Avtor: Brane Senegačnik, Matija Ogrin, Ivan Merlak, Igor Senčar, Katarina Bogataj-Gradišnik, Kajetan Gantar, Vesna R. Marinčič
Med drugimi spremljevalci našega potovanja skozi čas je tudi zanimiva okoliščina, da nekatere stvari ne vstopajo v vidno polje določene dobe. Lahko se zgodi, da katera od osnovnih danosti človekovega obstajanja tako ostaja povsem neopažena. Zaradi te odsotnosti se težišče človekovih zadev nujno seli in utegne kdaj obstati nevarno daleč od središča, ki ga upravičeno predpostavljamo in ki zagotavlja njihovo ravnotežje. Iz tega bi bilo mogoče izvajati sklep, da kultura deluje najbolj naravno in smotrno takrat, kadar skrbi, da se poglavitna dejstva sveta in človeka postavljajo na dnevni red. Verjetno velja za vse civilizacije, prav gotovo pa to velja za evropsko, da je imela svojo klasično dobo in klasično kulturo. Njena vzornost ali klasičnost je bila ravno v tem, da je zajela celotnega človeka in ga hotela videti uravnoteženega.
Vse videti, bi torej lahko bilo neko načelo. Ne videti katero od bistvenih določenosti pa utegne biti usodno ali tragično, vedno pa je znak stanja, ki ga ne moremo odvezati zgrešenosti, pa naj gre za posameznika ali za narodovo skupnost. V stopnjevanem pomenu velja to tedaj, kadar se kaka važna stvar, ki je povezana s preteklostjo ali sedanjostjo, zavestno potiska v tisto obrobje, kjer naj bi stvari končno nehale obstajati. To je lahko strašljivo, tu smo že v območju tega, kar so Grki poimenovali z besedo hybris – prestop tega, kar pristoji človeku. To se zgodi tedaj, ko se na stenah dvorane pokaže skrivnostna pisava, pa se ljudje ne ustavijo in ne pošljejo po vidca, da bi jim razložil tiste znake, ampak veseljačijo naprej. To velja posebej takrat, kadar gre za znamenje, ki je tako veliko, da ga ni nikakor dovoljeno ne videti, in tako nabito s pomenom, da bi se vsakogar morala polastiti želja, da bi ga razumel.
Opis slike: Sredi polja – Znamenje
Sedanja slovenska kultura se zdi, da hodi mimo velikega znamenja. Ker mislimo, da je v tem eden od razlogov za žalostno odsotnost temeljnega slovenskega samospraševanja, smo se odločili, da vprašanju o tem znamenju pomagamo, da vstopi v tisto javnost, ki jo časopis Zaveza doseže. Prosili smo nekaj ljudi, ki smo v njih zaslutili občutljivost za te razsežnosti, da nas podprejo tako, da nam o tej stvar sporočijo svoje poglede. Svojo prošnjo smo uvedli takole:
»Gre za neko stanje, ki nas vznemirja in ga ne moremo prav razumeti. Slovenski holokavst ali holocid – povojni poboj kakih 12.000 slovenskih domobrancev in njihovih spremljevalcev – je gotovo dogodek, ki vidno ali celo najvidneje štrli iz slovenske zgodovine. Njegova narava je taka, da postavlja etične, moralne, kulturne in politične probleme, ki bi, brž ko se jih zavemo, morali zaposliti ljudi, ki delujejo v nomosu misli. In vendar ni tako. Vse, kar je o njem bilo izrečenega v naporu bodisi intuicije bodisi racionalnega diskurza, ostaja, ob komaj kaki izjemi, na obrobju. Presenečeni ugotavljamo, da si ne romanopisec ne poet ne komponist ne teolog ne filozof – vsak v svojem načinu izjavljanja o svetu – ni v okviru širšega ustvarjalnega podjetja postavil vprašanja, kaj ta dogodek pomeni. Radi bi vedeli, zakaj je temu tako. Ali so tu politični in zgodovinski razlogi? Ali je v naravi tega dogodka kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj. Ali je zadaj tajni strah, da je po tolikšnem umoru vprašljivo človekovo obstajanje sploh? Ali še ni bil odkrit način, kako je o taki stvari mogoče govoriti? Ali je mogoče o njem govoriti samo posredno in ta posrednost še ni bila ugledana? Ali je za vsem slutnja, da mora dogodek ostati v monumentalnosti molka? Ali je njegova zgodba prevelika za razpršenost postmodernega občutja?
