Avtor: Leszek Kolakowski

Pričujoče besedilo je sklepni – in morda najzanimivejši – del obsežnega eseja, ki ga je L. Kolakowski objavil v prilogi Bilder und Zeiten časopisa FAZ. V treh predhodnih poglavjih (Karikatura racionalizma, Privilegirani lastniki resnice in Identifikacija s celoto) avtor razpravlja o vzrokih za zlom komunizma ter o posledicah tega zloma na filozofski in etični ravni. Uvodoma ugotavlja, da je daljnosežno učinkovanje velikih zgodovinskih dogodkov, od razpada rimskega imperija prek reformacije in francoske revolucije pa do izuma atomskega orožja, vselej seglo tudi na področje filozofije, da pa je še prezgodaj ugibati, kako bo zaton komunizma spremenil mišljenje prihajajočih generacij. V nadaljnjem avtor dokazuje, da je ideologija komunizma umirala počasneje od njegovega ekonomskega razkroja; ta ideologija pa je bila pervertirana oblika racionalizma. Nadela si je ime »znanstveni pogled na svet« in odpravila dva pojma, dobro in zlo, ki sta izvirala iz religioznega izročila, to pa je bilo ostanek neznanstvenega praznoverja. Prav tako je bilo odpravljeno tudi razločevanje med resnico in lažjo, saj sporočeni pojem resnice predpostavlja metafizično predstavo o svetu, ki jo racionalistični empirizem zavrača. Kolakowski vidi poglavitni vzrok za to, da je komunistični poskus prevzgojiti človeka v »družbeno bitje«, spodletel, v človekovi naravi sami; zdi se namreč, da je potreba po svobodi antropološko zasidrana v človeku, da je vrednota sama na sebi. Ker pa človek potrebuje tudi varnost, se te dve potrebi v njem bijeta že nekaj stoletij. Skušnjava totalitarizma je prav v tem, da obljublja gotovost in varnost.

Potreba po varnosti

Ob poskusu, da bi spočeli »novega človeka socializma«, je bilo duhovno, kulturno in družbeno opustošenje velikansko. Ni bilo mogoče do kraja zatreti meščansko družbo in podržaviti vse oblike občevanja med ljudmi. Napredovanje na tem področju je bilo hromeče in to je slabilo tako komunistično kakor tudi pokomunistično ureditev. V komunističnem režimu je lahko neka praktično totalna oblast sicer ohranjala navidezno stabilnost, dokler je zadostovalo, da je z bičem držala ljudi v pokorščini. Bila pa je nemočna, kakor hitro je prišlo do tega, da bi pri njih zbudila motivacijo, ki je nujno potrebna za obrambo celote. V trenutkih krize, kake velike nevarnosti – taki trenutki od časa do časa neogibno pridejo – ko je treba razgibati iniciativo posameznikov, se režim znajde brez sredstev. V svoji dozdevni vsemogočnosti je nadvsem ranljiv, kakor smo videli ob začetku druge svetovne vojne. Če razen države in življenjskih oblik, ki jih je sama vsilila, obstaja komaj še kaj, nobenih Cerkva, nič resničnega ideološkega verovanja, nič specifično narodnih organizmov, nič neodvisnega kulturnega življenja, nič političnih organizacij, nič sindikatov, nič instrumentov, s katerimi bi se izražali delni interesi, nobene spontane in organske členitve družbe, tedaj ljudje v časih ogroženosti ne najdejo nič, na kar bi se lahko oprli kot na stabilizacijsko silo. Celota tedaj lahko zgrmi v kaos. V postalinističnih desetletjih je komunizem skušal odvračati to nevarnost tako, da je delno rehabilitiral narodnostne vrednote in razglašal slavo države kot take, ki je sama sebi namen zunaj Partije in ideologije. Ker pa hkrati s tem totalitarna volja ni opešala, so bili ti poskusi na usoden način dvoumni, nepristni in le malo uspešni.
Zgodovina komunizma je pokazala, da so neke meje, čez katere ljudi ni mogoče spreminjati, da torej zares obstaja nekaj takega kot človeška narava. Pokazala pa je tudi, da so neke meje v gospodarstvu, katerih prekoračitev bi bila katastrofalna, in da tam veljajo pravila igre, na katera ne moremo vplivati. Zmotno bi bilo misliti, da bi bila mašinerija totalnega načrtovanja dosegla želeno storilost, ko bi bili organi načrtovanja samo imeli več računalnikov in bolje izšolane uradnike. Mašinerija česa takega ni bila nikoli zmožna, vsaj ne do te mere, da bi bila mogla tekmovati s tržnim gospodarstvom. Komunizem je znova vpeljal suženjstvo in fevdalno podložništvo, in te ustanove so nekaj časa učinkovale, čeprav le na primitivni ravni produkcije. Da bi to presegli, bi bila potrebna ideološka motivacija ali pa tako imenovane materialne spodbude, in ker je bilo prvih čedalje manj, druge pa so upravičeno veljale za ideološko nezdrave, gospodarska politika, ki je omahovala med dvema nezdružljivima zahtevama, ni mogla najti dosledne rešitve. Življenja zmožno gospodarstvo temelji na ustanovi svobodne pogodbe, in tudi če je mogoče imeti svobodno gospodarstvo brez politične svobode, pa ni mogoče, da bi ga uskladili s totalitarnim despotizmom. Ko so vladajoči nejevoljno priznali, da vsaka gospodarska ozdravitev predpostavlja svobodo informacij, je bilo za rešitev režima že prepozno. S svobodo informiranja, ki naj bi bila zdravilo za komunizem, je sistem propadel. Bila je to boleča, dramatična zmaga človeške narave nad umetno zasnovano, človeštvu sovražno utopijo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Napredek Mirko Kambič

