začetku vojne. V Ribnico, kjer je bil stacioniran polk jugoslovanske vojske, so prihajali mobiliziranci iz bližnje in daljne okolice. Že 10. aprila je poveljstvo polka izginilo in ribniška garnizija je razpadla. Italijani so prišli v Ribnico 14. aprila. Dolge kolone okupatorske vojske so se potem skozi dolino valile proti Kočevju in naprej proti hrvaški meji. Tudi v Ribnici se je naselila italijanska posadka.
Po 22. juniju 1941 je kočevski partijski komite začel širiti svoje delovanje tudi na Ribniško dolino. V Sodražici je bila ustanovljena komunistična celica. Povsod seje govorilo o Osvobodilni fronti. Podpolkovnik bivše jugoslovanske vojske Jože Dežman, ki je živel v Ribnici, je zlasti bivše oficirje in podoficirje opozarjal na nevarnost komunizma. Tudi župnik Škulj v Dolenji vasi je pogosto svaril pred komunizmom. Kljub temu je bila poleti 1941 ustanovljena ribniška partizanska četa, ki je bila v začetku maloštevilna. Konec oktobra so na Slemenih pod Sv. Gregorjem razstrelili nekaj drogov električnega daljnovoda. Tu in tam je prišlo do manjšega spopada z Italijani. Po vaseh so bili ustanovljeni odbori Osvobodilne fronte. Kolikor bolj se je bližala pomlad 1942, toliko bolj je bilo čutiti delovanje Osvobodilne fronte. Med prvimi so Italijani odpeljali v Italijo bivše aktivne oficirje in podoficirje. Napetost v dolini se je stopnjevala iz dneva v dan.
V noči od 27. na 28. april so partizani požgali žago v Gorici vasi in žago v Jelendolu. Žar požara je osvetljeval celo dolino. Še zjutraj je nad dolino lebdel dim in zrak je bil težak. Kljub temu se je Nace Levstik iz Dolenje vasi zgodaj zjutraj odpravil na delo v Jelendol. Ni vedel, da je žaga, kamor je bil namenjen, ponoči pogorela. Tudi ni vedel, da je poseben oddelek italijanskih grenadirjev že ob prvem svitu krenil proti Jelendolu. Ni še prišel do žage, že je naletel na Italijane. Poskušal je zbežati, toda začeli so streljati in takoj so ga prijeli. Zvezanega so ga privedli v Dolenjo vas. Po poti so ga pretepali. Nič ni pomagalo prepričevanje, da Nace ni imel nobene zveze s partizani in da ni sodeloval pri požigu jelendolske žage. Niso zalegle niti prošnje Nacetovega očeta, naj prizanesejo sinu. Na koncu vasi, nedaleč od rojstne hiše, so okupatorski streli prerešetali njegovo mlado telo. Ta dogodek je pretresel celo vas in okolico.
Italijani so postajali vedno bolj nemirni. 28. maja se je karabinjerska posadka iz Sodražice umaknila v Ribnico. Takoj za njimi so v Sodražico prišli partizani. Sodražico so razglasili za svobodno ozemlje in ga prepovedali zapuščati brez posebnega dovoljenja. Že 29. maja so partizani na Zapotoku prijeli Franceta Kozino. Po hitrem postopku so ga v Sodražici obsodili na smrt. 3. junija ponoči so odpeljali učiteljico Ivanko Novak, ki je bila doma v Hrovači pri Ribnici v družini znanega slovničarja patra Škrabca. Kljub njeni visoki nosečnosti so jo na okruten način umorili v gozdu blizu Sodražice.