Zelo bi nas veselilo, če bi si vzeli nekaj časa in oblikovali svoja vprašanja in poiskali svoje odgovore.«
Prejeli smo sedem odgovorov
Katarina Bogataj-Gradišnik
Vaše vprašanje razumem kot del širše razprave o nemoči slovenskih intelektualcev spričo sedanjega trenutka; prav v zadnjem času poteka ta diskusija v našem časopisju in prinaša stališča nekaterih vidnih publicistov, kot sta D. Slivnik in V. Blažič, pa tudi umetnikov (npr. J. Snoja). Vi pa vprašujete posebej po vzrokih za medli zgodovinski spomin in za nereflektirano razmerje mislečih Slovencev do holokavsta, ki je zaznamoval našo nedavno preteklost in ki zastruplja našo sedanjost tudi zdaj, po več ko štiri desetletjih nelagodnega sožitja morivcev z utišanimi svojci pomorjenih. Zdi se mi, da pričakujete odgovor na splošni, bivanjski ravni. Morda premislek o tem, kako današnji čas – tudi na Zahodu – ne pozna več pojmov, kakor so zlo, greh, krivda; kako je smrt postala novodobni tabu in so s tem tudi mrtvi odrinjeni iz spomina. (Med evfemizmi, ki zakrivajo temne strani bivanja, naj iz naše prakse omenim uradno ime komisije, ki se ukvarja z »nepravilnostmi« – in ne z zločini – kakor so povojni poboji in procesi.) Meščan, ki ne mara motečih poročil o grozotah v bližnji Bosni, tudi ne bo maral podobno zoprnih razkritih iz naše lastne polpreteklosti. – Pričujoči sestavek pa ni namenjen razmišljanju o tovrstnih vprašanjih, temveč bo ostal le pri nekaterih čisto konkretnih zapažanjih.
Vse kaže, da je večji del tistih izobražencev, ki se oglašajo v javnosti, v glavnem sprejel uradno podobo o preteklosti. Nedvomno gre za posledico dejstva, da je bila l. 1945 cela generacija nekomunistične inteligence pomorjena ali pregnana na tuje. S to čisto fizično odstranitvijo je nastala praznina v kulturnem in političnem prostoru, v katerem se v normalnih družbah razporejajo skupine različnih prepričanj in pogledov. Ta anomalija ni bila presežena niti potem, ko so zrasle nove generacije. Mladi ljudje, ki so imeli odklonilno razmerje do vladajoče ideologije, so se namreč dostikrat rajši kakor za humanistične in družboslovne vede odločali za študij tehnike, arhitekture, medicine ipd., skratka za poklice, ki so v moderni družbi nepogrešljivi in je zato režim v njih toleriral tudi drugače misleče, zlasti še, ker njihovo delo ni pisana ali govorjena javna beseda. Res so v zadnjem času prav iz teh vrst nastopili nekateri najbolj artikulirani kritiki naše družbe (npr. M. Kos, E. Ravnikar), vendar je njihovo število majhno ob celi srenji verbalno izurjenih družboslovcev, politologov in filozofov, ki si jih je vzredila stara oblast; ta je odraščajoče, ki so ji bili pripravljeni služiti, tudi vsestransko podpirala (s štipendijami, šolanjem v tujini itn.). – In naposled še to: ravno katoliški izobraženci so bili tisti, ki so se v prepričanju, da je politika sama na sebi nekaj umazanega, največkrat umikali v zasebne kroge. Porazne posledice tega zasebništva in politične neozaveščenosti so se pokazale na obakratnih volitvah po osamosvojitvi. Tako naposled res ostaja le peščica kritičnih intelektualcev, strnjena predvsem v novinarskih in pisateljskih vrstah. Tako tudi ni naključje, da je slovenska travma najmočneje odmevala prav v literaturi, začenši z dramatiko D. Smoleta in G. Strniša pa do današnjih ubeseditev v delu J. Snoja in drugih. Dve tradicionalni temi evropske literature, bratomor in nepokopani mrtvi, sta od 60. let naprej pri nas odpirali – na metaforični ali konkretni ravni – etična ter kulturno-civilizacijska vprašanja naše polpreteklosti.