Ali pa smemo ta zlom razlagati kot dokončno zmago liberalizma in liberalne ideologije? Komajda. Nedvomno, neke splošno priznane opredelitve liberalizma ni. Če pa ta ideologija predpostavlja, da ljudi ženejo samo sebični nagibi, tedaj ni manj zmotna – empirično zmotna – od komunističnega nauka, ki nas je skušal prepričati, da se bodo ne več odtujeni ljudje brez prisile poistili z družbeno celoto in da samo nečloveške razmere v razredni družbi preprečujejo, da se ta naravna težnja ne uveljavi. Zmotno in nevarno je tudi, če si zamišljamo, da so lahko taki nagibi poroštvo za stabilno in zadovoljivo življenje, če se jim znotraj neke pravne ureditve pusti kar se da svoboden prostor.
Če je sprejemljiva trditev, da je potreba po varnosti bolj nujna in temeljna kakor potreba po svobodi, je s tem mišljena ne le telesna, ampak tudi duhovna varnost. Duhovna varnost vsebuje različne prvine. Ena izmed njih je pripadnost kakemu človeško domačemu območju sporazumevanja, ki nam ga ponujajo različne organizacijske oblike kolektivnega življenja, med njimi plemenske in narodnostne skupnosti. Obupansko iskanje nekega področja narodne identitete v pokomunističnem svetu je priča o tej potrebi. Gotovo, dostikrat se izraža na barbarski način, vendar ni redko, da se ne le naravni nagoni, temveč tudi skoraj vse kulturne in duhovne kristalizacije življenja izražajo v barbarskih oblikah samopotrjevanja: rod in narod, verovanje in racionalizem, tehnični napredek in umetnost. Proti temu pa ni nobenega absolutnega varstva – ne zato, ker bi nam manjkala dobra tehnika, temveč zato, ker nosimo barbarsko telo vedno tesno pod kožo.
Tudi še vedno trajajoča privlačnost komunizma in sorazmerno močni parlamentarni položaj pokomunističnih strank v Srednji in Vzhodni Evropi se da očitno pojasniti z občutkom negotovosti v novem redu in ne z ideološko nostalgijo. Naj je bila raven zadovoljevanja prvinskih potreb v ancien régimu še tako pomanjkljiva, naj je bilo vsakdanje življenje še tako naporno, komunizem se je ponašal s tem, da je odpravil brezposelnost. Način, kako je bilo to doseženo, je gospodarstvu in družbi prizadejal velikansko škodo. Današnjim brezposelnim pa se utegne zdeti preteklost kot prava blaženost. Vendar v tem primeru govorimo o gmotni varnosti.

