Avtor: Stanko Majcen

Bog moj, kaj nam vse pod zemljo spi,

hčere in sinovi, trpek rod:

kam pogled jim meri, v naše dni,

ali tja, kjer vse je en sam pot?

Križem-kražem, sem in tja

bliskali smo ko bogovi

– zdaj, ko se majejo tla,

kam štrle čeljusti nam, rogovi?

Tu pa spi mladenič tih in plah,

čaka na vstajenje,

z roso je odet, postlan na mah,

misel – nič, samo še koprnenje …