Kajetan Gantar
Vprašanja, ki jih zastavljate, me vznemirjajo že od mladih let. Ker sem obdobje od konca vojne do konca leta 1946 preživel v emigraciji, v glavnem v begunskem taborišču v Paggezu, sem bil že zelo kmalu informiran o tej največji tragediji v zgodovini slovenskega naroda. V taboriščni baraki je v sosednji sobi bivala dobra gospa, ki nam je prala in šivala, žena majorja Stamenkoviča; že je hodila v črnini, prepričana, da je njen mož ubit. Jeseni pa se ji je živ vrnil, potem ko je skočil z drvečega vlaka, namenjenega v klavnico, in se več mesecev skrival po pohorskih gozdovih. Kak mesec za njim je prišel v Peggez tudi moj prijatelj Janez Zdešar, eden redkih, ki se mu je posrečil pobeg iz teharskega pekla. Ta dva sta mi vse povedala. Njuna pretresljiva pripoved je zaznamovala mojo mladost.
Odtlej sem se vedno znova spraševal, kako more slovenska javnost tako brezbrižno mimo tako strahotnega zločina. Vprašanja in odgovore sem si skušal zastavljati brez čustvenega naboja, skoraj z matematičnim preračunavanjem: Majhen narod smo, eden najmanjših v Evropi, za vsako slovensko dušo v Porabju, Podjuni ali Reziji nam gre – tam pa se v enem samem tednu pobije skoraj en odstotek slovenske populacije v najlepšem cvetu mladosti! Noben okupator ni v tako rekordnem času izvedel tako množičnega genocida nad slovenskim narodom. Domneva se, da je bilo v štirih letih vojne na vseh straneh (tako s strani okupatorjev kot domobrancev in partizanov) pobitih skupno okoli 46.000 Slovencev. V luči te matematike se sesuje mitologija NOB: če so zmagovalci v enem samem tednu – in to v mirnodobnem času – pobili več Slovencev kot okupator povprečno v enem letu vojne, potem se izračun o tem, koliko je kdo prispeval k obstoju, k ohranjevanju ali iztrebljanju slovenskega naroda, ne izide. Zato je treba to ogabno zadevo posuti z naftalinom molka, zato se o tem ne sme pisati v učbenikih za osnovne in srednje šole. Pa tudi odrasli naj se s tem rajši ne ukvarjajo. Te zadeve ne najdemo na seznamu raziskovalnih tem, ki jih je razpisovala nekdanja Raziskovalna skupnost ali sedanje Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ne med temami zgodovinskih doktorskih disertacij ali magisterijev na Filozofski fakulteti, čeprav le-ta sicer zelo pogosto posegajo na področje t. i. NOB. Eden redkih med našimi zgodovinarji, ki se studiozno loteva tega vprašanja, je mag. Boris Mlakar. Med komunistično orientiranimi pisatelji je morda edini, ki je imel pogum glasno razmišljati o tem, Matjaž Kmecl v svojih »Postnih premišljevanjih«. Vsi drugi se temu v velikem loku izogibljejo, najrajši s frazami: »Ne izkopavajmo kosti, ne praskajmo po preteklosti – rajši uprimo pogled v prihodnost! To, kar so imeli naši očetje in dedje med sabo, se nas ne tiče.« O, pa še kako se nas tiče! Brez razčiščenja preteklosti ni moralne obnove, ni narodove moralne hrbtenice, ni perspektive za njegov nadaljnji obstoj. Kako drugače je o podobnih vprašanjih razmišljal rimski pesnik Horacij: »Očetov grehe moral boš oprati, četudi sam brez krivde si, Rimljan … «
In od kod ta neprebojni molk eksekutorjev, ki se parlamentarnim komisijam v brk smejijo?
Osebno sem prepričan, da obstaja neko skrivno organizirano jedro, nekaj podobnega kot tajna organizacija »Odesa«, sestavljena iz sivih eminenc nekdanjih likvidatorjev, vosovcev, oznovcev, knojevcev, udbovcev itd. Ta ni identična z Zvezo borcev, med katerimi nekatere ta zločin globoko prizadene. Spominjam se pogovora s svojim bratrancem, zdaj že pokojnim ing. Ivanom Gantarjem iz Idrije (med vojno je bil v partizanih, mislim, da je imel čin kapetana), ki mi je nekoč dejal, da ne more razumeti, kako so mogli partizanski voditelji leta 1945 zaigrati takšno edinstveno priložnost, da se zapišejo v zgodovino kot velikodušni zmagovalci!
