Avtor: Jože Hubad

Zdrav in samozavesten narod ne prikriva svoje zgodovine. Kar je v njej slabega, pogumno prizna. Kar je v njej dobrega, mu je v ponos. V tem je nauk, iz katerega črpa zaupanje in izkušnje za svoj čas in za prihodnost.
Winterthur, maj 1994

Kakor je dolga zgodovina človeštva, tako dolga je zgodovina krivic, tako dolgo je njegovo neizpolnjeno hrepenenje po pravici in zadoščenju. Človek in družba si prizadevata delati dobro, da bi potešila to hrepenenje, uspeh pa je omejen.
Skozi vso zgodovino so oblasti željni slepili množice z blestečimi obljubami. Pod nobeno masko ni bilo enostavneje priti do neomejene oblasti, kakor pod masko obljub izpolnjenja in varovanja človekovih pravic. Prav zato so se znašli na odru obljub največkrat zelo nevredni ljudje z zelo nizko moralo, z visoko stopnjo oblastiželjnosti in s popolnim zaničevanjem človeka, brez čuta odgovornosti do uresničenja razsipnih obljub. Saj k temu pozneje tudi niso bili prisiljeni. In ljudje, gnani od bolečin in krivic, pritegnjeni od bleska obljub, so velikokrat brez preudarka priznali tako oblast. Že v kratkem času se je spremenila v totalno.
Z bičem po hrbtih večine, z medom za koristolovske hlapce, s pranjem možganov mladini; in če je bilo potrebno najhujše ustrahovati, tudi z genocidom.
– »V imenu ljudstva – smrt narodnim izdajalcem … «
Tako so spremenili svojo oblast v neomajno.
Kaj to pomeni, smo doživeli v tem stoletju v Evropi. Boljševiki v Sovjetski zvezi so poimenovali svojo totalno oblast z diktaturo proletariata in začeli boj za razširitev le-te na vso Evropo. To so nedvoumno razglasili.
V tisočerih celicah po državah križem Evrope so začeli delovati ideološko zgrajeni, taktično izurjeni in denarno podprti agenti sovjetskega imperija. Vzporedno s strateškim pripravljalnim delom je delovala propaganda na temelju preizkušenih socialnih obljub.
Z nalogo, da to delovanje organizira in vodi do zastavljenega cilja, je bil poslan v staro Jugoslavijo eden njenih sinov. V Sovjetski zvezi izurjen, v popolnem zaničevanju človekovega življenja zanesljivo izkušen in z zaslugami v dolgoletnem delu za neomajnost Stalinove moči. Izkoristil je izbruh druge svetovne vojne in podjarmljenje naše dežele.
Socialnemu vprašanju se je pridružilo še neprimerno hujše in vse sloje v Jugoslaviji živečih narodov zadevajoče breme narodnega ponižanja. V boju za uresničenje komunistične oblasti in za spremembo naše domovine v satelit Sovjetske zveze se je v mamljivim socialnim obljubam pridružila še parola boja proti okupatorju za narodno osvobojenje.
Za mnoge Slovence komunizem v tem času ni bil nekaj novega in zato zapeljivega. Minilo je že več kot dvajset let njegove oblasti v Sovjetski zvezi. Val resnice od tam je že dodobra prodrl v svet. Dovolj, da je veliko Slovencev spoznalo zločinsko bistvo komunizma in da bi bila njegova oblast na naši zemlji slovenstvu tuja in sovražna njegovemu razvoju. Iz tega razloga so se udaru komunistične partije na Slovenijo uprli.
V skrajni stiski, ko je šlo za fizično preživetje in za preživetje slovenske identitete, so pošteni Slovenci uvideli, da je rešitev v oboroženem odporu.
