Avtor: S. Z. Škof

Pred petdesetimi leti je bilo.
Že v temi se premika vlak. Zbogom, Ljubljana – skoro se vidimo!
Misli se vračajo v grenko preteklost: na v bojih pobite, na talce, na nedolžne preseljence, na v mukah umorjene. Kako je to mogoče? Na žalost je. Resnica je, kruta resnica.
Mladi smo. Vsi polni idealov. Usmiljena ljubezen nas priganja. Ne moremo, ne smemo stati ob strani. Živeti hočemo v neodvisni, svobodni domovini. Pripravljeni umreti zanjo. Pogumno torej v nove čase! Preteklosti ni, ki bi nas vezala.
Vlak se počasi vije proti jugu. Ni občutiti zavezniških letal, ki sejejo smrt. Lahko bi jim bili tarče.
Trst – Trieste. Naše začasno bivališče. Tema je popolna. Opreznost komaj znosna. Bog, čuvaj nas! Prosimo: pax et bonum!
Lojzka pozdravlja. Gospodov ni doma. Veliko važnega opravljata. Zveze s tujino? Trst mrgoli vohunov. Pazite!!!
Govorimo po slovensko, italijansko, nemško. Ob večerih oddaja radio Jadransko Primorje. Martinjak v slovenščini, Hajnovsky v hrvaščini. Vsakdanje novice v prevodih. Stroga cenzura.
Kokalj vodi Primorske domobrance. Kasarna pri sv. Ivanu je polna. Domobranska bolnica je nared. Zdravnik Bidovec, Andreja in Marija se predstavljajo. Baje se skrivajo. Pred KOM? Kdo se še skriva? Dušan, Nevenko, Kerčeva Lija, Mlakarjeva Mija, Micka, Vuga, Medved? Treba se je paziti! Mesto ni varno.
Primanjkuje zdravil. Gremo v Milano! Denar nima veljave. Za sol, za cigaretne papirčke dobiš zdravila, svilene nogavice, tobak, hrano. Neslana polenta in klobasice ne teknejo. Moderni Krjavlji se vozijo na kamionih – per mezzo di fortuna – prek Benetk, Padove, mimo goreče Verone, do švicarske meje. Do Milana. Od enega »posto di bloco« do drugega tovorijo dragoceno blago. Tvegajo življenja. V ponos jim je koristiti dobri stvari.
Med Nemci v Trstu se čuti preplah. »Kaj boste storili, če vojno izgubimo?« Hajnovsky odhiti v Prago. Nekaj oficirjev v Švico. Milano vleče.
Na hitro vzamemo slovo. Kerčeva Lija podaja darila v spomin. Ostane v Trstu. Noče naprej. Je ena od tistih, ki se ne skrivajo. Bila je ubita pri prevratu.
Milano se pripravlja. Konec vojne bo! Trdo kuhana jajca za vsak slučaj. Da ne bi gladovali. Polnijo se zaklonišča.
Aprilski dan pripelje prve zmagovalce. »Avanti popolo, bandera rossa.« Vse mesto se odene v rdeče. Nekaj fašističnih policajev leži pobitih. Spreminjajo se barve mesta z barvami partizanskih zastav. Zadnji prihajajo demo- kristjani. Milan je vzhičen. Vse mesto je v rumenem: »Živela demokracija! Duce dol! Duce dol!« Z glavo navzdol, ob Klari Petacci in najzvestejšimi do smrti visi na Piazza Loretto. Domačini se znašajo nad njimi.
Boris nas vabi v Rim. Njegov svak ga pričakuje. Odpravimo se. To pot s poljskim kamionom Andersove vojske. V Rimu se predstavimo. Vlada v eksilu je srečna. Konec vojne je. Svoboda blizu.
Presune nas nenadna vest: Angleži pošiljajo domobrance s svojci nazaj v rdeči »raj«! »Ni mogoče. Ni res! Angleži – takšni gentlemeni! Nikdar bi tega ne storili! Poslati v smrt begunce? To ni mogoče!« Pa so jih. Zavezniki, ki jim zaupamo, so nas izdali! Krek ukrepa. Prepočasi. Prepozno.
Vse poti peljejo v Rim. Tudi iz njega. Pot domov je zaprta. Svet nam bo dom! Z vero v Boga, z zaupanjem v same sebe in z ljubeznijo do domovine odgovarjamo izzivom tujine.

