Avtor: Janez Grum

Ob 50-letnici poraza četniškega odreda v Grčaricah je prav, da se tako vprašujemo.
Po starem šolskem načinu bom takoj postregel z odgovorom njenega poveljnika Karla Novaka: »Krivi so Slovenska legija (SL), Slovenska ljudska stranka (SLS), skratka slovenski klerikalci!«
Tako je Novak pisal pet let kasneje v vrsti člankov o četništvu v Sloveniji, ki so bili objavljeni v srbsko-ameriškem tedniku Srbobran (Pittsburgh), leta 1956 pa v Knjigi o Draži (Windsor, Kanada). Omenjene članke in knjigo je bralo mnogo Srbov po svetu, nekateri tudi neskrajšane Novakove spomine »Moj vojno-politicki rad 1942–1945« v Sokolskem vestniku (1987, Milwaukee). Ta očitek na račun SLS je bil večkrat zapisan in izgovorjen med slovenskimi domobranci in protikomunisti po svetu, tako tudi letos ob 50-letnici poraza v Grčaricah.
Ali je očitek utemeljen? Po stari sholastični metodi naj takoj odgovorim, da je krivda SL in njenih političnih predstavnikov neznatna ali pa je sploh ni. V naslednjih odstavkih bom skušal to dokazati. Najprej mi dovolite nekaj zgodovinskega pregleda o dejavnosti majorja Novaka do maja leta 1942 in oris Slovenske, Sokolske in Narodne legije.
Po končani vojni se je v Ljubljani nabralo čez 300 aktivnih oficirjev in 700 podoficirjev kraljeve jugoslovanske vojske. Nekateri od njih so se skušali povezati s polkovnikom Mihajlovićem v Srbiji in njegovimi, ki niso položili orožja in so se zbrali na Ravni gori, 60 km južno od Beograda. Vidnejši oficirji, med njimi major Novak, so se pregovarjali s predstavniki OF o sodelovanju, a do dogovora ni prišlo. Večina oficirjev je neodločeno čakala.
Končno sta na predlog treh bivših ministrov (Sernec, Marušič, Novak) odšla v začetku novembra na Ravno goro polkovnik Avšič in major Novak, da z Mihajlovićem ocenita položaj v Sloveniji in dobita navodila za nadaljnje delo. Za poveljnika četniških enot, ki naj bi nastale v Sloveniji, je bil imenovan Avšič, Novak pa za načelnika štaba. Novak piše v svojih spominih, da Mihajlović ni nasprotoval pogovorom z OF. Opozarjal pa je na opreznost, saj mora četniška organizacija ohraniti samostojnost.
Ko sta se Avšič in Novak v decembru vrnila, se je položaj spremenil. OF je ravno začela z divjo gonjo proti Mihajloviću zaradi četniškega napada na partizanske Užice. Nekaj dni prej pa so partizani napadli četniško postojanko, s čimer se je začela v Srbiji državljanska vojna. OF je uspelo v času njune odsotnosti vsaj toliko pregovoriti 80 oficirjev, da so hodili na predavanja, ki jih je zanje pripravil Boris Ziherl.
Pod vplivom ministrov in zaradi četniškega napada na Užice se je Avšič odločil za OF, Novak pa ostal zvest Mihajloviću. Ta ga je imenoval za svojega predstavnika v Sloveniji z nalogo, da organizira četništvo.
Čez zimo je Novak sicer pripravil načrte, z izvedbo pa predolgo čakal. Skoraj vse oficirje in podoficirje so namreč Italijani 19. marca 1942 odvedli v internacijo. Le redkim je uspelo, da so se poskrili. Za internacijo so krivi komunisti, saj so poslali večjemu številu oficirjev kar po pošti na dom pozive, naj se pridružijo partizanom, kar je italijanska obveščevalna služba zlahka odkrila.
Aktivni oficirji v Sloveniji so bili leta 1941 prepričani, da bo možno sodelovanje z OF. Zato niso niti poskušali organizirati kake skupine, ki bi bila protikomunistično usmerjena. Pohiteli pa so politiki SLS, tisti, ki so ostali v domovini in že 29. maja 1941 ustanovili Slovensko legijo (že večkrat je bilo napačno zapisano, da je bila ustanovljena mesec dni prej). Disciplina v tej organizaciji je bila ohlapna. Ljudje so se včlanili vanjo predvsem iz zavesti pripadnosti bivšim organizacijam: Fantovskim odsekom, prosvetnim društvom in SLS. Končno je štela nekaj več kot 6000 članov. (Levičarski zgodovinarji navajajo, da je bilo julija 1943. leta 107 postojank vaških straž, v njih pa 6130 stražarjev. Najbrž jih je bilo nekaj več, ker starejši člani Slovenske legije niso bili v posadkah. Omenja se število blizu 8000 članov.)