Proti koncu maja so se partizani umaknili tudi iz Dolenje vasi. Partizani Kočevskega odreda so namreč tedaj zasedli Grčarice in prišli prav do Rakitnice, kjer so prekopali in zasekali cesto proti Dolenji vasi. V tem času na celem področju južno od Dolenje vasi mimo Grčaric in Gotenice pa vse do Kolpe ni bilo Italijanov. Pisec knjige Tomšičeva brigada na strani 256 (1. del) pripoveduje, kako je »Stane Semič – Daki po 20. aprilu 1942 odšel na Kočevsko, kjer je v Beblerjevem štabu, ki je bil v lovski koči na Fridrihstajnu pri Gotenici ali na Stružnici, poročal o uspehih Leteče udarne patrulje«. Pisec še pripomni, da je pod pojmom Beblerjev štab treba razumeti partizansko poveljstvo za Ljubljansko pokrajino zunaj Ljubljane. Ta štab je med drugim imel tudi nalogo, da vzpostavi zvezo s hrvaškimi partizani, ki so v Gorskem Kotarju in v Liki že imeli osvobojeno ozemlje. Hrvatje so prav tedaj ustanavljali svoj prvi Proletarski bataljon. To je nagnilo dr. Beblerja, da je izdal ukaz o preimenovanju Dakijeve »Leteče patrulje« v »Proletarsko udarno patruljo«. Dobili so dovoljenje, da smejo na kapah nositi rdečo zvezdo z vtkanim srpom in kladivom rumene barve namesto običajnega partizanskega znaka slovenske zastave z rdečo zvezdo. Iz te zasnove je kasneje nastala Tomšičeva brigada.
Toda vrnimo se nazaj v Dolenjo vas. Po odhodu Italijanov so bili ljudje v Dolenji vasi in v Prigorici zaskrbljeni. Pri Rakitnici so bili partizani, v Ribnici pa Italijani. Kdo bo prvi posegel v Dolenjo vas in kako? Komaj se je 1. junija dodobra znočilo, je Dolenjo vas in Prigorico vznemiril glasen pasji lajež. Bilo je očitno, da se v vasi nekaj dogaja. Ljudje so zaskrbljeno čakali, kdaj bo potrkalo na njihova vrata. Partizani, ki so prišli od Rakitnice in Grčaric, so to noč obkolili župnišče in Riglerjevo domačijo. Župnik Škulj se je nočnim obiskovalcem v zadnjem trenutku skril za omaro v svoji sobi. Odprla jim je kuharica, ki je še prej v naglici uredila župnikovo sobo. Uspelo ji je prepričati partizane, da župnika ni doma. Šli so po vseh sobah. Ko župnika niso našli, so pobrali nekaj živeža in odšli.

Opis slike: Cesta Ribnica – Kočevje je pred vojno peljala skozi Prigorico in Dolenjo vas – V ozadju Strmec

Trgovec in gostilničar Jože Rigler je z ženo Ivano, hčerko Dano in tremi sinovi Milošem, Ivanom in Viktorjem stanoval v zgornjih prostorih hiše, ker je bila v pritličju trgovina z mešanim blagom in skladišče. Skupaj z družino sta stanovali tudi dve prodajalki. V sosednji hiši, ki je tudi bila Riglerjeva, so imeli gostilno. V sobi nad gostilno je tisto pomlad stanoval novinar in pisatelj Jože Debeljak, ki je pred Nemci pribežal s Štajerskega. Baje se je prav tisto popoldne umaknil v Ribnico, ker se je bal, da bodo ponoči prišli partizani. Riglerjevi so najprej slišali, kako se je na dvorišču pred trgovino ustavil tovornjak. Trepetali so in napeto čakali. Skušali so se tolažiti z mislijo, da so »obiskovalci« prišli samo po blago. Pes je najprej srdito zalajal, nato pa utihnil, ker so mu dali zastrupljeno meso. Ko je pobutalo na vrata, je šla odpret prodajalka Pavla. Takoj so šli v trgovino in nosili na kamion živila in drugo blago. Posebej so iskali tekstilno blago rdeče barve. So ga pač rabili za izdelovanje zvezd in komunističnih zastav. Ko so končali »nakupovanje«, je poveljnik rekel Pavli: »Pokliči gospodarja, da naredimo obračun.« Pavla je še sedaj pretresena, ko pripoveduje, kako je tedaj našla Riglerja in ženo, ko sta klečala pred podobo Srca Jezusovega in molila. Ko je povedala, da ga kličejo, je Rigler prebledel. Žena je začela na glas jokati. Rigler jo je miril: »Moram iti. Če ne bom šel, bo še slabše.« Tudi otroci so mirili mater. Ko je Rigler prišel po stopnicah, mu je poveljnik rekel: »Bomo poračunali.« Rigler je odvrnil: »Nič ne bomo računali. Je že vse v redu.« Poveljnik pa je ukazal: »Šel boš z nami. Vzemi suknjo!« Gospodar je pogledal Pavlo: »Pa prinesi še suknjo.« Odhitela je po suknjo in obenem namignila Ivanu, naj gre prosit za očeta. Ivan je res šel, toda komandir ga je grobo zavrnil: »Daj nam mir! Tudi ti boš kmalu dober!« Očeta so odvedli na tovornjak in odpeljali proti Grčaricam.