Omenjena nevidna organizacija z znanimi, preizkušenimi zastrahovalnimi metodami zavezuje nekdanje akterje k najstrožjemu molku. Zato bi zaslužil edini, ki je imel doslej toliko hrabrosti, spomina in vesti, da je o tem glasno spregovoril (mislim, da se piše Zavadlav), za svoj državljanski pogum in etično držo najvišje državno odlikovanje. Omenjena organizacija vleče tudi nekatere druge poteze na našem prizorišču, predvsem takšne, ki so v zvezi s privilegiji nekdanjih funkcionarjev ali z mitologijo NOB. Pomislimo samo na lansko zahtevo, naj naš Državni zbor slovesno proslavi kočevski miting, katerega sestavni del je bila tudi krvava rihta (zloglasni kočevski proces) kot nekakšna generalka ali uvertura v poznejši genocid!
Ob vsem tem me tolaži misel, da obstajajo tudi neke metafizične razsežnosti zgodovinskega dogajanja. Ali kot je zapisal Ivan Cankar: Nobena solza, nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj. Kdo ve, morda je ravno teh dvanajst tisoč pobitih vojakov na mrtvi straži v breznih Kočevskega Roga in Toškega Čela pred tremi leti izvojevala odločilno bitko v junijski vojni, ko je slovenski narod v desetih dneh prisilil k umiku in razsulu tretjo najmočnejšo in z marksistično ideologijo najgloblje indoktrinirano armado v Evropi. Zgodil se je čudež – čudež rojstva slovenske države, o kateri so sanjali tudi mnogi med pobitimi; in čudeži se ne dogajajo brez posega metafizičnih sil.
Vesna R. Marinčič
1. Sprašujete (sebe in nas), zakaj vse, kar je bilo izrečenega o poboju 12.000 slovenskih domobrancev, ostaja na obrobju oziroma zakaj noče nihče (ne pisatelji ne filozofi ali teologi) razmišljati, kaj ta dogodek pomeni.
Spoštovani gospod Justin Stanovnik, vi ste nekje lepo napisali, da takšne, ki razmišljajo o »dogodku« ali pa ga hočejo raziskati, smešijo z raznimi izrazi (preštevanje kosti in podobno) oziroma jim z občudovanja vredno strpnostjo dopovedujejo, da so obremenjeni. Čeprav, ste napisali, so obremenjeni oni!
Lahko vam torej povem, kaj o tem mislim jaz, ki nisem »obremenjena« s pobojem 12.000 ljudi, ampak s smrtjo zgolj dveh ljudi (ki sta bila vojaka plavogardista in so ju ubili med vojno). »Dogodek«, o katerem govorite, ste ločili od ostalih »dogodkov«, si ga prisvojili in zdaj razočarani sprašujete (mislim na vse vas, združene v Zavezi), kako to, da razen vas nihče ne razmišlja o njem. Še več, v imenu »svojih« 12.000 ljudi ste pri Zavezi hoteli odločati tudi o tistih, ki sem niso všteti. Spomnite se, kako ste si prizadevali, da bi peščica ljudi, »obremenjenih« z nekimi drugimi poboji, ne postavila prvega znamenja, ki bi pričalo o kakšnih tristotih slovenskih plavogardistih! Jemali ste si pravico, ki vam je nihče ni dal, tudi 12.000 slovenskih domobrancev ne. In vaš argument, češ da se zavzemate za poenotenje na področju spominskih obeležij, je bil tipično samoupravljalski, da ne rečem kaj bolj obremenjujočega. (Če boste to objavili, bom prijetno presenečena.)
Vzemimo drug primer, ljudi od Združenja žrtev komunističnega nasilja. Njim je Nace Polajnar, vodja poslanske skupine SKD dve leti zagotavljal, da bo njegova stranka storila vse, da bo parlament razpravljal o njihovem predlogu zakona o popravi krivic. Kaj se je na koncu zgodilo? Pri SKD so izjavili, da niso za njihov predlog, ampak za predlog ministra Mihe Kozinca. Je Zveza v tem pogledu kaj sodelovala z Združenjem? Ni. Vsaj ne tako, da bi javnost za to vedela. Tako kot Združenje, v katerega je vključenih kar nekaj ljudi, ki razmišljajo o stvareh etično, moralno, kulturno in politično, ni zainteresirano za stvari, ki skrbijo Zavezo. Skratka, eni se čudijo, zakaj nikogar ne zanima poboj 12.000 ljudi, drugi ne morejo razumeti, da vlada noče popraviti krivic, ki jih je prejšnja vlada povzročila 11.000 ljudem s tem, da jih je poslala na Goli otok, zaprla in jih nasploh smatrala za državljane z doziranimi pravicami.