Opis slike: Človek – cerkev – gore

Kanada potrebuje mlade, neporočene, zdrave delavce. Potrjeni smo. Dobimo status DP (displaced person) – »dipi«. Podpišemo pogodbo: za stroške prevoza. Eno leto dela na najnižji stopnji. Vojaška ladja nas izkrca v Halifau. Od tam gremo po volji do zavezanega dela.
Nova domovina dobi delavce: akademsko izobražene kuharice, služkinje, čistilke, kurjače, hlapce, vrtnarje, poklice, ki domačinom niso mar. Eno leto. Po trideset dolarjev mesečno. Pošiljamo pakete v staro domovino, ki nas je zavrgla. Stiska domačih je večja od naše.
Čutimo tujino – mačeho. Govoriš. Imaš naglas. »Odkod si?« Slovenec. »Iz Čehoslovaške?« – Ne. Iz Jugoslavije. »O, z Balkana!« Ne, mi nismo Balkanci, mi smo …
Anglosaksonec gleda skozi tebe kot da te ni. Ponižan si. Molčiš. Ko je preveč, izustiš: »Všeč mi je Kanada, ne pa Kanadčani!« Terrible!
Po prvem letu se nam jezik ugladi. Iščemo možnosti za študij. Težko je. Zlasti za medicince. Ker smo »dipisti«, ne »British Subjects«. Diskriminacija anglosaksonske miselnosti. Enemu se posreči vpisati: poroči domačinko! Ostali iščemo poti drugod.
Pred pet desetletji brezdomci niso socialno zavarovani. Poročena žena ni v službi zaželena. Družina izgubi stanovanje, ko pridejo otroci. Žena težje napreduje, dobiva nižje plače za isto delo.
Pionirji smo v Novem svetu. Politični begunci. Domovina nas je odvrgla. Gotovo smo kaj slabega storili! Ne razumejo nas, nočejo razumeti. Smo »dipisti«. Razlage ne koristijo. Kdor ni preganjenec, bo težko čutil z njim. Judje razumejo. Poznajo trpljenje, podobno našemu. Prilagodili so se. Tudi mi se bomo.
Ni slovenske cerkve. Zgradili jo bomo s svojimi prispevki. Po nedeljskih mašah obiskujemo domove. Izogniti se moramo osamljenosti. Biti sam v tujini je obup. Je konec vrednega življenja. Depresija uničuje. Rešitev iz duševne bede je lahko umor, samomor. Bodrimo se. Pomoč smo dolžni drug drugemu.
Toliko teorije je v nas natrpane. Vzgojeni smo za idealni svet. Tega pa ni. Izgubljamo se v reševanju praktičnih problemov.
Zakoni se sklepajo. Zakonec pričakuje idealno zvezo. Ideali se podirajo. Razočaranja vodijo v odtujitev. »Pričakujte manj!« nas uče. Nobody is perfect! Prilagajamo se. Težko je. Leta tečejo. Spoznavamo same sebe. Razumevamo drug drugega.
Otroci odraščajo. Bodo še govorili po slovensko? Bodo še spoštovali iste vrednote? Ne pričakujemo preveč. Razlike med njihovim in našim nekdanjim okoljem so prevelike. Razumevamo jih. Izkazujemo ljubezen. Želimo vzgojiti dobre in koristne člane človeške družbe.
Pet let bivanja v Novi domovini. Ne podarjajo državljanstva! Pred sodnikom odgovarjamo v angleščini. Pišemo v angleščini. Zgodovina, zemljepis, politični sistem države je del izpita. Zastava Union Jack. Prisegamo kraljici Commonwealtha: God save the Queen.
Končana je doba »dipistov«. Svet se je odprl. Smo enakovredni člani velike države. »A mari usque ad mare«: od Atlantika do Pacifika.
Smo v obljubljeni deželi. Svobodni smo. Poznamo red in mir. Študiramo, delamo, ustvarjamo. Po zmožnostih dosežemo, za čimer stremimo.
Minilo je dvajset let. Zapuščali smo Ljubljano v temi. Vračamo se v svetlobi dneva. Ni več tako, kot je bilo. Tempora mutantur. Mi smo spremenjeni v času. Pozdravi so prisrčni. Smo spet doma? Kje dom je naš? Ne tu, ne tam? Na obeh straneh? Dni lepših polovica že za nami. Otroci so nam tam rojeni. Zdrava pamet prevladuje čustva: nova domovina nam je dom. Slovenija očarljiv raj.
Dežela rojstva nam odpira vrata. Ne na stežaj. Turizem bo napolnil mošnje. Nezaželeni so nasveti iz tujine. Po Titovih zakonih sužnijo ljudi. Ne vse. Elita je izvzeta. Begunce je povozil čas.
Zgodovina se pozablja. Kakšni poboji vrnjencev po vojni? Otroci niso odgovorni za grehe staršev! Sprenevedanje je nova beseda. Pragmatizem se lepše sliši od laži. Na hitro izobraženi direktorji upravljajo pokradeno lastnino. Resnic je več! Inozemstvo naj bo molzna krava. Zanamcem gre plačevanje dolgov. Rdeča knjižica pot do uspeha.
Še dvajset let. Slovenija se otresa južnega jarma. Federacija se krha. Domovina naših dedov zaživi. Tudi mi v tujini. Bog, daj nam spet svobodo! Daj mir v naših dneh! Daj neodvisnost! Bog posluša in usliši.
Nedemokracija spet teži. Nezakonitost se nadaljuje. Elita drži moč. Živio bitka pri Dražgošah! Zdravo prvi maj! Rdeči madež ni izbrisan.
Mlini časa meljejo počasi – pa gotovo.