Opis slike: Riglerjeva družina po birmi v Dolenji vasi. Prvi z desne je Jože Rigler, v sredini njegova žena Ivana in otroci: Ivan v mornariški obleki, najstarejši Miloš, Dana z venčkom na glavi in najmlajši Viktor. Za Dano stoji njena botra Justina Novak, Ivanina polsestra. Na levi sta prodajalki Neža in Pavla, zraven stavbenik Alojz Hren in njegova žena Ela, kije umrla v zaporu septembra 1948

Mati je zabičala otrokom in prodajalkama, naj o nočnem obisku ne govorijo, da očetu morda še s tem ne bi škodovali. Prosila je nekatere vaščane, naj se zavzamejo za njenega moža. Šla je tudi na partizansko poveljstvo na Rakitnico in tam prosila zanj. Povedali so ji, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Domači so nekaj časa upali, da se bo oče vrnil. Toda kmalu so začele prihajati vesti, da so ga na zelo krut način umorili nekje pod Krempo onkraj Borovca. Žena z otroki je nato odšla k sorodnikom v Ljubljano in tam ostala do konca vojne.
Novinar Debeljak je po tistem žalostnem večeru stanoval v Flajsovi gostilni v Gorenji vasi na robu Ribnice. Neke noči je pa tudi on izginil. Baje so ga odvedli partizani Efenkove čete, ki je tedaj taborila na pobočju Male gore blizu Sv. Ane. Ubili so ga najbrž 4. julija v gozdu blizu Kompolja v Dobrepoljski dolini.
Efenkova četa je spadala k Zapadnodolenjskemu odredu. Ena od njenih nalog naj bi bila napadanje Italijanov, ki so varovali železniško progo med Žlebičem in Kočevjem. Italijani so namreč ob progi postavili bunkerje in vanje namestili močno oborožene straže. Poleg tega so pomladi leta 1942 lastnikom gozdnih parcel ukazali, naj posekajo vse drevje in grmovje v širini 100 m na vsako stran proge. Nasprotno temu so partizani prepovedali sečnjo in napovedali stroge kazni za kršilce te prepovedi. Zaradi te prepovedi so Prigoričani prišli v hude težave. V vrtačah ob železnici so mnogi prigoriški kmetje imeli svoje parcele, delno pokrite z mešanim gozdom, delno pa so to bili pašniki in steljniki. Italijani so od njih zahtevali, naj ob progi posekajo ves gozd in grmovje. 28. julija 1942 se je cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Tisti, ki niso imeli svojih parcel, so pomagali sosedom. Nekateri so sekali drevje in grmovje, drugi so les in hosto odvažali domov v Prigorico. Ker je bilo lepo vreme, so nekateri tudi kosili in pospravljali skromno travo na pašnikih ob progi. Na te sekače in kosce je naletela partizanska patrola, ki je prišla ob progi od Lipovca. Prijeli so devet Prigoričanov in jih odvedli s seboj na Malo goro. Vzeli so jim vprežno živino in orodje, nje pa obsodili na smrt. Njihova trupla so našla zadnji dom v kraški jami Žiglovici na pobočju Male gore. To so bili: Tone Arko in sinova Jože ter France, Anton Gorše, ki je imel pohabljeno nogo in je težko hodil, Janez Kozina in Jože Kozina, ki je sicer živel v Žlebiču in je samo tisti dan prišel pomagat sorodniku, Franc Tanko, Franc Trdan in Anton Henigman. Nekateri partizani – domačini so tedaj poskušali preprečiti poboj ubogih kmetov, pa niso mogli. Obveljala je odločitev bataljonskega komisarja Milana Venišnika, ki je baje rekel: »Če jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset.«
Samo nekaj dni pred pobojem devetih Prigoričanov je tudi Ribniško dolino zajela italijanska ofenziva. Italijani so vdrli v Sodražico. Požgali so več hiš, ki so še ostale od bombardiranja, ki ga je trg v času dvomesečne svobode večkrat doživel, nekaj ljudi so postrelili, mnogo pa odpeljali v internacijo.