2. Ali je v naravi tega dogodka kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj?
Je. Domobranci. Za »neobremenjenega« pomeni nekoga, ki brani domovino, za Slovence pa tistega, ki je bil sovražnik, izdajalec domovine, okupatorjev sodelavec, kolaboracionist. In kar je za nedolžno javnost najbolj učinkovito: domobranci so prisegli Hitlerju! Vse prej našteto je nekaj splošnega, nedokazljivega, nekaj, kar so ljudje v vsaki vojni. Toda prisega, in to Hitlerju, to pa je nekaj čisto drugega …
Prisega in Hitler skupaj imata pošastni učinek. Nekdo se je z gesto, ki je ekstrakt, koncentrat morale, zaobljubil nekomu, ki je sinonim za zlo in genocid. Prisega je dejanje in Hitler ni sovražnik, okupator ali rasistični norec, ampak Hitler. Prisega JLA in Titu je bila obvezna, poleg tega pa o JLA nihče več ne govori, prav tako kot tudi o Titu ne. In ker se nihče ne spominja oziroma ne ve, kdo je ukazal pobiti 12.000 slovenskih domobrancev, pač ni mogoče reči, partizani so prisegli Titu …
Kar bi bilo tudi nesmiselno. Zatorej: zakaj tisti, ki so prisegli Hitlerju, ne rečejo, res je, prisegli smo mu. Andrej Rot, ki je prišel iz Argentine, je to prisego v svoji dokumentarni televizijski seriji o »sovražni emigraciji« pokazal črno na belem. Nekdanji Školčevi mladinci so na očitek, da jim ne gre za drugega kot za oblast odgovarjali: točno, za oblast nam gre. In zdaj vladajo.
3. Nihče se ne boji za človekov obstoj, človek se boji zase in za svoje najbližje. Poboj 12.000 slovenskih domobrancev je, kot »tajni strah«, kodiran v dveh besedah: Kočevski Rog. In to je odgovor na »prisego Hitlerju«.
4. Zakaj bi o tem poboju po vsem, kar je bilo že povedanega, še govorili? Zdaj bi potrebovali Spielberga, da posname Mačkov, Ribičičev ali Polakov seznam. Film, s katerim bi se Slovenija brez strahu (kajti film bi bil dober) predstavila Evropi in Ameriki. Če bi doma Združena lista, skupaj z borci, protestirala, bi bilo to obrobnega pomena. Tako kot se nihče ne zmeni za Nemce, ki se zbirajo in vpijejo, da so koncentracijska taborišča izmišljotina.
5. Zgodba je premajhna. In bo takšna, dokler se bodo njeni pripovedovalci, prizadeti, ker je »postmoderno občutje« do njihovega (?!) »dogodka« indolentno, obnašali, kot da so poslednji, od vseh ogroženi borci za pravice 12.000 pobitih slovenskih domobrancev.
Vaša vprašanja po mojem nimajo zveze z etiko, moralo, kulturo in politiko, ampak so povsem praktična vprašanja. Oziroma, etika, morala, kultura in politika začnejo učinkovati, ko človeka določena stvar prizadene, vznemiri ali razjezi. Najbrž je tako tudi pri poklicnih mislecih. O Kočevskem Rogu, kot pravite, nihče noče ali pa si ne upa razmišljati. Največ, kar se v tem pogledu lahko še zgodi, je torej razmišljanje o tem, zakaj nihče ne razmišlja o tem … Iz prakse, ki jo imam kot novinarka, približno vem, kaj brezčutno, naveličano, nezainteresirano javnost in (posledično) oblast vznemiri. Majhne, a zelo konkretne stvari. Začnite akcijo »hočemo mrliške liste«. Zakaj ravno mrliške liste? Zato, ker jih zahteva tudi Združenje žrtev komunističnega nasilja (pa se za to nihče ne zmeni) in zato, ker je to papir, ki ima podobno moralno težo kot beseda prisega.
Lepo pozdravljeni.
Ivan Merlak
Da, zares. Kako je to mogoče? Pobitih okoli 12.000 večinoma mladih fantov in mož, po končani vojni, na skrivaj, brez sodno dokazane krivde, nato pa z avgustovsko amnestijo leta 1945 pomiloščenih. O tem v našem kulturnem in umetniškem dogajanju skoraj ni sledi.
