Avtor: Matija Ogrin

In ko pada dež, ti že ležiš pod rušami. Sveža zemlja, ki so ti jo nasuli, se ti polega po oblikah obraza. Pod njo so v temi odprte tvoje oči. Sloji zemlje ne ustavijo njihovega pogleda; skoznje se giblje lahek kakor skozi prh vetra. Njihovo zrenje že sije v vekovitosti; v modri višini se srečuje z globočino etra.
Obležal si pod zrni zemlje, ki jim tok časa odmerja geometrijo posedanja. Nepremična, rahlo odprta ostanejo tvoja usta, kot v velikem čudenju. V njem si obmiroval, kakor mirujejo podvodni tokovi; nobena stvar na površju sveta ne more mirovati tako. Eno samo je, ki se dviguje, venomer novo. To je tvoj pogled, ki mu nič več ne more stopiti na pot.
Tako ležiš, in ko spomladi poženejo bilke, njihove nežne podzemne roke tipajo pot k tvojim razprtim očem. Skozi splet korenin, ki so preplavile površje zemlje, kakor preplavijo kosmi misli prejo spominov, drsi tvoj nedotaknjeni pogled. Dviga se k površju; oči zrejo v nepregledno množino poljskih trav, ki jih poletni veter nabira v valujoče grive zelenja. Tvoj pogled se dviga na plan, kjer dihajo vetrovi živečega, sape poletja, svet, ki je od tebe nepojmljivo oddaljen. Gledaš, kako vse na površini sveta vrvi v igri pomenov, podobno govorici besed: vsaka rastlinica, ki se tako giblje, je, nekje na dnu, ukoreninjena, in tam se pričenja svet, kjer vse te rastline mirujejo. Množine korenin se spuščajo v globino: nad vsako od njih je steblo, ki z rokami latja valovi v trajanju, a v svetu korenin, ki mu ti lahko gledaš v nedogled, se ne premakne nič. Sleherna žilica je vraščena v nepremičnost. V temi tega sveta so spremembe nevidne: tu razpada nekaj v humus, tam se počasi širi v rast nekaj novega.
Obhaja te čudenje, ki nima besede, ko gledaš, kako se površje te govorice veja v svetova dveh plasti, a tvorita v resnici enega samega; in čeprav se te korenine, dobrotno blage, skoraj dotikajo, ko se ti spuščajo skozi oči, sta negibni svet korenin in svet zelenečega valovanja za tebe enako oddaljena. Kajti tvoj pogled uhaja skoznju; na nobenem telesu se ne more ustaviti, nobeno površje ga ne more nasititi; vse, rastline in zemlja, pesek in veter in ptice, vse je sončno in čisto, a prozorno in tanko; nič od tega, kar ima površje in telo, ti pogleda več ne ustavlja. Tako minevajo časi kakor odsevi velikih in čistih vod, in enkrat gre nad tabo zima, drugič preleti travnik čebela. Neke jeseni ostane nad tabo osamljena marjetica. Drobna je, malo nad tabo, skoraj ti raste iz očesa; prvikrat jo gledaš od spodaj, prvikrat jo vidiš vso, s koreninico in steblom, pod venec lističev ji prihaja od zahoda tanek zlat rob, silno majhna je, zgoraj nad njo se premikajo oblaki in ona je nedoumljivo oddaljena od njih, za njeno velikost so vmes strahotne razdalje prostora. A koliko bolj daljna je tebi, ki ležiš komaj malo pod njo, kot da ti raste iz očesa, daljna in nedosegljiva neskončno bolj, kot je njej ogromno nebo. Tako nepremostljivo daleč je od tebe ta marjetica, zgoraj v poševnem soncu, da je kot prozorna, da se vidi skoznjo, in mnogo bliže kot ona ti je vetrovno, molčeče nebo. Tako je globina sinjine edino, kar resnično vidiš in gledaš, kamorkoli se ozreš in karkoli že pride pred tvoje oči; rastoča brst ali preleti ptic, črte dežja ali igre oblakov; venomer gledaš skozi in zreš v visoki, temneči azur. Breskončen je, nima ne znotraj ne zunaj, in le njega se zato lahko dotakneš s pogledom; le vanj boš zrl skozi plasti zemlje.
To je tvoj mir; nobena beseda te ne bo več dosegla. Govorica živečih je podobna valujočemu svetu zelenečih rastlin in podzemni planjavi korenin. Tu ni več ničesar, na čemer bi se lahko ustavil. Prelivaš se v globino neba, ki se ne končuje, ki ti je za vselej dano, ki ga nobena bilka pomena več ne zastre. Samo še veliko nebo. V njegovi tišini se tvoj pogled ustavlja.