19. avgusta so v gozdu blizu ceste Sodražica – Bloke našli grob Franceta Kozine iz Zapotoka. Njegovo truplo so potem pokopali na pokopališču v Sodražici. Ni še ovenelo cvetje na Francetovem blagoslovljenem grobu, ko so komunisti spet prišli h Kozinovim v Zapotok, kjer so še živeli 65-letni oče Janez, 57-letna mati Frančiška, 33-letni hromi sin Janez in hčerke Draga, Milena ter Albina. Okrog enajstih ponoči so vdrli v hišo. Očeta, mater in hromega Janeza so pahnili v klet in jih na zverinski način pobili. Dekleta so pretepali, toda pustili so jih pri življenju. Sin Mirko, bogoslovec, ki je bil prišel na pogreb brata Franceta in potem nekaj dni ostal doma, se je skril na podstrešje in ostal živ. Družina je bila znana po celi dolini. Hromi Janez je bil navezan samo na stol, kajti ni imel invalidskega vozička. Domači so ga morali vedno prenašati. Bil pa je dober urar-samouk, zato je bil še bolj znan med ljudmi. Nedaleč od Zapotoka so tiste dni odkrili tudi grob učiteljice Novakove. Njene posmrtne ostanke so prenesli na pokopališče v Hrovačo, kjer so Škrabčevi imeli svoj družinski grob. Riglerjevega groba niso nikoli našli. Gozdovi nad Krempo onkraj Borovca so bili preveč oddaljeni in samotni, da bi ga tam kdo odkril.

Opis slike: Dentist Ivan Novak, žena Dora roj. Slapšak in otroci Ivan, Nace in Tinka. Novaka so leta 1945 zaprli, leta 1947 pride domov, a že čez nekaj mesecev umre star komaj 43 let

O poboju devetih kmetov pri jami Žiglovica na Mali gori je leta 1990 pisalo v Demokraciji in drugih časopisih. Oglasili so se tudi nekateri bivši partizani, ki so v času poboja bili na Mali gori in so Prigoričane poskušali rešiti. Razpravo o tem krvavem dogodku je skušal zaključiti Franci Strle s daljšim člankom v Obrambi. Poboj pri Žiglovici je prikazal kot napačno tolmačenje odredbe o prepovedi sečnje lesa. Med drugim je zapisal tudi tole: »V konkretnem primeru imamo torej opraviti s premajhno razsodnostjo oziroma pravno nesposobnostjo, ne pa z zločinsko usmerjenostjo partizanskih štabov, kar hočejo še dandanes prikazati nekateri opravičevalci slovenskega kvislinštva. Taki ljudje ali njihovi vzorniki so zablodo štaba 1. bataljona ZDO (Zapadnodolenjskega odreda) temeljito izkoristili v škodo partizanov za
podpihovanje slovenskega narodnega izdajalstva. Dokaz za to so Črne bukve, kjer so med prave narodne izdajalce in zločince uvrščene tudi žrtve iz Žiglovice … «
Torej smo »opravičevalci slovenskega kvislinštva«, če trdimo, da so bili učiteljica Novakova, novinar Debeljak, Rigler in toliko drugih prav tako žrtve komunističnega nasilja kot devet prigoriških kmetov, ki baje ne bi smeli biti vpisani v Črne bukve. Kdo in kakšni so pa bili »pravi narodni izdajalci«? Pravijo, da se Rigler nikoli ni brigal za politiko. Vse svoje življenje je posvetil delu in družini. Ko je kot mlad trgovski pomočnik prišel v Dolenjo vas in se zaposlil v ne preveč ugledni Kljunovi trgovini, ni imel drugega kot pridne roke in nekaj znanja. Z vestnim in vztrajnim delom si je pridobil ugled in postal lastnik Kljunove trgovine. Poročil se je z Ivano Krže iz Ribnice. Trgovini seje pridružila še gostilna, poleg