Politiki SLS so se torej odgovorno zavedali, da morajo takoj po italijanski zasedbi povezati svoje ljudi in jih pripraviti na odpor proti okupatorju. Z njim bi začeli, čim bi prišla namig ali povelje od kraljeve vlade v Londonu in Angležev.
Dva meseca kasneje, v juliju, so bivši Sokoli ustanovili svojo Sokolsko legijo, ki je štela okrog 800 članov. V glavnem je bila omejena na Ljubljano. Tudi tej legiji moramo priznati, da je pri svojih članih spodbujala narodno zavest. Oboroženi upor proti okupatorju bo nujen in se morajo nanj pripraviti. Ali je bila disciplina v njej kaj večja? Morda že, pripravljenost zgrabiti za puško in oditi na teren pa manjša kot pri Slovenski.
Iz bivšega kluba Pobratim je v začetku leta 1943 nastala še Narodna legija, ki je bila predvsem jugoslovansko usmerjena. Večinoma so bili v njej izobraženci, tudi nekaj aktivnih oficirjev, skupno 150 do 200 ljudi. Kolikor smemo soditi po njihovih okrožnicah, so bili dobro organizirani in tudi pripravljeni, da se pridružijo Mihajloviću. K njej sta pristopila tudi dr. Gosar in prof. Šolar.
Legije so torej opravljale pomembno delo, ki ni bilo brez nevarnosti. Zato zaslužijo njihovi ustanovitelji priznanje. Legije niso bile znak slovenske razcepljenosti, kot nekateri kar naprej trdijo in pišejo (npr. dr. Stanko Kociper v vseh svojih člankih in govorih). Pri Italijanih, Francozih in Poljakih so ravno podobne organizacije postavile na teren odporniške skupine. V Italiji so bile vsaj štiri, več jih je bilo tudi v Franciji in štiri pri Poljakih. Dvomim, da tudi njihovi pisci tako trdovratno ponavljajo, da so dokaz neenotnosti. Upor je pomenil nadaljevanje aktivnosti prejšnjih demokratskih strank v razmerah okupacije. Pri teh narodih so bili domiselni in delovni zlasti aktivni oficirji. Pri Poljakih so ob nemški okupaciji takoj razglasili, da mora biti vsako odporniško gibanje pod njihovim vodstvom. Pri Slovencih je bilo to drugače, ker nismo bili državni narod. Aktivni oficirji so imeli stik le s sokolsko organizacijo, ki je bila od leta 1930 državna. Pri sokolskem centru v Ljubljani so imeli stalnega zastopnika vojske, zadnji je bil major Andrej Glušič, v Mariboru pa Pavle Vošnar, oba za »predvojaško vzgojo« . Nobenega stika pa niso imeli ti oficirji s Fantovskimi odseki, ki so bili nasledniki katoliškega telovadnega Orla.
V tem zgodovinskem pregledu naj na kratko omenimo tudi maloštevilno Slovensko državno gibanje kaplana Franca Glavača, urednika Domoljuba in Slovenca, ter dejavnost ing. Fanuša Emmerja, ki je bil v stikih z nekaterimi aktivnimi oficirji. Že v jeseni 1941 sta poskušala ustanoviti četniško ilegalo. Emmer je celo vzpostavljal radijsko zvezo z Mihajlovićem. Zaradi neprevidnosti je padel načrt v Beogradu v roke komunistom. Emmerja je njihov likvidator 4. decembra 1941 ustrelil za cerkvijo sv. Jerneja v Šiški, kamor so ga zvabili na srečanje.
Kot smo že omenili, so bili oficirji in podoficirji, ki naj bi sestavljali jedro četniške ilegale, v italijanski internaciji. Zato je Novaku ostalo samo eno: dobiti ljudi za načrtovano ilegalo od imenovanih legij, predvsem od Slovenske.
