Avtor: Pavel Kogej

Ob zadnjem odkrivanju farnih plošč v letu 1993, bilo je v Žalni, sem v svojem nagovoru uporabil Borove verze, ki so bili našim revolucionarjem vodilo. Par dni kasneje sem od enega od poslušalcev dobil opozorilo, da sem Borove verze popačil, ker je on v resnici zapisal »vaš bog so: rop, požig, umor!« Začudil sem se, kako to, da s tako gotovostjo to zatrjuje. Borove pesmi »Previharimo viharje«, ki so bile razmnožene v ilegalni partizanski tiskarni, so mi prišle v roke že konec leta 1943. Povedati moram, da sem Borov revolucionarni jezik občudoval, čeprav sem bil borec na drugi strani. Tako so se v moji »bojni« prtljagi poleg drobnih Prešernovih poezij znašle tudi Borove pesmi. Pesmi sem večkrat prebiral in še posebno so se mi v spomin zapičili verzi iz »Partizanske« pesmi, ki je nosila takrat naslov Rdeči pionirji. Prva kitica se glasi: »Razpnite čez ves svet vešala / naš bog so: rop, požig, umor! / Divjajte! Kri je zakričala! / Glavo je dvignil v nas upor!« Vsebina se mi je zdela povsem revolucionarno logična. Kje je potem napaka? Moj kritik mi naroči: »Berite prispevek v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1994.« Takoj sem si kupil Koledar in res našel zapis pod inicialkami »J. Š.« (zagotovo je to Joško Šavli) z naslovom »Domoljubu Mateju Boru v spomin«. Med drugim beremo v tem sestavku sledeče:
»Leta 1941 in 1942 piše (Matej Bor) pesmi s partizansko vsebino, ki jih je kot razmnoženino izdalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pod naslovom Previharimo viharje. Naključje je hotelo, da je takrat nasprotna stran, propagandni oddelek pri domobrancih, prav te Borove partizanske pesmi izrabila k pogromu nad slovenskimi ljudmi. V ta namen je bila primerno ponarejena še zlasti prva kitica pesmi Partizani, ki se v izvirniku glasi:
Razpnite čez ves svet vešala!
vaš bog so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakričala!
Glavo je dvignil v nas upor!
Kitica izraža silno prizadetost pesnika ob vdoru Nemcev v Slovenijo in njeni zasedbi in poziva na upor. Nasprotna propaganda pa jo je predstavila takole: Naš bog so: rop, požig, umor …
Žal so ta stih potem ponavljali tudi še v zdomstvu. Matej Bor, kot je sam pravil, ni bil pripravljen uklanjati se in prositi za popravek. Tako se je ta ponaredba ponavljala celih 40 let.
V Književnih listih je bil dne 15. malega travna 1993 objavljen za njegovo 80-letnico pogovor, v katerem je bila ta mučna zadeva pojasnjena. Na vprašanje, kaj je počel med vojno, odgovarja namreč takole: ‘Tolkel sem se. S peresom. Moji nasprotniki so si prizadevali razveljaviti mojo poezijo – med vojno v domobranskem časopisju med drugim s tem, da so moje verze kriminalno potvarjali … In kdo je zagrešil to? Danes tudi v Književnih listih tako čaščeni Tine Debeljak. To mi je povedal njegov mladi kolega Rot. Njemu pa Debeljak sam. V Argentini … Zanimivo je, da so to potvorbo objavili tudi po vojni (v emigraciji) in na Koroškem še leta 1984 v Koledarju Mohorjeve družbe … ‘
Večina našega zdomstva in tudi Mohorjeva, ki je tistega leta objavila v koledarju prispevek, v katerem se omenjena ponaredba ponavlja, ni vedela, kaj je v ozadju. Marsikdo, ki je za to ponaredbo izvedel, pa je menil, da ima ta krivica majhno težo v primerjavo s tistim, kar »so oni napravili«, misleč na dvanajst tisoč pomorjenih domobranskih mož in fantov.
Toda krivico, četudi prizadejano nasprotniku, je treba popraviti, tudi če komu pri tem ni lahko. Ni je mogoče preprosto prekriti z neko skupno krivdo nasprotnega tabora. Tudi navidezno majhne krivice in ponaredbe lahko bremenijo mišljenje prihodnjih rodov, če niso ustrezno pojasnjene. Mohorjevi, ki je razumela protikomunistični boj domobrancev in cenila njihovo slovenstvo vsa leta po zadnji vojni, ko jih je uradna komunistična Slovenija napadala z izdajalci ipd., danes ni nerodno opravičiti se partizanskemu pesniku za nehoteno objavo ponaredbe njegovih stikov.«
Ko sem to prebral, sem bil ogorčen nad takim sprenevedanjem in nad tem, da ljudje izgubljajo spomin in vedenje. Svojemu spominu sem popolnoma zaupal, kajti prebiranje poezije je del mojega bivanja. Toda vseeno sem stopil v Slovansko in kasneje še v Univerzitetno knjižnico. Toda našel sem le ponatise zbirke »Previharimo viharje« iz leta 1961 in 1968. In res, v obeh primerih se sporni verz glasi: »vaš bog so: rop, požig, umor!«
Kdaj je do tega popravka prišlo, nisem mogel ugotoviti. Po vsej verjetnosti, kot bomo videli, pa že zgodaj – torej že sredi vojne. Če bi prebrskali stare partizanske arhive, bi se to dalo bolj natančno ugotoviti. Iz celotne vsebine pesmi pa je razvidno, da je bil popravek iz »naš bog« v »vaš bog« zelo nelogičen. Pesem je vsebinsko, to je revolucionarno, konsistentna le s prvotnim verzom.
