Avtor: Davorin Vuga

Komunizem je sicer padel, vendar se v miselnosti nekaterih očitno ni dosti spremenilo. Značilen primer, kako naj bi bila v reprezentančni narodovi ediciji – Enciklopediji Slovenije – tudi poslej obravnavana tragična tema II. svetovne vojne, ki jo za večne čase zaznamujejo nepojmljivo kruti in za slovensko občestvo pogubni pomori protikomunistov med vojno in zlasti po njej, je prav sedmi zvezek sub vocibus Marin/Nor, na svetlo dan ob koncu leta 1993. Naključje je hotelo, da so ravno v tem zvezku obdelana, seveda na prej omenjeni nespremenjeni, s komunistično ideologijo prekvašeni način, ki izključuje sleherno drugo razen ene same »pravoverne« resnice, sicer z nekaterimi epiteti v duhu »objektivnosti«, ki pa so le slepilo za oči: Narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, Narodnoosvobodilni boj v Sloveniji … Praktično vse geslovno gradivo zvezka, ki naj bi v »novi«, »demokratični« luči predstavil slovenstvu čas »narodnoosvobodilnega boja« in socialistične revolucije, se nanaša na »zmagovito« stran, poraženi, demokratični, protikomunistični strani naj bi očitno zadostovalo le nekaj drobtinic, načelno pejorativno zasnovanih, vendar prava resnica tudi na tako omejenem prostoru, med vrsticami sicer, bije na dan. V zvezku nastopa tudi tolikokrat premleta tema »narodnega izdajstva«, vendar se pri njej že čuti, da vendarle vejejo pomladne sapice čez tako dolgo zamolčevano resnično podobo morda najbolj tragičnega časa za naše ljudi v vrtincu drugega svetovnega spopada. Uredništvo enciklopedije se bo moralo resnično zamisliti, ali naj takšen »komunistični« pogled na tragiko državljanske vojne pri nas in tudi siceršnjo razdvojenost enega najmanjših narodov Starega sveta velja vsem Slovencem doma in po svetu, ali niso morda nasprotno želeli uredniki svoje zveličavne »resnice« nameniti z golj peščici »najboljših sinov naroda«, za ostale pa jim kratkomalo ni nič mar. Smo torej pred logiko izvršenega dejstva, brezobzirnega vsiljevanja pogledov le na eno stran medalje, z opaznimi ciničnimi podtoni, npr. pri »objektivnem« (značilno!) prikazu »NOB Jugoslavije«, da naj bi prišlo zaradi krutosti nasprotovanja narodnoosvobodilnemu gibanju do, razumljivo, maščevalnega poboja »več 10.000 nasprotnikov« po končani vojni. Pri »NOB Slovenije« pomor domobrancev sploh ni več omenjen, kaj šele obravnavan pietetno in s kritično zgodovinsko distanco, zato je sleheren komentar sploh odveč. Očitno nekdo oziroma nekateri pozabljajo, da ima slovenski narod po zlomu komunizma pravico izvedeti za pravo podobo bratomorne vojne in te pravice si ne sme dovoliti vzeti nikdar. Končno vemo iz pričevanj redkih, po božji volji rešenih žrtev srhljivih pomorov, da so smrti zapisani tisoči in tisoči mladih ljudi želeli, da se mlajšim rodovom ohrani nepopačen spomin na njihovo žrtev. Komunizma ti fantje in možje, del cveta narodove mladosti, niso hoteli za nič na svetu, zato jim je zla usoda za njihov pogumni boj namenila smrt, vendar mučeniško …