Pri pogovorih med vodstvi in na terenu je prihajalo do trenj, ki so bila razumljiva. Aktivni oficirji so bili jugoslovansko in vede ali nevede centralistično usmerjeni, saj so bili vzgojeni v vojaški akademiji, ki je bila srbska. SL in SLS pa sta bili dosledno slovensko usmerjeni in si prizadevali za Slovenijo v federativni Jugoslaviji. Major Novak je denimo naročil kapetanu Vošnarju, naj vaške straže na Št. Joštu vzgoji v jugoslovanskem duhu. (Ta različnost je prihajala pogosto do izraza tudi kasneje v Prezljevi četniški ilegali v času domobranstva.) Za trenja je bilo večkrat krivo kasarniško ali kaplarsko ravnanje s slovenskimi fanti. Tako je po mojem napravil četniški ilegali na Dolenjskem in Legiji smrti veliko škode leta 1942 rezervni kapetan Janko Debeljak. Prej je bil menda oficir jugoslovanske trgovske mornarice. Z legionarji je ravnal grobo, jih poniževal, da niso nobena vojska, zraven pa govoril tako prostaško, da je bilo prehudo celo za tiste, ki so vojsko že služili. In Debeljak je bil Novakov namestnik!
Še nekaj vzrokov, zakaj ta ilegala leta 1942 ni uspela. Nekateri njeni podporniki in pristaši se niso strinjali, da si je majhna četniška skupina, ki je prišla v dolino Krke vzhodno od Novega mesta, nadela partizansko preobleko. Nastopala je kot skupina partizanov iz Štajerske, imenovana Štajerski bataljon. Izgledali so kot partizani, s partizankami na glavi in z obnašanjem so jih posnemali. Njihovi somišljeniki so bili grenko razočarani, ko je bil konec julija bataljon legaliziran pri italijanski diviziji, prešel v redne postojanke in prevzel ime »Legija smrti«. Prišlo je tudi do trenja s podružnico SL v Novem mestu, predvsem pa do navzkrižja s štirimi ali petimi kaplani, ki so bili glavni podporniki ilegale. Že omenjene razlike so legijo tudi notranje slabile. (Cf. poročilo o razmerah v Legiji, ki ga je napisal France Grum, jaz pa dal v pogovoru z njim končno obliko in ga na njegovo željo podpisal kot »Akademik Janez«. Saje, Belogardizem, str. 330, 334–337. Franc Grum in drugi razen Jožka Jakoša, ki so se pridružili ilegali maja na Sv. Urhu, so se v pozni jeseni vrnili domov.) In končno je v decembru potegnil Novak iz Legije 50 vojakov za novo ilegalo, na katero ne bi vplivali SL in kaplani. O tem beremo v njegovih spominih: »Sredi decembra mi je vendar uspelo, da sem s težavo potegnil iz vaških straž nekaj oficirjev in okoli 50 najboljših vojakov z najboljšim orožjem, kolikor ga je bilo mogoče zbrati. Bil sem prepričan, da bo ta mala enota kasneje kot magnet privlačna tudi za tiste, ki so bili še v dvomih, da bo stvar uspela. Medtem je vpliv lokalnih političnih faktorjev pri starešinah vaških straž (v tem primeru Legije) preprečil ta začetni uspeh.« Naprej navaja, da je bilo celo ogroženo njegovo življenje.
Glavni spor med Novakom in SL ter SLS pa je nastal spomladi 1943, ko je skušal med Št. Joštom in Rovtami ponovno ustanoviti četniško ilegalo. Podpirali sta ga majhna skupina aktivnih oficirjev, ki je prišla iz internacije, in Sokolska legija. Odred je narastel na 80 mož. Od Slovenske zaveze, ki je združevala prejšnje demokratične stranke, je zahteval 2000 mož, ki naj bi jih dala SL. Tedaj pa so se že širili prvi glasovi, da išče Novak stike z italijanskim poveljstvom. Zato je bilo stališče vodstva SL logično: »Četniška ilegala bo skušala prej ali slej postati pri Italijanih legalna. Zato je pošiljanje vojakov iz legalnih vaških straž vanjo nesmisel.«
Novak je hotel ustanoviti tudi politični odbor, ki bi mu bil podrejen, saj je bil Mihajlovićev poveljnik za Slovenijo in s tem predstavnik jugoslovanske vlade v Londonu. S tem načrtom ni bilo nič. Uprl se mu je celo bivši minister dr. Kramer.