glavne trgovine v Dolenji vasi je nastala še poslovalnica v Grčaricah. Rigler je bil eden redkih trgovcev, ki je že v tistem času kupcem dostavljal blago na dom. Kljub svojemu uspehu je ostal skromen. Rad je pomagal, kjer je mogel. Ljudje so ga spoštovali in ga klicali »gospod Rigler«. Toda to ga ni motilo, da na železniški postaji v Ribnici ne bi sam preložil celega vagona koruze na kamion, s katerim jo je potem odpeljal v Dolenjo vas ali v Grčarice. Bil je veren, vendar pa je zaradi velike zaposlenosti celo ob nedeljah včasih komaj utegnil iti v cerkev. Za vzgojo otrok je v glavnem skrbela žena. Najstarejši sin Miloš je postal avtoprevoznik, Ivan se je izučil za trgovca in naj bi za očetom prevzel trgovino v Dolenji vasi, Viktor in Dana sta hodila v šolo in pomagala doma. Z Italijani Rigler prav gotovo ni imel nobene zveze. Komaj en teden preden so ga odpeljali partizani, so Italijani prišli preiskat trgovino in gostilno, češ da iščejo partizane. Preiskavo so izkoristili, da so si nabrali nekaj blaga. Sin Miloš je baje že pripravljal nahrbtnik, da bi šel k partizanom. Ko so očeta odpeljali v borovške gozdove, je seveda takoj opustil ta načrt.
S čim se je torej Rigler tako zelo zameril komunistom? Z ničimer drugim kot s svojim vztrajnim in uspešnim delom. Na podoben način so v začetku julija 1942 na drugi strani Male gore v Kompolju obsodili na smrt lesnega trgovca Franca Babiča. V Loškem potoku in okolici, kjer je tedaj bilo »osvobojeno ozemlje«, so junija 1942 že začeli agrarno reformo. Verjetno si je marsikdo v Ribniški dolini želel dobiti nekaj Riglerjevega imetja. Zlasti pa so si take reforme želeli tisti, ki so od njega jemali blago na upanje. Ali je bil morda zato izdajalec, ker je dajal blago na upanje?
In novinar Debeljak? Franci Strle ga očitno uvršča med »prave narodne izdajalce«, saj ga še leta 1990 predstavlja za »belogardističnega organizatorja« v Dolenji vasi. V resnici pa tedaj, ko so Debeljaka odpeljali na Malo goro, niti v Dolenji vasi niti v Ribnici še ni bilo nobenih znakov o vaških stražah. In tudi če bi kaj takega bilo, bi Debeljak še ne bil narodni izdajalec. Kaj bi »opravičevalec« komunističnega nasilja rekel o uboju hromega Janeza Kozine? Ali je bila morda tudi to pomota? Menda ne bi rekel, da je bil ubogi invalid »pravi narodni izdajalec«.
Septembra 1942 so bile ustanovljene vaške straže v Dolenji vasi, pri Sv. Gregorju in v Loškem potoku. Zaradi komunističnega nasilja in italijanskih represalij so se ljudje odločili za samoobrambo. K tej odločitvi je precej pripomogel tudi poboj pri Žiglovici, ki je močno odjeknil med ljudmi. Posebno so bili pretreseni tisti, ki so 28. julija skupaj z deveterico delali v vrtačah, pa partizanska patrola samo slučajno ni prišla do njih. Nekateri so tedaj še simpatizirali z Osvobodilno fronto, zato so bili prepričani, da se njihovim sorodnikom in sosedom ne bo zgodilo nič hudega. Mirili so tiste, ki so takoj pomislili na najhujše: »Ne delajte panike. Nič se jim ne bo zgodilo, saj so jih odvedli naši.« Ko so kasneje zvedeli kruto resnico, so bili zmedeni in prestrašeni. Nenadoma so bili postavljeni pred usodno odločitev.