Ni sicer naš namen, da se podrobno ustavljamo ob vseh navedbah in trditvah avtorjev kar lepega števila gesel, ki so si po miselnosti in duhu tako zelo podobna, kot jajce jajcu, z izjemo peščice besedil resnega zgodovinarja srednjih let, g. Borisa Mlakarja, ki odgrinja žalostno, neznano, zamolčevano, z brezsolznimi očmi objokovano resnico svojcev nesrečnih žrtev (npr. nemški poboj gojencev partijske šole v Cerknem, nedvomno tragično prelivanje krvi mladih življenj, ima tudi drugo, morda še bolj zloveščo resnico: maščevalni pomor petnajsterice domačinov s kaplanom na čelu, sicer formalno obsojenih zaradi izdajstva, vendar nedolžnih, mučenih, pomorjenih, vrženih v brezno – sic!, in vendar je Bog ohranil živo pričo iz skupnega groba). Ker je bil pristop k razčiščevanju slovenske »NOB« za uredništvo vzet silno »resno«, je takšnih gesel, ki ga slavijo, ogromno: napisana so bila vodilna gesla, kopica manjših (vse samostojno), vendar najdemo del podatkov o »NOB« tudi pri krajevnih, biografskih in drugih geslih. Predvsem so poleg natančnega »komunističnega« pogleda na medvojno (tudi že predvojno) dogajanje v Jugoslaviji (zanimivo, očitno smo za nekatere še vedno zvezani s to nenaravno, fantomsko, vampirsko, trhlo, nesrečno in za slovenstvo usodno versaillsko tvorbo, ki tudi de facto še kar vegetira, žal še vedno duši druge in potencialno ogroža svetovni mir!) in Sloveniji opisani vsi »večji« vojaško politični dogodki »zmagovite« strani po že navedenem geslovniku, nato natančni opisi delovanja »njenih« oboroženih formacij, tudi najmanjših čet (zanimivo: ob prebiranju podatkov o partizanskih brigadah, korpusih, bataljonih, armadah – to je že bila JA – se človek resno zamisli, ali ne bi kazalo vsakič sproti komentirati terminološko neskladnost oddelkov »NOB in POJ« z običajnimi pojmi, ki jih pozna vojaška znanost; prav žongliranje z militaria, ki izstopajo iz konvencionalne sfere, nehote zbuja pri bralstvu občutek o silni moči partizanske vojske!). Sledijo vsi narodni heroji, tudi takšni, ki so imeli v povojnem času »svobode« eno partijsko in državno zadolžitev za drugo (vseje lepo popisano po vrstnem redu, le komentarja ni nikakršnega), različne službe, ustanove in naposled tisk, celo povojne nagrade in – tipično – mladinske delovne akcije (ker izvirajo še iz časov »NOB«). Ko človek takole prebira vse o sestavu »komunistične države« oziroma »oblasti« (torej je šlo za revolucijo, ki jo komunistična stran zdaj nenehno zanikuje), ki se je v senci narodove zasedbe s strani tujih sil skoraj neovirano razvila na obrobnih legah in nato s sistematičnimi in zavestnimi »koristnimi akcijami za zavezniško stran« in brezobzirnimi eksekucijami političnih nasprotnikov (»izdajalcev in okupatorskih vohunov«) nalašč tirala narod v boj za preživetje, v odvisnost od dobre in zle volje zasedbenih oblasti (nacionalsocializem bi bil lahko dal kratko malo Slovence tudi iztrebiti, tako kot se je kruto znesel nad Poljaki in njihovimi mesti) in zlasti v medsebojno, bratomorno, državljansko vojno (če je razklan narod, je tudi v primeru odsotnosti nacionalne države takšno medsebojno obračunavanje imenovano s takšnim imenom, sicer žalostno zapisanim že pri starih narodih z edino pravim imenom bellum civile – vojna državljanov; kdor bere Cezarja, hitro spozna, kakšno prekletstvo je že za stare Rimljane pomenilo medsebojno nasprotovanje in pobijanje prebivalcev iste države). Bratomorna vojna na Slovenskem je očitno nastala iz upora enega dela Slovencev proti komunizmu; drugi del Slovencev so znali komunisti prelisičiti in ga pod krinko boja proti tuji vojaški zasedbi de facto usmeriti v obračunavanje proti zanje največjemu sovražniku, protikomunistom domače vere in krvi.