Z absolutno moralno pravico so Slovenci v boju za preživetje vzeli orožje od okupacijskih sil. Odzvali so se naravni zapovedi z vso odgovornostjo za svoj rod. Prestopili so pregrado in zaradi orožja vzeli v račun na videz odvratno, v bistvu pa nepomembno gesto. Bil je to čas, ko so Nemci že slutili svoj poraz. Z zgodovinskega vidika in v moralnem pogledu je bila ta gesta povsem upravičena.
Boljševiško izšolani voditelji komunističnega puča proti slovenstvu in kulturi, ki so že v zgodnjem poletju 1941 prvega kmeta, ki jim je oporekal, brez pomisleka ubili in ga nato pred vasjo in deželo razglasili za izdajalca – sledilo mu je tisoče mož, žena in otrok – so seveda upor proti revoluciji označili kot sodelovanje z okupatorjem in narodno izdajstvo.

Opis slike: Orlov vrh leta 1944

Malo je laži na svetu, ki bi bile tako kratkih nog. Zgodovinska dejstva jo razkrinkavajo.
Titova vojaška konfrontacija z okupatorjem je bila osredotočena na taktične akcije z namenom, da okupator ustrahuje prebivalstvo, požge vasi in postreli talce. Cilj takšnih akcij je bil dosežen s tem, da je ustrahovanje pognalo moško prebivalstvo v Titov objem. Kadar je okupator napadel Titove enote, so se te razpršile po gozdovih, v frontalne boje pa so se zapletle le, če so bile k temu prisiljene. Tito, sledeč ukazu revolucije, je usmeril vso svojo vojaško moč v uničevanje nasprotnika revolucije, ki bi mu bil sicer nevaren tekmec pri prevzemu oblasti po porazu okupatorja. Končni obračun z okupatorjem je Tito popolnoma prepustil armadam zaveznikov na svetovnih bojiščih. Enkrat, čisto izjemoma, pa še takrat zaman, je Stalin, ko je bil v vojaški stiski, pozval Tita, naj usmeri del svojih sil proti okupatorju. Ta zgodovinska dejstva dokazujejo značaj Titove borbe kot komunistične revolucije in ničevost trditve, da je bil to boj proti okupatorju. Najbolj kričeč dokaz svetu, da je bila komunistična revolucija edini cilj Titovega boja, je genocid nad slovenskim narodom po vojni. Zavezniške armade so dokončno porazile nemškega okupatorja, komunistična revolucija v naši deželi pa še ni povsem dosegla svojega cilja – neomajne oblasti. Njeno bratomorilstvo je doseglo vrhunec s pobojem dvanajst tisoč borcev za slovenstvo, tedaj že ujetnikov.
Iz komunistične laži, po kateri naj bi bila revolucija borba proti okupatorju, pa izhaja njihova logika, da je bil boj proti revoluciji sodelovanje z okupatorjem, torej narodno izdajstvo. Zgoraj navedena zgodovinska dejstva dokazujejo ničevost te obdolžitve.
Žal so zavezniki po zmagi nad Hitlerjevo Nemčijo omogočili prodor komunizma do Jadrana. Povojna svetovna konstelacija mu je podarila desetletja vladavine. Zrušila ga je njegova lastna zločinska narava.
Danes je Slovenija suverena država s parlamentarno demokracijo. Ustava varuje človekove pravice, zasebno imovino, vključno lastnišvo proizvajalnih sredstev. Naša država se gospodarsko, kulturno in varnostno vključuje v Evropsko skupnost.
Uničenje natanko take Slovenije je bil cilj onega morilskega početja, ki ga je komunistična oblast desetletja razglašala in ga njeni preoblečenci še danes poimenujejo za NOB, početje, ki nanj še danes spominjajo nešteti spomeniki in spominske plošče.