V poletju 1943 so tudi v Ribnici in okolici govorili, da so Italiji dnevi šteti. Protikomunistična stran ni imela v zvezi s tem nobenih posebnih načrtov. Verjeli so napovedim, da bo v kratkem času po kapitulaciji Italije prišlo do izkrcanja zavezniških sil nekje v Dalmaciji ali v Istri. To napoved je potrdila tudi močna skupina okrog 170 slovenskih četnikov, ki so 19. avgusta prišli preko Male gore na Ortnek. Tu jih je 31. avgusta napadla Tomšičeva brigada. Napad četnikom ni prizadel posebne škode, toda kljub temu so se naslednji dan premaknili v Grčarice.
8. septembra dopoldne je bila v Dolenji vasi blagoslovitev nove kapelice Marije Pomagaj. Po Plečnikovem načrtu jo je dal zgraditi župnik Škulj v zahvalo, da je 1. junija 1942, ko so komunisti odpeljali Riglerja in iskali tudi njega, ostal živ. Slovesnost je vodil kanonik Anton Vovk, ki se je zjutraj z vlakom pripeljal iz Ljubljane. Pridigal je o slovenskih Marijinih božjih poteh in med drugim rekel: »Tudi danes moramo zaupati v Marijo, ko smo v smrtni nevarnosti, ko nasprotniki vere pobijajo po naših vaseh nedolžne ljudi, ko gremo spat in ne vemo, ali bomo dočakali jutra. Obsojamo tako početje, ki je nečloveško in zverinsko, ko padajo nedolžni ljudje … « (Ludvik Ceglar – Nadškof Vovk in njegov čas, I. del, str. 106).

Opis slike: Novinar in publicist Jože Debeljak

Medtem ko je bila v Dolenji vasi cerkvena slovesnost, so bili četniki v Grčaricah že obkoljeni. V štabu 14. divizije so 7. septembra naredili načrt za napad. Tedaj je Mirko Bračič povedal tudi tole: »Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske. Vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh oficirjev ne bomo uničili, bomo imeli v kratkem proti sebi 50 bataljonov. Zato Grčarice morajo pasti, ne glede na žrtve … « (Franci Štele – Tomšičeva brigada 1943, str. 177). Grčarice so padle 10. septembra. K dokončnemu porazu četnikov so odločilno pripomogli italijanski topničarji z dvema havbicama, ki so jih partizani zajeli pred Dolenjo vasjo. Strle tudi o tem poroča v svoji knjigi: »Potem je šlo vse kot po maslu. Italijanski oficirji so zadevali kot za stavo in že ob štirinajstih so se morali plavogardisti vdati. (Fr. Strle – Tomšičeva brigada 1943, str. 189)
V Dolenji vasi in v Ribnici so za kapitulacijo Italije zvedeli 8. septembra zvečer. Partizani so se začeli pogajati z Italijani v Ribnici. 9. septembra dopoldne se je vaška straža iz Dolenje vasi umaknila v Ribnico. Dolenjo vas so zasedli partizani. Prišli so še ravno pravi čas, da so zaustavili veliko kolono Italijanov, ki se je valila proti Dolenji vasi od Kočevja. Od te kolone so partizani dobili velike količine orožja in tudi izkušene topničarje. 10. septembra so se partizanom predali tudi Italijani v Ribnici. Vaški stražarji pod vodstvom podpolkovnika Dežmana so že pred tem odšli preko Male gore v Kompolje in naprej proti Turjaku. Partizanskim brigadam je bila sedaj pot proti Blokam in Velikim Laščam odprta. Odpeljali so se na italijanskih kamionih. S seboj so vozili tudi italijanske topove in njihove posadke.