V spomin mi hodi Mt 28,11 –15. Vojaki, ki so stražili Jezusov grob, so, podkupljeni od judovskih velikih duhovnikov, začeli razširjati novico: Ponoči, ko so spali, so prišli učenci in ukradli Jezusovo mrtvo telo. »Tako je ta govorica razširjena med Judi do današnjega dne.«
V zavest povprečnega Slovenca, predvsem na Štajerskem in Primorskem, je prišla »govorica«, da so bili tisti domobranci, ki niso nič hudega storili, amnestirani, tiste pa, ki so kaj zagrešili, so vojaška in kasneje »ljudska« sodišča »pravično« kaznovala. Prikrivanje je bilo tako popolno, da so ljudi, tudi duhovnike, ki so si kje upali javno omeniti poboje domobrancev v Kočevskem Rogu, kaznovali, češ, da razširjajo LAŽ.
Zato se ni čuditi, da resnica o poboju domobrancev ni bila medijsko dovolj predstavljena celotnemu narodu in da bi postala del naše narodne zgodovine. Slovesnosti ob blagoslovitvi spominskih plošč žrtvam komunističnega nasilja posvečajo pozornost samo nekateri časopisi (Družina, zadnje čase Slovenec … ). V Rovtah seje lani 22. avgusta zbralo ob simbolnem pogrebu in blagoslovitvi spominske kapelice za 212 fantov in mož, starih od 15 do 47 let, gotovo več ko tisoč ljudi. Takšen zbor je medijski dogodek! Naša RTV in dnevnik Delo o tem nista poročala ničesar, kakor da se to ni zgodilo. Kje je toliko opevano »objektivno« časnikarstvo?
Medijska pozornost bi gotovo prebudila v narodu razmišljanje o tem žalostnem dogodku naše novejše domovine (zgodovine?) in zanimanje za tiste kraje, kjer so doživeli holocid moške mladine. Pri obiskih bi lahko ugotovili, zakaj je toliko deklet ostalo neporočenih, koliko so trpele vdove, ki so ostale same z majhnimi otroki. Slišali bi včasih pretresljiv zgodbe o poniževanjih, ki so jih domobranske družine pretrpele od svojih rojakov, včasih najbližjih sosedov, pa tudi o upanju, da nedolžna kri ni bila zaman prelita. To bi moglo navdihniti talente v različnih zvrsteh umetnosti (slovstvo, glasba, likovna umetnost) in obogatiti našo kulturo ter pripomoči k rasti narodne zrelosti. Prav »kulturna« obdelava dogodka, ki se imenuje »Slovensko domobranstvo« bi pomenila spodbuda k spoznanju celostne resnice o njem, ki je seveda samo ena. Najprej pa je treba prebiti medijsko blokado, ki jo še vedno prekriva.
Matija Ogrin
Ko skušamo razumeti, zakaj slovenski holokavst kot kompleksna tema ne postane predmet globljega zanimanja naše humanistične misli, si najprej postavimo vprašanje, od kod naj bi posameznik v normalnih razmerah sprejemal duhovno pozornost ter intelektualno naravnanost v to smer, kar je pogoj za ukvarjanje s takšnim problemom? Ali: na katere pobude in vzgibe se takšna notranja pozornost običajno opira? V urejenih civilnih razmerah bi moral nezanemarljivi delež teh pobud k mislečemu človeku prihajati iz javnosti, s strani države; ta bi morala zagotoviti pogoje, da različna mnenja o zadevi dobijo primerno mesto; nastala bi diskusija. Ker te ni, je intelektualna pobuda odsotna. Celo obratno: etični in kulturni model, ki je v družbi nastal s pomorom domobrancev, je zgodovinsko in strukturno potrjen in ustoličen. To je kričeče evidentno iz dejstva, da so tisti, ki so ta etično-kulturni model vzpostavili, danes nosilci oblasti. Tu se začenja negativni vzvod, ki pritiska na mislečega posameznika s strani javnosti: ne le, da pobud ni in da je ta dejavnost gmotno povsod zavirana; bolj usodno je, da politika in država vsebujeta tudi prvine simbolnega pomena. Ko določene osebe ostajajo na oblasti, s tem na simbolni ravni utrjujejo kulturni vzorec, ki temelji na zločinu. Ker je človek ne le politično, ampak tudi simbolno bitje, je ta zavora po mojem mnenju hujša od golega pomanjkanja spodbud, ki so v urejenih družbah zagotovljene. Vidikov je več, a ta se mi zdi eden važnejših.