Novak ni miroval. Napravil je načrt, da bo odpeljal s seboj na Dolenjsko vaške stražarje iz Št. Jošta, vsaj delno pa tudi iz Rovt, Hotedrščice in Zaplane. Ni se posvetoval s SZ in SL. Pričakoval je, da mu bodo poveljniki kar prepustili svoja moštva. Seveda se vodstvo SL s tem ni strinjalo in načrt je padel v vodo.
Morda bo za katerega od bralcev to dogajanje oprijemljiv dokaz, da so bili slovenski klerikalci tisti, ki so takrat preprečili nastanek četniške ilegale v Sloveniji. Vendar se je takrat že vedelo, da navezuje Novak stike z italijanskim poveljstvom. Z vednostjo tega poveljstva je potem odšel četniški odred 80-ih mož na Dolenjsko. (Širše o tem pohodu v članku »Padec Grčaric«, št. 10 Zaveze.)
Naj navedem, kako je ocenjeval Novakove stike s slovenskimi politiki major Slavko Bjelajac, poveljnik Liškega četniškega odreda. Takle je povzetek njegovega pisanja:
»Zadnji teden avgusta ali v prvem tednu septembra 1943 meje nepričakovano obiskal v mojem glavnem stanu na Liki ppok. Novak, iščoč vojaško pomoč. Nekaj čet, ki so bile pod mojim poveljstvom, naj bi poslali v Slovenijo. Pomagale bi njegovemu odporniškemu gibanju in s tem rešile njegov ugled Mihajlovićevega poveljnika. Z nesrečnim, deprimiranim in zelo vznemirjenim Novakom sem se dolgo pogovarjal. Skušal me je prepričati, da so višji častniki in vodilni politiki slovenskih strank odgovorni za neuspeh v Sloveniji. Vse oficirje, ki so bili po stopnji višji od njega, je označil za nesposobne in saboterske. Prav tako je obtoževal slovenske politike, da niso hoteli sodelovati niti priznavati njegovega vodstva in prizadevanj. Po njegovem so bili vsi proti njemu, čeprav je samo skušal izvrševati Mihajlovićeva povelja.
Ko je Novak prosil za vojaško pomoč, se je skliceval na Mihajlovića, kar pa ni bilo res. Razložil sem mu, da je položaj v Sloveniji tak, da bi bilo delovanje srbskih četnikov nujno omejeno, saj jih ne bi podpirali niti višji oficirji niti politiki. Po nekaj dneh mi je uspelo dobiti dovoljenje pristojnih in se je vseeno ena od naših enot pod poveljstvom majorja Mileta Kapetanovića podala proti Sloveniji. Zaradi premočnih sil, ki je nanje zadela, se je bila prisiljena vrniti.
Preden je odšel, sem mu odkrito povedal, da je sam odgovoren za večino težav v Sloveniji. Zahteva, da se mu podredijo oficirji, ki so višji po činu, in pričakuje, da bodo politični voditelji gladko sprejeli njegov program. Res ga je Mihajlović postavil za organizatorja, kar pa mu ne daje pravice, da bi nastopal kot vrhovni poveljnik. Ta vojna je več kot navaden vojaški spopad.
Novakov temperament in značaj nista ustrezala za to vrsto vojne, kjer smo imeli opravka z revolucijo in ne enostavnimi vojaškimi problemi.«
Ko je Bjelajac pisal ta članek, je bil polkovnik v ameriški armadi kot strokovnjak za ilegalno bojevanje. Objavil ga je v The South Slav Journalu, Vol. VI., No ³⁄₃₂, Autumn 1983.
Naj k temu dodam še pismo ing. Ladislava Bevca, načelnika Sokolske legije, in v njem besede, da Novak ni poznal slovenskih razmer in da je bilo z njim težko delati. Pri klubu Stara pravda (več o Stari pravdi v Zavezi, št. 8, »Spomenica stare in nove pravde«) so prišli do prepričanja, da ga je treba zamenjati, kar je Ljubo Sircc predlagal Mihajlovićevemu zastopniku v Švici ravno na dan italijanske kapitulacije. Predsednik Stare pravde ing. Nagode je imel o Novaku negativno mnenje.
Upam, da sestavek prepriča, da major Novak nima prav, ko dolži slovenske klerikalce, da so krivi za neuspeh četniške ilegale v Sloveniji.