Izgubljeno zaupanje v življenje

Ko govorimo o duhovni varnosti, jo smemo v njenem najbolj splošnem pomenu opredeliti takole: duhovna varnost obstaja v zaupanju do življenja. Za to pa moramo biti prepričani, da obstaja neka trajna in stvarna, ne od nas samih samovoljno za vsakokratne cilje izmišljena razlika med dobrim in zlim, kakor tudi med resničnim in zlaganim. Če to razliko opustimo ali če se izgubi, tedaj naša kultura nima nobenega temelja več in nobenega orožja, da bi se upirala nihilistični veri, po kateri nekaj velja za dobro in resnično, če mi – in ta »mi« je vsak zase – tako odločimo. Če bi taka podoba sveta postala splošna, celo obvezna veroizpoved, tedaj bi bila njen rezultat nekakšna Hobbesova družba, katere stabilnost bi bila povsem odvisna od strahu in ki bi verjetno kmalu postala žrtev tiranstva. Zaupanje v življenje pa je vsebovalo še več: vero v smiselno urejenost sveta – vero, ki zunaj religioznega izročila ni dostopna. To zaupanje je vsebovalo tudi občutek, da obstaja nekaj takega kakor resnična zgodovina, ki nas obkroža, neka živa kontinuiteta, ki nas povezuje in omejuje, neka celota, v kateri pretekle in sedanje generacije živijo skupaj in se sporazumevajo med seboj.
Vse to je banalno. Vendar se je težko znebiti občutka vznemirjenosti, če človek opazuje, kako različne ideologije od raznih strani razkrajajo vse te pogoje za duhovno varnost, torej pogoje za nadaljnji obstoj kulture. Navadili smo se obdolževati komunizem za izgin vseh teh stebrov, na katere se opira naša civilizacija: razlikovanje med dobrim in zlim, resničnim in zlaganim, zgodovine kot povezujoče sile, urejenosti stvari, ki je vnaprej dana. Zdi pa se, kakor da bi naša liberalna kultura te stebre uničevala še dosledneje, kakor jih je komunizem. Kajpada je popularni relativizem zelo udoben. Osvobaja nas ideje odgovornosti in dolžnosti, in kaže, da se beseda »osvoboditev« dandanes pri nas največkrat uporablja v tem pomenu. Tega ni kriv komunizem – prej je tako, da se liberalna civilizacija zastruplja sama, pri tem ko udobnost spreminja v spoznavno teorijo in producira temu ustrezne filozofske mode in množico nejasnih pojmov.
Bilo bi lahkomiselno, če bi hoteli v tem videti le obrobno ekstravaganco, ki uspeva v majhnih krogih. Zgodovina idej nam je dala zglede za to, kako lahko navidezno eksotična zamisel, ki jo ima celo za noro, če pade na kulturno ugodna tla, nepričakovano spremeni neko civilizacijo, jo oplodi ali zastrupi, ji odpre življenjsko spodbudna obzorja ali pa jo popelje v propad. Omenjeni sadovi našega miselnega sveta imajo le malo opraviti s komunizmom: zrasli so na naših liberalnih tleh. Ponujajo se marveč kot dobrohoten anarhizem. Toda na koncu sleherne anarhije nestrpno čaka tiranstvo. Tudi tako imenovani verski fundamentalizem lahko delno štejemo za bolezensko reakcijo na to nevarnost, za nič manj nevarno nezaupnico naši kulturi. Ne komunizem, naša liberalna civilizacija nas je prepričala o tem, da za svoje življenje in svoja zla dejanja ni odgovoren posamezen človek, temveč anonimna »družba«, in da naj bi to, še posebej v državi utelešeno družbo preklinjali in hkrati od njene vsemogočnosti zahtevali vse dobrine, kar si jih moremo misliti.
Bolezni naše kulture tej niso bile prizadejane od komunizma, bile so ji prirojene.
Nasprotno pa je dal komunizem svetovnopolitični krajini naposled precej razločen relief, neki smisel, ki ga določa nasprotje totalitarizma – demokracija. Ta smisel se je izgubil. Krajina je postala temna in kaotična. Pomena današnje zmede še ne moremo doumeti: kar koli že rečemo, je dvomljivo. Strah pred komunizmom je imel moč, da je podeljeval smisel. Danes se ne bojimo več komunizma, bojimo se nečesa nedoločnega – ali vsega –, ker smo sami sebe oropali duhovnega temelja, na katerem se ustvarja zaupanje v življenje. Izgubljeno zaupanje v življenje je usodno nadomestil neki skriti, sam sebi nejasni strah. Naše življenje v blaginji se pogreza v nesmiselnost, in zlom komunizma lahko ta padec samo pospeši.