Brez pomoči in z bremenom, ki mu ga nalaga simbolna slika njegovega sveta (kajti naša družba je za nas prva podoba sveta kot celote), je pri mišljenju slovenskega holokavsta misleči posameznik prepuščen le še vzgibom, ki prihajajo iz njegove notranjosti. Izkaže se, katere vrednosti v njej resnično prebivajo. Krog je videti začaran, saj je skoraj vsa slovenska »kultura« zaznamovana z neredom naše notranjosti. A v resnici obstaja tudi drugačna človeška notranjost; drugačna kultura. Od nje je odvisna zgodovinska usoda resnice o naši preteklosti. Zgodovinopisje je vidik kulture.
Igor Senčar
Kako to, da je naša zavest tako nesprejemljiva za tisto, kar se je zgodilo v Rogu? Ali je tako neobčutljiva, da se ni nikoli začudila nad njegovimi strašljivimi razsežnostmi? Tako odbojna, da ga ni nikoli skušala uzreti in misliti njegove celote in jo izraziti v novi, jasnejši in globlji misli? Tako toga, da ni uzrla njegove čezmernosti, njegove zastirajoče se skrivnosti in se ji ni skušala približati v umetniškem izrazu?
Od kod za »molk zasutih ust«?
Kaj je zasulo naša usta?
Ko se tako sprašujem, sprva mislim, da bom, če bom razmisleku posvetil dovolj napora, doslednosti in časa, našel odgovor. A čim bolj razmišljam in prisluškujem svojim mislim, tem bolj me zajema tišina. Tako lahko bi bilo odgovoriti s preprostim stavkom, pa vem, da bi ga zajemajoča me tišina pogoltnila. In kako se izogniti cenenemu moralizmu, ki bi zastirajoče se bistvo Roga še bolj zastrl?
A vendarle, kako glasna je ta tišina. Skoznjo zaslišim vse pesmi, ki bi jih napisal nekdo, ki je padel v Rogu, zaslišim smeh otrok, ki bi se rodili, ko bi nekdo ne padel v Rogu, čutim vse vrvenje znanstvenega, umetniškega, religioznega ustvarjanja, ki bi lahko obogatilo slovenskega duha … ko bi ne bilo Roga.
A če ne bi bilo Roga, bi se nikoli ne spraševali o njem. Ko bi ga ne bilo, bi nikoli ne prišli do vednosti, ki nam jo lahko sporočijo le zasuta usta.
Ko bi ne bilo Roga …
Morda pa nismo dojeli, da se je Rog vendarle zgodil. Zgodil nam vsem. V perverzni dobi komunizma, ki je za njim prišla in ga zasuvala z vsepovsod prisotno, čeprav nikoli izgovorjeno grožnjo, da se Rog utegne še kdaj zgoditi, ga v bistvu opravičevala s svojo večjo prebrisanostjo, ki ji je prinesla zmago, ki jo je priznal tudi demokratični Zahod, v tistih časih nismo bili dovolj zvesti spominu Roga. Ohranili smo ga sicer v svojih dušah, a ob večerih, ko smo bili zbrani ob ognjiščih, takrat smo o tem molčali. Tako se je neka skupna zgodba v našem spominu ohranjala le kot osebna in zato vse manj sporočljiva zgodba. In ko razmišljam o stvaritvah, ki bi lahko nastale prav zato, ker se je Rog zgodil, mi postaja vse jasneje, da lahko zrastejo takšne stvaritve, kljub temu, da so osebni izraz genija, le iz humusa, ki mu pravimo kultura. In ta je last vsakogar. Ker pa Rog ni postal del družbene zavesti, ni postal del našega skupnega izročila, iz katerega bi se pojilo vsakršno duhovno snovanje. Kako pomembno je torej soočenje z resničnostjo v vseh njenih razsežnostih, spoznanje vseh njenih najdrobnejših detajlov. Zvestoba do resničnosti, spoštovanje resničnosti, to sta temelja vsake kulture.