Nedvomno so tudi nekateri zanimivi prispevki, ki prispevajo k vednosti o II. svetovni vojni tudi za manj načitanega in razgledanega bralca. Tako so podrobno prikazani strateški nemški cilji v boju s partizani po italijanski vdaji leta 1943; iz navedenih podatkov si je moč dobro predstavljati potek nemških vojaških operacij, njihovo neverjetno učinkovitost in uspešnost (ob velikih premikih front na Vzhodu in v Italiji) ter dejstvo, da je ofenzivo izpeljala izključno nemška vojska, zato toliko bolj bije v oči neverjetna naivnost partizanskega poveljstva, ki je očitno upalo, da bo lahko v celoti obdržalo pridobljene pozicije iz razsula po italijanski vdaji, in to kljub dejstvu, da je Ljubljanska pokrajina ležala na vitalnem hrbtišču fronte v Italiji in ključnih nemških bojnih pozicij v Jugovzhodni Evropi. Ko iščemo podatke o domobranski strani, izzvani udeleženki v slovenski državljanski vojni, smo neprijetno razočarani. Svetle iskrice resnice so opazne le tu in tam, med drugim tudi v geslu o medvojni hrvaški državi, Neodvisni državi Hrvaški (NDH), ko z nemajhnim začudenjem preberemo, da je deloval v Ljubljani, to je glavnem mestu deželne upravne enote z uradnim imenom Provinz Laibach – Ljubljanska pokrajina, od leta 1943 do 1945 hrvaški konzulat (za nemškega vemo); sledi pripomba, da medsebojni politični in vojaški odnosi Ljubljane z Zagrebom še niso raziskani (zakaj ne?). Poleg vsega znanega je tudi to eden izmed dokazov, da je imela Ljubljanska pokrajina s slovensko oblastjo, vojsko, banko, policijo, pošto in uredništvom pravzaprav status slovenske države (sem je sodila še himna in narodova tribarvnica z alibrez kronanega kranjskega modrega – andeškega – orla), seveda sub conditione, da je šlo za čas vojne in formalno širšo vključitev v nemško operacijsko cono Adriatisches Küstenland, razpeto od meja zahodne Furlanije, Julijskih Alp, do vzhodne Istre z Reko (Fiume). Ko med gesli neuspešno brskamo za zgodovino slovenskega protikomunističnega upora (pisci ne poznajo ali nočejo poznati literature, ki je nastajala in še nastaja na demokratični, protikomunistični strani!), smo presunjeni: praktično je ni, z izjemo nekaj gesel, ki jih je benevolentno napisal g. B. Mlakar (npr. o Marku Natlačenu, stotniku Dušanu Meničaninu – najboljšem domobranskem častniku, narodnem izdajstvu; med odlične prispevke g. Mlakarja sodi tudi Napad na partijsko šolo v Cerknem, 27. 1. 1944, z že citirano navedbo žrtev komunistične »justice«). Ne le, da se o protikomunističnem uporu ne piše oziroma piše s pravo besedo, za kar so s svojim vplivom in miselnostjo nedvomno odgovorni nekateri gg. uredniki), tudi slikovna oprema je značilno pičla (npr. prikaz članov MVAC v Mokronogu v družbi častnikov »Črnih srajc« in SS). Kazalo bi tudi polemizirati, odkod avtorjem gesel takšna vnema in doslednost v zapisovanju kratice MVAC – Milizia volontare anticommunista (Prostovoljna protikomunistična milica). Morda s tem hočejo še dodatno podkrepiti podrejenost pripadnikov protikomunističnega upora italijanski zasedbeni oblasti, kot da med ljudstvom ne bi živeli izvirni in jasno izpovedni pojmi vaške straže, vaški stražarji, legija, legionarji? Naše razočaranje ob takšnem enostranskem prikazovanju žalostne narodove bližnje preteklosti v primežu treh brezobzirnih totalitarističnih ideologij – fašizma, nacionalsocializma in boljševizma oziroma komunizma (po pravilu enega hujšega od drugega) je popolno. Dokazuje, da nekateri hočejo za vsako ceno preprečiti, da mučeni slovenski narod enkrat za vselej pride na jasno z vsem, kar se mu je pred pol stoletja in še kasneje dogajalo. Narod, ki ne vidi in noče videti oziroma si ne upa spoznati lastne preteklosti, pa naj si bo še tako huda, ni vreden prihodnosti! Upati je, da se uredništvo Slovenske enciklopedije zaveda, kaj počne. Če si kdo želi imeti takšno popačeno zgodovino II. svetovne vojne na Slovenskem, naj jo ima – ob vsej odgovornosti do prave zgodovine, vendar naj jo tudi plača sam. Mislimo, da smo vredni vse drugačnega obravnavanja narodove novejše zgodovine – sicer bolečega segmenta v vendar slavni tisoč in večletni zgodovini slovenstva. Le narod, ki je ponosen na svojo preteklost – takšno ali drugačno, predvsem pa pošteno predstavljeno, ima prihodnost in svoje mesto na zemljini obli, sicer lahko v tem nemirnem svetu vse prehitro postane plen drugih!