Takoj po zasedbi ribniške doline so partizani izvedli mobilizacijo vseh za vojsko sposobnih moških. Mnogi so tako proti svoji volji postali partizani. Val, ki je nenadoma pljusknil v dolino, jih je zajel in potegnil s seboj. Prenekateri mobiliziranec je kasneje umrl od nemške krogle. Skozi Dolenjo vas odnosno mimo Dolenje vasi sta tiste dni proti Kočevju šli dve žalostni procesiji. Najprej so iz Grčaric prignali ujete četnike. Po padcu Turjaka so tudi turjaške branilce vozili skozi Ribnico in mimo Dolenje vasi. Nekatere od teh so kasneje, ko je v Kočevju postalo nevarno zaradi Nemcev, prepeljali v ribniške zapore. Mnogi so potem izginili na morišču pri Jelendolu. Prav letos mineva petdeset let, ko so domobranci jelendolske žrtve odkopali in jih prenesli v blagoslovljeno zemljo na pokopališče v Hrovači.
Domobranci so se utrdili v Ribnici šele marca 1944. Vzdržali so številne partizanske napade in tudi letalsko bombardiranje 19. aprila 1945, ko je bilo v Ribnici poškodovanih več poslopij, med njimi tudi cerkev. Maja 1945 so odšli na Koroško in bili potem vrnjeni. Tedaj so se nekateri od njih mimo svojih domov peljali v Kočevje v smrt. Od kočevske strani se je večkrat slišalo oddaljeno streljanje, pa tudi kakšna močnejša detonacija. Med ljudmi v dolini seje razširila zla slutnja. Vedeli so, da zmagovalci ne poznajo usmiljenja. Tu in tam se je prikradla skrivnostna vest, kaj se dogaja z jetniki, ki jih vozijo v Kočevje. Toda v dolini so bili tudi taki, ki jih vse to ni prav nič motilo. Zmagoslavje jih je popolnoma prevzelo. Naenkrat so postali drugi ljudje. Le redki domobranci, ki so bili še mladoletni, so se po amnestiji vrnili na svoje domove. Ti so povedali, da je večina Dolenjevaščanov in drugih iz ribniške posadke prišla v Teharje. Med sotrpini v skupini A je bil v Teharjih tudi Riglerjev najmlajši sin Viktor. Komaj šestnajst let je izpolnil, pa je bil že domobranec. Ker je bil že prej rahlega zdravja, ni čudno, če je v taborišču zbolel. Prijatelji so ga svarili, naj nikar ne pokaže, da je bolan. Vedeli so, da bolniki hitro izginejo iz taborišča. Toda Viktor ni mogel skriti svoje bolezni. Kmalu ga je prišel iskat stražar, češ da kot bolnik ne spada v tisto barako. Viktor je odšel z njim in nič več ga niso videli.
Riglerjeva mati Ivana je zvedela žalostno usodo svojega najmlajšega, ko se je nekaj mesecev po koncu vojne vrnila nazaj v Dolenjo vas. Sina Ivana je izgubila že leta 1944. Kot domobranec je padel v boju pri Štampetovem mostu. Spomnimo se, kako je dve leti prej prosil za svojega očeta. Pokopali so ga na Orlah in kasneje je bil tudi njegov grob zravnan z zemljo. Najstarejši Riglerjev sin Miloš je ostal na Koroškem in potem z ženo Vido emigriral v Argentino. Hčerka Dana se je že med vojno poročila in odselila v Kočevje. Nova oblast je takoj zaplenila vse Riglerjevo premoženje. Materi so dodelili le skromno sobico v hiši, kjer je bila prej gostilna. Popolnoma osamljena je skromno živela v tisti sobici. Od žalosti zaradi izgube moža, sinov in premoženja je zbolela in kmalu umrla. Pokopali so jo poleg njenih staršev v Hrovači. Tako od Riglerjeve družine v Dolenji vasi ni ostalo nič več, niti grobovi ne.
Leto 1945 je bilo usodno tudi za nekatere druge člane številne Novakove družine. Najprej so zaprli dentista Ivana. Najbrž jih je mikala njegova lepo urejena ordinacija. Ivan je bil znan kot izvrsten dentist. Študente in druge, ki so imeli težave z denarjem, je zdravil tudi brezplačno. Niti pred vojno in niti med njo se politično ni udejstvoval, je pa do konca ostal zvest svojemu verskemu prepričanju. Agenti Ozne so med preiskavo v njegovi hiši našli neke papirje, ki so jih sami podtaknili. Takoj so ga aretirali in odpeljali v Kočevje. V Novem mestu je bil potem obsojen na zaporno kazen in na zaplembo celotnega premoženja. V zaporu je kmalu zbolel. Sredi leta 1947 so ga izpustili iz zapora, toda že čez nekaj mesecev je umrl, star komaj 43 let.