To pa sta tudi temelja vsake vednosti. Kajti zdi se mi, da ko bi vedeli, kaj Rog je, kaj Rog pomeni, da bi dosti bolje poznali svet, v katerem živimo. Rog je namreč nastal prav v svetu, v katerem živimo tudi danes. Drznem si tudi zapisati, da se je to, kar se danes dogaja v Bosni, na neki način zgodilo v Rogu. Grozimo se nad Bosno kot nad neko tujo grozo, pa čeprav je to groza, ki jo je prestajal tudi naš narod. In tako nam, prikrajšanim za neko temeljno vedenje, postaja svet, v katerem živimo, vse bolj tuj, kakor si tudi med seboj postajamo vse večji tujci, tujci v smislu vse manjšega občutja skupne izkušnje sveta in človeka. In verjetnost, da se bo Rog nekega dne ponovil, je v tujosti dosti večja.
Brane Senegačnik
Slovenski holocid je eno najtežavnejših vprašanj, ki jih je moč zastaviti razmišljajočemu slovenskemu človeku. To vprašanje nedvomno ni nekaj poljubnega: resničnost, po kateri sprašuje, je tako globalna, da od človeka zahteva odločitev. Pred njim je eno redkih dejstev, ki jih ne more brez posledic priznati ali ne priznati, kakor mu to narekujeta njegov interes ali okus, ki jih ne more sprejeti v horizont svojega razmišljanja ali pa jih pustiti pri miru, ne da bi s tem že opredelil svoj osnovni pogled na kulturo. V tej resničnosti tako neizpodbitno smo, da se, tudi če jo ignoriramo, že izrekamo o njej: že ta odsotnost interesa namreč govori, kolikšna je naša skrb za lastno usodo. Misliti zgodovino pomeni širiti, bistriti in intenzivirati spomin; spomin pa je, kot upravičeno opozarja Henry Bergson, zavest. Samo v svetlobi zavesti lahko človek živi kulturno in svobodno. Temelj in najvišja oblika človekove svobode je njegova sposobnost za etično odločitev, do te pa ne more priti, če človek ne živi in deluje zavestno. Iz povedanega torej sledi, da pomeni ignorirati zgodovino odrekati se spominu, zavestnemu ravnanju in končno tudi zavračati svobodo in odgovornost etičnega izbiranja med dobrim in zlom. Kdor vidi v človekovem dostojanstvu, ki je neločljivo povezano z etično svobodo, nepogrešljivo prvino kulture, še več, kdor sprejema vsaj minimalne zahteve civiliziranega in kulturnega življenja, ne pristaja na izgubo zgodovinskega spomina, kaj šele na zavestno pozabo. Zato nas holocid neizogibno postavlja pred odločitev: vsaka naša kretnja je že odgovor.
Kakorkoli pa je slovenski holocid neizpodbiten v svoji zgodovinski resničnosti in neutajljiv v svojih duhovnih posledicah, je zavest o njem neadekvatna: v njej so pomešani drobci historičnih podatkov in aktualnih izkušenj, v našem vedenju se negotovo prepletajo zametki duhovnozgodovinske analize s posameznimi intelektualnimi prebliski. Pri tem je posebej zanimiva drža tiste strani, ki je za holocid odgovorna. Njen odnos je dvoplasten: najprej je tu desetletja dolg, sankcioniran molk javnosti o holocidu. Ko so španske stene ideologije začele padati, je začela ta – po zgodovinski teži neznanski – dogodek minimalizirati. Po drugi plati pa je uporabljala in še vedno uporablja prav vsa razpoložljiva sredstva kompromitacije političnega nasprotnika, s čimer skuša svoja dejanja opravičiti ali celo upravičiti. Natančneje povedano: prva trditev je, da holocida sploh ni bilo, druga pa, da ga je imela pravico storiti, oziroma da je bila vanj tako rekoč prisiljena, pri čemer je prišlo do, recimo tako, prekoračitev pristojnosti.
Takšen spremenljiv odnos do resničnosti, ki omogoča vsak trenutek zavzeti drugačno stališče, kakor pač narekujejo okoliščine, predstavlja danes pravzaprav vzorec kulturnega življenja. V vsesplošni zmedi, ki ob tem nastaja, postane edino sredstvo za uveljavljanje političnih ciljev realna, zlasti ekonomska, moč. Ta je, kot vemo, na strani dedičev komunistične nomenklature, njen izvor pa je tesno povezan s fizičnim in duhovnim nasiljem, ki je zaznamovalo partijsko zgodovino. Ekonomski vzvodi obvladovanja družbe. Izvor zgodovinskih zaslug in nejasnost zgodovinskega trenutka, ki omogoča, da se po inerciji ohranja stara oblast – vse to so posledice dejanja, ki mu upravičeno gre oznaka holocid. S tem je sklenjen krog njegovih učinkov.