Obvarovanje in ohranitev prihodnjim rodovom tiste Slovenije, za katero se današnja poimenuje, in nič drugega, je bil cilj borcev za slovenstvo; vaških stražarjev in slovenskih domobrancev. Prav te pa označujejo komunistična partija in njeni preoblečenci z že petdesetletno trdovratnostjo z narodnimi izdajalci. Dejstvo, da še danes, štiri leta po zlomu komunistične oblasti, borci za svobodno Slovenijo še vedno niso od najvišjih državnih organov v vsej jasnosti imenovani kot borci za slovenstvo, je neovrgljiv dokaz, da številni bivši komunisti, današnji preoblečenci na vodilnih mestih v slovenski državi, svojega dela ne opravljajo iskreno. Tega preprosto niso sposobni. Javno odstranjenje zgodovinsko ovržene komunistične oznake in poimenovanje vaških stražarjev ter slovenskih domobrancev za borce za slovenstvo bi po neizprosni logiki prisililo prav te državne organe preimenovati tudi NOB v bratomorilsko revolucijo.
En sam primer kričeče ponazarja nevzdržnost takšnega stanja. Na dvorišču turjaškega gradu je plošča v spomin branilcem Turjaka pred navalom komunistične revolucije. Na zunanjem pročelju, desno nad vhodom v grad pa druga plošča slavi napadalce in njihovo zmago nad »sovražnikom«.
To neznosno protislovje žali čustva, pamet in zavest narodne pripadnosti stotine še živečih borcev za slovenstvo in tisočev njihovih potomcev ter potomcev ubitih. Takega protislovja ne bi mogel prenašati celo moralno izrojen narod. Vse to hromi današnji generacijo in zdravo slovensko miselnost. Le ta, ki bi edinole ozdravljena tega tumorja našla pot do resnične sprave in vzpostavila stik s slovenskim izročilom, bi bila zmožna ustvarjati ono Slovenijo, za katero se današnja poimenuje.
Slovenska ustava zagotavlja Slovencem pravico do objektivnega vrednotenja zgodovine. Od današnjih preoblečencev bomo Slovenci tako zgodovinopisje zaman pričakovali. Tega ne smemo pozabiti. Zbrati moramo dovolj moči, da predstavimo naši mladini in svetu resnično, očiščeno zgodovino.
Ljudje Nove slovenske zaveze opravljajo nesebično, z lastnimi sredstvi in z neizmernim potrpljenjem predragoceno delo. Pričevanje o napadu komunistične partije na Slovenijo in o odporu, odkrivanje množičnih grobov in postavljanje spominskih plošč z imeni padlih in pobitih borcev za slovenstvo delujejo proti uničujočemu učinkovanju večdesetletnega sistematičnega pranja možganov slovenski mladini in so prvi, brezpogojni korak k vzpostavljanju zdrave slovenske zavesti.
Monumentalnost in konkretnost nepotvorjene zgodovine mora biti dostopna slehernemu Slovencu. A ne le Slovenija, tudi svet mora vse to izvedeti zaradi pravilnega poznavanja našega naroda.
Kot šestnajstleten fant sem bil osemnajstega decembra 1943 pri pogrebu štiriintridesetih padlih domobrancev na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. V mesecih, ki so sledili, je bilo na tem mestu pokopanih do stoosemdeset protikomunističnih borcev. Po prisvojitvi oblasti je komunistična partija te grobove in posvečeno zemljo oskrunila. Prav simbolika boja za slovenstvo na Orlovem vrhu ji je bila trn v očeh. Žal to opustošenje traja še danes. To je del usodne slovenske razklanosti, o kateri simbolno priča Turjak.
Država Slovenija je svoji ustavi, svoji mladini in svoji prihodnosti dolžna preseči ta protislovja in napisati objektivno zgodovino.
Njeno glavno mesto je dolžno postaviti na Orlovem vrhu nekropolo vsem padlim za slovenstvo, vsem žrtvam komunističnega nasilja: možem, ženam in otrokom. Ne le iz pietete, temveč kot memento svetu, kot simbol zavesti naše mladine, da smo Slovenci danes na isti poti s padlimi in pobitimi borci za slovenstvo, da smo demokratičen narod, ki ga povezuje skupno izročilo in ki zna biti opoštevan in spoštovan član Evropske skupnosti.