In kot nalašč mi je v teh dneh raziskovanja prišla v roke tretja izdaja knjige »Naša partizanska pesem« z letnico 1993, ki je izšla ob 50-letnici partizanskega pevskega zbora (1944–1994). V tej knjigi so zbrane in z notami opremljene vse partizanske pesmi. Knjigo je uredil, napisal uvod in komentarje dr. Radoslav Hrovatin. Že v uvodu pisec pove tole: »Že leta 1941 je nastala med slovenskimi partizani umetna, uglasbena pesem »Partizanska« (Razpnite čez ves svet vešala … ), skladba Karla Pahorja na pesnitev Mateja Bora, ki se je ohranila, a se je od leta 1944 pela na nov tekst Franceta Kosmača »V boj«.
Še več podrobnosti zvemo nato v komentarju k posameznim uglasbenim pesmim. Takole je napisano o sporni Borovi pesmi (stran 178 in 179):
»Pesem (Partizanska) je nastala že leta 1941 v Ljubljani kot prva umetna partizanska pesem. Že tedaj je bila razmnožena kot partizanska himna in poslana tudi na osvobojeno ozemlje. Prvotni tekst pesmi se je glasil:
Matej Bor: Rdeči pionirji
Razpnite čez ves svet vešala,
naš bog so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakričala!
Glavo je dvignil v nas upor!
Hura, rdeči pionirji,
v temelje oboka bombe, ekrazit!
Jutri, rdeči inženirji,
skozi slavoloke novi svet gradit
Hura, hura, hura, hura!
Naš smeh se razvihra v domovih,
s čim prali bomo kri, s krvjo!
Prisluhnite, pri nas v gozdovih
tesarji novih dni pojo.
… verjetno je prva umetna partizanska skladba nastala že poleti leta 1941, ko je delavski pesnik Tone Čufar pripeljal k skladatelju Karlu Pahorju na ljubljansko glasbeno akademijo mladega pesnika Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora s pesmijo »Razpnite čez ves svet vešala«, ki naj bi postala partizanska himna. Pahor je pesem uglasbil, takratni študent glasbe Sveto Marolt (poznejši partizanski skladatelj Špik) je oskrbel izvedbo, ilegalna radijska postaja Kričač pa jo je prenašala. Toda preveč krvavo besedilo je avtor kmalu sam omilil, dokler ni na isto melodijo napisal pesnik France Kosmač novo besedilo.«
Besedilo, kot je tu zapisano, je najprej izšlo v ciklostirani pesniški zbirki (točen datum nam ni znan) »Previharimo viharje«, verjetno pa že koncem leta 1941 ali v začetku leta 1942.
Še leta 1951 govori Bor o svoji poeziji (Slovenski poročevalec, 26. aprila 1951) takole: »In če sem pisal, Hura rdeči pionirji … , to ni bilo patetično, ampak absoluten izraz revolucije.
Pozneje sem svoj »viharniški izraz opustil, ne da bi se mu odrekel, pač pa zato, da bi me razumeli tudi najpreprostejši ljudje in ne le avantgarda proletariata … «
Opustitev »viharniškega« oziroma revolucionarnega izraza sovpada z ukorom, ki ga je poslala Sovjetska zveza jugoslovanskim komunistom oziroma vodstvu KPJ. Vodstvu partije, ki je vodila partizansko gibanje, očitajo, da so prezgodaj začeli revolucijo (predvsem v Črni gori in Sloveniji) in da izčrpavajo jugoslovanske sile za notranje politične (revolucionarne) obračune, namesto da bi čim bolj složno vojaško pomagali Sovjetski zvezi proti nemškemu vojnemu stroju. Ta kritika je bila nato prenesena na vodstvo partizanskega gibanja po vseh jugoslovanskih področjih. Takrat so začeli »naši« obsojati takoimenovane vojvode, ki so izvajali najbolj krvave pokole in mučenja dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov. Zato so po tem apelu začeli vojvode premeščati in celo odstavljati. Toda krvava revolucija je tekla naprej in umor je bil vedno večji bog rdečih revolucionarjev.