Podobna žalostna usoda je doletela njegovo sestro Elo, ki je bila poročena s stavbenikom Hrenom. Tudi njo so prvič zaprli že leta 1945. Kot lastnica velike trgovine jim je bila takoj sumljiva. Ponovno so jo zaprli v maju 1948 in jo odpeljali v Kočevje. Zaradi špekulantstva in prikrivanja trgovskega blaga, ki »je bilo s tem odvzeto delovnemu ljudstvu«, je bila obsojena na 18 let zapora in na odvzem vsega premoženja. Sodba je bila razglašena 21. junija 1948. Kmalu po sodbi je zbolela za hudo črevesno boleznijo. Prepeljali sojo na zaporniški oddelek ljubljanske bolnice, kjer je 2. septembra umrla. Pravijo, da so zaporniki v Kočevju zbolevali zaradi nezdrave hrane. Baje so tudi pri zdravljenju v Ljubljani bile razne ovire. Po njeni smrti so domači imeli težave zaradi pogreba. Po velikem prizadevanju so vendar dosegli, da so jo smeli prepeljati v Ribnico in pokopati kot normalnega državljana. Kmalu po pogrebu so zaprli tudi očeta Alojza in sina Andreja, ki je bil tedaj star 17 let. Oba sta bila obsojena, »ker sta pomagala pri špekulaciji in špekulantke nista prijavila«.
Upamo, da te zgodbe ne potrebujejo komentarja. Kdo more trditi, da komunistični poboji leta 1942 in kasneje niso bili eno samo nasilje? Kljub temu pa so mnogi poslanci odklonili izraz »žrtve komunističnega nasilja«, ko je slovenski parlament pred kratkim razpravljal o popravi krivic bivšega režima. Za nas to ni nič novega. Komunisti so svoje nasilje vedno znali opravičiti ali pa mu vsaj dati drugo ime.
Ko so leta 1942 na Mali gori odločali o življenju in smrti devetih Prigoričanov, je bilo rečeno: »Če jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset.« Kako neresnične so bile te besede, dokazuje dejstvo, da je na farni plošči v Dolenji vasi, ki so jo odkrili lansko leto, vklesanih štiriindevetdeset imen. Septembra in oktobra 1943 so v Mozlju in Jelendolu pobili četnike, ki so jih zajeli v Grčaricah. Partizanski komandant je ta poboj že vnaprej opravičil, češ da je bolje uničiti petdeset četnikov, kot pa imeti probleme s petdesetimi bataljoni. Kljub temu pa po vojni vrnjenim domobrancem ni bilo prizaneseno. Bataljon za bataljonom so brez sodbe zvozili na morišča.
O vsem tem nasilju se pa ni smelo niti govoriti. Navedli bomo samo en primer. Ob kapitulaciji Italije je župnik Škulj odšel iz Dolenje vasi in se ni več vrnil. Župni upravitelj je postal Stanko Kapš, ki je že leta 1941 kot kaplan prišel v Dolenjo vas. V najtežjem času vojne in revolucije je vztrajal med svojimi farani. Razumel je stisko družine, kateri so očeta ubili Nemci, en sin je kot mobiliziranec padel v partizanih, dva sinova pa sta bila pri domobrancih. Podoben razpored je imela marsikatera družina v njegovi fari. Oktobra 1945 so ga zaprli in obsodili na petnajst let zapora. Glavna točka obtožbe proti njemu je bila, da je govoril, da je bilo v Rogu pobitih 12.000 domobrancev. Že s tem daje govorice o Rogu poslušal in jim verjel, je baje pokazal svoje »protiljudsko« razpoloženje. Po raznih zaporih od Kočevja do Beograda je pretrpel osem let.
Po več kot petdesetih letih ukazanega molka je mogoče odkrito spregovoriti o zamolčanih dogodkih in žrtvah državljanske vojne. Spomin nanje bo vedno tudi opomin za nas in za naše zanamce.